SiolNET. Sportal Prva liga
7,69

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Robert Koren

Zlati kapetan Slovenije postal psiholog #video

7,69

termometer

Robert Koren
Robert Koren je oče treh otrok, sinov Nala in Tiana ter hčerke Nie. Spada med najboljše zvezne igralce Slovenije v obdobju državne samostojnosti. Foto: Ana Kovač

Bil je zadnji kapetan slovenske reprezentance na velikem tekmovanju in strelec legendarnega zadetka proti Alžiriji. Od tega je minilo že devet let, zdaj pa z izkušnjami pomaga Celju in z družino strastno navija za Kekovo četo. To je Robert Koren, od petka tudi uradno 39-letni Korošec, zaljubljen v knežje mesto in všečen nogomet.

Če se vsakodnevno vozite iz Celja v Slovenj Gradec, obstaja verjetnost, da boste na nasprotnem voznem pasu slej ko prej uzrli Roberta Korena. Celje je njegov klub, tam je opozoril nase v članski konkurenci, postal slovenski reprezentant, nato pa ga je nogometna pot odnesla daleč. Do statusa kapetana izbrane vrste, Norveške, opevanega angleškega prvenstva, kjer je nosil celo kapetanski trak in se na vsake nekaj dni meril z največjimi zvezdniki na svetu, pa celo oddaljene Avstralije, kjer je sklenil pot v tujini. Po vrnitvi v domovino se je vrnil v Dravograd, kjer je vrsto let skrbel za razvoj pomladka in celo nekajkrat zaigral v dresu tretjeligaša, poleti pa se preselil v mesto ob Savinji in postal večnamenska desna roka Dušana Kosića.

Z njim smo se družili na stadionu Z'dežele tik pred 39. rojstnim dnem, ki ga je praznoval v petek. Odgovarjal je premišljeno, se spretno izogibal besedam, ki bi lahko sprožale polemiko, veliko pohval pa namenil delu celjskega kluba in najnovejšim uspehom slovenske reprezentance, katere velik navijač bo ostal do konca življenja.


Vsak dan se vozi iz Slovenj Gradca v Celje, kjer je prisoten na vseh treningih. Ogromno komunicira tako z igralci kot tudi vodstvom kluba, najbolj pa s prvim trenerjem Dušanom Kosićem. Vsak dan se vozi iz Slovenj Gradca v Celje, kjer je prisoten na vseh treningih. Ogromno komunicira tako z igralci kot tudi vodstvom kluba, najbolj pa s prvim trenerjem Dušanom Kosićem. Foto: Ana Kovač

Od poletja pomagate NK Celje. Očitno ste mu prinesli srečo, saj niza odlične rezultate, mlada zasedba pa je tako učinkovita, da ima najboljši napad v državi.

Hvaležen sem vodstvu celjskega kluba, da se je poleti spomnilo name. Mladim fantom poskušam pomagati z izkušnjami, jih dvigovati, ko jim ne gre, ali pa spuščati na realna tla, ko jim vse uspeva. V karieri sem se dobro naučil, da ne smeš iti nikoli v višave, ampak pri dobrih rezultatih vedno ostati na tleh. Pri mladih fantih, teh v Celju resnično ne manjka, pa je tako, da potrebujejo ogromno spodbude in dodatne energije.

O NK Celje:

Kot da bi poslušali selektorja Matjaža Keka, ki pogosto poudarja, da po zmagah nikoli ne smeš poleteti, ampak ostati ponižen, hkrati pa ne smeš obupavati po porazih in se zaviti v pretirano žalost.

Seveda. V nogometu se tekme vrstijo druga za drugo, vselej moraš biti osredotočen na naslednji dan. Današnji trening ti lahko uspe fenomenalno, jutri pa že ne bo šlo tako dobro. Najpomembneje je, da si psihično dovolj stabilen in da vztrajaš pri tistem, kar se od tebe zahteva. Da zadovoljiš stroko in daš piko na i, kreativnost. To nam v Celju dobro uspeva.

Celjski klub ima eno najmlajših prvoligaških zasedb. Številni slovenski klubi bolj zaupajo nedokazanim in skoraj anonimnim tujcem, vi pa že dolgo namenjate velik poudarek delu z mladimi. Trener jim povrhu vsega še toliko zaupa, da redno igrajo, kar je velika izjema v Sloveniji.

Trenerja Dušana moram javno pohvaliti. Je zelo odprta oseba. Vsa ta leta verjame v mlade fante, za katere pa vemo, kakšni so. Veliko nihajo, zato je treba v delo z njimi vložiti več truda in energije, kot bi ga, če bi imeli starejšo in bolj izkušeno zasedbo. Vsakodnevno jih je treba usmerjati, ne gre drugače. Na začetku sezone nam ni steklo, rezultati niso bili najboljši, a smo verjeli vase, trdo delali in bili uspešni. Igramo všečen, napadalen nogomet. Tako bo tudi v prihodnje.

V prostem času igra nogomet le še s sinovoma, drugače pa se rekreativno z njim sploh več ne ukvarja. Prihodnje leto bo dopolnil okroglih 40 let. V prostem času igra nogomet le še s sinovoma, drugače pa se rekreativno z njim sploh več ne ukvarja. Prihodnje leto bo dopolnil okroglih 40 let. Foto: Ana Kovač

Kako poteka sodelovanje s trenerjem Dušanom Kosićem? Kolikšen je vaš vpliv na njegove odločitve?

Daleč od tega, da bi ga poskušal degradirati ali uveljavljati zgolj svoje ideje. On vedno sprejme končno odločitev, mi, ki sestavljamo njegov strokovni tim, pa mu le pomagamo. Dušan mi pogosto naloži naloge, ki jih poskušam reševati z določenim igralcem. Individualno. To izpeljem tudi takrat, ko sam začutim, da kateri izmed fantov potrebuje dodatno komunikacijo.

So se kakšni igralci izkazali za še posebej trd oreh in jih je bilo težko v kaj prepričevati?

So, zlasti na začetku sezone, ko je še potekal prestopni rok. Takrat nam ni bilo lahko. Fantje so imeli polne glave, do njih so prihajale različne informacije agentov ali medijev. Je pa popolnoma razumljivo, da fantje želijo napredovati. Želijo dalje, želijo iz Celja. To je dobrodošlo. To si želimo tudi v klubu. Zato pa smo tukaj, da jih usmerjamo in jim pomagamo. Naš cilj je, da bi jim v karieri uspelo. Ko se je prestopni rok končal, so se fantje umirili. Zdaj je manj težkih pogovorov, čeprav … fantje so še mladi. Nihajo. Dvigajo se in padajo, kar pa tudi pomeni, da imajo še veliko rezerv. Na to smo zelo pozorni.

Kako se je sploh začelo sodelovanje z Dušanom Kosićem? Ste si tega želeli že dalj časa ali je prvi korak naredil celjski klub?

Ko sem začutil, da je nastopil primeren trenutek za konec kariere (leta 2016, op. p.), sem se odločil, da bom začel delovati v domačem okolju. Želel sem spoznati nogomet tudi z druge strani, kot trener in funkcionar. V Dravogradu smo v kratkem času spisali solidno zgodbo. V dveh letih. Nato pa sem pogrešal energijo za dodaten dvig. Dalo bi se narediti še kaj več, a se na žalost ni izšlo.

Z vodstvom kluba smo stopili na različne bregove. Nismo se sprli, ampak smo šli narazen. Presodil sem, da mora nekdo stopiti korak nazaj ali pa naprej. Nato je prišel klic iz Celja. Hitro sem se dogovoril z vodstvom kluba. Najprej so me pripeljali, da bi pomagal razvoju mladih, po pogovoru z Dušanom Kosićem pa sva hitro dojela, da naju druži enak pogled na nogomet, tako da sem pristal pri članih.

Ko se je razšel z Dravogradom, ga je osrečil klic iz Celja, kjer je hitro našel skupni jezik z vodstvom, nato pa ga je navdušila trenerska filozofija Dušana Kosića. Ko se je razšel z Dravogradom, ga je osrečil klic iz Celja, kjer je hitro našel skupni jezik z vodstvom, nato pa ga je navdušila trenerska filozofija Dušana Kosića. Foto: Ana Kovač

Celje je dolgoletna uspešna valilnica upov, ki krepijo druge slovenske klube, so pa tudi primeri, na primer Benjamina Verbiča, ne nazadnje pa tudi vas, ko ni treba prestopiti k Mariboru ali pa Olimpiji za odmeven prestop v tujino.

Na koncu bo to vedno odločitev vsakega posameznika. Lahko pa vsem povem, da je Celje zelo zdrav klub, sploh za mlade fante, ki se jih usmerja in uči. To mogoče lažje počnemo kot kateri drug klub. Pri nas je že igra naravnana k mladim. Lahko rečemo, da smo organiziran in urejen klub. Vsaj v slovenskih okvirih. Igralci lahko razmišljajo le o treniranju in igranju. To je velika prednost, nezanemarljivo je tudi to, da je v našem klubu pritisk nekoliko manjši od tistega v Mariboru ali pa Olimpiji, ki želita rezultat ne glede na okoliščine. Ne razumite me napačno, tudi v Celju si želimo biti bolj uspešni kot v prejšnji sezoni, a imamo bolj mirno in urejeno okolje, kjer se lahko fantje razvijejo. Ni pa seveda pomemben le razvoj. V prvi vrsti je, na koncu pa moramo biti tudi uspešni. Rezultati so namreč tisti, ki na koncu, ko potegneš črto, določijo, ali si bil uspešen ali neuspešen.

Mora celjski klub  podobno kot še kateri v tem delu Evrope  vsako leto prodati več igralcev, da preživi?

V te klubske stvari se ne vtikam, niti o tem ne razglabljam z vodstvom. Naše naloge so porazdeljene. Klubu bom vedno pomagal z idejami, informacijami, logističnimi stvarmi, tudi nasveti za kadrovsko politiko. Vodstvo kluba je, kar zadeva to, zelo odprto. Ne bom rekel, da smo brez težav in da jih ni, a jih rešujemo sproti. Za zdaj gre vse po naših željah. Je pa treba vlagati veliko truda, da lahko zadržiš tako raven. Če le malce popustiš, takoj padeš. Tega pa si ne želi nihče.

Mladi Hrvat Dario Vizinger, ki se je pred leti dokazoval na Reki, je s sedmimi zadetki vodilni strelec Prve lige Telekom Slovenije. Mladi Hrvat Dario Vizinger, ki se je pred leti dokazoval na Reki, je s sedmimi zadetki vodilni strelec Prve lige Telekom Slovenije. Foto: Peter Podobnik/Sportida

V zadnjem času ste nepremagljivi, imate najboljšega napadalca prvenstva Daria Vizingerja, najboljšega podajalca Mitjo Lotriča, praznujete stoletnico igranja nogometa v Celju, za piko na i pa so se na tribune vrnili še organizirani navijači Celjski grofje. Kot da bi postali magnet za zgolj pozitivne stvari.

Statistika je krasna. Veliko truda je bilo vloženega, da smo prišli do tega, je pa treba v prihodnje delati še bolj trdo. Vedno si lahko še boljši. Veseli smo vrnitve navijačev. Verjamem, da jih bo vedno več. Navijači so vendarle tisti, ki nam dajo dodatno energijo in v težkih trenutkih prevesijo tehtnico v našo korist. Mi se bomo zaradi njih trudili igrati všečno. Mladi fantje si želijo dinamične igre, na naših tekmah se res veliko dogaja. Veseli smo, da tudi pred golom tekmeca (smeh, op. p.).

Seveda nas veseli, da imamo najboljšega strelca in najboljšega podajalca. Mediji to radi poudarjajo. Rad pa bi videl, da ostaneta na realnih tleh. Imamo tudi veliko fantov, ki preprečujejo, da bi dobivali gole. Ti opravljajo naloge, ki navzven niso tako vidne. Vsak izmed njih je pomemben za uspešen kolektiv. Vemo pa tudi, da smo še daleč od idealnega. Tekmi z Mariborom in Olimpijo sta nam pokazali, kje smo v primerjavi z njima. Ne zatiskamo si oči. Vemo, da na teh dveh tekmah nismo bili na najvišji ravni in da smo sposobni odigrati še bolje.

Čeprav ste premagali Maribor (2:1) in v Ljubljani remizirali z Olimpijo (2:2)?

Rezultati gredo v našo korist, to je res, kot stroka pa po teh dveh tekmah nismo poleteli. Videli smo, kaj je bilo dobrega, a tudi slabega. Zanima nas tek na dolge proge. To, kaj bo na koncu.

Leto 2019 je posebno za celjski klub. Ne le, da se je vrnil le Robert Koren, na tribune so se vrnili tudi organizirani navijači, skupina Celjski grofje. Korošec je zanikal, da bi bila to njegova "zasluga". Leto 2019 je posebno za celjski klub. Ne le, da se je vrnil le Robert Koren, na tribune so se vrnili tudi organizirani navijači, skupina Celjski grofje. Korošec je zanikal, da bi bila to njegova "zasluga". Foto: Ana Kovač

V Celju vrsto let ni bilo organiziranih navijačev. Nogometaši so jih pogrešali, potem pa so se, le malo za tem, ko se je v klub vrnil Robert Koren, vrnili še oni. Naključje ali ne? Ste se na skrivaj menili z njimi?

Ne, ne. V klubu ne počnem ničesar na skrivaj (smeh). Veseli smo njihove vrnitve. Vrnila jih je energija kluba, ki se trudi in mu ni vseeno. Zgodbe o tem, zakaj so zapustili tribune, ne poznam. Takrat sem bil odsoten, igral sem v tujini, zdaj pa smo jim od srca hvaležni, da so se vrnili. In da jih bo vedno več. Tega si res želimo. Na zadnji tekmi v Ljubljani so nam zelo pomagali, tudi po njihovi zaslugi smo ostali neporaženi, čeprav smo zaostajali že z 0:2.

Boste še dolgo zdržali v tej vlogi ali si vendarle želite postati glavni trener članske ekipe?

Če sem povsem iskren, nisem na to vprašanje znal odgovoriti še nikomur. Res je, do licence A sem že prišel, zdaj pa čakam nadaljnje šolanje. Želim si dokončati, kar sem začel. Mi je pa zdaj v Celju v tej vlogi tako prijetno, da ne bi ničesar spreminjal. Veliko se učim, kot trener in kot funkcionar. Želim pomagati fantom, fantje pa tudi meni pomagajo, da sem lahko z njimi in se od njih česa naučim. Morda obstaja možnost, da bi bil glavni trener, a ne v kratkem obdobju. Sem takšna oseba, to vedo vsi, ki me poznajo, ki noče ničesar prehitevati. Tako je tudi v moji nogometni karieri.

Je član strokovnega vodstva. Pomaga glavnemu trenerju Dušanu Kosiću, skuša biti tudi svetovalec, pa tudi psiholog. Psihološki pripravi igralcev posveča veliko pozornost. Je član strokovnega vodstva. Pomaga glavnemu trenerju Dušanu Kosiću, skuša biti tudi svetovalec, pa tudi psiholog. Psihološki pripravi igralcev posveča veliko pozornost. Foto: Ana Kovač

Poudarjate, da ste tako trener kot funkcionar. Kako bi vas lahko naslovili glede na vaš status v celjskem klubu?

Kot člana strokovnega vodstva. Kot pomočnika trenerja, poskušam pa biti tudi svetovalec, na koncu lahko rečemo tudi psiholog. Fantje potrebujejo psihološko pripravo na trening ali tekmo. Včasih potrebuješ nekoga, da pozneje pokažeš še več. Ko pa fantom ne steče, jim moraš nuditi podporo. Vse ob pravem času.

Vpijajo mladi igralci vaše znanje, ker se zavedajo, da imajo opravka z legendo slovenskega nogometa?

Z njihove strani čutim spoštovanje. A tudi jaz spoštujem njih. Tudi jaz se od njih učim. Prisluhnem jim, ko je potrebno. Treba je ustvariti kolektivni duh. Dokler bo tako, bo odlično. Če tega spoštovanja z moje ali njihove strani ne bo, se bom hitro umaknil.

Se ob delu z mladimi spominjate časov, ko ste bili v njihovih vlogah vi?

Seveda se. Dobro se vidi, kako je šlo življenje naprej. V naši mladosti smo bili več zunaj, zdaj pa v življenju mladih nogometašev prevladujejo igrice, računalnik, veliko so na telefonih. Te stvari so postale del življenja. To moramo sprejeti, temu se ne moremo izogniti.

Torej ne uporabljate ukrepov, ki bi prepovedovali uporabo tovrstnih naprav v klubu?

Ne, to je del današnjega življenja. Nekaterih stvari ni dobro prepovedati. Moramo obdržati kolektivni duh. Da fantje pridejo na trening veseli in taki tudi odidejo domov. To je pomembno, če želiš rezultate na dolgi rok. Prepovedovati stvari pa … v naših časih se je dalo to narediti bolj striktno in je delovalo, zdaj pa, ko spremljam mlade fante, vidim to v drugačni luči. Če jim prepoveš preveč stvari, se znajo obrniti v drugo stran. V tisto, ki je nočeš.

Kot marsikateri otrok, za katerega stvar, ki mu jo starši prepovedo, postane še bolj mamljiva in drzna?

Da. Je pa pomembno, da spoznaš fante značajsko. Moraš paziti. Najprej premisliti, šele nato pa se odzvati. V Celju se vsi držijo reda in discipline.

Kakšni ste bili vi v teh letih? Uporniški? Ste si takrat mislili, kaj mi bodo zdaj tile starejši solili pamet?

Kot mlad fant in tudi skozi kariero nisem prav nikogar obtožil, da nima pojma ali pa da ne ve, kaj govori. Vedno sem bil poslušen, vsakemu sem znal prisluhniti, potem pa s svojo glavo ocenil, kaj mi želi dopovedati. Izbral sem najboljše, tiste, ki mi niso želeli dobro, pa sem dal na stran. Če mi nekdo ni ustrezal ali pa je videl stvari v nogometu ali nasploh v življenju drugače, sem se z njim pač manj družil.

Celjane želi popeljati do čim višjega mesta in v knežje mesto pripeljati tudi Evropo. Celjane želi popeljati do čim višjega mesta in v knežje mesto pripeljati tudi Evropo. Foto: Ana Kovač

S trenerjem Dušanom Kosićem se veliko družita. Mar to pomeni, da sta se značajsko ujela?

Da. Dobro sodelujeva tudi z ostalimi trenerji, imava enak pogled. Zelo sva si podobna. Oba sva mirna, premišljena. Vedno poskušava najti nekaj dobrega, se na nekaj oprijeti, da lahko nadgradimo stanje, v katerem smo.

Celje je tretje mesto po številu prebivalcev v Sloveniji. Nogometni klub po veličini v državi še ni tako visoko. Je vaš cilj splezati do statusa tretjega kluba v državi?

Želimo napredovati, to nesporno drži. Kaj bo pa to prineslo? Ali bomo tretji, drugi, morda celo prvi v Sloveniji? To bomo videli na koncu. V nogometu ne gre vse čez noč. Je pa celjski klub zdrava sredina. Takšna, kot je bila tudi takrat, ko sem prišel v Celje kot igralec (leta 2001, op. p.). Takrat smo ga z rezultati dvignili v neko manjšo evforijo, če lahko temu tako rečem. Podobno se dogaja zdaj, tako da lahko potegnemo neke vzporednice. Res je, zdaj igrajo drugi fantje, piše se druga zgodba, a gre v podobno smer. V klubu in okrog njega prevladuje pozitivna energija, kakor imam informacije, je tudi vedno več gledalcev. To pa je tisto, česar si želimo.

Odkar je Gorica izpadla v drugo ligo, se lahko s statusom večnih staroselcev prve lige pohvalita le Maribor in Celje.

V nogometu se lahko stvari hitro obrnejo. Poglejte le primer Gorice. Zgodilo se ji je nekaj, česar ni pričakoval nihče. Vsak klub nosi svojo zgodbo, mi pa želimo biti osredotočeni le na svoje delo, zato o teh stvareh ne razmišljamo. Naš cilj je biti boljši kot v prejšnji sezoni. Boljši kot peti.

Če bi bili boljši kot peti, bi že pošteno dišalo po Evropi. V njej je Maribor že večkrat dokazal, da je možno ustvarjati čudeže med evropsko elito tudi s slovenskim klubom.

Ko sem igral v tujini, sem s ponosom spremljal dosežke Maribora. Veliko so naredili za sam nogomet v Sloveniji. Za vse klube. Dostojno so zastopali Slovenijo v ligi prvakov. Veliki dosežki, kot jih dosegajo Maribor ali pa slovenska reprezentanca, so lahko le dobri za nogomet. Za vse, ki delamo v nogometu. Poglejte, kakšno je trenutno stanje v izbrani vrsti. Tega smo si vsi želeli. Čeprav premalo verjamemo v zgodbe. Nam, Slovencem, vedno malce zmanjka. Preveč …

13. junija 2010 ne bo pozabil nikoli. Takrat je odigral prvo tekmo na svetovnem prvenstvu in z zadetkom, ko mu je šla na roko slabša reakcija alžirskega vratarja, pomagal Sloveniji do zgodovinske zmage. 13. junija 2010 ne bo pozabil nikoli. Takrat je odigral prvo tekmo na svetovnem prvenstvu in z zadetkom, ko mu je šla na roko slabša reakcija alžirskega vratarja, pomagal Sloveniji do zgodovinske zmage. Foto: Vid Ponikvar

Preveč?

Hotel sem povedati to, da bi rad videl, da bi Slovenci bolje stopili skupaj. Zdaj se seveda pogovarjamo o nogometu.

Je preveč delitev? Npr. tistih delitev nogometnih navijačev s tega in onega dela Trojan?

Tudi. Ko je Slovenija stopila skupaj, je bila uspešna še v vsakem športu. Seveda pridejo z uspehom tudi padci, potem pa nam zmanjka vztrajnosti. Premalo verjamemo v neko zgodbo. Ko je uspeh, je to lažje. Tisti, ki delamo v nogometu, se moramo truditi, da bomo čim bolj uspešni. Da bodo tisti ljudje, ki v začetku zgodbe ne prepoznajo nekega potenciala, to v kratkem času tudi spoznali. Da bodo prišli na tekme v večjem številu. Da se bomo podpirali in skupaj navijali.

Od Radelj do Dravograda

Slačilnico WBA si je nekaj časa delil z Boštjanom Cesarjem. Slačilnico WBA si je nekaj časa delil z Boštjanom Cesarjem. Rodil se je 20. septembra 1980, živel v Radljah ob Dravi, kjer je napravil prve nogometne korake. Nato je nadaljeval kariero pri Dravogradu, pri 21 letih pa se odločil za selitev v Celje, kjer je postal eden izmed najboljših nogometašev 1. SNL, hkrati pa si je prislužil vpoklic v slovensko reprezentanco.

Leta 2004 se je odpravil na Norveško, nosil dres Lillestroma, nato igral tri leta za West Bromwich Albion, kjer mu je nekaj časa delal družbo tudi Boštjan Cesar, štiri leta pa je bil zvest Hull Cityju. Pri tigrih je nosil tudi kapetanski trak. Pri 34 letih, na zadnji tekmi je v finalu pokala FA na Wembleyju sedel na klopi, se je preselil v Avstralijo (Melbourne City) in se leta 2016 vrnil v domovino. Končal je kariero, nekajkrat še pomagal Dravogradu v tretji ligi, danes pa skoraj ne igra več nogometa. Niti rekreativno.

Zadnjo reprezentančno tekmo med Slovenijo in Izraelom ste si v Stožicah ogledali v družinskem krogu.

Odkar sem prenehal igrati za reprezentanco, si, kadar je možno, ogledam tekmo v živo. In to na normalnem sektorju, če lahko temu tako rečem.

Vas Nogometna zveza Slovenije (NZS) kot nekdanjega kapetana ne povabi na častno tribuno?

Obstajajo tudi te možnosti, a se raje pomešam med ljudi in tako spremljam tekmo. In tudi plačam vstopnico, čeprav je NZS v tej smeri naredila veliko. Rad sem na tekmah. Na zadnjih dveh tekmah v Stožicah se je zbralo lepo število gledalcev. Na to moramo biti ponosni in veseli. Gledati pozitivno.

Bi bilo pa dobrodošlo, da bi se organiziranim navijačem uspelo dogovoriti in uskladiti z zvezo. Na koncu gre le za Slovenijo. Za vse nas. Fantje v reprezentanci nujno potrebujejo vsakega posameznika, ki ima možnost, da jih pride spodbujat. Tudi ko bo kaka slabša tekma, bi bilo odlično, če fantje dobijo podporo s tribun. To bi pomagalo tudi njim. Lažje bi jim bilo. Slovenci imamo veliko potenciala, uspešni pa smo lahko le, če se združimo. Če si vsi želimo uspeha.

Tako sta tedanji kapetan Robert Koren in zdajšnji kapetan Bojan Jokić, eden redkih "južnoafriških" junakov, ki še vedno nosi državni dres, proslavljala uvrstitev na SP 2010. Tako sta tedanji kapetan Robert Koren in zdajšnji kapetan Bojan Jokić, eden redkih "južnoafriških" junakov, ki še vedno nosi državni dres, proslavljala uvrstitev na SP 2010. Foto: Vid Ponikvar

Vstopnice za Avstrijo so pošle, a na severu Stožic očitno ponovno ne bo organiziranih navijačev.

To je res škoda. Najbolj škoda je za fante. Avstrijski navijači bodo verjetno bučni, tako kot so bili poljski. Dobrodošlo bi bilo, če bi lahko na kaj podobnega računali še slovenski nogometaši. Vsak navijač naj da svoje zahteve, frustracije, ali karkoli že imajo, žal ne poznam zgodbe, na stran in pomaga Sloveniji …

In gremo na Euro 2020!

Da, treba je verjeti. Možnosti so. Treba je dati fantom spodbudo, da bodo imeli maksimalno podporo. Potem bodo dali na igrišču odtenek več, na koncu bomo veseli in zaigrali na Euru.

Se v reprezentanci prepozna rokopis Matjaža Keka, ki se ga dobro spominjate, saj je bil dolga leta vaš selektor?

Delo selektorja se opazi. Stvari, ki jih je Matjaž zagovarjal in potenciral v prejšnjem mandatu, se vidijo tudi zdaj. Vse izhaja iz osnovnih stvari. Od reda, discipline, želje. Za končni uspeh bo treba dodati še malce kakovosti. Fantje se vedno bolje poznajo. Verjamem, da bodo prihodnje tekme odigrali še bolje, da bodo še bolj povezani. Da bodo nadgradili igro. Željo in borbenost morajo obdržati, nekoliko pa še dvigniti igro. In uspeh bo zagotovljen.

Selektorju Matjažu Keku želi veliko sreče v boju za EP 2020. Selektorju Matjažu Keku želi veliko sreče v boju za EP 2020. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vaš nekdanji soigralec Samir Handanović še vedno brani na vrhunski ravni in nastopa v ligi prvakov, stari znanec Dare Vršič je prekrižal pot Mariboru z dvema atraktivnima zadetkoma v pokalu. Vas ob spremljanju njunih predstav vsaj malce zasrbi v petah, da bi še vi podaljšali kariero?

Ne. Ko sem začutil trenutek, da je vsega konec, sem ga takoj sprejel. Odločno. Vsak igralec to začuti pri sebi. Ni toliko pomembna starost (poslovil se je pri 36 letih, op. p.), ampak tisto, kar čutiš znotraj. V srcu. Ali si zadovoljil notranje potrebe? S tistim, kar sem dosegel, sem zadovoljen. Življenje teče dalje, zdaj želim doseči še kaj v nogometu, a v novi obliki.

Torej vas ni mikalo, da bi – podobno kot reprezentančni kolegi Marko Šuler, Milivoje Novaković, Jasmin Handanović in še kdo  po vrnitvi v domovino oblekli dres Maribora in videli, kako je igrati v najbolj trofejnem slovenskem klubu?

Ne. Nikoli nisem o tem razmišljal. Dolga leta sem bil v tujini, zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Ko sem začutil, da je dovolj, sem nehal. Morda bi lahko podaljšal še za leto ali dve v slovenski ligi, a v tem nisem videl nekega pozitivnega smisla. Boljše je, če igrajo mladi. In pridobivajo izkušnje. Zakaj bi v kakem slovenskem klubu zavzel mesto mladim igralcem? Naj dobijo izkušnje, mi pa jim lahko pomagamo ob igrišču s podajanjem izkušenj. V drugi vlogi. Tako je moje vodilo.

Za Slovenijo je odigral 61 tekem. Na večni lestvici zaseda 18. mesto, že 10. oktobra, ko bo Kekova četa gostovala v Severni Makedoniji, pa ga lahko ujame Josip Iličić. Za Slovenijo je odigral 61 tekem. Na večni lestvici zaseda 18. mesto, že 10. oktobra, ko bo Kekova četa gostovala v Severni Makedoniji, pa ga lahko ujame Josip Iličić. Foto: Vid Ponikvar Od reprezentance ste se poslovili leta 2011. Zadnjo tekmo ste odigrali 6. septembra v Firencah, tik pred vašim 31. rojstnim dnevom, po tem pa je za izbrano vrsto napočilo manj prijazno obdobje …

Po vsakem uspešnem obdobju pride točka, ko se je treba odločiti, kako iti naprej. Takrat ljudje, ki imajo določene funkcije, sprejemajo odločitve. Res je, nismo imeli rezultatskega uspeha, a smo bili v tistem obdobju vseeno angažirani. Se je pa takrat spremenila strategija. Treba je bilo pomladiti reprezentanco, opraviti menjavo stroke …

Ste takrat kot kapetan slovenske reprezentance začutili, da so bili dani ukazi po spremembah?

Ne bi rekel, da so bila to ravno povelja določene osebe, to je bolj sovpadalo s samim obdobjem. Prihajal sem v leta, ko sem razmišljal o koncu reprezentance. Prihajali so mlajši fantje, ki so bili dovolj kakovostni, da dobijo priložnost. V začetku jim ni prav nič lahko, ker se jih primerja z nekom, ki je bil pred njimi na tem mestu. Potrebujejo čas, da pridobijo izkušnje. Nastopilo je obdobje, ko smo nekateri prenehali igrati. V stroki je prišlo do sprememb, potem so se stvari razvile po svoje. Lahko bi se tudi drugače, to lahko mirno rečemo, a moramo vzeti stvari takšne, kot so bile. Zakaj? Kako? To je najmanj pomembno, pomembnejše je, kako bo naprej.

NZS je šla v pravo smer, reprezentanca gre v pravo smer. Moramo biti malce bolj potrpežljivi, ne moremo se uvrščati prav na vsako tekmovanje, to mora biti jasno vsakomur. Moramo pa imeti željo, to ne sme biti sporno. Ne sme pa nas neuvrstitev na EP ali SP toliko vreči iz tira, da imamo potem vsi skupaj slabo mišljenje o nogometu.

Ko ste se vrnili s SP 2010, je bilo za navijače že skoraj samoumevno, da se boste pod vodstvom Matjaža Keka uvrstili tudi na EP 2012.

Ko si igralec, ti je to celo v določeno zadovoljstvo. Da smo bili del tega, da smo Slovenijo dvignili na tako raven, da se je verjelo, da lahko igramo tudi na Euru. Da smo boljši od Srbije v Beogradu. Ko pa se ni doseglo končnega cilja, ki smo si ga vsi želeli, je nastalo razočaranje. Moti me, da je pri nas v Sloveniji preveliko razočaranje. Potem se pa začne gledati, kaj je bilo slabo, kaj kdo zna in česa ne. Takrat več ne vidimo realne slike. Na tem področju bi lahko naredili nekaj več. Ko doživimo neuspeh ali ne dosežemo končnega cilja. Da smo še vedno realni, pošteni in gledamo stvari take, kot so. Da preveč ne jokamo, kako bi igral tisti, spet drugi pa ne. Morate vedeti, da so prav vsi, ki so igrali, vedno dali vse od sebe.

Ko je bil članski reprezentant, so se predsedniki NZS v določenem obdobju menjali zelo hitro. Sodeloval je s tremi. Ko je bil članski reprezentant, so se predsedniki NZS v določenem obdobju menjali zelo hitro. Sodeloval je s tremi. Foto: Ana Kovač

Je sploh mogoče, da igraš za reprezentanco in ne daš vsega od sebe?

Mislim, da ne. Vedno daš vse od sebe, saj si vendarle v reprezentanci. Je pa res, da nisi vsak dan, vsak mesec v istem stanju. Odvisno je od tega, kje igraš, na kakšnem igralnem položaju. Reprezentanca je zelo specifična, saj se zbiraš iz različnih lig in klubov, potem pa se moraš v desetih dneh čimbolj uigrati. Logično je, da se zato naredi ogrodje ekipe in vztraja pri tistem. Da ni preveč menjavanja, improviziranja. Treba je verjeti v fante, za katere se selektor odloči, jim dati podporo. Potem lahko pride dolgoročno do uspeha.

Ko ste bili kapetan slovenske reprezentance, je prihajalo tudi do menjav na položaju predsednika NZS. Vi ste sodelovali kar s tremi, Rudijem Zavrlom, Ivanom Simičem in Aleksandrom Čeferinom.

Vedno je bilo zanimivo, od vsakega sem se nekaj naučil. Od vsakega sestanka sem dobil izkušnjo več. Z nekaterimi so bili odnosi malce boljši, z nekaterimi malce slabši zaradi različnih pogledov na nekatere stvari. V življenju sem pomirjen, pozitiven. Tudi od tistih, s katerimi se nismo ujeli tako, kot bi morali, sem se nekaj naučil. Pridobil sem neko izkušnjo, ki mi je pomagala v naslednjem koraku. Pomaga mi še zdaj.

Pred svetovnim prvenstvom v Južni Afriki se je stopnjeval spor med igralci in predsednikom NZS Ivanom Simićem zaradi delitve denarnih nagrad ob uvrstitvi na veliko tekmovanje. Ste si takrat, ko ste morali kot kapetan s tresočim glasom javno prebirati stališče reprezentantov, govorili, kaj mi je bilo tega sploh treba?

Zdaj, ko pogledam nazaj, so bile nekatere stvari ob igrišču zagotovo nepotrebne, a smo to sprovocirali. Očitno smo si v Sloveniji tega želeli. Nekateri bolj, nekateri manj.

Kot da bi bila posebnost Slovenije, kako se na največjih nogometnih tekmovanjih prepirati in iskati razprtije z aferami?

Meni ni žal, da smo to naredili. Poskušali smo biti optimalni na igrišču in ob igrišču. Zgodile so se dobrodošle zadeve, ki jih nismo načrtovali, a so predstavljale izkušnjo za vse nas. Od njih smo veliko odnesli za naše življenje naprej.

Tako sta se pred skoraj natanko desetimi leti preboja na SP 2010 po zlata vredni zmagi nad Rusijo v Mariboru veselila velika prijatelja Robert Koren in Boštjan Cesar. Tako sta se pred skoraj natanko desetimi leti preboja na SP 2010 po zlata vredni zmagi nad Rusijo v Mariboru veselila velika prijatelja Robert Koren in Boštjan Cesar. Foto: Reuters

Se torej ne reče kar tako, da denar spre ljudi?

O tem bi se morali vsi vpleteni usesti za isto mizo, nato poklicati vse medije v Sloveniji in diskutirati. Povedati, kaj se dejansko dogaja. Takrat res ni bila težava le denar, problem je bil v drugih stvareh. Odnos se je začel odvijati v drugo smer. Povsem nepotrebno. Vse skupaj bi lahko ostalo med stenami. Saj so bile še večje težave od tega, prej in potem, pa niso prišle v javnost. Niso se potencirale. Največja težava je bila, da so stvari ušle ven, predstavljene na način, ki ga je nekdo želel predstaviti.

Koliko je to motilo vas, so bile zaradi tega predstave na igrišču slabše?

Vedno hočeš ostati osredotočen le na igrišče. Te stvari niso bile načrtovane, o njih se nismo dogovarjali, ampak smo jih reševali sproti. Kot smo mislili, da bo tudi najboljše. No, takrat se je pa tudi videlo, da smo bili res prava "klapa". Od prvega do zadnjega. Vedno skupaj, ne glede na situacijo, v kateri smo se znašli. Zaradi tega smo bili tudi nagrajeni z uvrstitvijo na SP 2010.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na Sportalu na enem mestu.

Sliši se klišejsko, a so spomini na SP 2010  vaš zadetek Alžiriji in slavje nad Rusijo v Ljudskem vrtu – tako prijetni, da vam, čeprav vlada slabo in neprijetno vreme, razvedrijo počutje?

Seveda. To bo vedno ostalo del nas. Bili smo res odlična ekipa, združeni od prvega do zadnjega. Užitek je bilo prihajati na reprezentančne akcije. Bili smo uspešni, imeli smo se dobro skupaj. To bo ostalo v naših spominih. Veseli smo, da smo marsikoga v Sloveniji združili in dvignili na višjo raven. Takšnih zgodb si lahko v prihodnje le še želimo. Kdo pa se ne bi rad spomnil tako lepih trenutkov, zgodb?

Tudi sam sem ponosen na to, kar sem dosegel s slovensko reprezentanco. Vedno smo si želeli uspeti kot ekipa. To sem vedno potenciral. Biti ekipa. Le tako je lahko vrgla na površje kakega posameznika. Ponosen sem na to, kar sem dosegel, a življenje gre seveda naprej. Zdaj so drugačne prioritete v nogometu, bolj ob igrišču, v drugačnih vlogah.

O zadetku za zmago na svetovnem prvenstvu:

Pet zadetkov za Slovenijo

Na SP 2010 je dosegel zmagoviti gol proti Alžiriji. Na SP 2010 je dosegel zmagoviti gol proti Alžiriji. Foto: Reuters Za slovensko izbrano vrsto je zbral 61 nastopov in dosegel pet zadetkov. Debitiral je 2. aprila 2003 za Bežigradom, ko je Slovenija nadigrala Ciper s 4:1, mladi Korošec pa je odigral zadnjih pet minut.

Najbolj je ponosen na zadetek, ki ga je dosegel na svetovnem prvenstvu na jugu Afrike, ko je zatresel mrežo Alžirije in poskrbel za zgodovinsko prvo, za zdaj tudi edino zmago Slovenije na velikih tekmovanjih. To je bilo leto, ko je odigral kar 11 tekem v državnem dresu. Poleg Alžirije se je vpisal med strelce še na tekmah proti Luksemburgu (2006 v Celju), Bosni in Hercegovini (2008 v Mariboru) in San Marinu, ko je leta 2008 dosegel v Ljudskem vrtu kar dva zadetka.

Je biti kapetan reprezentance, ki spada med boljše na svetu, dodaten stres ali čar? Vemo, koliko je bilo o tem zapisanih besed lani, ko je bil selektor Tomaž Kavčič …

Kar se tiče vloge kapetana, je ta za medije vedno zelo zanimiva. To sovpada z nogometom, igralci to dobro razumemo. To se mora dogajati, je zanimivo za branje. A znotraj ekipe se vselej ve, kakšna je hierarhija. Ve se, kaj kdo počne. Ko pa se to ve, je naloga opravljena. Je pa za vsakega vsekakor ponos, če si lahko kapetan svoji državi. Je velik ponos, a tudi dodatno breme, ki ga opravljaš. Vedno sem ga opravljal z veseljem.

Nogometna pot vas je ponesla od hladne Norveške do vroče Avstralije, vmes pa ste se merili z največjimi nogometnimi milijonarji na svetu, ko ste igrali v Angliji. Kdo bi si mislil, da bo tako naneslo, ko ste leta 2004 zapuščali Celje.

Da, kariero je res težko načrtovati. Želiš iti korak za korakom na boljše. Kar se mene tiče, je bilo res tako. To je najboljša pot, a tudi zelo težka, ker moraš biti na vsakem koraku najboljši, če želiš napredovati. Včasih je lažje, da preskočiš korak ali dva, a te lahko take stvari hitro udarijo in padeš dva koraka nazaj. Tak neuspeh te zbistri. Vsak igralec ima svojo pot, neke splošne enačbe za uspeh ni. Moraš pa v vsakem primeru garati. Če garaš, ti pomaga tudi sreča, brez katere ti težko uspe.

V dresu WBA je v 126 nastopih dosegel 16 zadetkov. Klub, ki ga danes vodi nekdanji hrvaški selektor Slaven Bilić, igra v tekmovanju Championship. V dresu WBA je v 126 nastopih dosegel 16 zadetkov. Klub, ki ga danes vodi nekdanji hrvaški selektor Slaven Bilić, igra v tekmovanju Championship. Foto: Guliver/Getty Images

Norveška se je izkazala za idealno odskočno desko za Anglijo.

To je bila tudi ideja, ko sem podpisal za Lillestrom. Namen odhoda na Norveško je bil ravno v tem, da bi se pozneje prebil v katero izmed največjih lig. Anglija je tista, ki je bila Norveški najbližje. Zato je bila moja odločitev pravilna.

Tu bi se navezal na mlade fante, ki igrajo za slovenske klube. Že po šestih mesecih ali enem letu dobrega igranja v slovenski ligi bežijo iz Slovenije. Kar se tiče mene, je to malce prehitro. Prejmejo prvo ponudbo iz tujine in že odidejo. Lahko bi naredili psihološki premik, ostali realni na tleh. Lahko bi ostali še leto dni v Sloveniji, popravili še kakšno stvar in se še bolje pripravili za tujino, kjer te ne "šparajo". Tam si ali pa nisi. Grdo rečeno, a tako je. V domačem okolju pa imaš malce več kredita. Tam lahko izpiliš tisto, česar še nimaš.

Ste se v Angliji zavedali, kakšen korak vam je uspel? Da ste postali dobro plačan slovenski nogometaš, ki se je znašel sredi blišča ene najbolj atraktivnih lig na svetu?

Takrat o teh stvareh ne razmišljaš. Razmišljaš le o tem, kako biti najboljši. V takšni ligi je kakovost na najvišji ravni, zato se moraš dokazovati iz dneva v dan. Razmišljati, kako boš nadgradil svojo igro. Sam sem vedno ostal maksimalno osredotočen na trdo delo. Z njim sem naredil takšno kariero.

O tekmah v Angliji, ki so se mu najbolj vtisnile v spomin:

Doživel je izjemno čast in postal kapetan Hulla, nekdanjega člana elitne premier league. Doživel je izjemno čast in postal kapetan Hulla, nekdanjega člana elitne premier league. Foto: Guliver/Getty Images Pa ste se kdaj uščipnili, da ste videli, da ne sanjate, ko ste se znašli v družbi vseh zvezdnikov? Pred tem ste jih gledali le prek zaslonov, nato pa dobili občutek, da vendarle ne spadate zgolj v povprečje, ampak upravičeno merite višje?

Vsekakor. Si ponosen in vesel, da lahko igraš proti igralcem, proti katerim nisi prej nikoli mislil, da bi lahko. To je tudi največji pokazatelj, da si se med kariero odločil prav in trdo delal za uspeh. V tistem obdobju, ko si na igrišču, se tekme v Angliji vrstijo na vsake tri dni. Ne smeš si torej dopustiti, da tako razmišljaš. Potem hitro padeš raven ali dve nižje in nastanejo velike težave. Zdaj, ko gledam za nazaj in se tega spominjam, bolje dojemam, kje sem bil, kaj sem počel in proti komu sem igral. Zdaj se to bolj potencira kot prej.

V Angliji ste igrali za West Bromwich Albion in Hull City. Ste bili kdaj v igri tudi za kakšen močnejši otoški klub? Podobno kot Sebastjan Cimirotić, ki je denimo po koncu kariere dejal, da je bil v času najboljših predstav za Lecceju na resnem radarju slovitega Juventusa?

Dobro, vsak igralec je v izjavah takšen ali drugačen. Že med kariero nisem govoril o možnostih, zakaj bi se zdaj pogovarjali o ponudbah, ki so bile? Ko prideš na določeno raven, obstajajo zanimanja, na koncu pa si osredotočen le na delo na igrišču. Verjel sem ljudem, ki so urejali moje prestope in ostale logistične stvari. To smo imeli urejeno zelo dobro. Pustil sem jim, naj se s tem ukvarjajo. O možnostih, kam bi lahko šel, nisem želel razpravljati. Bil sem na ravni, kjer sem se počutil dobro.

O življenju v Angliji:

Na Otoku ste pisali zgodovino slovenskega nogometa tudi kot prvi kapetan v angleškem prvenstvu. To ni mačji kašelj.

Res je, to sem doživel kot ogromno čast. Zdi se mi skoraj neverjeten dosežek, ko takole pogledujem za nazaj. Kariero sem si naredil s trdim delom, z odnosom na igrišču. V potrditev vsega sem si lahko štel, da sem postal kapetan Hull Cityja v premier league. To je bil pokazatelj, da sem naredil pravo stvar.

Melbourne City je bil njegov zadnji klub v tujini. Melbourne City je bil njegov zadnji klub v tujini. Foto: Guliver/Getty Images Po Angliji ste se s 34 leti odpravili v Avstralijo. Zakaj?

Prišel sem v obdobje, ko je bilo treba razmišljati o nekoliko nižji ravni. V Angliji sem prišel v stik s predstavniki Manchester Cityja, ki imajo v lasti tudi Melbourne City. Predstavili so mi zgodbo, v njej sem se videl. Hotel sem igrati, na finančno plat se nisem oziral. Velik pomislek je predstavljala družina. Odhod v Avstralijo gotovo ne pomeni, da preprosto greš na letalo in si po uri ali dveh na cilju. Nisem hotel, da bi ta selitev negativno vplivala na družino. Žena mi je bila v veliko pomoč. Podprla je odločitev. Vesel sem, da smo se tako odločili, imeli smo se krasno. V Avstraliji je nogometna liga v porastu, medijsko je vedno bolj priljubljena, na derbijih je tudi po 50 tisoč ljudi.

Na prvi tekmi za Melbourne City ste dosegli kar tri zadetke!

Dobro, goli in podaje medijsko vedno odmevajo, a sem imel v klubu tudi druge naloge. Zlasti pomagati mladim fantom. Žal pa sem imel tudi veliko manjših poškodb, trpele so predvsem mišice. Mogoče je bil to glavni razlog, da moji nastopi v Avstraliji navzven niso bili opisani tako uspešno, kot bi si mogoče vsi želeli. Sem pa že takrat vedel, da bo Avstralija moja zadnja destinacija. In da bom nato končal kariero. Tako je tudi bilo, pri tem sem vztrajal.

Robert Koren Sportal Legendarni kapetan Slovenije se je poklonil Dušanu Kosiću #video

Komentarji

8

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Pasjeljubec / 21.09.2019. ob 13:04 +1 0

    Lega Andrej.40, ločiti moraš med občino in mestom!!!

    +1 0
  • Pasjeljubec / 21.09.2019. ob 08:27 +2 - 1

    Ni bil vzrok denar!? Malo morgen!

    +2 - 1
  • andrej.40@siol.net / 21.09.2019. ob 10:43 +1 - 1

    NE DRŽI; DA JE CELJE TRETJE MESTO V SLOVENIJI PO ŠTEVILU PREBIVALCEV;TO JE : MESTO KRANJ S 55.000 PREBIVALCEV, CELJE JIH IMA 52.000. A.

    +1 - 1
delitve: 18
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin