SiolNET. Sportal Rokomet
4,13

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju s Sergejem Rutenko ob smrti Mira Požuna

Ganljiv poklon Sergeja Rutenke: Z Mirom je odšel tudi del mene #intervju

4,13

termometer

Sergej Rutenka
Nekdanji rokometaš Sergej Rutenka, ki je v Sloveniji igral pet let, večino časa za Celje, preostali del za Gorenje, bil pa je tudi del slovenske reprezentance, in postal eden od najboljših in najbolj priljubljenih tujcev vseh časov, ne skriva žalosti ob smrti svojega športnega očeta Mira Požuna. Foto: Getty Images

"Upal sem, da bo premagal bolezen, a je žal ni. To je žalosten dan. Zame ni le eden od trenerjev, ampak veliko več. Pomagal mi je vstaviti prve kamenčke v mozaik zgodbe v Sloveniji. Vozil me je na treninge, večkrat povabil domov na kosilo, znal najti prave besede, bil mi je kot oče. Če ne bi bilo njega, ne bi bilo takšnega Sergeja Rutenke," ob smrti slovenske rokometne legende Mira Požuna pravi eden najboljših rokometašev na svetu, nekdanji član Velenja, Celja in tudi slovenske reprezentance, ki ga je odkril prav pokojni rokometni strokovnjak.

Miro Požun ČB Sportal Umrl je legendarni slovenski rokometni trener Miro Požun

Novica o smrti Mira Požuna je močno pretresla tudi nekdanjega slovenskega reprezentanta, ljubljenca slovenskih navijačev Sergeja Rutenko, ki je z njim sodeloval pri Velenju in Celju, v izbrani vrsti pa sta se zgrešila.

"Z njim je odšel tudi del mene," nam je iz Belorusije sporočil 36-letnik, ki je med telefonskim pogovorom o izgubi športnega očeta čustvom večkrat pustil prosto pot. Prav Požun je našel in v Slovenijo pripeljal takrat 18-letnega Rutenko ter mu pomagal pri prvih korakih v novi deželi. "Bil je kot oče, jaz pa zanj kot sin," se spominja s cmokom v grlu. Leta 2004 sta s Celjani spisala izjemen podvig in se veselila naslova evropskega klubskega prvaka. "Njegov recept je bil človeški način dela," pravi "prestopni rekorder" Celja, ki se je v Sloveniji iz krožnega napadalca prelevil v izjemnega zunanjega igralca, poudarja Požunovo toplino in je hvaležen, da mu na rokometnega gospoda ostajajo čudoviti spomini.

Žalosten dan za slovenski rokomet, zagotovo tudi za vas. Miro Požun je na vaši športni poti pustil neizbrisen pečat. V enem od pogovorov ste ga nekoč označili za svojega športnega očeta.
Zame je to zelo žalostna novica. Z Mirom sva se zadnjič srečala na prireditvi lani v Stožicah. Upal sem, da bo premagal to bolezen (globok vdih, op. a.), a na žalost je ni. To je zame res težek in žalosten dan. Zame ni le eden od trenerjev, ki so me trenirali med kariero, ampak veliko več. Poseben človek. Ne samo enkraten trener, ampak zelo velik človek je bil. Rad bi izrazil sožalje njegovi družini in bližnjim.

"Zame ni le eden od trenerjev, ki so me trenirali v karieri, ampak veliko več. Poseben človek. Ne samo enkraten trener, bil je tudi zelo velik človek," se Požuna spominja 36-letnik. "Zame ni le eden od trenerjev, ki so me trenirali v karieri, ampak veliko več. Poseben človek. Ne samo enkraten trener, bil je tudi zelo velik človek," se Požuna spominja 36-letnik. Foto: Vid Ponikvar

Veliko rokometašev, s katerimi smo se pogovarjali ob njegovem slovesu, je poudarilo njegovo človeško plat, toplino.
Zagotovo. Z 18 leti sem prišel v Slovenijo, v Velenje, kamor me je pripeljal on. Lahko si le predstavljate, kako je najstniku na začetku v povsem novi državi. To je bila povsem nova izkušnja, tuji jezik, druga mentaliteta, novi ljudje.

Miro mi je to izkušnjo precej olajšal. Ni me učil le rokometa, temveč mi je olajšal integracijo v novo okolje. Med drugim me je večkrat povabil k sebi domov, na nemalo kosil, me peljal na trening, ko še nisem znal priti do dvorane. Zelo malokrat sem videl, da bi kdo od trenerjev naredil toliko stvari za kakšnega rokometaša. Imel me je za svojega sina, jaz pa sem nanj gledal kot na očeta. To so bila posebna čustva, zato je bil zame veliko več kot trener. Ves dan že žalujem in se spominjam trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj. Težko je še kaj povedati, imel je človeško toploto, bil je izjemen pri prepoznavanju talenta v mladih igralcih.

Miro Požun Sportal "Odšel je človek, ki si ne zasluži minute tišine, ampak 10 minut stoječega aplavza"

Ob Iztoku Pucu je odkril tudi vas. Menda, ko ste še kot najstnik na neki tekmi igrali proti srbski ekipi.
Da. Če se prav spominjam, smo takrat igrali evropski pokal proti Železničarju iz Niša. Kot se spomnim, sta takrat sodila slovenska sodnika. Prejel je posnetek te tekme in si me zapomnil. Morda se motim, a mislim, da je to bila tekma, ko "me je našel". Takrat sem dobil vabilo, da pridem v Velenje. Tako se je začela moja zgodba s Slovenijo. Takrat me je vzel pod okrilje. Lahko rečem le: "Če ne bi bilo njega, takšnega rokometaša Sergeja Rutenke najverjetneje ne bi bilo." 

Za Slovenijo je igral med letoma 2004 in 2007, dvakrat na svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah in evropskem prvenstvu. Zabil je 308 golov. Poti Rutenke in Požuna, ta je Slovenijo vodil dvakrat, se v reprezentanci niso nikoli križale. Za Slovenijo je igral med letoma 2004 in 2007, dvakrat na svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah in evropskem prvenstvu. Zabil je 308 golov. Poti Rutenke in Požuna, ta je Slovenijo vodil dvakrat, se v reprezentanci niso nikoli križale. Foto: Reuters

Kakšni so spomini na začetke v Sloveniji, v Velenju?
Ob lepih so tu tudi spomini na neko težko obdobje. Če greš v tujino, v novo državo, nikogar ne poznaš, ni lahko. Jaz sem to doživel pri 18. letih. Lepši spomini in trenutki z začetka so zagotovo povezani z Mirom. Ko sem se prilagodil, ko sem bolje spoznal novo okolje, je bilo lažje, veliko so mi pomagali tudi ljudje, s katerimi sem se tu spoprijateljil. A na začetku je bilo težko. Prve kamenčke v mozaiku, temelje mi je pomagal vstaviti on. Bil je tudi pobudnik, poskrbel je, da sem šel nato v Celje. Če ga ne bi bilo, bi težko prestopil tja. To pove vse o tem, kako veliko vlogo je imel v moji karieri.

Leta 2004 je s Celjani osvojil ligo prvakov (na vrhu te je v karieri stal kar šestkrat), a noben trener ni, kot pravi, iz igralcev znal s pravim pristopom "izvleči" toliko, kot je Miro Požun. Leta 2004 je s Celjani osvojil ligo prvakov (na vrhu te je v karieri stal kar šestkrat), a noben trener ni, kot pravi, iz igralcev znal s pravim pristopom "izvleči" toliko, kot je Miro Požun. Foto: Getty Images V Celju sta nato skupaj leta 2004 posegla posegla po evropskem vrhu.
Nekoč sem to že povedal, naj zdaj še ponovim. Z vsem spoštovanjem do drugih trenerjev, ki so kadarkoli bili v Celju, o njihovi kakovosti sploh ne dvomim, lahko rečem, da če ne bi bilo Mira, bi takrat s Celjem težko dosegli ta uspeh. Neverjetno je, kako je on s svojim pristopom znal iz te ekipe, ki smo jo imeli, izvleči tako veliko. Ni imel samo športnih kakovosti in znanja, treba je opozoriti  na njegovo človeško plat, njegov človeški način dela. Prav v načinu dela se je skrival njegov recept za uspehe.

Pravijo, da je znal ege športnikov, sploh v reprezentanci, združiti v celoto, da je znal graditi odnos(e) v ekipi.
To je bila zagotovo njegova velika odlika.

"Zanj si si resnično želel igrati zanj in doseči rezultat, uspeti. Težko je ubesediti te trenutke. Poskušam vam opisati, a ne gre povsem. To je treba doživeti, občutiti. Del mene je danes odšel skupaj z Mirom." "Zanj si si resnično želel igrati zanj in doseči rezultat, uspeti. Težko je ubesediti te trenutke. Poskušam vam opisati, a ne gre povsem. To je treba doživeti, občutiti. Del mene je danes odšel skupaj z Mirom." Foto: Getty Images

Kako se spominjate finala leta 2004, ko ste bili eden ključnih členov Celja in osvojili najmočnejše klubsko rokometno tekmovanje, ligo prvakov?
Res lepi spomini. Večkrat se spomnim te tekme pri Flensburgu in njegovih besed pred njo. Če se ne motim, sem devetkrat igral v finalu lige prvakov, pa se ne spomnim nobenega trenerja, ki bi se tako pogovarjal s svojimi rokometaši, kot se je on. Poznal je prave besede, zaradi katerih si si resnično želel igrati zanj in doseči rezultat, uspeti. (molk, op. a.) Ves dan že razmišljam o njem, o njegovih besedah, in se spominjam teh trenutkov. Težko jih je ubesediti. Poskušam vam opisati, a ne gre povsem. To je treba doživeti, občutiti. Ufff. Ne vem, kako povedati. Del mene je danes odšel skupaj z Mirom.

A spomini vam bodo ostali za vedno. Ste še vedno v stikih z nekdanjimi soigralci iz Slovenije?
Še dobro, da imamo spomine. Poskušamo ohranjati stike, a saj veste, poti se razidejo, vsak ima svoje življenje, živimo precej narazen. Ko pridem v Slovenijo, se z nekaterimi igralci poskušamo srečati. Žal to ni preveč pogosto, zato sem bil zelo hvaležen in vesel povabila Rokometne zveze Slovenije na lansko prireditev, na kateri sem še zadnjič videl Mira. To je bil res lep dogodek, ko smo se videli in se pogovorili.

Vesel in hvaležen je, da Rokometna zveza Slovenije lani, ko je zadnjič srečal Požuna, ni pozabila nanj in ga je povabila na tekmo, ki so jo zaznamovale legende slovenskega rokometa. Vesel in hvaležen je, da Rokometna zveza Slovenije lani, ko je zadnjič srečal Požuna, ni pozabila nanj in ga je povabila na tekmo, ki so jo zaznamovale legende slovenskega rokometa. Foto: Žiga Zupan/Sportida
tekma legend rokometna reprezentanca stožice Sportal Še nikdar videna parada rokometnih legend #foto
Spremljate še kaj predstave Celja, Velenja, slovenske reprezentance?
Ko so tekmovanja, ko sem prisoten tam, seveda spremljam. Doma v Belorusiji imam veliko drugega dela, tako da manj. Tu in tam pa pogledam rezultate, včasih tudi preberem kakšno novico na vaših športnih straneh.

Rutenka, ki živi v Belorusiji in se ukvarja z novim projektom druge kariere, o katerem bo več povedal, ko bo čas za to, v odlični slovenščini obljublja, da nikoli ne bo pozabil slovenskega jezika. Rutenka, ki živi v Belorusiji in se ukvarja z novim projektom druge kariere, o katerem bo več povedal, ko bo čas za to, v odlični slovenščini obljublja, da nikoli ne bo pozabil slovenskega jezika. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Še vedno govorite odlično slovensko. Vam je Miro pomagal tudi pri učenju slovenščine?
Tudi. Veliko nasvetov mi je dal, veliko se je pogovarjal z menoj. Med kariero sem se naučil pet jezikov, nobenega v jezikovni šoli, ampak s pomočjo soigralcev, trenerjev, med pogovorom z njimi. Najprej sem se naučil slovenščine. Zdaj je raven moje slovenščine nekoliko upadla, a upam, da jo bom s pogovori s slovenskimi kolegi negoval. Obljubim, da ne bom nikoli pozabil tega lepega jezika.

Lani ste končali bogato športno pot, s čim se ukvarjate v drugi karieri?
Imam kar veliko dela. Ukvarjam se s projektom, o katerem bi več povedal, ko bo ugledal luč sveta.

Preberite še:

Sportal Sergej Rutenka – Slovenci ga obožujejo, čeprav jih je porazil Borut Mačkovšek Veszprem Sportal Mačkovšek poskrbel za drugi najvišji prestop v zgodovini Celja Krim Sportal Krimovke želijo letos v ligi prvakinj narediti korak dlje Krim Mercator Sportal Krimovke še do devete zmage na Memorialu Vinka Kandije rk gorenje velenje Sportal Velenjčani osvojili turnir na Madžarskem


 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 442
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin