Ljubljančan, ki piše neverjetno Disneyjevo uspešnico

Zoran Zeljković je nekdanji slovenski reprezentant, ki je v karieri igral nogomet za Olimpijo, Domžale, Interblock, Krko, Ivančno Gorico, Ljubljano in Bravo, na Madžarskem za Pecs, na Cipru za APOP Kinyras Peyias, v Avstriji pa za Pinkefeld. Za slovensko A reprezentanco je nastopil enkrat, pred 13 leti na Švedskem. Kot trener je pred Koprom vodil Ilirijo in Krko, pred tem pa se je preizkusil tudi kot pomočnik trenerja pri Bravu in Celju. Foto: Ana Kovač

Kdo je Zoran Zeljković? O tem se lahko v zadnjih tednih sprašuje nogometna Slovenija, medtem pa občuduje njegove dosežke s Koprom, trenutno vodilnim članom prvoligaške elite. Dobršen del javnosti ga je spoznal že v preteklosti, nenazadnje je pred 13 leti oblekel tudi reprezentančni dres, takrat ga je vpoklical Matjaž Kek, kot igralec pa je osvajal v Sloveniji tudi vse možne lovorike.

Pri 41 letih je šele na začetku trenerske poti. Zase pravi, da se najraje uči iz napak. V karieri jih je storil kaj nekaj, v Kopru pa mu gre imenitno. Za zdaj. Miren in preudaren strateg se je podpisal pod odmevno zgodbo, pravcati podvig, saj je klub prevzel šele pred tremi meseci, načrtno prevetril in pomladil njegovo zasedbo, zdaj pa je suvereno na prvem mestu. Na Obali po dolgem času diši po nogometni pravljici. Kako je lahko nogomet nepredvidljiv!

Še junija je bilo čutiti dvom in negotovost, koprski nogometni klub je razočaral navijače. Nato pa je Zeljković prevzel vodenje kanarčkov praktično le nekaj dni po tem, ko bi jim lahko s Krko prisolil krepko zaušnico in jih poslal v drugo ligo. Zdaj je povsem drugače. Kot da bi sporočilo na njegovi Disneyjevi majici "Fantazija", ki jo je oblekel ob krstnem nastopu v Kidričevem, nosilo prav posebno vrednost! Na majici je bil upodobljen čarovnik Miki Miška. Je nekdanji trener Krke, ki ne verjame v naključja, skušal s tem namigniti, da bo Koper v nadaljevanju sezone čaral? To nenazadnje tudi počne, saj je zmagal že petkrat zapored in bil boljši od Mure, Celja, Olimpije, Maribora in Tabora! 

V Kopru je dobil prednost pred Safetom Hadžićem, Dušanom Kosićem in še nekaterimi trenerji. Foto: Ana Kovač

Nogomet piše nenavadne zgodbe. Pred tremi meseci ste bili z novomeško Krko oddaljeni le nekaj minut od senzacionalnega preboja v prvo ligo, Koper pa od sramotnega izpada. Zdaj je Koper nepremagljiv, vladar lestvice, s tekmo manj krepko v vodstvu, vi pa njegov trener in prvi hit sezone!

To je pač nogomet. Med dodatnimi kvalifikacijami za 1. SNL sem Saši Udoviču (športni direktor Krke, op. p.) omenil, da bi bilo za slovenski nogomet žalostno, če bi Koper izpadel v drugo ligo. Pri nas namreč ni veliko klubov, ki bi imeli tako dobre pogoje. No, da si ne lažemo … Naredili smo vse, da bi jih izločili s Krko. Verjel sem, da bi nam lahko uspelo, a nam je zmanjkal kanček sreče. Verjamem, da se v življenju vse zgodi z razlogom. S Krko smo vseeno naredili velik uspeh. Klub raste, a še ni bil pripravljen na prvo ligo. Najprej mora urediti infrastrukturo. Prihodnje leto naj bi stadion Portoval dobil tribuno in nove slačilnice, kar je osnova za prvo ligo. Vse torej ob svojem času.

Ko je Krka kljub zmagi na Bonifiki, lahko rečem, da je bila to moja najbolj grenka zmaga v karieri, ostala brez prve lige, mi je bilo najbolj žal fantov. Za nekatere izmed njih je bila to edina priložnost, da bi kdaj zaigrali med najboljšimi. Morda to zveni prepotentno, a zase sem vedel, da bom slej ko prej dočakal priložnost v prvi ligi. Se pa resnično nisem nadejal, da bo prišla tako hitro. 

Veselje Ivana Borne Jelića Balte po dramatičnem povratnem srečanju dodatnih kvalifikacij, na kateri je Koper izgubil proti Krki (2:3), a le obstal v prvi ligi, saj je na prvi tekmi na Dolenjskem zmagal z 2:0. Dolenjci so na Bonifiki vodili že s 3:0 ... "Žalostno je, da smo takrat prejeli edini gol iz prekinitve v celotni sezoni. Če se ne motim. In mislim, da se ne," se Zeljković, takratni strateg Krke, spominja dvoboja, na katerem je goste od preboja med elito delilo le nekaj minut. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako pa je prišlo do stika s Koprom? Že po zmagi na Bonifiki, ko ste v začetku junija pošteno namučili kanarčke?

Ne. Po tej tekmi nisem dobil nobene ponudbe. To se je zgodilo pozneje, ko je Ivica Guberac predlagal očetu, da bi postal njihov nov trener. Predsednik me je poklical in hitro smo se zmenili.

Za mesto trenerja Kopra naj bi se potegovalo kar nekaj znanih imen.

Ne poznam ozadij, a bilo mi je že v ponos, da sem bil v konkurenci s Safetom Hadžićem, Dušanom Kosićem in še nekaterimi drugimi trenerji. Ker sem imel še pogodbo s Krko, mi je bilo tudi lažje. Na pogovore sem lahko šel neobremenjen in upal, da bi dobil to priložnost.

Je kapetan Ivica Guberac, sin predsednika Anteja, zaradi vas za mnenje povprašal tudi Josipa Iličića?

Res je. Z Jojotom sva igrala skupaj na Interblocku in se res dobro razumela. Ne vem, kaj sta se pogovarjala, mi je pa Ivica zatrdil, da je vse skupaj res. Jojo je super fant, krasen človek.

Spominjam se trenutka, ko mi je še na Interblocku rekel, da bo nehal igrati. Tarnal je, da se mu ne da več, pa sem ga hitel prepričevati, naj vseeno nadaljuje. Hotel je prekiniti s kariero, sam pa sem ga začudeno spraševal, kaj mu je, in svetoval, naj raje vztraja. Bil je že odločen, da bo začel igrati mali nogomet. No, potem pa je prišel klic Maribora. Zlatko Zahović ga je rešil. Čez dva meseca je odšel za dva milijona evrov v Italijo. To je nogomet. Zahović je bil že toliko časa v nogometu, da je na te stvari znal gledati drugače.

Ko je bil soigralec Josipa Iličića pri Interblocku, ga je prepričeval, naj ne preneha z igranjem nogometa. Kranjčan, zdajšnji veliki as slovenske reprezentance in serie A, je namreč pred dobrim desetletjem razmišljal, da bi zapustil veliki nogomet in se predajal užitkom malega. Foto: Ana Kovač

Kako pa je sodelovati z družino Guberac?

Že v govoru predsednika Anteja in kapetana Ivice takoj začutiš, kako rada imata nogomet in Koper. Če samo pogledamo, koliko svojega denarja vlaga predsednik, si to težko razlagaš drugače, kot da imaš nekaj pač zelo rad. Čuti se pozitivna energija, ki jo izžarevata do kluba. Veseli me, da kapetan razume svojo vlogo. Da posveča prednost ekipi in mu ne predstavlja težave, tudi če ne igra minute ali pa dveh tekem zapored.

Predsednik Guberac nam je dejal, kako je ena od vaših največjih vrlin, da ste poskrbeli, da v ekipi ni nezadovoljnih igralcev. Tudi tistih, ki bolj ali manj sedijo na klopi.

Umetnost trenerstva je zelo širok pojem. Moraš imeti neko večjo sliko. V Sloveniji je pomembno vse. Od psihologije do treniranja. Če bi bil pri PSG, bi se moral verjetno 90-odstotno posvetiti psihologiji, saj Messija in Mbappeja težko naučiš kaj novega. Vseskozi se moraš prilagajati okolju. Sestavili smo novo ekipo. V Kopru smo želeli nov kader, mlade in ambiciozne fante. Od prvega dne sem verjel, da bomo konkurenčni. To sem v nekaj intervjujih povedal tudi naglas. Za zdaj nam kaže odlično, a ne letimo.

Omenili ste PSG, zvezdniško zasedbo bogatega francoskega kluba, v kateri je polno velikih egov, kar zna biti poseben izziv vsakemu trenerju, saj jih je težko krotiti. Se s čim podobnim spopadate tudi vi v Kopru?

Tudi jaz imam par takšnih egov v ekipi. Vsak izhaja iz sebe, trener mora to razumeti, mora pa na nek način razložiti igralcu, da je to kolektivni šport. To je vsa umetnost. Po drugi strani s samo pridnimi igralci ne boš veliko dosegel. Če ti vsi samo kimajo, ko jim kaj govoriš, tu ne vidim nekega uspeha. Če se zavedaš ega igralca in ga znaš usmerjati, je dobrodošel.

V Kopru ne vidite nobenega, ki bi znal pokvariti tole idilo?

Čutim, da te rezultati nekaterim ne grejo v prid. Da jih niso preveč veseli. Čuti se energija, da mi ne privoščijo prav vsi. Ko sem prišel v to mesto, sem vedel, da prihajam v malce specifično okolje. A srčno verjamem, da bodo prepoznali naše namere in bo vedno manj takšnih.

Tekma z Mariborom je pokazala, da na Obali raste navijaška nogometna evforija.

Gremo v pravo smer. Bil sem res pozitivno presenečen, ko sem videl polne tribune. Takrat sem sprva pomislil, da je na morju ogromno Štajercev in so prišli na Bonifiko, po tekmi pa sem videl, da v bistvu čakajo nas in nam ploskajo. Bil sem presrečen.

Kako so vas sprejeli v Kopru?

Lepo. Ni pa spet tako, da bi čutil kakšno evforijo. Po mestu je ogromno turistov, saj sploh noben ne ve, kdo si. Pa niti ne hodim veliko naokrog. Večinoma sem na ali ob igrišču. V centru Kopra sem bil le nekajkrat, če verjamete ali ne.

V Koper ste prišli poleti, sredi turistične sezone. Delujete na stadionu, ki leži v neposredni bližini morja. Ste se lahko sploh kaj skopali?

V teh treh mesecih sem v morju zaplaval le enkrat. Večino prostega časa pač posvetim temu, da grem v Ljubljano in sem s svojo družino, ali pa ga namenim poslu. Bodo že prišli tudi trenutki za sprostitev. Vse ob svojem času. Zavedam pa se, da prihajam na novo. In to iz druge lige. V življenju je pomembno, da izkoristiš priložnost, zato bom večino energije posvetil temu.

V Kopru sem zelo srečen. Pogosto se zjutraj zbudim zadovoljen, ko pa pridem na Bonifiko, se zavedam, da delam, kar imam rad, za to pa sem še plačan.

Kot igralec je preveč zaupal nepravim osebam. ''Nič nisem imel podpisanega, ampak samo dal besedo. Verjel sem, da me bodo peljali na pravo pot, a se je to izkazalo za napako,'' se spominja igralnih časov, kjer se je trikrat podal tudi v tujino. Foto: Ana Kovač

Ste bili že prej vezani na Koper, morda imeli kakšne sorodnike na Primorskem?

Ne. Moja starša prihajata iz Bosne in Hercegovine. Moji sorodniki so pravoslavne vere, si pa že dolgo časa prizadevam, da bi poizvedel, od kod izvira moj priimek. Ker Zeljkovići so tudi Hrvati, pa muslimani … Moja starša prihajata iz Mrkonjić Grada, ki leži blizu Banjaluke. V Slovenijo sta prišla delati, a sem do šestega leta vseeno odraščal v Bosni. Oče je šel namreč kot gradbeni delavec za dalj časa v Irak. Ker smo takrat živeli v neki baraki na Viču, mami ni uspelo shajati z obema otrokoma, zato sem odšel v Bosno.

Imate veliko spominov na Bosno?

Zelo. Prelepo je bilo, saj zelo rad uživam v naravi. Zanimivo je, da prihajam iz Bosne, moja žena pa je Ljubljančanka s koreninami iz Dalmacije. Ima teto iz Trogirja, tako da je vsake počitnice na morju. Morje preprosto obožuje. Ko sem ji povedal, da bom verjetno postal nov trener Kopra, mi je navdušeno v šali rekla, da bo prišla k meni peš. Tako jo navdušuje morje. Tudi otroci so vedno v vodi. Iskreno povedano, bi lahko živel v Kopru, tako lepo mi je tu. Samo, da bo družina vesela. Sem tisti klasični Bosanec, ki se vedno prilagaja. Samo, da bodo drugi veseli.

Kakšna pa je narava v Bosni?  

Očarljiva. Zelo rad se vračam. Blizu Mrkonjić Grada sta dve jezeri, podobni Blejskemu. Zato so mi tudi v Ljubljani Fužine, kjer živi družina, tako všeč, ker je veliko narave. Blizu je Golovec, pa polja in Ljubljanica. Oče je vedno v Bosni, mama gre pogosto na pot, sam pa žal nimam več na voljo toliko časa. Vedno si govorim, saj bom že, saj bom že, a zaradi obveznosti nisem bil v Bosni že dve leti. Rad bi obiskal grob babice, na katero sem bil zelo navezan. Naslednje leto bom šel zagotovo. Letos sem imel namreč na voljo le dva dni počitnic, saj sem moral hitro prestaviti na Koper.

Ko je povedal ženi, da bo verjetno postal nov trener Kopra, mu je navdušeno v šali rekla, da bo prišla k njemu iz Ljubljane kar peš. "Tako jo navdušuje morje," nam je pojasnil trener Kopra. Foto: Ana Kovač

V Kopru resnično nimate priložnosti za predah, nenazadnje ste prvi hit sezone. Zmagali ste petkrat zapored, v določenem trenutku ste premagali vse slovenske prvake v zadnjem desetletju zapored. Enega za drugim. Padli so Mura, Celje, Olimpija in Maribor!

Veliko jih pravi, da se je to zgodilo zaradi tega, ker so bili tekmeci malce utrujeni zaradi obveznosti v Evropi. Olimpija, Mura, Maribor … Ne smemo si zatiskati oči, nekaj malega drži, nekaj je zagotovo na tem, jim pa lahko sporočim, da je vseeno največ na nas. Največ.

Kot da nekateri ne bi dovolj cenili vašega dosežka?

Mene in moje fante bi moralo to le še dodatno motivirati in podžgati. Vsi tekmeci razen Mure so se zdaj po izpadu iz Evrope namreč osredotočili na domače prvenstvo. Ne bo nam lahko, a za to smo trenirali. Zato živimo, pripravljeni smo.

Kot trener Kopra se je prvič spopadel za prvoligaške točke na gostovanju v Kidričevem, kjer je nosil izstopajočo obleko, majico z dolgimi rokavi, na kateri je bil upodobljen Miki Miška kot čarovnik. Foto: zajem zaslona/Diamond villas resort Na prvi tekmi sezone v Kidričevem ste izstopali z izborom obleke, ko ste oblekli majico z napisom Disney Fantasia.

Ne maram nekih kravat. Vedno imam nek svoj slog. Meni je to všeč. Vedno se skušam obleči tako, da se dobro počutim.

Ste ljubitelj filmov, risank iz produkcije Disney?

Sem. Moji otroci jih imajo tudi radi. Včasih jih povprašam za mnenje. Tako sem to majico v trgovini pokazal otrokom in jim je bila zelo všeč. Takoj sem jo kupil.

Lahko rečemo, da ste se kar se tiče sporočilnosti trenutka, oblekli zelo posrečeno, saj je vse, kar je sledilo po tej tekmi, resnično bila čista fantazija. Kot da bi slutili, kako lepo se bo godilo vam in Kopru.

Zaenkrat nam kaže res dobro, a se zavedamo, da tako ne bo večno. Upamo pa, da bo čim dlje. Pričakuje se, da bo Koper začel tudi izgubljali in nizati slabše rezultate. To je normalno. Zato je ravno umetnost v tem, da znaš držati neko stalnost. Za to pa poskrbi trening. Verjamem, da se znamo dobro odzvati tudi v kritičnih trenutkih.

Pomembno se mi zdi, da zmagujemo, ker se učimo iz lastnih napak. Tudi ko zmagujemo, dobro analiziramo naše napake. Na vsaki tekmi. Zaradi tega smo na naslednji tekmi še boljši. Nismo ena od ekip, ki zmaga, ko je vse dobro na igrišču, in izgubi, ko gre vse narobe. Naša ekipa ima ogromno potenciala. Smo šele na začetku poti in nas čaka še veliko dela.

Koprčani so pod vodstvom Zorana Zeljkovića še neporaženi! V šestih nastopih so osvojili kar 16 točk. Najprej so remizirali pri Aluminiju, nato pa premagali prvaka Muro, Celje, Olimpijo, Maribor in v zadnjem nastopu pred reprezentančnim premorom še Tabor. V gosteh. Foto: Ana Kovač

Ste zelo mlad trener. Kakšna je filozofija vašega trenerskega dela?

Igralce učim, da znajo ločiti trenutke, ko smo v klubu in ko se srečamo na ulici. Da je to velika razlika. Od njih zahtevam spoštovanje, je pa vodilo, da moram biti prvi vedno jaz. Ter seveda moj strokovni štab, da pokažemo smer, v katero morajo iti. Da nam sledijo.

Med tekmami delujete premišljeno. Ste dokaj hladnokrvni, mirno podoživljate dogodke na zelenici.

Čustva je treba znati kontrolirati. To pogosto poudarjam igralcem. Dober bojevnik ni nikoli jezen. Sam sem se učil iz svojih napak. Včasih je pomembno, da ne poveš vsega, kar misliš. Včasih moraš kaj pogoltniti. To je umetnost vodenja.

Vse skupaj je še bolj občutljivo, ker delate s številnimi mladimi igralci, ki zahtevajo svojo pozornost.

Če si trener, ti lahko predstavlja veliko prednost, če si prej igral nogomet. Če si bil enkrat mladi igralec in to čutil na igrišču. To moraš znati izkoristiti. Verjamem, da so mi te izkušnje v karieri, pa nisem igral na ne vem kakšni ravni, pomagale. Bil sem mlad, delal sem napake. Nisem eden izmed trenerjev, ki bi zaradi napak takoj dramatiziral ali koga vrgel v drugo ekipo. Ne. Igralcem govorim, da se napake razlikujejo. Eno je napaka, če si se zmotil, drugo pa napaka, če si storil kaj nalašč ali pa nisi poslušal.

V Sloveniji je zaznati zanimiv trend. Olimpija in Maribor v zadnjih letih ostajata brez državnega naslova. Do njega sta prvič v klubski zgodovini prišla Celje in Mura. Bi lahko v tej sezoni napočil še čas za Koper, da po 11 letih spet stopi na vrh?

Ko smo na novo sestavili ekipo, smo si zadali cilj, da v dveh letih napademo vrh. V tej sezoni bi bilo že prekrasno, če bi prišli v Evropo. To bi bil glede na število novih igralcev uspeh. Bomo šli pa na vsaki tekmi na zmago. Želimo izkoristiti vsako priložnost, ki nam jo ponudi tekmec.

Olimpija in Maribor sta po mnenju Zorana Zeljkovića še vedno najmočnejša slovenska kluba, vsi klubi, ki se v njuni druščini polastijo državnega naslova, pa so zgolj izjeme, ne pravilo. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zakaj nista več Olimpija in Maribor tako dominantna v Sloveniji?

To je le izjema. Denar je na žalost zelo pomemben dejavnik v nogometu. Če pogledamo najboljše klube na svetu, hitro ugotovimo, da so to tudi najbogatejši klubi. Tudi v Sloveniji imata Olimpija in Maribor največ denarja, zaradi tega pa tudi največje uspehe. Pride tudi kakšna izjema, a to ni pravilo, temveč le izjema.

Ko ste premagali Maribor, ste končali klavrni niz 11 tekem Kopra brez zmage proti Mariboru. Koper je na njo čakal kar šest let, Maribor pa je s predstavo na Bonifiki dokazal, da še zdaleč ni več tako nedotakljiv, kot je bil nekoč v 1. SNL.

Maribor je pripeljal novega trenerja, zamenjal številne igralce. Tudi sam je v neki izgradnji. Čas bo pokazal, v katero smer gre. Za zdaj je prehitro ocenjevati, ali gre v pravo smer ali ne. Bomo videli. Vem, da imajo kar nekaj težav. Maribor je specifično okolje, to je večji klub.

Kaj pa državni prvak Mura? V tej sezoni bo ogromno zaslužila v Evropi, s tem, kaj vse si lahko privošči, pa je nakazala že zadnji dan prestopnega roka, ko je v Prekmurje iz Kopra pripeljala Nardina Mulahusejnovića?

Dobili so kar nekaj denarja. Je pa zelo pomembno, da denar racionalno izkoriščaš. Ni vse v denarju, je pa zelo veliko.

Njegov tesni sodelavec je postal Oliver Bogatinov, ki je na položaju športnega direktorja Kopra nasledil Boška Županovića. Foto: Vid Ponikvar

Ste v Kopru zadovoljni s tem, kar imate na voljo?

Vse je na veliko višji ravni kot pri Krki, kar pa se tiče financ, jih koristimo zelo racionalno. Kar nekaj igralcev, vključno z menoj, je prišlo skoraj "brez imena". Zavedamo se, da se moramo dokazati. Če se bomo, bo naša cena pridno rasla.

Odkar ste prišli na Bonifiko, je kadrovska zasedba Kopra doživela ogromne spremembe.

Ko sem prišel v klub, je bil moj edini pogoj, da v strokovni štab pripeljem ljudi, ki jim zaupam. Kar pa se tiče igralcev, številnih, ki so prišli iz Krke, je bila to moja velika želja. Pogovarjali smo se v tej smeri. Poslušal sem zgodbe, kako je bilo prej v Kopru in jasno povedal, da sem proti temu. Da morajo biti prihodi igralcev skupna odločitev vseh. Da damo vsi glave skupaj in gledamo v korist kluba. To mi je predsednik obljubil in tako tudi je. Tako se dela od prvega dneva. Z vsemi, ki so prišli v klub, smo se dogovorili skupaj. To je zelo pomembno.

Prišlo je do menjave na položaju športnega direktorja, na katerem ni več Boška Županovića.

Pravijo, da ne smeš verjeti temu, kar slišiš, pa da ne smeš verjeti polovici tistega, kar vidiš. Tako da … Pomembno je, da vsakega igralca, ki pride, vidim v filozofiji kluba. Da ima neko vizijo. Moram ga pripeljati do tega, da ima klub kaj od tega. Ne da bi rad koga žalil, a nisem bil prepričan, da gredo nekatere stvari v pravo smer. Ne zanima me, kako je bilo prej, me pa zanima, da bo v prihodnosti drugače.

Torej se je zasuk v strategiji Kopra zgodil po vaši zaslugi? Pred tem je bil Koper svojevrstno odlagališče legionarjev, prisotna je bila zlasti močna hrvaška kolonija, zdaj pa je opazen proces pomladitve.

Da. V to verjamem. Pojasnil sem jim, da moramo gledati dolgoročno. Da imamo stabilnost. Da moramo pomladiti ekipo. V klubu so se za to odločili, tako da sva od prvega dne z Boškom korektno sodelovala in kadrovala.

Zdaj ga je na položaju športnega direktorja nasledil Oliver Bogatinov. Sta že zavihala rokave?

Smo. V sredo smo dobili zadnjo okrepitev, Bedeja Osujija. Oliver nam je že od prvega dne pomagal z nasveti in ponudil neko pomoč. Potreboval bo še določen čas, ga pa zelo cenim. Verjamem, da bova dobro sodelovala.

Jamajčan Kaheem Anthony Parris, ki je v prejšnji sezoni nosil dres novomeške Krke in bil najboljši strelec 2. SNL, njegov trener pa je bil Zoran Zeljković, je pred začetkom nove sezone prejel priznanje iz rok predsednika Nogometne zveze Slovenije (NZS) Radenka Mijatovića. Foto: Urban Meglič/Sportida

V napadu Kopra zdaj prevladujejo temnopolti atleti, pri katerem izstopa fizična moč.

To sem si želel. Vedno govorim, da morajo imeti tujci kot igralci sposobnosti za kaj več. Trenutno jih imajo. Seveda je tudi nam v interesu, da bi bilo čim več domačih fantov, Koprčanov. A najprej moramo "zrihtati" našo nogometno šolo. Naš dolgoročni cilj je, da črpamo čim več igralcev iz naše šole, tujci pa bi predstavljali res okrepitve. Tudi v slačilnici vsakemu tujcu, tudi sam sem bil nekoč tujec, povem, da če bo enkrat igral na isti ravni kot domači igralec, bo vedno dobil priložnost domačin. Sem pa prepričan, da je vsak izmed naših tujcev dodana vrednost. Tudi Osuji. Že pred leti je dokazal, da ima kakovost. Zdaj je bil v tujini in bo potreboval čas, da pride v proces, a verjamem, da bo prava okrepitev.

Zanimivo je, da se je mudil tudi pri Mariboru, a očitno ni zadovoljil kriterijev Marka Šulerja in Simona Rožmana.

Tako je pač v življenju. Vsak ima svojo filozofijo. Imamo različne poglede. Zame je Osuji odličen igralec. Mogoče za Maribor ni, za Koper pa bo.

Kaj pa Slovenci? V napadu Kopra pogrešamo še kakšno izmed slovenskih imen …

Meni je žal Luke Kambića. Imel je neverjetno smolo. Na drugem treningu z nami si je strgal križne vezi. Je reprezentančni kaliber, ima neverjetno sposobnost ponavljanja, zdaj ga žal čaka daljše okrevanje.

Če je napad bolj afriško-jamajški, je obramba veliko bolj domača. Tam se čuti DNK starega Kopra.

Če imaš v ekipi le mlade igralce, potrebuješ dosti časa, če pa so v kombinaciji s starejšimi, gre hitreje. Naši starejši igralci so naredili ogromno v slovenskem nogometu in so vzor mladim fantom. Denimo Rajčević in Viler. Danes ju mlajši soigralci "poguglajo" in lahko s ponosom ugotavljajo, kaj vse sta naredila.

Rajčević igra pri vas dokaj standardno, Viler pa manj. Se mu že poznajo leta in je manj konkurenčen?

Že na začetku sem jima rekel, da bi rad pomladil ekipo, a da bi ju rad imel zraven. Njuna vloga ne bo tako vidna, takšen je splet okoliščin. Nam pa lahko vedno pomagata, tudi če samo na treningu. Čuti se njuna dodatna energija. Sta zelo dobri osebi, prava profesionalca. Ni naključje, da sta naredila v karieri vse, kar sta. Razumeta pa tudi, da je v ekipi 20 igralcev, jaz pa jih moram izbrati deset. Tako dolgo sta v nogometu, da to razumeta.

Aleksander Rajčević je v tej sezoni obrambni steber Kopra. Na igrišču je prebil vseh možnih 540 minut. Mitja Viler na drugi strani še ni dočakal prvega nastopa v tej sezoni. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Kaheem Anthony Parris je v tej sezoni eden najboljših igralcev v prvi ligi. Poraja se vprašanje, zakaj so ga Domžale pred leti tako zlahka izpustile iz svojih rok in ga prepustile Krki.

Mogoče zveni malce prepotentno, a če bi bil Parris pri kakem drugem trenerju, morda danes ne bi bil tako dober. Ni pa imel nekih konkretnih ponudb. Tudi zdaj, kar mi je čudno. Meni je bil res eden od najboljših, če ne najboljši igralec v drugi ligi. Je pa specifičen. Verjamem, da v tistem trenutku v Domžalah ni bil to, kar je zdaj. Včasih ljudje ne prepoznamo nekega potenciala, ker v nekem trenutku to ni to. To je umetnost, v tej okoljih, kjer delujemo, si ne morem privoščiti nekega že ustvarjenega igralca. Parris v tistem trenutku zagotovo ni bil na ravni Domžal, ne poznam pa podrobnosti. Danes zgleda to čudno, a tako je to v življenju. Velikokrat nam ni jasno marsikaj, kar se je zgodilo v preteklosti.

Je pravi stereotipni Jamajčan, bolj svobodnega duha? Kaj pa njegova delovna etika?

Na vsakem treningu smo mu morali to vcepiti. Zaveda se, da prihaja iz drugega okolja. Tisto, kar je njemu normalno, meni ni. In obratno. Prilagodil se je, to tudi kaže na igrišču.

Slava mu še ni stopila v glavo?

On je bolj v svojem svetu. Če se ne motim, je po tekmi z Olimpiji dobil 200 sporočil, naj pride v Olimpijo. Tudi temu dajemo pomembnost, da se z igralcem pogovarjamo.

Dres članske reprezentance je oblekel pred 13 leti na prijateljski tekmi na Švedskem. ''V igro sem vstopil 15 minut pred koncem. Spominjam se, kako pri domačih ni igral Ibrahimović. Bil je poškodovan, a je spremljal dvoboj na stadionu. Ko sem ga zagledal, je bil res ''omara'','' se rad spominja edinega nastopa za izbrano vrsto, na katerem je Kekova četa sicer izgubila z 0:1. Foto: Ana Kovač

Ko ste s Koprom v Stožicah premagali Olimpijo in nato prišli v Ljubljano, so vam ljudje čestitali od srca ali so se našli tudi kateri, ki so bili malce jezni?

Ne bi rad posploševal, ker se zavedam, da je Ljubljana zelo veliko mesto, ampak krog meni bližnjih ljudi mi je kar privoščil zmago. Med njimi je veliko pravih navijačev Olimpije. Imam soseda, ki je na vseh tekmah. Zakaj mi je privoščil? Ker v Ljubljani vlada mnenje, da ljudje niso preveč zadovoljni s splošnim stanjem v Olimpiji in tem, v katero smer gre. Njena ekipa bo zagotovo spet v vrhu, dobri so. Bolj ciljam na splošno stanje. Tisti, ki so mi to govorili, so razočarani. Pa so še vedno s srcem za Olimpijo.

Vsi sobotni intervju, zbrani na enem mestu.

Olimpija je svoj čas veljala za svojevrstni pogrebni servis za trenerje, malokdo si je upal tja za trenerja, saj bi se lahko zgodilo, da bi že kaj kmalu ostal brez službe. Bi se vi odločili, če bi se ponudila priložnost, za delo trenerja Olimpija?

Zavedam se, da sta Olimpija in Maribor res velika slovenska kluba. A z mislimi sem povsem v Kopru, tako da o čem drugem resnično ne razmišljam. Če bi zdaj prejel katero ponudbo, ne bi šel nikamor. Ne maram puščati stvari nedokončanih. V Kopru smo začeli neko novo zgodbo. Če bi šel v drug klub v Sloveniji, bi fante pustil na cedilu. Zavedam se, da je bilo v igri za novega trenerja Kopra veliko imen, pa so dali vseeno meni priložnost, čeprav sem prihajal iz druge lige. V življenju ne funkcioniram tako, da greš vsakič, ko ti nekdo ponudi malce več denarja, na bolje. Malce je treba vendarle premisliti. Ne govorim o tujini, ampak trenutni situaciji v Kopru, ker smo na začetni poti. Kaj pa se bo zgodilo čez dve, tri leta, pa ne vem. V trenerstvu je tako, da imaš vedno pripravljen kovček. Pogodbo sem sicer podpisal za dve leti.

Ko tukaj kramljamo na Bonifiki, nam pogled uhaja na gol. Na zadnji tekmi ste med vratnici postavili komaj 18-letnega Dennyja Tiganja, mladinca kluba, ki pred tem sploh še ni zaigral v 1. SNL.

Ta odločitev je bila sprejeta dve uri pred zborom. Takrat sem namreč izvedel, da je bil David Adam pozitiven na koronavirus. Čeprav je bil cepljen. Slabo se je počutil, tako da smo naredili test, zdaj pa bo še nekaj časa v izolaciji. Ker bo zaradi zlomljenega rebra še šest tednov odsoten Adnan Golubović, sem si takrat rekel, dobro, bo pa branil tretji. Ermin Karajbić, mladi vratar, ki je prišel iz Krke. No, pa tudi to ni šlo skozi. Izvedeli smo, da še ni prejel delovne vize. Prihaja iz Bosne in Hercegovine, njegov oče je pred sedmimi leti prišel delati v Trebnje in se preselil v Slovenijo. Je odličen vratar, tako da nimamo skrbi za prihodnost, kar se tiče vratarjev. No, takrat, ko sem ostal tudi brez Karajbića, mi ni preostalo drugega, kot da pokličem vratarja mladinske in kadetske ekipe. Da je bil še nekdo na klopi. Takrat me ni grabila panika. Verjamem, da je v življenju vedno tako. Deset odstotkov je tega, kar se odločimo, 90 odstotkov pa se dogaja tako, kot se odzovemo na stvar. In mi smo se dobro odzvali na težavo.

Bo Denny Tiganj branil še na kakšni tekmi?

Tekmo v Sežani je branil zelo zrelo. Dokazal je, da ima potencial.

Ste kdaj igrali z njegovim očetom Senadom Tignjem?

Ne. Se pa dobro poznava, saj sva bila večkrat tekmeca. Bolj sva bila v stiku, ko sem na Iliriji treniral njegovega starejšega sina Erwina. Verjamem pa, da je bil zelo vesel za debi Dennyja.

Bi lahko, kar se tiče vaših trenerskih začetkov, dejali, da ste varovanec Dušana Kosića? Da ste največ podedovali od njega in vam je usmeril trenerski slog?

Od vsakega se nekaj naučiš. Svojo trenersko pot sem sicer začel čez noč. V karieri nisem zaslužil toliko, da bi lahko dve leti doma razmišljal, kaj bi zdaj počel v življenju. Tako kot so denimo naredili nekateri moji prijatelji. Hvala bogu, sem vesel za njih, da jim ni bilo treba, a včasih, če hočeš nekaj narediti … V tem primeru je bila to moja prednost. Tako kot v življenju. Ko česa nimaš, te situacija pogosto v kaj prisili. Zato sem moral hitro nekaj delati, treba je bilo poskrbeti za družino. Rad sem imel nogomet in tako dobil prvo ponudbo. Boštjan Kreft me je povabil, da sem treniral otroke in hodil po šolah. Na telovadbah v Brezovici, Polhovem Gradcu in Horjulu sem bil z malčki od šest let. Takšni so bili moji začetki.

Nato sem pomagal Boštjanu pri Bravu, kjer sem bil njegov pomočnik, hkrati pa še malce igral v tretji ligi. Takratni direktor Olimpije Nenad Protega me je tako povabil, da bi vodil kadete Olimpije. In sem šel. Nato pa sem se odločil za člane. Dušan Kosić me je povabil v Celje. To je bila veliko večja raven, ogromno sem se naučil, čeprav sva se razlikovala v pogledih.

Če sta imela kdaj drugačna mnenja, je bilo to verjetno dobro za vas, da ste si ustvarili svoj trenerski jaz?

Duletu sem povedal, da se najina sloga nogometa razlikujeta. Sem se mu pa povsem prilagodil. Dal sem mu vse, kar sem znal in kar sem lahko. Dal mi je svoj pogled in me veliko naučil. Dobro sva sodelovala in ostala prijatelja. Takrat sem mu povedal, da želim biti glavni trener. Nekateri trenerji so zadovoljni že z vlogo pomočnika, sam sem šel v trenerstvo z drugačnim namenom. Ko sem dobil ponudbo z Ilirije, me je Dule z veseljem pustil in bil vesel zame.

Ko je kot trener prevzel vodenje novomeške Krke, so mu pomagale izkušnje, ko je z dolenjskim klubom nastopal še kot igralec v 1. SNL. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Projekt Ilirije pod vašim vodstvom, ko ste končno postali trener v članski zasedbi, ni zaživel tako, kot bi si želeli. Zaradi slabih rezultatov v drugi ligi ste ostali brez službe.

Ko sem prišel v Ilirijo, sem naletel na stanje, ki vsekakor ni bilo bajno. Bila je specifična sredina, ključna za to, da sem zdaj tukaj, kjer sem. Najbolj sem bil kriv sam, storil sem veliko napak. Vse od kadrovanja do stila igre in prilagajanja. Dva kroga pred koncem so me zamenjali. Čudno se bo slišalo, a s tisto ekipo smo bili od večine boljši, a izgubljali. To pa zato, ker smo narobe igrali. Upam, da sem se veliko naučil.

Sledila je selitev h Krki.

Po eni izmed tekem je Željko Hvalec iz Krke stopil do mene, po koncu sezone pa me povabil v Novo mesto. Zelo sem mu hvaležen. Moja prednost je bila, da me je karakterno poznal, da sva že sodelovala. Prej sem igral v Krki, to mi je pomagalo.

Opazil sem, da je druga liga v zadnjih letih napredovala, kar me veseli. Lani smo imeli ogromno težav s korono. Dosti časa sploh nismo trenirali. Najbolj sem bil jezen, da je lahko prva liga igrala, mi pa ne. Apeliral sem na to, da bi se čimprej našla rešitev. To res ni bilo pošteno. Radomlje in Nafta sta zaradi večjega števila profesionalcev lahko trenirala, mi pa ne. Kaj je na koncu odločalo, ne vem, a če bi lahko trenirali tudi mi, bi bili še bolj konkurenčni.

Ste kot igralec izkusili vse, kar ste hoteli, ali ste kariero končali z neizpolnjenimi željami?

Morda se precenjujem, a lahko bi naredil več. Da se to ni zgodilo, pa je odgovoren cel splet okoliščin. Od mojih napak, da nisem sprejel kakih ponudb, da sem zaupal napačnim osebam, ki moje kariere niso peljale v pravo smer … Za to sem sam kriv. Nisem imel nekega kroga prijateljev z izkušnjami, zato mi je razumljivo, da sem se tako odzval. To gledam kot napako. Bile pa so tudi poškodbe, ravno takrat, ko sem bil blizu reprezentanci. Ko se potem vračaš, ti je vse oteženo. Na koncu moram biti zadovoljen, nekaj pa sem vendarle tudi osvojil.

Z Domžalami je pod vodstvom Slaviše Stojanovića postal slovenski prvak, v Evropi pa se je med drugim pomeril tudi proti takrat zelo močnemu nemškemu bundesligašu Stuttgartu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Osvojili ste vse možne lovorike v Sloveniji. Z Domžalami ste bili prvak, z Interblockom ste osvojili pokal in superpokal. Z Olimpijo pa niste osvojili ničesar …

Mojega obdobja pri Olimpiji se nerad spominjam. Deloval sem v okolju, ki mi ni tako blizu, zato sem bil vesel, da sem ga hitro zapustil.

"Moje vrednote in zasebno življenje se pač razlikujejo od teh ljudi," je pojasnil razlog, zakaj je Olimpijo, sicer klub njegove mladosti, zapustil že po eni sezoni (2010/11). Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Zeleno-beli dres ste nosili v času predsednika Izeta Rastoderja?

Moje vrednote in zasebno življenje se pač razlikujejo od teh ljudi. Zato sem šel svojo pot. Iskreno mi ni bilo čisto nič žal. Čeprav sem z Olimpijo preživel veliko let in igral tudi v njenih mlajših selekcijah. Vedno si bom z veseljem ogledal kakšno tekmo v Stožicah. Sem Ljubljančan, na Olimpijo nisem prav nič jezen. Odšel sem zaradi drugih stvari.

Se je Maribor kdaj zanimal za vas?

Je, ja. O tem sva komunicirala z Miranom Pavlinom. Še v času, ko sem bil pri Interblocku. Imel sem določene težave s pogodbo, skupen prijatelj pa je poskrbel, da je vse skupaj prišlo do Maribora. Poklicali so me, bili smo zelo blizu, da bi šel v Maribor. A ni bilo nič. Tako je to v življenju.

Zdaj v prvi ligi ne manjka trenerjev, s katerimi ste še kot igralec sodelovali pri Interblocku. To sta denimo Dejan Grabić in Agron Šalja.

Pri Interblocku je bilo takrat ogromno igralcev, ki so kar nekaj pomenili v slovenskem prostoru. Če bi gledali samo ekipo, bi morali biti z Interblockom z naskokom prvi. Za slovenske razmere smo imeli z vsem spoštovanjem do drugih najboljšo ekipo, ampak včasih samo ta kvaliteta ni dovolj. Prehitro smo bili nametani skupaj, nov klub se je šele sestavljal.

Srečko Katanec je bil takrat svetovalec v klubu?

Da, a ni bil nikoli z nami. Niti enkrat, da bi se kdaj znašel na seznamu ali pa v garderobi. Dajal je le nasvete našemu predsedniku.

Nekaj časa je z vami delovala celo slovita slovenska atletinja Jolanda Čeplak.

Da, a tudi nje nisem nikoli videl. Nismo imeli stikov. Vse, kar smo izvedeli, je bilo iz medijev. Mogoče je bila v stiku s kondicijskim trenerjem, a se je sam ne spomnim.

Z Interblockom (povsem levo) je osvojil pokalni in superpokalni naslov. Prepričan je, da bi lahko Interblock s tisto ekipo, ki jo je imel na voljo, dosegel še bistveno več. Foto: Vid Ponikvar

Agron Šalja nam je pred meseci v sobotnem intervjuju s cmokom v grlu govoril o nostalgiji, kako je škoda nogometne usode Joca Pečečnika.

Tudi sam to težko razumem. Joc želi narediti svoj stadion, zaposliti lepo število ljudi in mu nekdo tega ne pusti? Škoda, kajti za slovenske razmere je takrat zelo dobro plačeval in cenil naše delo. Ko je prišel, je slovenski nogomet dvignil na neko višjo raven. Ni veliko takih ljudi, ki imajo denar, hkrati pa imajo radi še nogomet. Iskreno mi ga je žal, da ne deluje v slovenskem nogometu.

Pred 13 leti ste zaigrali tudi za člansko reprezentanco. Pod taktirko selektorja Matjaža Keka. Kako se vam je dopadel kot trener?

Premalo sva bila skupaj, da bi takrat kot reprezentant prepoznal njegovo idejo. Takrat je bilo veliko novih igralcev, pred tekmo smo opravili le nekaj treningov. Biti selektor ni lahko. Igralcem moraš v kratkem času marsikaj razložiti. To je bil začetek nove generacije. Takrat se je pravilno odločal in nas pripeljal na SP 2010. Dober trener je, naredil je dobro selekcijo.

V ciprskem moštvu APOP sta bila Zoran Zeljković (drugi z leve spodaj) in Dejan Grabić (tretji z desne zgoraj) soigralca. "Z Dejanom se poznava že od prej. Sodelovala sva tudi v Bravu, on je bil trener mlajših kategorij, jaz pa nogometaš in pomočnik trenerja članske ekipe." Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V sredo je na domači tekmi s Slovaško osvojil točko. Kakšni občutki so vas spremljali po dvoboju?

Trenutno smo v nekem obdobju, ko nismo konkurenčni. Iskreno. Oziroma smo manj konkurenčni. Poteka menjava generacije. Tako smo majhni, da potrebujemo čas. Imamo še vedno neka pričakovanja, ki pa so trenutno nerealna. Danes igrajo vsi nogomet, tako da ni lahko. Sčasoma bomo boljši, a bomo potrebovali še nekaj časa.

Upam, da ne delam krivice fantom, a nerealno se mi zdi pričakovati, da bomo kar prišli na neko tekmovanje. Mora se nam poklopiti dosti stvari, od žreba do nekih tekem, da bi obrnili zadeve v svoj prid. Zavedamo se, da ni lahko, javnost pa, kar je normalno, pričakuje veliko. Mi, ki smo blizu nogometa, ki bolj poznamo dogajanje, imamo nekoliko drugačen pogled.

"Upam, da ne delam krivice fantom, a nerealno se mi zdi pričakovati, da bomo kar prišli na neko tekmovanje," opozarja, da si bo Slovenija zelo težko v kvalifikacijah za SP 2022 izborila nastop v Katarju. Foto: Grega Valančič/Sportida

So torej navijači preveč zaslepljeni s prejšnjimi podvigi, nastopi na velikih tekmovanjih?

Trenutno se še lovimo, smo še v izgradnji. Potrebovali bomo čas, da bo ekipa dobila stabilnost, potem pa bo vedno bolje. Ta generacija ima nenazadnje ogromen potencial. Šeško je proti Slovakom dokazal, kaj zmore. Verjamem vanj, poznam ga kar nekaj let. Imamo potencial, ampak moramo biti potrpežljivi. Pričakovati, da bomo prišli na tekmovanje, je zame trenutno nerealno.

Kako bo z Malto, to naj bi bila na papirju najlažja tekma za Slovenijo, ki pa ne bo računala na kaznovanega Josipa Iličića?

Zelo težko bo. V naši skupini res ne moreš kar vnaprej vpisati treh točk. Na nobeni tekmi. Malta je s 3:0 premagala Ciper. Res je, imela je igralca več, a poznamo veliko primerov, ko ima nekdo igralca več, pa potem vseeno izgubi. Proti redkokateremu tekmecu lahko rečemo, da bomo zanesljivo zmagali. Z Malto bo zelo težko, smo pa seveda sposobni zmagati. Vendarle smo malce boljši od nje.

Po tej tekmi pa sledi Split, izpit resnice za to generacijo v tem ciklusu.

Nogomet je zaradi tega zelo zanimiv. V kateremkoli drugem športu moraš biti v nekem segmentu boljši, da zmagaš. V nogometu pa imaš lahko vse boljše, pa vseeno izgubiš. Zato je tako zanimiv, ker slabšemu vedno daje neke možnosti.

Selektor Kek je na seznam kandidatov iz prve lige uvrstil le Igorja Vekića. Ste, glede na dobro formo Kopra, pričakovali, da bi se spomnil tudi na katerega izmed vaših varovancev?

Vsak ima svoj pogled. Če vprašate mene, je v naši ekipi kar nekaj fantov s potencialom, eden izmed njih je Maks Barišič. Prepričan sem, a to je moje prepričanje, da bi lahko pomagal. Selektor ima svoje oči, svoj pogled. Odločil se je za igralce iz tujine, je pa res, da večina naših najboljših igralcev vendarle prihaja iz tujine. Kar pa še ne pomeni, da ne bi mogel pomagati tudi kakšen iz naše lige. Kot denimo Maks. Bil je že v tujini, kaže zrelost. Nimaš veliko igralcev, kot je on. Pri nas je najboljši po številnih statističnih parametrih, na evropski ravni. Glede na potencial, je v preteklosti kazal premalo. Šele zadnje čase igra tako, kot lahko. In če vprašate mene, bi lahko pomagal reprezentanci.

Sportal Predsednik Kopra prisluhnil sinu in zadel v polno