Sobota, 10. 2. 2024, 6.39
2 meseca, 2 tedna
50 let prijateljstva med Slovencem in Hrvatom, ki ga niso razdrle niti tragedije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,45
Slovenskega in hrvaškega alpinista Vikija Grošlja in Stipeta Božića druži že več kot pol stoletja prijateljstva. Režiser Zehrudin Isaković je njuno zgodbo združil v dokumentarni drami z naslovom Himalajska bojevnika.
Alpinista Viki Grošelj in Stipe Božić prijateljujeta že več kot 50 let. Njuno prijateljstvo, ki se je začelo v kasarni JLA v Bovcu leta 1972, je prepleteno s številnimi alpinističnimi odpravami, zmagoslavji, pa tudi tragedijami. Na petih himalajskih odpravah sta izgubila kar sedem soplezalcev, tudi njim v spomin sta se vedno znova vračala na vrh sveta. Prijateljstvo med Slovencem in Hrvatom je v dokumentarno dramo z naslovom Himalajska bojevnika strnil bosanski režiser in alpinist Zehrudin Isaković, ki je tudi sam fasciniran nad njuno osebno zgodbo, značajem in njunimi vrednotami. Film bo v torek, 13. februarja 2024, premierno prikazan za Festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani.
71-letni Viki Grošelj in dve leti starejši Stipe Božić, prvi iz Guncelj pri Ljubljani, drugi iz vasi Zavojane pri Splitu, sta se spoznala leta 1972 med služenjem vojaškega roka v Bovcu. V vasici pod Kaninom so se na enem mestu zbrali vojaki iz alpskih enot iz vse Jugoslavije z namenom, da skupaj z italijanskimi obnovijo obmejne znake med takratno Jugoslavijo in Italijo. "S Stipetom sva oba hribovca in oba ljubitelja morja in že po parih besedah sva se hitro ujela, začela sva razmišljati in sanjariti o gorah," se je prvega srečanja z dalmatinskim alpinistom v pogovoru za Sportal spominjal Grošelj.
Spoznala sta se med služenjem vojaškega roka v Bovcu. Na fotografiji: na vrhu Kanina leta 1972. Grošelj je prvi z leve, Božić pa četrti, s fotoaparatom v roki.
Z druženji sta nadaljevala tudi po koncu služenja vojaškega roka, se srečala v Paklenici in tam splezala nekaj zanimivih smeri. "Stipe je potem leta 1975 splezal na Nošak (7492 m), najvišji vrh Afganistana, in si na nek način prislužil vstopnico za odpravo na Everest leta 1979," pripoveduje 71-letni Grošelj, alpinist in avtor številnih knjig in člankov s področja gorništva.
VIDEO: Viki Grošelj: Prijateljstvo s Stipetom Božićem je ena boljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju
Za Božića je bila kamera enako pomembna kot plezanje
Pravi, da se je Stipe Božić hitro dokazal tudi kot snemalec in fotograf in bil tudi zato za jugoslovanske odprave skoraj nepogrešljiv in nezamenljiv. "Stipe je bil že pred odpravo na Everest leta 1979 član splitskega Foto kluba. Zanj je bilo to, da ima s seboj kamero, skoraj tako pomembno, kot da pleza, in to se je na Everestu izkazalo za zadetek v polno, saj brez njega ne bi imeli posnetkov z vrha," pojasnjuje Grošelj.
Iz praktičnih razlogov sta Grošelj in Božić vlogi občasno tudi zamenjala, kar je pomenilo, da se je tudi Grošelj prelevil v snemalca. To je bilo še posebej pomembno na odpravi na Kangčendzengo (8586 m) maja 1991, ko sta na vrhu eden drugega posnela in fotografirala z zastavo novo nastajajočih držav. Božić je takrat ponosno poziral s hrvaško šahovnico, Grošelj pa s slovensko zastavo brez grba, saj mesec dni pred osamosvojitvijo še ni bilo jasno, kako bo videti zastava samostojne Slovenije.
"No, kasneje se je izkazalo, da sem v rokah držal narobe obrnjeno zastavo, kar je pomenilo, da sem poziral z rusko zastavo," je le ena od zanimivosti, ki jih izvemo v filmu bosanskega režiserja Zehrudina Isakovića Himalajska bojevnika. Pa tudi to, da je bil Božić vedno 'gospod snemalec', Grošelj pa je bil zadolžen za sva ostala opravila, se pravi kuhanje, pospravljanje in podobno. "Skratka, bil sem njegov asistent. Na ta račun sva imela kopico hecev in sva se še dodatno zabavala," se spominja Grošelj.
Viki Grošelj in Stipe Božić po sestopu z Everesta leta 1989, med njima Sonam in Adživa.
Kombinacija dalmatinske sproščenosti in slovenske pridnosti
V filmu, ki bo v torek, 13. februarja ob 20.00, premierno prikazan na Festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani, njuna značaja opiše kot kombinacijo dalmatinske sproščenosti in slovenske pridnosti.
"Zelo sva kompatibilna, sicer se po več kot 50 letih prijateljstva ne bi vedno znova tako razveselila eden drugega kadarkoli se srečava. Vedno sva si kar nekoliko oddahnila, ko sva ugotovila, da greva na isto odpravo. Takrat sva točno vedela, da bova skupaj delala na hribu, da bova skupaj na poti in da si bova v baznem taboru delila šotor."
Na odpravi Everest 1989. Božić in Grošelj kot 'manekena' za sponzorja Rašico.
Na petih odpravah izgubila sedem prijateljev
Dolgoletno prijateljstvo med Grošljem in Božićem so zaznamovale tudi težke preizkušnje in tragedije v gorah. S petih odprav sta se vrnila brez sedmih prijateljev. Leta 1983 je ledeni plaz pod Manaslujem pokopal legendarnega slovenskega alpinista Nejca Zaplotnika in njegovega hrvaškega kolega Anteja Bućana.
Sta si pri prebolevanju, žalosti in soočanju z izgubo lahko medsebojno pomagala? "Ne, na izgubo prijatelja te nič ne more pripraviti. Sesuje te do konca in takrat ti nič ne pomaga. Vrhunski alpinizem je smrtno nevaren in če dosežeš tak nivo, so žrtve na žalost neizogibne in tega sva se zavedala," priznava Grošelj.
Po tragedijah in izgubah sta oz. so projekt slovenskega osvajanja osemtisočakov enostavno nadaljevali. "Bili smo zelo predani, sanjarili smo, da bi za Slovenijo oz. Jugoslavijo osvojili vseh 14 osemtisočakov po čim bolj kvalitetnih smereh, to pomeni v alpskem slogu, na smučeh, tako kot sta to storila brata Karničar ... Seveda sva se s Stipetom ob vsaki tragediji spraševala, ali je smiselno nadaljevati ali ni. Predvsem po odpravi na K2, kjer smo izgubili Boštjana Kekca, sva se zamislila," priznava Grošelj.
A kljub prisegam Božića, da ga Himalaja ne bo več videla – Grošelj pravi, da prisege ni več dajal, saj je vedel, da ne bo prav dolgo držala – sta se vedno znova vračala. "Tudi zaradi prijateljev, ki so v gorah izgubili življenje. Njim v spomin in njim na čast, za njihove sanje, ker so bile te enake kot najine, sva sklenila, da je slovenski projekt osvajanja osemtisočakov smiselno nadaljevati. Leta 1995 smo ga z osvojitvijo Anapurne, še zadnjega neosvojenega osemtisočaka, tudi pripeljali do konca."
Leto 2003 z Ang Čutin, vdovo šerpe Ang Phuja, ki je umrl na odpravi na Everest leta 1979.
Humanitarno delo
Grošelj in Božić sta tudi po zadnjem osvojenem osemtisočaku s strani slovenskih alpinistov nadaljevala z zanimivimi projekti, vedno več je bilo tudi humanitarnih. Grošelj se je leta 2017 pridružil hrvaški odpravi, s katero so zbirali pomoč za Nepalce, ki jih je prizadel hud potres. "V Splitu smo priredili lep koncert, na katerem je nastopil tudi Oliver Dragojević. Zbrali smo kar lepo vsoto denarja in jo odnesli k družini pokojnega šerpe Ang Phuja (umrl je leta 1979 pri sestopu, op. a.), ki ji je potres uničil hišo, vse skupaj pa smo združili še z odpravo," pripoveduje Grošelj.
"Takrat sva videla, da je to, kar počneva, zelo lepa in dragocena stvar. V zadnjih letih sicer res manj plezava, zato pa več piševa in snemava, kar je pri teh letih kar nekako logično. Posledica vsega skupaj je tudi film Himalajska bojevnika. Filma sem dodatno vesel tudi zato, ker gre na nek način za simpatično zgodbo bivše Juge. Film govori o Hrvatu in Slovencu, režiral pa ga je Bosanec. To je še en dokaz, da smo uspešno previharili vse viharje, ki so nas doleteli in spletli ter ohranili lepo prijateljstvo, zavezanost k ciljem in spoštljivost. Ne gre za nostalgijo po prejšnjem režimu, daleč od tega, bolj gre za simbolen spomin na sedem prijateljev, ki so žal ostali na gori," pravi Grošelj.
Leta 2005 na Ama Dablamu. Začetek snemanja tv-serije Velikani Himalaje.
Razstava Stipe in Viki ob bližajoči se obletnici Everesta
Prijatelja z dolgo kilometrino o novih gorskih projektih sicer ne razmišljata, imata pa vrsto drugih ciljev. "Naslednjo soboto bo razstava z naslovom Stipe in Viki – 50 let skupnega delovanja, ki so jo lani postavili v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, na ogled v Mariboru, upam, da se je udeleži tudi Stipe. Razstava je zelo uspešna, mislim, da je to že 11. lokacija razstave v samo letu dni. Hkrati mu pomagam tudi pri snemanju filma Alpski bojevniki, ki nastaja po knjigi Bernadette McDonald (avtorico smo leta 2014 gostili tudi na Sportalu), tako da sva stalno v akciji, sodelujeva tudi pri raznih humanitarnih projektih v Nepalu, tako da zelo intenzivno sodelujeva tudi brez hribov. Stipe ima malo smole zaradi težav s srcem, imel je tudi dokaj zahtevno operacijo, tako da si kakšnih hudih vzponov verjetno ne bo več privoščil, verjamem pa, da se bova enkrat še ujela kje drugje kot na Hrvaškem ali v Sloveniji, na primer v Katmanduju. Tega bi si zelo želel. Čez pet let bomo praznovali 50. letnico prvega jugoslovanskega in slovenskega vzpona na Everest in upam, da ponovimo srečanje, ki smo ga v Katmanduju izpeljali ob 40. obletnici."
Kaj je botrovalo odločitvi, da posnamete film o dolgoletnem prijateljstvu med Vikijem Grošljem in Stipetom Božićem? Je bila to vaša ideja, vaš predlog?
Da. Ob naših srečanjih in številnih dolgih pogovorih o njunih skupnih odpravah in zasebnih druženjih sem Vikiju in Stipetu predlagal, da posnamemo film o njunem alpinističnem prijateljstvu, kar sta z navdušenjem sprejela. Poleg tega se je bližala tudi okrogla in impresivna številka 50 let skupnega življenja, zato je bil to še dodaten motiv za odločitev, da se lotimo projekta. To so bile tudi moje dolgoletne sanje.
Zehrudin Isaković, režiser firma Himalajska bojevnika. "Moja odločitev za ta film ni bila naključna. Je plod dolgoletne želje po združitvi mojih dveh ljubezni: alpinizma in novinarstva. Tretji element je seveda moja simpatija do teh dveh neverjetnih ljudi, katerih biografija navdušuje in navdihuje."
Viktor Grošelj in Stipe Božić sta junaka mojega otroštva. Prvič sem zanju slišal med zdaj že kultno, zgodovinsko odpravo na Everest leta 1979. Poznal sem tudi Frančka Kneza, brata Štremfelj, Karničar in Podgornik, pa Toneta Škarjo in Aleša Kunaverja ... Vse to so bili ljudje, ki so me navduševali. Poleg tega sem se z vsako besedo iz knjige Pot Nejca Zaplotnika poistovetil do te mere, da sem jo prebral vsaj štirikrat in se še danes vračam k določenim mislim iz te knjige.
Sam se že od malega ukvarjam s plezanjem. Zgodaj sem začel plezati v Alpah, več let zapored v skupini Mt. Blanc. Pri sedemnajstih sem preplezal severno steno Petit Dru (smer Allain – Leininger), medtem ko je vzporedno z nami Janez Skok z Ines Božić plezal v ameriški Dirretissimi.
Vikija Grošlja sem prvič srečal med služenjem vojaškega roka v Ilirski Bistrici. K nam je namreč prišel predavat o svojih odpravah. Ob koncu večera nas je vprašal, katera mislimo, da bo njegova naslednja odprava? Mogoče ta, se je vprašal retorično in pokazal na zadnji diapozitiv predavanja. Z ekrana se nam je nasmehnila polna luna.
Ta nekoliko daljši uvod sem naredil zato, da bi se razumelo, da se je moja želja, da ovekovečim nekaj o dogodkih iz zgodovine jugoslovanskega in slovenskega alpinizma, rojevala dolgo in temeljito. Moja odločitev za ta film ni bila naključna. Je plod dolgoletne želje po združitvi mojih dveh ljubezni: alpinizma in novinarstva. Tretji element je seveda moja simpatija do teh dveh neverjetnih ljudi, katerih biografija navdušuje in navdihuje.
"Za Vikija in Stipeta lahko rečemo, da sta nekakšna človeška dinozavra, pa ne zaradi starosti, ker še nista toliko stara, ampak zaradi dejstva, da predstavljata temeljne človeške vrednote: globoko človeško poštenost, alpinistično etiko, spoštovanje drugih ljudi, spoštovanje vrednot, altruizem in humanizem."
Kaj vas v njunem odnosu in zgodbi najbolj fascinira?
Moram reči, da me je najbolj fasciniralo njuno življenje: nešteto srečanj s smrtjo, dejstvo, da sta preživela vse, veliki višinski uspehi v času, ko je bil vsak izlet v Himalajo pionirski, in samo dejstvo, da je njuno prijateljstvo trajalo dolgo.
Na tej poti sta se spreminjala, postajala sta boljša človeka. Za oba danes lahko rečemo, da sta nekakšna človeška dinozavra, pa ne zaradi starosti, ker še nista toliko stara, ampak zaradi dejstva, da predstavljata temeljne človeške vrednote: globoko človeško poštenost, alpinistično etiko, spoštovanje drugih ljudi, spoštovanje vrednot, altruizem in humanizem.
Globoko se zavedata, da je humanizem temelj vrednosti človeškega življenja in da je humanitarna dejavnost najdragocenejše človeško dejanje. Predvsem pa gre za dva plemenita človeka in upam, da se to odraža tudi v tem filmu.
Vas je med snemanjem karkoli presenetilo, ste za kakšno dejstvo slišali prvič?
Nekatere podrobnosti z odprav sem slišal prvič. Njihova drama na K2 (o tem je v intervjuju za Sportal spregovoril tudi Božić) me je hkrati razžalostila in spomnila, kako velik in plemenit je lahko človek.
Kdaj ste začeli snemati in koliko časa je trajalo, da ste film zmontirali in pripeljali do končne oblike?
Vse skupaj je trajalo veliko dlje, kot sem si predstavljal, saj se je v snemanje nepričakovano vmešal koronavirus. A pri snemanju nisem imel veliko dilem, vse je potekalo kot po maslu. Glavna junaka filma Stipe in Viki, ki sta mi pri tem najbolj pomagala, sta natančno in v preprostem jeziku opisala še tako zapletene situacije. Seveda brez Stipetovega filmskega arhiva in njunih fotografij iz zasebnih albumov filma ne bi bilo mogoče posneti, za kar se jima najlepše zahvaljujem. Seveda je film Himalajska bojevnika ne le zgodba o Stipetu in Vikiju, ampak tudi zgodba o zlati generaciji velikanov, v prvi vrsti slovenskega in celo jugoslovanskega alpinizma.
