SiolNET. Sportal Rokomet
7,76

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Vid Kavtičnik

Legendarni slovenski kapetan pogumno zakorakal v neznano

7,76

termometer

vid kavticnik kavtičnik
Za Vida Kavtičnika je bilo leto 2021 prelomno. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vrsto let je predstavljal sinonim za slovenski rokomet. Vid Kavtičnik je letos junija po 21 letih igranja profesionalnega športa rokometne copate dokončno postavil v kot. Vedno nasmejani "Vidko" se je tako pri 37 letih znašel na novi prelomnici, ki se je niti malo ne boji. "Skozi kariero sem bil vedno zadovoljen in nasmejan in takšen želim ostati tudi naprej. Želim ostati pozitiven in uživati v vseh projektih, ki se jih bom lotil. Odprt sem za vse, veselim se svoje druge kariere," pravi zdaj že nekdanji rokometni velemojster.

O njegovi karieri in dogodivščinah v rokometnem svetu bi lahko verjetno napisali roman, ki bi moral zaradi številnih izjemnih dosežkov dobiti še nadaljevanje. Dva olimpijska nastopa, dve medalji z velikih tekmovanj in dve lovoriki za ligo prvakov so le del izjemnih dosežkov, pod katere se je podpisal Vid Kavtičnik. Dolgoletni kapetan slovenske izbrane vrste se je po koncu prejšnje sezone po 21 letih kariere profesionalnega športnika tudi po težavah s številnimi poškodbami odločil, da ima dovolj.

V karieri, ki se je ne bi branil nihče od rokometnih velemojstrov, je za Slovenijo zbral 197 nastopov, na katerih je dosegel kar 543 zadetkov. Prvič je rokometno žogo v članskih vrstah prijel pri rosnih 16 letih, ko je igral za domače Gorenje, že istega leta pa je prvič oblekel dres z državnim grbom. Pet let kasneje se je prvič preizkusil na tujem, s Kielom se je prvič povzpel na evropski prestol, zatem se je preselil v Francijo, kjer je preživel večino svoje kariere. Evropski naslov je senzacionalno osvojil še z Montpellierjem, kjer je igral kar deset let, v jeseni svoje kariere je igral še za Aix, zadnjič pa je proti golu vrgel v dresu Nimesa. "Vidko", kot ga kličejo najbližji in prijatelji, je prvo prosto poletje v 21 letih izkoristil za počitek, zdaj pa je pripravljen z obema nogama skočiti v svojo drugo kariero.


Vsi sobotni intervjuji na enem mestu


Letos junija je končal izjemno športno pot. Letos junija je končal izjemno športno pot. Foto: Grega Valančič/Sportida Vid, če bi vas klicali lani tak čas, bi vas najverjetneje zmotili med zadnjimi pripravami na novo sezono. Kaj pa letos?

Pravkar se vračam iz Francije, kjer sem bil s svojima otrokoma, peljal sem jih v šolo (z Vidom smo se pogovarjali prejšnji teden, op. p.). Skupaj smo preživeli njun prvi dan v šoli, zdaj pa sem že na poti nazaj v Ljubljano. Drugače pa razmišljam o svoji prihodnosti. Takoj po koncu sezone sem si želel le malce miru, zdaj pa počasi gledam naprej proti prihodnosti. Želim se učiti, se preizkusiti na več projektih, da ugotovim, kaj mi odgovarja, in se res ne bojim prihodnosti, ki je pred mano.

Pa ste že našli področje, v katerem se želite preizkusiti?

Morda je še malo prehitro, da bi govoril o tem oziroma da bi se odločil. Zanima me res veliko stvari, vidim, kje bi se lahko kakšne stvari še izboljšale, imam tudi ogromno svojih idej. Včasih še preveč (smeh, op. p.). Zdaj se bo treba počasi prilagoditi na to novo življenje brez igranja rokometa in se lotiti novih zadev na polno.

Po koliko letih ste v tem času prost in brez rokometnih obveznosti?

Prvič v življenju (smeh, op. p.). Drugače pa po 21 letih. Toliko let sem bil profesionalni rokometaš.

21 let je bil del profesionalnega rokometa. 21 let je bil del profesionalnega rokometa. Foto: Reuters

Pa morda zdaj, ko vidite, da so vaši nekdanji soigralci in kolegi znova na delu, morda kaj obžalujete odločitev, da ste rokometne copate letos postavili v kot?

Ne, sploh ne pogrešam tega. Mislim, da je bil čas za konec povsem pravilen. Že pred epidemijo sem razmišljal o koncu kariere, potem pa je koronavirus to le še potrdil. Motivacija je povsem padla in preprosto nisem več toliko užival v tem, kot sem včasih. Bil je pravi čas, da se poslovim.

Pred kratkim ste bili tudi na olimpijskih igrah, kakšna je bila vaša vloga tam?

Sodeloval sem z IOC Athletes' Commission oziroma s komisijo športnikov. Športna komisija Mednarodnega olimpijskega komiteja služi kot neka vez med športniki in MOK. 30 so nas izbrali za odhod na olimpijske igre, v širšem izboru pa je bilo, mislim da, 150 kandidatov. Izbran sem bil med teh 30, za komisijo pa so bila razpisana le štiri mesta. Na žalost mi ni uspelo, je bila pa odlična izkušnja. Bil sem na olimpijskih igrah in kljub temu da je bilo vse zaprto, sem vesel, da sem lahko spodbujal naše športnike.

Kako pa je bilo biti del olimpijskih iger kot navijač in ne kot tekmovalec? Kako ste se znašli v tej vlogi?

Bilo je odlično, a hkrati tudi naporno, ker sem bil res povsod. Gledal sem jadranje, atletiko, košarko, pa tudi rokomet, tako da sem ves čas potoval naokoli. Tokio je res velik, prizorišča pa so kar oddaljena, tako da sem veliko časa preživel v avtomobilu. Užival sem v tem, da sem se lahko družil s športniki, lepo je bilo, da nisem bil sam obremenjen z uspehi. Bilo je res drugače, kot če si del takšnega spektakla kot tekmovalec. Zanimivo je bilo videti in spremljati tudi druge športe.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Vid Kavticnik (@vidko)

Pri 37 letih ste se letos odločili za konec kariere. Kdaj je dozorela ta odločitev?

Moja meja je bila vedno pri Tokiu 2020. Potem se je ta Tokio prestavil za eno leto in sem malo kolebal, ali bo šlo ali ne. Potem jo je zagodla še epidemija in je bila sezona prekinjena. Po koncu sezone smo spet igrali, a so bile dvorane prazne, zato mi je motivacija res še bolj padla. Rad imam šport, rad ga igram pred gledalci, da so dvorane polne. Da nas ljudje pridejo podpret, pa tudi, da se na nas jezijo. To je zame čar športa. To je "šov biznis", jaz sem v tem res užival. Potem se je to spremenilo in je nastopil trenutek, da se ta pot konča.

Rokomet imam še vedno rad. Sam sem tudi ambasador gibanja pri Evropski rokometni zvezi Respect your talent, kjer se posvečamo razvoju mladih perspektivnih igralcev. V rokometu bom tako gotovo ostal, a to verjetno ne bo edino področje, na katerem bom deloval. Želim si delati tudi stran od rokometa. Hkrati pa deliti svoje izkušnje z mladimi, mogoče tudi s trenerji.

Mnogi vaši kolegi so se po igralski karieri podali v trenerske vode. Vas takšen posel ne mika?

Ne, za zdaj res nimam te potrebe. Tudi nikoli nisem razmišljal v smeri, da bi postal trener. To po vsej verjetnosti res ne bo del moje poti. Bi pa morda opravljal kakšne druge funkcije v rokometnih klubih ali reprezentancah.

Trenerska vloga ga, vsaj za zdaj, ne mika. Trenerska vloga ga, vsaj za zdaj, ne mika. Foto: Peter Podobnik/Sportida

V karieri ste imeli kar veliko težav s poškodbami, predvsem s koleni. Kako se počutite danes?

Za zdaj me nič ne boli, kar je odlično (smeh, op. p.). Tudi te moje poškodbe so bile eden od temeljnih razlogov, zakaj nisem kariere podaljšal še za kakšno leto. Mislim, da se je treba posloviti takrat, ko se človek še dobro počuti in ti zdravje še služi, ko nimaš nekih večjih težav s fizičnim stanjem.

Vsi vemo, da profesionalnim športnikom leta prinesejo še dodatne zdravstvene težave, predvsem s koleni in hrbtom. Zdaj poskušam doseči tudi to, da bom imel teh težav čim manj. Poskušam ostati aktiven. Igram golf, rad igram tenis, odbojko. Zdaj sem se lotil tudi kajtanja. Poskušam ostati aktiven tudi po koncu kariere. Bomo pa videli, kaj bodo leta še prinesla. Idej imam veliko, željan sem dela, da vidim, kje se bom najbolje počutil, in bomo videli.

Imate tudi svojo spletno pogovorno oddajo in podkast, 1na1 z Vidom, kjer v vlogi voditelja gostite različne vrhunske športnike. Gostili ste že res nekaj izjemnih zvezd od Gorana Dragića pa do Klemna Prepeliča, Tineta Urnauta … Kako vam je všeč ta vloga?

Oddaje se bodo zdaj nadaljevale. Nisem se počutil kot novinar, ampak športni sogovornik, ki mogoče ve, kako je kot športnik iti skozi nekatere procese. Pogovarjal sem se športniki iz drugih panog, tako da me je zanimalo, kako se oni spopadajo s krizami, poškodbami, kako so se nekateri, npr. Petra Majdič, znašli po karieri. Res so zelo zanimivi pogovori, iz katerih se lahko veliko naučim. Rad se učim, rad imam odprto mišljenje in upam, da ljudje to vidijo. Meni pa to predstavlja veselje in sem se kar našel v tej vlogi voditelja.

Pobudo za oddajo je predstavil Matej Avanzo, jaz sem bil takoj za, saj se, kot sem rekel, rad preizkušam v novih stvareh. Nihče ni vedel, kako se bo obneslo, na koncu je uspelo odlično. Športniki se lepo odzivajo našim vabilom in v tem res vsi uživamo. Tako da zdaj že komaj čakamo, da nekaj športnih kolegov spoznam še v drugi luči.

Predvsem zadnja leta kariere ste preživeli v Franciji, kjer vas je spremljala tudi družina. Ostajate zdaj v Sloveniji?

Razpet sem med obema državama. Otroci šolo obiskujejo v Franciji in ostajajo tam. Jaz to vidim kot veliko priložnost, vedno na zadeve gledam pozitivno. Končal sem šolo v smeri marketinga in menedžmenta, zdaj se šolam naprej prek spletnega programa na Columbia University. To razpetost vidim kot veliko priložnost in prednost, da potegnem kar najbolje. Veliko imam poznanstev tako v Franciji kot v Sloveniji in to je zame ena velika priložnost. Za naprej bomo pa videli. Ostajam pozitiven in gremo dalje.

O vaši karieri bi se verjetno lahko pogovarjala v nedogled. Na katero obdobje pa imate morda najlepše spomine?  S Kielom se je leta 2007 zavihtel na evropski prestol. S Kielom se je leta 2007 zavihtel na evropski prestol. Foto: Guliverimage

Na vse (smeh, op. p.). Tudi na tista leta in sezone, ko sem bil razočaran, se je zgodilo veliko lepega in smešnega. Ravno zadnjič, ko sem bil v Varaždinu in sem predaval mladim igralcem, sem dobil podobno vprašanje, kje sem najraje igral. Moj odgovor je bil takrat, da je povsod lepo, če si sam tako narediš. So različne mentalitete, vedno obstajajo prednosti in slabosti, a zame je bilo vedno več plusov. Tudi negativne stvari sprejemam kot del življenja.

V Nemčiji sem se imel odlično, dvorane so bile polne, zame je bil to rokometni NBA. V Franciji je bila situacija podobna, a je tam mentaliteta ljudi spet drugačna. Tudi tam sem užival, v Franciji sem preživel deset let. Vesel sem, da se mi ni bilo treba seliti vsako leto. Imel sem se res odlično, v vsej karieri sem spoznal ogromno izjemnih ljudi.

Lepih trenutkov pa je bilo res veliko, tudi v obliki rezultatov. Dve medalji s slovensko reprezentanco, dve četrti mesti na velikih tekmovanjih. Dvakrat sem osvojil ligo prvakov, ogromno nekih drugih lovorik, tako da je bilo vsako leto nekaj lepega in zanimivega.

Pa če vprašam še drugače, morda – ko pogledate nazaj – kaj obžalujete?

Ne, nikoli ničesar ne obžalujem. Vedno se odločam zavestno, nikoli se ne odločam čez noč, vedno gre za nek daljši proces. Vedno stojim za svojimi odločitvami. Nikoli ni tako, da bodo stvari vedno slabe. Pridejo trenutki, ko je težko, a če vztrajaš, se stvari vedno obrnejo. Pogosto tudi še na veliko boljše. Jaz vedno sledim temu in vedno se da potem doseči tisto, kar si želiš, če ne celo še več.

Imate dva naslova lige prvakov. Sploh tisti drugi z Montpellierjem je bil leta 2018 v rokometnem svetu prava mala senzacija, saj vas ni nihče pričakoval na evropskem vrhu. Kakšne spomine imate na tisto obdobje?

Naša ekipa takrat ni bila sestavljena po principu, da bi zmagali ligo prvakov oziroma sploh da bi osvojili kakršnokoli lovoriko. Imeli smo res mešanico igralcev, bilo je veliko mladih, ki so na novo prišli v klub, nekaj nas je bilo tudi bolj izkušenih. Sezona je bila dobra, vsi novinci so se odlično vklopili v ekipo, starejši pa smo dobro držali roko nad njimi in potekom sezone.

Z Montpellierjem je osvojil še svoj drugi naslov v ligi prvakov. Z Montpellierjem je osvojil še svoj drugi naslov v ligi prvakov. Foto: Reuters

Zmagovali smo tekmo za tekmo, parirali smo tudi PSG-ju v francoskem prvenstvu do predzadnje tekme, kar je bilo štiri dni pred zaključnim turnirjem četverice v ligi prvakov. Takrat smo izgubili prvenstvo, pet dni kasneje pa smo stali na vrhu Evrope. Na začetku sploh nismo vedeli, kje smo, na koncu smo začeli verjeti v to, da lahko premagamo kogarkoli. Na koncu nam je to tudi uspelo.

Kaj pa evropska krona s Kielom leta 2007?

Tista sezona pa je bila drugačna. Takrat je bila ekipa sestavljena za sam vrh. Težko je reči, da smo pričakovali, da bomo osvojili ligo prvakov, ker to je v tako kakovostni konkurenci nemogoče napovedati. A vedeli smo, da bomo ciljali na sam vrh oziroma vedeli smo, da lahko zmagamo. To je bila zmaga iz malo drugačnega zornega kota. Bilo je veliko bolj pričakovano, da se bo nekaj takšnega zgodilo enkrat v treh letih. Dva drugačna kluba in dve različni zgodbi.

V dolgoletni karieri ste sodelovali s številnimi strokovnjaki in trenerji. Bi koga lahko še posebej izpostavili, da je res pripomogel k razvoju vaše dolge kariere?

Vsak trener je prispeval nek delež k temu. Vsak trener je bil zame dober trener, vsak pa ima nek svoj pristop. Zvonimir Serdarušić, ki je bil moj trener v Kielu, me je naučil ogromno. Izklesal me je v igralca, kakršen sem bil potem. Tudi Miro Požun in Ivan Vajdl sta mi ogromno dala na začetku poti v Velenju, ko sta mi dala priložnost. Tu bi omenil tudi vse reprezentančne trenerje. Od vsakogar sem poskusil potegniti tisto najboljše in sem poskušal od vseh odnesti čim več.

Že leta 2004 je imel vidno vlogo v izbrani vrsti, izbran je bil tudi v najboljšo postavo evropskega prvenstva. Že leta 2004 je imel vidno vlogo v izbrani vrsti, izbran je bil tudi v najboljšo postavo evropskega prvenstva. Foto: Getty Images Imate dve medalji z velikih tekmovanj s slovensko izbrano vrsto. Kako se spominjate tiste iz leta 2004? Takrat ste bili praktično pri 19 letih na začetku svoje poti, pa ste na domačem evropskem prvenstvu že imeli vidno vlogo v reprezentanci.

To je bilo res izjemno lepo obdobje in precej nepričakovano. V reprezentanco sem prišel kot mlad "mulc", bil sem povsem neobremenjen, sproščen, prišel pa sem v ekipo, kjer so bila res velika imena. Iskal sem svojo priložnost, jo dobil in izkoristil. Potem pa se je moja kariera res ekspresno razvila. Spominjam se, kako smo držali skupaj kot ekipa, kako smo grizli vsako tekmo. Še bolj pa se spominjam tega, kako je bila takrat Slovenija enotna, kako so nas vsi bodrili. Spomnim se, ko smo se iz Brda pri Kranju vozili na tekmo in so avtomobili stali kar ob cesti, vsi so nas spodbujali s piskanjem in zastavami. Bilo je res čudovito.

13 let kasneje ste si okoli vratu nadeli še eno odličje, tokrat bron na svetovnem prvenstvu. Takrat ste bili povsem v drugačni vlogi kot leta 2004.

Tista medalja je bila še bolj čudovita, glede na to, kako se je razvil tisti mini finale s Hrvaško, ko smo zaostajali že za osem golov, pa smo potem v zadnjih 13 minutah zmagali. S tem smo prišli tudi do edine slovenske medalje na svetovnih prvenstvih v kolektivnih športih. Igrali smo v Franciji, kar je moj drugi dom, z res odlično ekipo fantov.

Ta tekma s Hrvaško je bila verjetno ena vaših najbolj norih v karieri. Ali se vam je kakšna druga morda še bolj usedla v spomin?

Ne, mislim, da je ta res zelo posebna. Biti kapetan takšni ekipi je bil res privilegij, čast. Zmagati na takšen način in osvojiti za nas takrat kar zlati bron je bilo res čudovito. So pa vse zmage lepe, porazi malo težji, a tako kot sem rekel, če vztrajaš, se stvari vedno sestavijo v pravo celoto.

Leta 2017 je osvojil bron na svetovnem prvenstvu. Leta 2017 je osvojil bron na svetovnem prvenstvu. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kar zadeva vašo reprezentančno pot, se je končala precej tiho. Imeli ste tudi težave s poškodbami. Kaj se je takrat dogajalo v ozadju, ste bili še kaj v navezi s selektorjem Vranješem?

Vedno sem bil pripravljen igrati za reprezentanco, dokler sem še igral. Tudi zdaj sem pripravljen pomagati reprezentanci, tudi ko ne igram rokometa. Moja vrata so vedno odprta, želim pomagati s svojimi izkušnjami. Poškodbe gor ali dol, vedno sem bil odprt za pogovor, za telefonski klic, razmišljanje in tako bo ostalo tudi v prihodnosti. Vedno, ko sem igral, tudi ko sem bil kapetan, sem dal od sebe vse in vedno sem skušal biti na voljo tako igralcem kot trenerju za kakršnokoli pomoč. Vsak trener ima svoj način dela in le čas je potem pokazatelj, ali je neko delo pravilno zastavljeno.

Kar zadeva mlajše generacije, sem vedno mnenja, da se je za njih vedno treba bati. Nikoli ne smeš zaspati, še posebej ne pri mladih in vedno je treba najti način, da se te mlade aktivira. Še posebej v času, ko nastopi puberteta, se lahko veliko talentov izgubi. Prihodnost je lepa, a vedno je treba biti na preži, vedno je treba delati, biti boljši od drugih in na ta način privabiti tudi kakšne igralce v slovenske klube. To je dolgoročno delo in pri takšnem delu je vedno treba biti potrpežljiv ter vztrajen. Odpreti je treba možnosti, mogoče se stvari lotiti na kakšen drugačen način.

Nastopil je na dvojih olimpijskih igrah. Nastopil je na dvojih olimpijskih igrah. Foto: Sportida

Če se vrneva povsem na začetek vaše poti v Sloveniji pri Gorenju, pa potem narediva prehod vse do konca, kako se je po vaši oceni spremenil slovenski klubski rokomet?

Zdaj se po 16 letih vračam v Slovenijo in bom lahko zadevo videl malo bolj podrobno. Ne vem točno, kakšen je zdaj položaj v klubih, a vem, da ko sem začenjal svojo pot v Velenju, klub res ni imel veliko sredstev, pa smo vedno bili v samem vrhu. Znali so narediti ekipo, ki je bila homogena, ki se je borila, napredovala in potem ko je bil čas za mlajše igralce, ki so dozoreli, da so prestopili v večje klube, to ni bil noben problem.

Zdaj bi bilo morda bolje, da bi uspelo kakšne igralce zadržati še kakšno leto več pred odhodom v tujino, da bi bila raven igre v Sloveniji še malce višja. Mislim, da slovenski rokomet lahko konkurira na evropskem parketu. Potem bi se vse skupaj dvignilo, mlajši igralci bi na ta način dobili še več priložnosti, razmere pa bi bile svetlejše tudi za klube. Zdaj bom videl, ali bom lahko pomagal kakšnemu klubu tudi s svojimi izkušnjami, da skupaj naredimo nekaj lepega.

Na pripravah slovenske izbrane vrste leta 2004 v družbi Zorana Jovičića, Andreja Kastelica, Matjaža Brumna in Luke Žvižeja Na pripravah slovenske izbrane vrste leta 2004 v družbi Zorana Jovičića, Andreja Kastelica, Matjaža Brumna in Luke Žvižeja Foto: Sportida

Zagotovo pa ni spodbuden podatek, da Slovenija v tej sezoni nima svojega predstavnika v ligi prvakov.

Jaz vedno pravim, da je treba na stvari gledati pozitivno. Mogoče je pa to bilo potrebno, da bo prišlo le še bolje. Vedno so krize tiste, ki jih je treba izrabiti za preskok, za napredovanje in za to, da si ustvarimo še višje cilje. Mogoče je to dober znak in je treba še bolj zagristi v delo. Morda pa je to tudi čas, da se zgodijo nekatere spremembe, da bo situacija potem še boljša. Vsaka kriza je za nekaj dobra in ostati je treba pozitiven.

Na vse stvari gledate s tako pozitivnega zornega kota?  Kavtičnik je odigral 197 tekem za slovensko izbrano vrsto. Po številu nastopov so pred njim le Uroš Zorman, Luka Žvižej, Beno Lapajne in Tomaž Tomšič. Kavtičnik je odigral 197 tekem za slovensko izbrano vrsto. Po številu nastopov so pred njim le Uroš Zorman, Luka Žvižej, Beno Lapajne in Tomaž Tomšič. Foto: Grega Valančič/Sportida

Da, ker ti dajejo krize tudi čas za razmislek, da pogledaš sam sebe v ogledalo in najdeš tudi svoje napake. In to lahko potem popraviš, da je položaj po tem le še boljši. Tudi v športu sem deloval na isti princip. Užival sem v rokometu, seveda sem imel pritiske, pogosto sem si jih ustvaril kar sam. A nihče ni nikoli mogel biti bolj razočaran, kot sem bil jaz. Tega sem se zavedal, vedel sem tudi, da nikoli ne bom stoodstoten, da bom delal napake. A kljub temu sem stremel k temu, da bi bil še boljši. Vedel sem tudi, da tudi če izgubim, ko pridem domov, me bodo otroci še vedno imeli radi. Če ne še bolj, ker me bodo tolažili (smeh, op. p.). Na tekmi sem bil vedno osredotočen le na igrišče, nekatere stvari sem tudi prej vizualiziral in to mi je vedno pomagalo.

Vid Kavtičnik čez 10 let? S čim bi bili zadovoljni?

Da bosta moja dva otroka zdrava, da bom jaz zdrav, da bom imel delo, v katerem bom užival, in da bom srečen. V času športne kariere sem bil vedno zadovoljen in nasmejan in takšen želim ostati tudi naprej. Želim imeti to dobro energijo, ostati pozitiven in uživati v vseh projektih, ki se jih bom lotil. Odprt sem za vse, veselim se svoje druge kariere.

Preberite še:

Zoran Zeljković Sportal Ljubljančan, ki piše neverjetno Disneyjevo uspešnico THUMB Veszprem Sportal Izjemen konec tedna slovenskih rokometašev Gorenje Velenje - prvaki 2020/21 Sportal Pred začetkom novega poglavja si ne zatiskajo oči Trimo Trebnje, Eurofarm Pelister, december 2020 Sportal Prvaki padli v Trebnjem, Celjani ugnali Maribor Krim Mercator, Uroš Bregar Sportal Krimovke za uvod za las prekratke

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin