SiolNET. Sportal Sportal +
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Stipe Božič, hrvaška alpinistična legenda

Kot alpinist nisi bog, si pa zelo blizu #intervju

4

termometer

"V gorah imaš čas zase in se zaradi bližine neba počutiš vzvišeno. Nisi bog, si pa zelo blizu," na klasično vprašanje, kaj ga žene v gore, odgovarja legendarni Stipe Božić.


Stipe Božić, letnik 1951, je mednarodno priznani alpinist hrvaškega rodu, ki je s fotoaparatom in kamero ovekovečil večino zgodovinskih mejnikov v Himalaji. Za njim je nešteto alpinističnih odprav, med drugim se je povzpel na tri najvišje gore sveta: na Mount Everestu je stal dvakrat, splezal je tudi na K2 in Kančendzengo. Vse v družbi slovenskih alpinistov, s katerimi je nerazdružljiv že več kot 40 let, odkar je leta 1972 v Bovcu z Vikijem Grošljem služil vojaški rok.

Prepričan je, da gore ne osvojiš, le povzpneš se nanjo in da je alpinizem po eno strani nesmiselno početje, po drugi pa pomeni premikanje meja človeške zmogljivosti.

Stipe Božić je oče treh otrok, hčerki študirata v tujini, najstarejši sin iz prvega zakona je pred leti umrl v tragični prometni nesreči. Z ženo Vido živita v Splitu. Tam se je srečal tudi s tibetanskim verskim voditeljem dalajlamo.


Gospod Božić, se bova pogovarjala v slovenskem ali hrvaškem jeziku? Vi sprašujte slovensko, jaz pa bom odgovarjal v hrvaškem jeziku.

Srečali smo se v Pulju, kjer ste gostovali na knjižnem sejmu Monte Librič. Kako to? Da, na knjižnem sejmu za otroke sem predstavljal svoje knjige, pogovarjali smo se o pomenu knjige v otrokovem življenju, odgovarjal pa sem tudi na vsa mogoča otroška vprašanja.

Menda tudi na vprašanje, ali vas je že kdaj napadel severni medved. (smeh) Vprašanje je povsem primerno. Skoraj bi me. Ko sva z Vikijem Grošljem potovala po severnem tečaju, sva bila ravno zaradi severnih medvedov oborožena. Ne zato, da bi streljala nanje, bi pa prav gotovo streljala v zrak, da bi jih prepodila, če bi bilo to potrebno. Severni medved je največji človekov sovražnik, in če bi se vas lotil, bi vas zagotovo ubil.

Pa so prišli blizu? So, vedno se gibljejo v človekovi bližini.

Omenili ste Vikija Grošlja. Vajina naveza je trdna že več kot 40 let. Je to vse od skupnega služenja vojaškega roka? Da, leta 1972 sva v Bovcu skupaj služila vojaški rok. Razporedili so naju v gorsko enoto, kjer sva bila vodnika delavski skupini, ki je obnavljala obmejne znake med Jugoslavije in Italijo. Po vojski sva skupaj plezala v Paklenici na Hrvaškem, in ko so se začele priprave za odpravo na Everest, so me povabili zraven. Vedno več sva se družila in tako sva bila skupaj že na skoraj 20 alpinističnih odpravah.

Viki Grošelj je trenutno v Nepalu, prav tako tudi vaš prijatelj, alpinist Andrej Štremfelj. Na kaj ste najprej pomislili, ko ste izvedeli za silovit potres? Najprej sem pomislil na Vikija in Andreja ter na dva prijatelja iz Hrvaške, Željka Bockovca, ki je v času potresa plezal na Baruntse, in Eno Vrbek, ki je bila na trekingu na območju Langtanga. Z Eno in Željkom sem v stikih, Viki pa se mi še ni javil. Verjetno ima prazno baterijo ali je brez signala.

Kako se boste angažirali v reševanju težkega položaja? Se je v ta namen organizirala tudi država Hrvaška ali Hrvaška planinska zveza? Takoj sem se angažiral in iščem vse mogoče načine, da bi čim prej odpotoval v Nepal in pomagal na kraju samem. Za zdaj intenzivno zbiramo pomoč in pripravljamo koncert, kjer bomo zbirali sredstva za pomoč Nepalu. Dogodek bo prenašala tudi HTV, gledalci pa bodo prek telefonskih linij lahko donirali sredstva. Ena Vrbek, alpinistka, ki se je leta 2009 s hrvaško žensko odpravo povzpela na Everest in je članica Hrvaške gorske reševalne službe, se je že pridružila francoski reševalni ekipi in že pomaga na terenu.

Kako sploh lahko pomagamo tisti, ki v Nepal ne moremo? Samo tako, da na račun Rdečega križa, ki za Nepal zbira sredstva, nakažete denar.

Vrniva se k vašemu tesnemu prijateljstvu s slovenskimi alpinisti. Kako pomembno je, da se pri sestavi odprave gleda tudi na značajsko kompatibilnost, na prijateljske vezi med alpinisti? Zelo. Ni pomembno samo to, da so alpinisti tehnično vrhunsko podkovani, še bolj pomembno je, da se med seboj dobro razumejo, da so res ekipa. Zase lahko rečem, da sem se zelo dobro vključil v to družbo in da sem se z vsemi slovenskimi alpinisti zelo dobro razumel.

Na območju nekdanje Jugoslavije je večina vrhunskih alpinistov prihajala iz Slovenije, drži? Res je. Če smo imeli v Jugoslaviji sto vrhunskih alpinistov, le dva ali trije niso bili iz Slovenije. Malokdo jim je bil konkurenčen, mogoče samo jaz. Ne gre za samohvalo, ampak dejstvo.

Najvišje gorovje v Splitu, od koder prihajate, je Mosor, ki je visok 1300 metrov. Ne prav dosti. Kako je vas kot Dalmatinca zaneslo na osemtisočake? V gore sem začel zahajati v srednji šoli. Obiskoval sem alpinistično šolo, kjer sem se naučil osnov plezanja, veliko sem plezal v Paklenici, po severni triglavski steni, v Kamniških in Centralnih Alpah, od Matterhorna do Mont Blanca. Leta 1975 smo Splitčani organizirali ekspedicijo na vrh Noshaqa (7492 metrov) v Afganistanu, in ko sem se povzpel na vrh, sem bil eden od desetih Jugoslovanov, ki so se do takrat povzpeli najvišje. Nekako logično je bilo, da leta 1979 kandidiram za vzpon na Everest.

In ravno ta Everest je bil poseben, ne samo zato, ker je bil to prvi jugoslovanski vzpon na najvišjo goro sveta, ampak tudi zato, ker ste imeli s seboj radioamaterje in ste se lahko tudi tako javljali v domovino. Skratka, ni šlo samo za poročanje prek pisem, ampak skoraj v živo … Res je, imeli smo dva radioamaterja …

… in tako so se, kot je povedal Andrej Štremfelj, že branjevke na sarajevski tržnici pogovarjale o tem, kako visoko so danes naši napredovali. Vloga radioamaterjev je bila pomembna tudi zato, ker so s poročanjem pritegnili pozornost medijev – to je bilo mnogo let pred internetom, kjer se vse dogaja v živo – in s tem tudi zanimanje javnosti. Za medije je bil prvi jugoslovanski vzpon na Everest resnično prvovrstni dogodek.

Sam sem v tistem obdobju pisal za Slobodno Dalmacijo, in to tako, da sem filme in besedila pošiljal prek kurirja, ki je od dva do tri dni hodil do policijske postaje, kjer je oddal gradivo, od tam pa je pošta potovala proti Evropi. Slobodna Dalmacija je moje prispevke objavljala s sedem- ali desetdnevnim zamikom in vsi so bili izredno dobro brani.

Do takrat ljudje niso imeli pojma o alpinizmu, morda v Sloveniji, sicer pa ne. Alpinizem je bil nepriljubljen, potem pa smo bili kar naenkrat deležni velike pozornosti. In ko se nam je uspelo povzpeti na vrh Everesta, je bilo navdušenje ljudi ogromno.

Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik sta prva dosegla vrh, potem pa še vi v navezi s Stanetom Belakom - Šraufom in šerpo Angom Phujem. Je ta vrstni red zelo pomemben, se pravi, kdo je prvi, kdo drugi in tako naprej? Ne preveč, ker se vsi zavedamo, da gre pri alpinizmu v prvi vrsti za ekipno delo. Ko sem se pogovarjal z Edmundom Hillaryjem, prvim človekom, ki je splezal na vrh Everesta, je dejal, da to, da je on prvi stal na Everestu, ni pomembno. Tako kot pri nogometu ni pomembno, kdo je zabil gol, pomembno je le, da je gol bil.

Na tragičen način je zanimivo, da odprava v medijih doživi precej večji odziv, če se na njen dogodi nesreča, kot če gre za popoln uspeh. Ste opazili to? Da, povsod je tako. Najbolj absurdno je to, da se je leta 1983, ko sta v plazu pod Manaslujem umrla Nejc Zaplotnik in Ante Bućan, zanimanje za alpinizem povečalo in ne obratno. Da se je takrat precej več ljudi pridružilo alpinistični šoli kot sicer. Verjetno je tako tudi zaradi medijev, ki so takrat alpinizmu namenili res ogromno pozornosti.

Ste se takrat prvič srečali s smrtjo? Ne, že prej na Everestu, ko je umrl šerpa Ang Phu. S Šraufom in Angom Phujem smo ob vračanju z Everesta morali prespati na prostem na višini 8400 metrov, Phu pa je naslednji dan na terenu, ki ni bil več tako zahteven, zdrsnil dva tisoč metrov v globino in umrl. To je bila zame prva tragedija v gorah. Žal se je pozneje na skoraj vsakem osemtisočaku zgodila kakšna nesreča.

Viki Grošelj mi je nekoč dejal, da je vsakokrat, ko kdo ostane v Himalaji, težje in da se človek tega ne navadi. Da, vsakokrat je težje, pa čeprav misliš, da imaš že izkušnje s tem in si tega vajen. Ne, tega se seveda ne moreš navaditi. To te zaznamuje, rana pa je vsakokrat globlja.

Ali se tudi v alpinizmu izvajajo analize nesreč, podobno kot se to dogaja v primeru letalskih nesreč? Da se odpravi napake? Delajo se. Tudi v gorski reševalni službi, kjer sem bil dolga leta načelnik, vedno delamo analize intervencij. Običajno je za nesreče kriv človeški dejavnik, tudi v primeru Anga Phuja, ki je storil napačen korak in se mu ni uspelo ujeti s cepinom, je bil, medtem ko je smrt Bućana in Zaplotnika zakrivil objektivni dejavnik.

 

V knjigi z naslovom K2 – zmagoslavje in tragedija pišete o tem, da se je Angu Phuju že noč pred smrtjo sanjalo o tem, da boste umrli, in da je vso noč žebral budistične mantre. Da, jaz se tega natančno ne spomnim, vse je bolj megleno, je pa Šrauf dejal, da je Ang Phu ponavljal, da bomo naslednji dan vsi skupaj umrli.

Kako se sicer spominjate jugoslovanske odprave, ki je leta 1979 prvič osvojila Everest? Andrej Štremfelj je dejal, da je Šrauf na Brniku izjavil, da ne bo stopil z letala, če vas ne bo pričakala godba na pihala. Ste bili tudi vi takrat na Brniku? (smeh) Res je, tudi sam sem bil tam in bilo je krasno. Vladalo je veliko veselje, evforija, pripravili so nam poseben sprejem na stezi in tako naprej. Še posebej mi je v spominu ostalo to, da so me iz Splita prišli iskat z vojaškim letalom, medtem ko sta se morala dva bosanska alpinista domov vrniti z vlakom. Odprava na Everest nas je močno zbližala in slovenski alpinisti so me pozneje povabili na skorajda vse odprave. Iz več razlogov, zato, ker sem snemal, ker sem dobro plezal in ker sem se z vsemi dobro razumel. Tudi s Šraufom, za katerega je bilo znano, da ima težek karakter, meni pa se je zdel zelo simpatičen in poln življenjske energije.

Ali na odpravi odmislite zunanji svet in družino ali je ravno obratno? Verjetno je precej drugače kot pred leti, ko ste si pisali pisma? Da, ta pisma! Prihajala so na od tri do štiri dni. Viki Grošelj jih je vedno dobival največ, tudi po deset. Bil je rekorder. Jaz sem jih dobival bolj malo, s prvo ženo nisva bila v dobrih odnosih.

Ste jih potem prebirali tako, kot smo jih včasih v koloniji, ko se je vsak s svojim pismom zavlekel v svoj kot in potočil kako solzo? Tako nekako, vsak se je zvlekel v svoj kotiček v šotoru in bral. Takrat je bilo v gorah še precej romantike, emocij. Danes pa namesto pisem dobivaš SMS-sporočila, celo guglaš lahko, če želiš. Ne vem, kaj je bolje. Nekoč je bilo vse skupaj precej bolj čustveno.

Še vedno hranite himalajska pisma? Večinoma da.

SMS-ov pa ne? Ne. Pisma so bila res posebna, notri so bile kakšne drobnarije, kos tkanine, poljub od šminke.

Kaj je v gorah danes ostalo nedotaknjenega? Gore so ostale enake, povsem drugače pa je na Everestu in Čo Oju, ki je nekakšna vstopnica in preizkus za Everest, ki sta najbolj priljubljeni in zato tudi najbolj oblegani gori.

Danes v bazni tabor Everesta prihaja na tisoče ljudi. V taboru imate vse, kar si želite. Od pekarn do internetnih kavarn. Na klasičnih smereh večino dela opravijo šerpe. Postavijo vam višinske tabore, napeljejo vrvi, nosijo kisikove bombe, ki jih lahko uporabite, kadarkoli želite. Skratka množična industrija.

Pa zaradi tega kdo bolje živi? Se je standard ljudi v Nepalu na ta račun res izboljšal? Ljudje na račun tega res bolje živijo. Imajo boljše in udobnejše hiše, elektriko in na splošno boljši standard. Ne živijo več samo od poljedelstva in živinoreje, ampak tudi od turizma, ta denar pa znajo dobro obračati. V Katmanduju so že zrasli veliki hoteli.

Kdaj ste bili nazadnje v Himalaji? Leta 2011 pod Nanga Parbatom. S slovensko ekipo v družbi Vikija Grošlja, Irene Mrak in Mojce Švajger.

Zaradi snemanja serije Velikani Himalaje? Da, tudi to. Vmes sem bil še leta 2013 z Davom Karničarjem na iranskem vulkanu Damavand.

Kaj načrtujete v bližnji prihodnosti? Z Vikijem se jeseni odpravljava pod Manaslu, kjer sta umrla Nejc in Ante. Po več kot 30 letih upamo, da se je ledenik že umaknil in da bomo našli Antejeve posmrtne ostanke ter ga končno dostojno pokopali.

V knjigi K2 opisujete fenomen bele smrti, ki preži na visoki nadmorski višini in ki velja za eno najlepših vrst smrti. Bela smrt je prijazna in mimogrede zavede človeka. Ker telo izgublja toploto, se kri umakne v vitalne dele telesa, zaradi česar človeka prevzame prijeten občutek toplote, ste zapisali v knjigi. Verjamete v to? Težko rečem, ampak tisti, ki so ji bili blizu, so jo opisovali na lep način. Da te takrat, ko izgubljaš telesno toploto, zgrabi evforija, da ti postane toplo, da začneš sanjati, slačiti oblačila, da je kot v pravljici.

To je lahko lepa tolažba za svojce. Res je.

V knjigi K2 opisujete tudi najbolj travmatične trenutke odprave. Je bilo to pisanje tudi nekakšno terapevtsko dejanje? Da, nekako je šlo za vračanje dolga. Na HTV sem v 25 letih posnel več kot sto dokumentarnih filmov, ta del pa sem postavil na stranski tir, kar ni bilo prav. K2 je potreboval svojo zgodbo. Čudovitemu vzponu na K2 (8611 metrov) je sledila tragedija, ki se je končala s smrtjo slovenskega alpinista Boštjana Kekca in amputacijo vseh prstov na roki Zvonka Požgaja.

Težave so se začele pri sestopu. Da, Kekec je imel težave s hipoksijo. Na vse mogoče načine smo ga skušali rešiti, a nam žal ni uspelo. Umrl je med vračanjem proti baznemu taboru. Dilema, ali ostati z Boštjanom ali ga pustiti tam in preživeti, je bila strašanska. Zavedali smo se, da ga rešiti ne moremo, da nam nihče ne more pomagati, niti helikopter, in da nimamo prav nobene možnosti, da bi ga rešili. A nam srce ni dalo, da bi ga kar pustili tam. Šele ko je umrl, smo se poslovili.

Pravzaprav je pravi čudež, da smo preživeli, kajti na tej višini in brez kisika smo ostali dve noči in lahko bi umrli vsi štirje. Kot najstarejši in najbolj izkušen član ekipe sem moral sprejeti odločitev, ali vztrajati z Boštjanom in tvegati življenje vseh ali ga pustiti na gori in rešiti nas tri. Čeprav smo se zavedali, da vsi ne bomo preživeli, smo vztrajali, dokler ni izdihnil. Dokler je v človeku samo ena iskra, se je zanj vredno boriti. To je v človekovi naravi.

Tudi sicer je bil ta sestop izredno travmatičen. Mene je zaradi odstranitve očal doletela snežna slepota, kar pomeni, da sem bil nekaj časa praktično slep, medtem ko so Zvonka prizadele ozebline na rokah in nama tako ni preostalo drugega, kot da si medsebojno pomagava. Jaz z rokami, on pa z vidom.

Ste bili ob vrnitvi s K2 zaradi tragedije deležni kritik tistih, ki so doma medtem posedali v naslanjaču in srkali pivo, češ, kaj se greste? Niti ne, verjetno zato, ker leta 1993 internetni forumi še niso bili tako razširjeni kot danes, ali pa zato, ker kaj takega meni ni prišlo na ušesa. Sicer pa je tako, na internetu so vsi najpametnejši, tako kot v primeru Tomaža Humarja. Mislim, da so ga prav ti komentarji uničili. Bil je zelo občutljiv in ni mu bilo vseeno, kaj si ljudje mislijo o njem. In zaradi govoric o višini sredstev, ki so bila namenjena njegovemu reševanju in podobno, je bil zelo nesrečen.

Bili ste snemalec večine himalajskih odprav. Kako naporno je pravzaprav to? Plezati in še snemati zraven. Včasih je bilo precej bolj naporno kot danes. Filmske kamere so bile nekoč precej večje, težje, delo je bilo bolj zahtevno, medtem ko je danes z digitalnimi kamerami vse precej lažje. Snemaš lahko tudi s telefonom, lahko si preprosto nadeneš majhno kamero GoPro in plezaš. Možnosti je danes ogromno.

Ste na račun snemanja drugih sami kdaj zamudili priložnost za vrh? Zagotovo. In tako je še danes. Preden pripraviš kamero ali telefon, se preostali že premaknejo naprej, zato je izredno pomembno, da ekipa pri tem sodeluje. Nekateri alpinisti, na primer Viki, imajo izreden posluh za to. Viki razume pomen medijev, kjer gibljiva slika pomeni največ. Vi lahko napišete tisoč besed, ampak z eno samo sliko ali videom z vrha boste naredili precej več. Gledalec sploh ne potrebuje dodatnega komentarja.

Kako pomembne so fotografije z vrha? Vi ste z jugoslovansko zastavo, s katero ste se slikali na vrhu Everesta in jo obrnili na glavo, tako da je spominjala na hrvaško, kar precej razburili določeno skupino ljudi. Takrat smo bili Hrvatje zaradi predpostavke, da smo nacionalisti, še posebej pod drobnogledom. Zastavo sem na glavo obrnil po pomoti, tega se sploh nisem zavedal, dokler me ni na enem od predavanj nekdo opomnil, da je zastava na fotografiji obrnjena narobe. Nekateri so me takrat kritizirali, drugi pa slavili. Rešilo me je to, da se je tudi Šrauf fotografiral z narobe obrnjeno zastavo in sva to lahko pojasnila kot naključje. Ko sva zastavo navezala na cepin, res nisva gledala, v katero smer je obrnjena, drugi pa očitno so.

Razložite, prosim, za vse nas, ki nikoli ne bomo stali na vrhu osemtisočaka, kaj se dogaja na vrhu. Povzpneš se, se fotografiraš in lotiš sestopa? Tako je, pri čemer obstaja velika razlika med alpinizmom in preostalimi športi. Tukaj vrh ne pomeni ničesar, to je lažji del poti, prvi polčas, medtem ko je pri nogometu vrhunec gol, pri teku cilj in podobno. Pomembno je, da razmišljaš o sestopu, ki je precej težji od vzpona. Ker običajno sestopaš v drugem delu dne, ker si izčrpan in ker ne vidiš, kje stopaš.

Kdaj ste se naučili, da je včasih treba odnehati pred vrhom? Da je treba prisluhniti notranjemu glasu? Že precej zgodaj. Zgodilo se je že na Matterhornu, ko se je le sto metrov pred vrhom razbesnelo neurje in smo se raje obrnili. Vrh bo že počakal, smo si rekli.

Prisotni ste bili tudi ob alpinističnem mejniku leta 1999, ko je Tomaž Humar plezal na Daulaghiri. Se spomnite vsega internetnega pompa okrog te odprave? Ga je to kaj bremenilo? Takrat ne, takrat je bil v zanosu novosti, šele pozneje ga je zadelo. Šlo je za prvi internetni prenos iz stene in še sam sem mu pri tem nekoliko pomagal. Na ta način je pritegnil zanimanje medijev, dobil je občinstvo, ki ga prej ni imel, in takrat smo bili tega zelo veseli. Ljudje so lahko spremljali vzpon in menda so se celo stare mame učile osnov računalništva samo zato, da bi ga lahko spremljale.

Seveda pa je vse skupaj imelo tudi drugo plat in pozneje mu vsa ta pozornost ni več godila. Bil je zelo občutljiv, in ko so ga ljudje po Nanga Parbatu začeli napadati in kritizirati, ga je to zelo prizadelo. Po tistem se medijem ni več želel javljati. Na zadnjo odpravo se je odpravil sam in zgodilo se je, kar se pač je. Midva sva bila velika prijatelja in njegova smrt je bila velika tragedija. Humar je v alpinizmu naredil ogromen korak naprej, a če je človek pregloboko v tem, ga to lahko stane življenje.

Tomaž Humar Foto: Reuters

Zato pravite, da je alpinizem vaš hobi, kot na primer golf, ne način življenja ali življenje samo? Da, na alpinizem sem od nekdaj gledal kot na hobi. Vzporedno sem gojil še druge hobije, fotografijo, potapljanje, jadranje. Nikoli nisem želel postati profesionalni alpinist. Razen nekaj odprav Sto žensk na Triglav nisem nikoli nikogar vodil v gore. Nikoli nisem delal kot gorski vodnik, to mi ni šlo, niti me ni zanimalo.

Vas pa verjetno alpinisti pogosto vprašajo, ali bi bili njihov mentor. To že, to je normalno, tudi predavam o naših odpravah, delam v šoli gorskega reševanja. Učim pa jih tudi, da morajo vedno imeti neko distanco do gora, da jih te ne zasvojijo povsem.

Prej sva govorila o tragedijah v gorah, zagotovo so tudi lepi trenutki. Seveda in mislim, da ti prevladajo. Še posebej takrat, ko nekam splezaš, kamor drugi niso mogli, in s tem dosežek odmeven rezultat ali postaviš celo rekord. Ko se na primer povzpneš na K2, pa čeprav je to samo trenutek. No, še lepše mi je bilo, ko sem se malo odmaknil od Himalaje in smo snemali serijo oddaj za hrvaško televizijo z naslovom Sedem vrhov. Med drugim smo obiskali tudi Antarktiko, ki sem jo omenjal na začetku. Ta mi je ostala v najlepšem spominu. Vse skupaj je bilo precej bolj intenzivno in čustveno kot pa vzpon na Everest, pa čeprav je bil ta v fizičnem smislu zagotovo med najzahtevnejšimi.

Mount Everest Foto: Reuters

Bili ste 85. človek, ki je stal na najvišji gori sveta, na Everestu. To brez dvoma veliko pomeni. Da, to pa že nekaj pomeni. In ob takih rečeh ne moreš ostati brezbrižen. Sicer pa je pri vsem skupaj najlepše takrat, kadar uspe prijatelju. Alpinisti smo bili od nekdaj veseli tujih uspehov in vedno pravim, da ni večjega veselja od tistega, ko uspe tvojemu prijatelju.

Kajti vse, kar mi počnemo, je pravzaprav povsem nekoristno. Porabljamo svoj čas in energijo samo zato, da bi nekje stali. Koga to zanima! Po drugi strani, gledano duhovno, pa premikamo meje človeških zmogljivosti, to pa je velika stvar in nekaj pomeni.

Končajva v pozitivnem slogu. Kaj vas še žene v gore? Kaj je tam tako veličastnega? To, da imaš čas zase in se, ker si visoko na nebu, počutiš vzvišeno. Nisi bog, si pa zelo blizu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin