SiolNET. Sportal Rokomet
9,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Branko Tamše

Izpoved slovenskega trenerja, ki se ne bi nikoli več vrnil v Zagreb

9,60

termometer

Branko Tamše
Branko Tamše je pri 41 letih kot trener zbral že osem naslovov slovenskega rokometnega prvaka. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

"Rad se pošalim, da bo vsak klub in izkušnja po Zagrebu zame kot kamilica. Mislim, da to marsikaj pove," je po odhodu iz hrvaškega rokometnega kluba PPD Zagreb povedal slovenski rokometni trener Branko Tamše. Enainštiridesetletni rokometni strokovnjak se je sredi prejšnje sezone kot prvi Slovenec usedel na trenerski stolček hrvaških prvakov, njegova pot pa se je prejšnji ponedeljek predčasno končala.

Branko Tamše je že 33 let vpet v rokometno dogajanje. Do 28. leta je kot igralec zastopal barve domačega Gorenja Velenja, nato pa ga je poškodba prisilila, da se je že kot zelo mlad podal med trenerje in hitro opozoril nase. Že zdaj velja za najuspešnejšega trenerja v zgodovini slovenskega prvenstva. Z Gorenjem je trikrat postal slovenski prvak, nato se je preselil na klop Celja, ki ga je v petih letih potegnil iz hude krize in ga s petimi zaporednimi naslovi slovenskega prvaka vrnil na pota stare slave.

Po slabšem začetku lanske sezone se je njegova epizoda pri Celju končala in prvič se je podal na tuje, natančneje v Zagreb, kjer je preživel zadnjih devet mesecev. Tudi z Zagrebom je osvojil naslov državnih prvakov in spravljal ob živce zagrebške najresnejše tekmece iz Našic. Po slabšem vstopu v sezono se je njegova izkušnja pri Zagrebu prejšnji ponedeljek sklenila. Kaplja čez rob je bil hud poraz z desetimi goli razlike proti danskemu Aalborgu v drugem krogu lige prvakov prejšnjo nedeljo. A rokometni deloholik po odhodu iz Zagreba ne počiva, na njegovi mizi pa so se v tem kratkem času znašle tudi že nove ponudbe …

Vsi sobotni intervjuji na enem mestu


Nekaj dni je minilo od vašega odhoda iz Zagreba in selitve nazaj v Slovenijo. Ste že zbrali vse misli?

Kar zadeva to, nimam velikih težav. Hitro analiziram razmere, ki so za mano. Zagotovo pa so tu še malenkosti, ki me spomnijo na končano zgodbo. Vsakodnevno se mi za hip v spomin prikradejo misli, zakaj se je zgodilo to in ono, veliko razmišljam o ekipi, treningih. Načeloma pa sem zdaj res zadihal s polnimi pljuči, saj sem se rešil vsega tega stresa, ki ga prinaša trenersko delo. V tem trenutku je vse v najlepšem redu.

Pred dobrim tednom se je končala njegova pot v Zagrebu. Pred dobrim tednom se je končala njegova pot v Zagrebu. Foto: A. T. K.

Kako pa ste sicer zadovoljni z opravljenim delom v Zagrebu. Ste izpolnili vse svoje cilje in pričakovanja?

Večina pozna mojo zgodbo. Ko sem odšel iz Celja, sem imel konkretno ponudbo Zaporožja, a nisem želel od doma pred poletjem in začetkom nove sezone. To sem tudi povedal vsem pri Zaporožju. Nato pa se je povsem nenadejano pojavil klic iz Zagreba. Res sem veliko razmišljal, preden sem sprejel ta izziv, in še enkrat bom povedal. Če ne bi bil Zoran Gobac (predsednik kluba Zagreb, op. p.) tako vztrajen in me vsak dan znova klical, zagotovo ne bi videl Zagreba, saj sem pred tem razmišljal v povsem drugi smeri.

Po tehtnem razmisleku in nagovorih Gobca sem se tako odločil sprejeti ta izziv. Imel sem cilja osvojiti državno prvenstvo in pokal. Cilj pa je bil tudi uvrstitev na finalni turnir lige SEHA ali pa jo celo osvojiti in se prebiti vsaj v osmino finala lige prvakov. Vse te štiri cilje mi je uspelo doseči, ob tem, da smo imeli ves čas težave s poškodbami. Iz tega vidika sem cilje sam pri sebi izpolnil in sem zadovoljen, to pa je tudi najbolj pomembno.

Pred začetkom te sezone, ki je zdaj v teku, sem resno razmišljal, kako naprej. Imeli smo veliko težav s sestavljanjem ekipe, predvsem na položaju desnega zunanjega igralca. Imel sem zagotovila kluba, da bodo nekateri igralci ostali in da bodo prišli tudi nekateri novi, kar pa se na žalost iz takšnih in drugačnih razlogov ni uresničilo. V naši ekipi se je odsotnost enega igralca močno poznala. V mislih imam Ivana Sršena, ki se je vrnil v Našice.

Pred ponudbo Zagreba je bil blizu prestopa v Zaporožje, a se je položaj nato povsem obrnil. Pred ponudbo Zagreba je bil blizu prestopa v Zaporožje, a se je položaj nato povsem obrnil. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Koliko pa je bil položaj za vas težji, ker ste v Zagreb prišli sredi sezone? 

Na te stvari ne gledam tako. Imel sem dovolj časa, teden dni, da sem se pripravil in analiziral stvari za nadaljnje delo. Spoznal sem igralski kader in njihov način igre. Prihod v Zagreb je bila povsem moja odločitev, tako da je brezpredmetno zdaj govoriti o tem, kateri izmed igralcev je manjkal, koliko časa sem imel in podobno. To je neki alibi, ki ga je najlažje uporabiti in se zaščititi že prej. To je povsem enostavno. Sam se odločil za ta korak, zanj mi ni žal in mi tudi nikoli ne bo. S tem, kar imaš, moraš delati maksimalno, v to verjeti in popolnoma zaupati svojim igralcem.

"Mislim, da je bila odločitev o selitvi v Zagreb pravilna, čeprav se je vse odvilo res hitro." "Mislim, da je bila odločitev o selitvi v Zagreb pravilna, čeprav se je vse odvilo res hitro." Foto: Mario Horvat/Sportida Torej ne obžalujete tega, da se niste raje odločili za selitev v Zaporožje?

Govoriti o tem je zdaj res nehvaležno. Kaj bi bilo, če bi bilo. Mislim, da je bila odločitev o selitvi v Zagreb pravilna, čeprav se je vse odvilo res hitro. Z Zaporožjem smo se pogovarjali več mesecev, bila je povsem drugačna slika kot z Zagrebom. Zaporožje sem pred tem že obiskal, opravil sem nekaj pogovorov in si ogledal ves kompleks. Mogoče pa se v prihodnosti preizkusim tudi v Zaporožju, pa bom nato lahko primerjal obe izkušnji.

V Zagreb ste prišli v sredini prejšnje sezone, letos pa ste z njimi prvič preživeli tudi pripravljalno obdobje. Ste imeli pri sestavi ekipe proste roke? Kako je bilo s finančno omejenostjo?

Za prihod nekaterih igralcev se je klub dogovoril že pred mojim prihodom v Zagreb. Tako je bilo s prihodom Darka Stojnića in Kristiana Bećirija, potem smo iskali še zamenjavo še za Urha Kastelica, ki se je preselil v Nemčijo. Vse smo naredili skupaj s klubom. Klub je že prej sam angažiral prihod nekaj igralcev, nas je pa vse šokiral odhod že prej omenjenega Sršena nazaj v Našice, v Zagrebu je bil na posoji. To rivalstvo med Zagrebom in Našicami je tako veliko, da drugače ni šlo. Zanimala jih ni niti visoka odškodnina. Edina pot je bila, da se je Sršen vrnil nazaj v Našice, pa tudi če tam ne igra.

"Prepričan sem, da bi z dnevi in tedna igra Zagreba samo rasla in bi dosegli vse, kar smo tudi v prejšnji sezoni. To so bile tudi moje zadnje besede ob odhodu," pravi Tamše. "Prepričan sem, da bi z dnevi in tedna igra Zagreba samo rasla in bi dosegli vse, kar smo tudi v prejšnji sezoni. To so bile tudi moje zadnje besede ob odhodu," pravi Tamše. Foto: Sportal

Klub mi je nato dal zagotovila za nekaj igralcev, ki naj bi prišli v klub, a bolj kot se je bližala sezona, bolj so ti igralci izpadali s seznama zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Nato je prišel 15. julij, mi pa nismo imeli desnega zunanjega igralca, kar se je nato vleklo še v sezono. Direktorja sem vprašal, ali imamo na tem položaju rezervni načrt, pa mi je dejal, da ne. Zato smo se odločili za Gašperja Hrastnika, ki je bil odlično fizično pripravljen, vendar ima ogromno težav s poškodbo ramena, a daleč od tega, da bi njega zdaj krivil za nastale razmere.

Odšli so tudi vsi trije krožni napadalci. Dobili smo kar devet novih igralcev, a to me ni zmotilo. Želel sem delati po najboljših močeh, kar počnem vedno. Še vedno sem prepričan, da smo opravili izjemno dobre priprave pred novo sezono, odigrali smo 12 prijateljskih tekem in dobili prav vse. A do začetka sezone se nekatere stvari še niso ujele, kot bi se morale, za kar je zagotovo potrebnega še nekaj časa. Zagrebu želim vse najboljše, a po odhodu prejšnji teden sem jim dejal, da bi ta ekipa, ki je zdaj v Zagrebu pod mojim vodstvom zagotovo znova dosegla vse zastavljene cilje. Prepričan sem, da bi z dnevi in tedni igra Zagreba samo rasla in bi dosegli vse, kar smo tudi v prejšnji sezoni. To so bile tudi moje zadnje besede ob odhodu.

Lani ga je slabši začetek sezone odnesel iz Celja, letos se mu je deja vu zgodil v Zagrebu. Lani ga je slabši začetek sezone odnesel iz Celja, letos se mu je deja vu zgodil v Zagrebu. Foto: Urban Urbanc/Sportida Za številne je bil vaš odhod iz Zagreba presenečenje. Kako ste vse skupaj doživljali vi? Ste že pred tem dnevom D vedeli, kaj se dogaja, ali je bilo tudi za vas vse skupaj nepričakovano?

Že pred svojim odhodom v Zagreb sem sam pri sebi razčistil, kaj, kako in zakaj. Zastavil sem si cilj, da ves čas dajem svoj maksimum, kar je tudi moje vodilo. Nisem se želel obremenjevati z drugimi stvarmi, ker to vse le jemlje energijo. Ne glede na to, koliko časa bi ostal, sem ves čas vlagal sto odstotkov, pa če bi bil v Zagrebu pet dni ali pet let.

Prvo uradno tekmo v tej sezoni smo v Šabcu dobili, potem pa smo doživeli tri zaporedne poraze. Najprej v Veszpremu, prišel je še Pariz in nato še Aalborg. Glede na kakovost nasprotnikov niso ti porazi nič presenetljivega. Zagotovo smo si želeli pozitivnih rezultatov, a pač ni šlo. Teden dni pred svojim odhodom sem iz Slovenije slišal določene informacije o tem, da ljudje v klubu razmišljajo o moji zamenjavi. V klubu o tem nisem govoril z nikomer, ker nisem hotel povzročati nobenih napetosti med sodelavci in med igralci. Pred tekmo v Aalborgu smo imeli skupaj s strokovnim vodstvom in upravo kluba sestanek. Tam sem jim povedal, kar sem slišal, oni pa so mi zagotavljali, da trdno verjamejo v strokovni štab, ne glede na rezultat tiste tekme. Sam pri sebi sem vedel, da se na žalost ali pa morda na srečo vse to dogaja s figo v žepu. Drugi dan, ko smo zapuščali Dansko, se je na letališču zgodba končala.

Vse se je končalo brez kakšnih koli napetosti. Globoko v sebi sem nekako vedel, kaj se bo zgodilo, oziroma sem to pričakoval. To sem sprejel in se klubu zahvalil za ponujeno priložnost. Tudi predsednik Zoran Gobac me je poklical, skupaj sva prečesala vse moje obdobje v Zagrebu. Dejal mi je, da je z mojim delom zadovoljen, a da je življenje pač takšno, kot je, in da bomo morda sodelovali še kdaj v prihodnosti.

Veselin Vujović Sportal Tamše dobil odpoved v PPD Zagreb, vrača se Vujović

Pa bi si želeli vrnitve v Zagreb?

Izkušnja v Zagrebu je bila zelo zanimiva. Veliko sem od igralcev in trenerjev slišal o tem, kakšno je bilo stanje pred tem. Zdaj se rad pošalim, da bo vsak klub in izkušnja po Zagrebu zame kamilica. Mislim, da to marsikaj pove. Ne glede na to, nikoli ne reci nikoli, ampak če sem povsem iskren, vrnitve vsaj v bližnji prihodnosti zagotovo ne bo.

Je pa bila za vas to neka nova izkušnja, kajne?

Zagotovo. Z vsakim klubom, ekipo, igralcem se človek veliko nauči. Tako vedno razmišljam. Vsako dobro ali slabo izkušnjo poskušam analizirati in jo obrniti k sebi v prid. Bila je res dragocena in pomembna izkušnja in niti malo ne obžalujem, da sem se odločil tako, kot sem se.

"Vsako dobro ali slabo izkušnjo poskušam analizirati in jo obrniti k sebi v prid." "Vsako dobro ali slabo izkušnjo poskušam analizirati in jo obrniti k sebi v prid." Foto: Žiga Zupan/ Sportida

Zagotovo se zdaj še bolj zavedam, da je danes pri rokometu res pomembno, da znajo igralci kakovostno igrati tako v obrambi kot v napadu, da je čim manj menjav, saj so te pri modernem in hitrem rokometu že skoraj nemogoče. Zdaj sem tudi na lastni koži občutil, da morajo igralci biti čim bolj vsestranski. Zato bi si želel, da se tudi otroci pri rokometu ne specializirajo za igranje samo v obrambi ali napadu, saj bo tega ob spremembah v rokometu čedalje manj.

Kakšen pa je bil odziv igralcev ob vašem odhodu iz Zagreba? Menjavanje trenerjev je tam postala kar redna praksa.

Igralci, še posebej v Zagrebu, so navajeni menjave trenerjev. Zelo zanimiv podatek je, da je zdajšnji direktor kluba Vedran Šupuković v klubu 22 mesecev, v tem času pa je zamenjal že pet trenerjev. Od 22 mesecev sem jih jaz na trenerskem stolčku preživel devet, tako da sem imel zelo dolg staž (smeh, op. p.). Tudi sam sem bil dolga leta igralec in vem, da se rokometaši hitro prilagodijo spremembam. Od velike večine igralcev sem ob odhodu prejel klice in sporočila z zahvalami za opravljeno delo. Tudi sam sem storil enako in jim na srce položil še nekaj stvari, ki jih naj počnejo za svoje individualno in skupinsko dobro. Verjamem, da bomo, ko se bomo srečali, z lahkoto skupaj spili kavo, saj smo se razšli v dobrih odnosih.

Tamšeta je na klopi hrvaških prvakov zamenjal slovenski selektor Veselin Vujović. Tamšeta je na klopi hrvaških prvakov zamenjal slovenski selektor Veselin Vujović. Foto: Mario Horvat/Sportida Za vami se je na trenerski stolček Zagreba usedel slovenski selektor Veselin Vujović. Vas je po odhodu iz Hrvaške že poklical?

Nisva se slišala, sva se pa srečala tisti torek, ko sem jaz zapuščal Zagreb, on pa je že imel tiskovno konferenco. Sva v zelo dobrih odnosih. Zaželel sem mu srečo in čim manj poškodb v ekipi. Še vedno stojim za tem, da je ta ekipa Zagreba zmožna doseči vse cilje, čeprav je Veselin po nekaj dneh začel razlagati, da mu je žal, da je sprejel ta izziv, češ, da ni tega in onega. Zagreb ima v tem trenutku res težek razpored tekem, a mislim, da jim lahko uspe.

V rokometnih krogih veljate za deloholika. Kako zdaj preživljate te proste dneve?

Ti dnevi so zame fenomenalni. Najprej sem se moral preseliti iz Zagreba nazaj v Velenje. Kar zadeva rokomet, ga ves čas podrobno spremljam tako na TV-zaslonih kot prek interneta, tako da mi rokometa res ne manjka. Po drugi strani pa si zdaj, ko sem prost, poskušam ogledati čim več tekem slovenske lige, rad pa bi si v živo ogledal tudi nekaj tekem lige prvakov, pa ne mislim le Celja in Zagreba, ampak na primer tudi Veszprem. Rad bi si ogledal te spektakle v drugačni vlogi, kot gledalec, ne kot trener.

O željah za prihodnost:

Zdaj imam tudi več časa za družino in prijatelje. Ravno danes se odpravljam v Gradec, a ne na rokomet, saj so me številni v teh nekaj dnevih že povezovali s prestopom v Gradec (smeh, op. p.). Ogledal si bom nogometno tekmo lige Europa med Wolfsbergerjem in Romo (z Brankom Tamšetom smo se pogovarjali v četrtek, op. p.). Zanimajo me vsi športi, zdaj spremljam atletsko svetovno prvenstvo, pred kratkim pa sem seveda spremljal tudi slovenske odbojkarje. Šport me res veseli, ogledam si rad večino športnih dogodkov, še posebej ob teh fenomenalnih dosežkih Slovencev, ki še enkrat več dokazujejo, da smo kljub majhnosti in majhnih finančnih sredstvih, ki jih država namenja športu, olimpijski, svetovni in evropski prvaki.

V prostem času poskušam narediti tudi nekaj zase, malce se rekreiram. Opravljam pa tudi stvari, ki jih zdaj devet mesecev nisem. Pogosto se odpravim po hčerko v šolo, potem pa jo prevažam po različnih popoldanskih aktivnostih. Še vedno je pestro in mi prav nič ne manjka.

Celje Aalborg Sportal Celjani zakockali prednost in ostali praznih rok

Kako pa je bilo živeti devet mesecev razpet med Zagrebom in Velenjem oziroma delom in družino?

Razdalja med Zagrebom in Velenjem ni tako ogromna, zato sem se ob vsakem prostem dnevu ali dveh pripeljal v Velenje. Ravno tako sta me partnerica in hčerka večkrat obiskali v Zagrebu. Vse skupaj nam je dobro uspevalo, saj ta selitev v Zagreb ni bila tako zahtevna. Zavedamo pa se, da se bomo, če me bo pot kdaj vodila kam dlje, preselili vsi skupaj.

Tudi vaša življenjska sopotnica Snežana Rodić je močno vpeta v rokomet. Vam tudi ona svetuje in pomaga pri pomembnih odločitvah v zvezi z rokometom?

Snežana je res zelo dejavna v rokometu. V letošnji sezoni je poleg tega, da vodi žensko ekipo Velenja, prevzela še vodenje B-ekipe starejših dečkov Gorenja, ob tem pa še pomaga v rokometni šoli Sebastjana Soviča. Pri delu se ji res priklanjam in jo občudujem. Ima ogromno rokometnega znanja, zna delati tako z otroki kot s člani. Velikokrat sem že dejal, da je ona moj prvi kritik, v marsičem ji prisluhnem, hkrati pa o odločitvah v zvezi z mojimi prestopi vedno najdeva neko skupno rešitev oziroma sklep. Ničesar ne delam sam in mislim, da je tako v partnerskem odnosu tudi prav, sploh zdaj, ko delava še v isti smeri.

Velika opora je njegova partnerica, sicer tudi rokometna trenerka Snežana Rodić. Velika opora je njegova partnerica, sicer tudi rokometna trenerka Snežana Rodić. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Se je po tem odhodu iz Zagreba na mizi znašla že kakšna nova ponudba?

Je. Ravno,ko sem odhajal na ta intervju, sem razmišljal, ali želim o tem govoriti ali naj rečem, da se ne dogaja nič. Prišli sta že dve ponudbi. Po odhodu iz Zagreba sem veliko razmišljal in se odločil, da me nekateri klubi ne bodo videli, če ne bodo že na začetku izpolnjeni nekateri moji pogoji. Lahko gre za klub najvišjega ranga ali pa za klub, ki igra samo v domačih prvenstvih, ampak imam svoja načela, od katerih ne nameravam več odstopati, pa četudi se zato ne bom več usedel na nobeno trenersko klop. Sam pri sebi sem razčistil, da rokomet ni vse v življenju in da obstaja tudi še kaj drugega. Sem zdrav in lahko počnem tudi druge stvari. Morda se to zdaj zdi malo nenavadno, ampak v rokometu sem že 33 let. Seveda bi si želel ostati v tem športu, a to res ni vse in kaj lahko bi se zgodilo, da je bila epizoda v Zagrebu moja zadnja.

Omenili ste določene pogoje, kaj imate v mislih?

Obstajajo nekatere stvari, ki sem jih klubom do zdaj ob začetku spregledal in zaupal, da se bodo stvari speljale tako, kot se morajo, pa se potem niso. Z izkušnjami se človek marsikaj nauči. Tok življenja te nauči, da v nekaterih stvareh ne smeš popuščati, in tudi sam sem ugotovil, da sem v nekaterih zadevah preveč popustljiv in zaupljiv. Ljudem prepogosto verjamem na besedo in ko ne dobiš enakega z druge strani, je človek na koncu zato še toliko bolj razočaran.

Trenersko pot je začel na klopi Gorenja. Zdaj ga čakajo novi izzivi. Trenersko pot je začel na klopi Gorenja. Zdaj ga čakajo novi izzivi. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Kaj pa glede ponudb klubov? Ste lahko bolj konkretni?

Ne želim govoriti o tem, saj to res ni v mojem slogu. Kot sem rekel, sem razmišljal, da tega sploh ne bi omenjal, pa se nisem želel zlagati, saj zelo nerad govorim neresnico in želim biti iskren tako do javnosti kot novinarjev. Saj ravno novinarji krojijo usodo vseh nas v pozitivnem ali negativnem smislu. Brez novinarjev športa ne bi bilo in zato sem vedno na razpolago.

Zdaj imate izkušnje iz hrvaške in slovenske lige. Bi lahko ti dve izkušnji med seboj primerjali?

Dogajanje je zelo podobno tako v hrvaškem kot slovenskem rokometu. Finančna kriza in težave s sponzorji so zajele obe državi. Če gledamo iz slovenske perspektive, sta na Hrvaškem na visoki ravni delovanja le Zagreb in deloma še Našice, tako kot pri nas prednjačita Celje in Velenje, morda še Ribnica, potem pa je v obeh državah velik finančni osip. Je pa res, da je v obeh državah izjemno veliko mladih in nadarjenih igralcev. Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji se dogaja, da mladi igralci prehitro zapustijo matične klube in se podajo v tujino za več denarja. Ni pa nujno, da se ti mladi igralci potem v tujini tudi dobro razvijajo. Te igralce razumem, saj je v Sloveniji v rokometu na žalost vedno manj denarja. Razumem, da je finančna plat zelo pomembna, a hkrati če gledajo le na zaslužek, to ni dobro za njihov tako osebnostni kot rokometni razvoj.

S Celjani je petkrat osvojil naslov državnih prvakov. S Celjani je petkrat osvojil naslov državnih prvakov. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Ravno pred kratkim sem se z nekaj trenerji pogovarjal, koliko mladih rokometašev je Slovenijo zapustilo prezgodaj, kar je pokazal tudi čas. V tujini so sicer res dobili štiri- ali petkratno vrednost plače kot v Sloveniji, a je njihova kariera nekako zastala, kar dolgoročno zagotovo ni dobro ne za igralce ne za našo reprezentanco. Zelo podobno se dogaja tudi na Hrvaškem.

Upam, da se bo z leti finančna slika izboljšala v vseh klubih. Vsi slovenski prvoligaški klubi imajo trenerski kader, ki zna delati vrhunsko v zelo omejenih razmerah. Vsi se tolažimo, da je kljub temu, da razmere niso najbolj rožnate, slovenska rokometna šola še vedno zelo cenjena in tudi raven igre v slovenski ligi je še kar visoka. To se odraža predvsem prek slovenske reprezentance, tako članske kot mladinske, ki je bila letos povsem enakopravna vsem reprezentancam na svetovnem prvenstvu.

Slovenski rokomet, tako moški kot ženski, če pomislimo na finančne vložke, dosega res lepe rezultate.

V Sloveniji imamo res veliko dobrih trenerjev in rokometnih šol, veliko je tudi otrok, ki se odločajo za ta zame najlepši šport. Upam, da bomo s tega mesta, kjer smo zdaj, napredovali ali pa, da vsaj ne bomo še bolj padli. V slovenskem ženskem prvenstvu pa je položaj še veliko, veliko slabši kot v moškem, kar lahko povem iz prve roke, saj že doma slišim veliko o tem. Zaradi tega se res priklanjam vsem trenerskim navdušencem, ki kljub slabim razmeram vztrajajo in imajo svoje cilje, ki jih kljub omejitvam izpolnjujejo.

Lani se je na podoben način kot letos v Zagrebu končala tudi vaša trenerska pot v Celju. Kako danes gledate na to? Na začetku lanske sezone je v superpokalu s Celjem pokleknil proti Krki, sodu pa je dno izbil poraz z Ribnico v državnem prvenstvu. Konec lanskega septembra se je Tamše poslovil od Celja. Na začetku lanske sezone je v superpokalu s Celjem pokleknil proti Krki, sodu pa je dno izbil poraz z Ribnico v državnem prvenstvu. Konec lanskega septembra se je Tamše poslovil od Celja. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Pet let, ki sem jih preživel v Celju je bilo res pestrih in zanimivih. Po eni strani je bila pot zelo naporna, prepletena z res veliko uspehi, končala pa se je čez noč oziroma po tekmi v Ribnici. Vedno, ko dobim to vprašanje, se spomnim na tisto tekmo, ki smo jo s Celjem izgubili na povsem nezaslužen način. Veliko stvari oprostim, a pozabim nikoli. Takrat je bila tudi zame to kaplja čez rob in se sam odločil za ta korak, ki ga je potem naredil tudi klub.

Po tem sem imel od septembra do januarja čas za razmislek o dogajanju. Zgodba s Celjem je bila res lepa. Vemo, kakšne težave je imelo Celje pred mojim prihodom, bili so tudi v velikem finančnem minusu. S skupnimi močmi smo potem to uredili in sem res vesel za celjski in slovenski rokomet, da se je tako izšlo, želim pa si, da bi šlo še boljše.

Kaj pa menite o letošnjem začetku sezone Celja? Ekipa je znova zelo mlada in spremenjena.

To je kar stalnica celjskega rokometna kluba z veliko odhodi in prihodi. Za vse je potreben čas. Liga prvakov, v kateri Celjani nastopajo že kar večno, se zdi čedalje bolj oddaljena od Celja. Zelo težko se je postaviti po robu najmočnejšim in najbogatejšim ekipam, zato tudi takšni rezultati, kot jih dosegajo trenutno. Kljub temu je v celjskih igralcih in klubu perspektiva. Verjamem, da so v ligi prvakov sposobni uvrstitve v drugi del, borba se bo zagotovo bila do konca. Zelo dobro jim kaže v slovenski ligi, v ligi prvakov pa so nekoliko nesrečno izgubili obe domači tekmi. Kot vedno rečem, potrebne je tudi nekaj sreče, da se stvari sestavijo tako, kot se morajo.

Vid Poteko Sportal Celjskega orjaka po vrnitvi domov doletela nova vloga

Pred leti ste sedeli tudi na klopi Gorenja, nato pa ste se preselili k največjim tekmecem iz Celja. Je bila ta odločitev morda še težja kot selitev v Zagreb?

Moj razhod z Velenjem ni bil tak, kot si bi ga želel. Bilo je drugače kot po končani zgodbi s Celjem ali pa Zagrebom, kjer smo se poslovili v prijateljskih odnosih. Po vseh uspehih v Velenju je bila ob odhodu moja velika želja, da vsem tam dokažem, da so naredili veliko napako. Z velikim veseljem in odgovornostjo sem v tistih težkih časih prevzel Celje, ki je takrat zaostajalo za Gorenjem, ki je vladalo v slovenskem rokometu. V naslednjih petih letih nam je krivuljo znova uspelo obrniti v prid Celja, kljub minusu in dolgotrajni sanaciji. Naslov slovenskih prvakov smo vrnili v Celje in ga tam obdržali, hkrati pa smo proizvajali mlade igralce, reprezentante.

Gorenje je pod Tamšetom želo največje uspe v zgodovini kluba s skupaj tremi naslovi državnega prvaka (2009, 2012, 2013), tremi superpokali, finalom pokala EHF in seveda nastopi v ligi prvakov. Po sezoni 2012/13 Gorenje ni obnovilo sodelovanja s Tamšetom, ki je bil sprva pomočnik Ivice Obrvana, od leta 2010 pa je bil glavni trener. Gorenje je pod Tamšetom želo največje uspe v zgodovini kluba s skupaj tremi naslovi državnega prvaka (2009, 2012, 2013), tremi superpokali, finalom pokala EHF in seveda nastopi v ligi prvakov. Po sezoni 2012/13 Gorenje ni obnovilo sodelovanja s Tamšetom, ki je bil sprva pomočnik Ivice Obrvana, od leta 2010 pa je bil glavni trener. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Z vidika rivalstva moja selitev res ni bila enostavna. Ponavadi tisti, ki se pridruži rivalskemu klubu, ni ravno priljubljen v javnosti. Z delom in načinom igre me je celjska publika, ki dobro ve, kaj je rokomet, sprejela in to je bila zame največja zmaga. Lepo je zmagovati in osvajati lovorike, meni pa največ pomeni, da me ljudje sprejmejo in znajo ceniti mene in moje delo.

Tako iz Velenja kot iz Celja in Zagreba ste odšli kot državni prvak. Katero slovo pa je bilo za vas najtežje?

Vsekakor od Gorenja in verjetno bo tako ostalo za vedno. Kot sem rekel, ne gojim nobenih zamer, a je bilo tisto slovo res zelo težko in tudi čudno.

Pa če bi obstajala vsaj teoretična možnost, da se vrnete na klop Gorenja, bi jo sprejeli?

Del mojega srca je ves čas v Velenju. Tam sem doma in tam sem dobil prvo priložnost tako kot igralec kot trener. Vsem ljudem, ki so mi to omogočili, sem neizmerno hvaležen. V prihodnosti si želim še nekaj dati velenjskemu rokometu, morda bo to čez deset let, morda nikoli. Kljub temu, da sem z njimi osvojil tri naslove državnih prvakov in tri superpokale, mislim, da jim lahko še marsikaj dam in sem jim tudi dolžan.

Na mizi ima dve ponudbi, a o tem še ne želi govoriti. Na mizi ima dve ponudbi, a o tem še ne želi govoriti. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Slovensko reprezentanco januarja čaka nastop na evropskem prvenstvu. Kakšno je vaše mnenje o trenutnem stanju v ekipi in igralcih?

Če na vse skupaj pogledam kot gledalec, so vse zastavljene cilje v tem ciklu dosegli. Malo bode v oči poraz v Latviji in na oko ne ravno briljantne partije, a cilj je bil dosežen. Zdaj bodo vse moči usmerili proti evropskemu prvenstvu, kjer se bo najbolj pokazala trenutna slika slovenske izbrane vrste. Mislim, da je trenutna reprezentanca Slovenije najboljša v zgodovini ali pa je vsaj izenačena s tisto srebrno, ki je leta 2004 osvojila srebro na evropskem prvenstvu. Vse od osamosvojitve nismo nikoli imeli toliko kakovostnih igralcev in smo lahko veseli, da imamo takšno ekipo, ki lahko posega visoko tako v evropskem kot svetovnem merilu. Res si želim, da bi ta reprezentanca svoj potencial še enkrat potrdila in dokazala, da je tega sposobna.

Preberite še:

Samo Miklavc Sportal Kot iz topa izstrelil, zakaj so Slovenci glavni favoriti za zlato medaljo Robert Koren Sportal Zlati kapetan Slovenije postal psiholog #video Jakov Fak Sportal Jakov Fak: Veseli me, da smo v športni panogi, ki ima tak potencial med mladimi

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • ola-ola / 07.10.2019. ob 09:36 0 0

    Toliko neprimernega vedenja in vulgarnih pripomb nad sojenjem, kot jih je sposoben Tamše ga prekašata le še Vujović in Praprotnik to niso ljudje, ki bi bili primerni delovanja v tako plemeniti dejavnosti kot je šport in sposobni sprejemati tako zmage kot porazu, to so ljudje, ki se jim ob prihodu na igrišče zmegli in zamrači um in niso sposobni sprejemati napak drugih udeležencev na tekmi ter niso sposobni med tekmo zaznati svojih napak pri vodenju tekme.

    0 0
  • Bojan1955 / 05.10.2019. ob 16:42 0 0

    Novinar napiše naslov s pritajenim namigom na SLO-HR politične spore (nikoli več v Zagreb....) in na srečo ga Tamše potem v komentarju demantira! Novinarji ste eno veliko sranje in pišete v smislu netenja spora med dvema sosedoma.

    0 0
  • Pasjeljubec / 05.10.2019. ob 07:47 0 - 1

    Hvali reprezentanco s figo v žepu, ker ne bo uspešna na EP-ju!

    0 - 1
delitve: 26
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin