Odstop na vipavski ultri ga je obogatil za novo življenjsko lekcijo #intervju

100 Ultra Trail Vipava je prvi pravi ultra trail v Sloveniji. Prejšnji konec tedna je v Vipavsko dolino znova zvabil številne ljubitelje tovrstnih tekaških izzivov. To je bila druga izvedba vipavskega traila in po besedah Vesne Kobal iz Športnega društva Tura, ki organizira ta izziv, zelo uspešna. In to kljub katastrofalnemu vremenu, ki je traso še dodatno otežil.

To je bila tudi glavna razlika od lanske, premierne izvedbe, poleg dejstva, da so organizatorji in z njimi tudi tekači stopali na neznan teren.

"Lani je bila organizacija prireditve velik izziv, poleg tega je bil dvom prisoten tudi med tekmovalci, saj smo se predstavili prvič. No, zdaj so nad traso navdušeni, v veliko pomoč so nam tudi domačini. Kar 300 nam jih je v vlogi prostovoljcev priskočilo na pomoč," je povedala predstavnica organizatorjev.

Zmagovalka slovenskega dela teka Wings For Life World Run Lucija Krkoč je zmagala na 25-kilometrski razdalji ultre Vipava.

Na prvo vipavsko ultro se je prijavilo nekaj več kot 400 tekačev in pohodnikov, letos že več kot 500. Največ jih je teklo na najkrajši, 25-kilometrski razdalji, nekaj manj jih je preteklo 50 kilometrov, najmanj pa prestižno, stokilometrsko znamko. Tudi mladinski pisatelj in ultra tekač Žiga X. Gombač.

Na razgibani trasi so tekla številna znana imena, tudi Lucija Krkoč, letošnja lokalna zmagovalka teka Wings For Life World Run, ki je zmagala na 25-kilometrski razdalji, Marjan Zupančič, rekorder Slovenske planinske poti, Anže Česen, ki je letos že pretekel traso od Goričkega do Pirana in je bil na "stotki" 14., Frančišek Napast, ki smo ga na Sportalu prav tako že predstavili, pa Peter Macuh, Slovenec, ki je tekel na vseh 20 ljubljanskih maratonih, novinar Boštjan Videmšek, direktor Umarja (Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj) Boštjan Vasle …

Toni Vencelj je bil najhitrejši na "stotki." Potreboval je zgolj 12 ur in osem minut.

Časovnih omejitev na tekmi ni bilo. To je predvsem rekreativna prireditev, zato je tudi hoja dovoljena, je poudarila Kobalova.

Najhitrejši so za 25 kilometrov potrebovali dobri dve uri, za 50-kilometrsko traso 4 ure in 15 minut, 12 ur je najboljšim vzela stokilometrska razdalja, kar je za poldrugo uro hitreje kot lani.

Zmagovalec Toni Vencelj je sto kilometrov, oplemenitenih s šestimi višinskimi kilometri, potreboval 12 ur in osem minut.

Med 478 tekači je bilo zgolj osem odstotkov odstopov

Na 25-kilometrski razdalji je štartalo 209 tekačev, na 50-kilometrski se jih je preizkusilo 131. Prav vsi so prišli do cilja in se še pravočasno izognili neurju. Manj sreče so imeli tekači na stokilometrski razdalji. Od 90 tekačev na štartu jih ena tretjina ni končala tekme. Največ zaradi odstopov v zadnji tretjini proge, ko so tekmovalce ujeli dež, burja, mraz …

Na 25-kilometrski razdalji sta zmagala Lucija Krkoč in Aleš Štor (oba iz ŠD Nanos Podnanos). Na še enkrat daljši razdalji sta slavila Marko Tratnik (ŠD Nanos Podnanos) in Katja Kegl Vencelj (Tektonik), na stotici pa Toni Vencelj (Tektonik) in Klara Bajec.

Ultra posvečena Dejanu Korenu

Letošnja ultra je bila posvečena prijatelju in idejnemu vodji ultra v Vipavi Dejanu Korenu, ki je zaradi poškodbe trenutno na rehabilitaciji.

Po dogodku smo se pogovarjali z mladinskim pisateljem in strastnim tekačem Žigo X. Gombačem, ki se je udeležil že lanske ultre v Vipavi.

Mladinski pisatelj in strasten tekač Žiga X. Gombač je tekel na obeh vipavskih ultrah. Letos je trasi priznal premoč nekaj kilometrov pred ciljem in se naučil pomembne življenjske lekcije. Včasih je preprosto treba odnehati. Foto: Ana Kovač

Kot ambasador letošnjega dm teka za ženske nastopate predvsem v vlogi motivatorja. Kdaj ste sami spoznali, da je tek nekaj, kar dobro dene, nekaj, s čimer se je koristno ukvarjati?
Vsak tek znova mi je predstavlja neko šolo, na vsakem teku se mi utrne neko spoznanje. To sem spoznaval že v srednješolskih dneh, ko sem ugotovil, da mi tek precej bolj ustreza kot popivanje in posedanje brez smisla.

Vedno mi je bilo v veselje oditi v gozd, se tam nadihati svežega zraka in se prignati do roba svojih zmožnosti.

Ste imeli v srednji šoli veliko tekaških somišljenikov in ali jih je z leti vedno več, tudi zaradi spoznavanja in druženja s somišljeniki z družbenih omrežij?
Če sem povsem iskren, se mi še vedno dogaja, da me ljudje zaradi teka gledajo postrani. Sicer pa v srednji šoli teka nisem obešal na velik zvon. Takrat je bil tek še v povojih, tudi ljubljanskega maratona še nismo poznali. Obstajali so zgolj "čudaki", ki so maja tekali okrog Ljubljane, občasno pa so tu in tam organiziral kak maraton, kaj več od tega pa nismo imeli. Prav gotovo pa ne tekaških prireditev, kot jih poznamo danes.

Gombač je ambasador dm teka za ženske

Žiga X. Gombač je ambasador dm teka za ženske, ki ga bomo podrobneje spremljali tudi na našem portalu. Njegova vloga je predvsem motivacijske narave. Kot je povedal, želi dekletom, mamam in ženam sporočiti, naj pri teku vztrajajo, dokler jim to ne preide v kri, zleze pod kožo.

Naj ne bo trening teka vezan samo na en dogodek, na dm tek ali na ljubljanski maraton, ampak naj na neki način postane del vsakdana. "Človeku to preprosto dobro dene, poleg tega med tekanjem v naravi ljudje pogosto pridejo do sklepov, do katerih sicer morda ne bi."

Ultre v Vipavi ste se letos udeležili že drugič. Kako pomembna je bila za vas v letošnji tekaški sezoni?
Glede na to, da sem se nanjo pripravljal že od decembra in da so bili vsi preostali teki, tudi tekmovalni (udeležil se je teka na Učko, Ruthinega teka okrog Blejskega jezera, osem ur Slivnice, 6 ur Kališča, Molniškega teka, Formaratona in drugih), podrejeni temu, je bil to zame precej pomemben dogodek.

Treninge si sicer sestavljam sam, pri tem pa poskušam čim bolj prisluhniti svojemu telesu. Nekaj izkušenj že imam, vem, kaj mi ustreza in kaj ne …

Žal sem letos pozabil upoštevati intenzivnost mojega trenutnega življenja, kjer sem dejaven na več področjih, in to je bil tudi razlog, da letos tekme nisem končal.

Preveč se dogaja, od številnih projektov, knjig do nastopov v osnovnih šolah. Poleg tega sem letos na štart prišel neposredno z Dunaja, tudi to ni bilo v redu.

Za takšne razdalje, kot je stotica, si je treba vzeti čas. V teh dneh mi je veliko ljudi reklo, da je moj odstop z ultre šola, ki mi bo koristila na nadaljnji tekaški poti. Tudi stari mački, ki tečemo že 20 let, se še vedno lahko česa naučimo.

Kako dolgo ste se trudili, preden ste puško vrgli v koruzo oziroma sprejeli dejstvo, da je do cilja preprosto predaleč?
Odnehal sem malo pred 90. kilometrom. Postal sem zaspan, brezvoljen, najraje bi zadremal, pa nikjer ni bilo suhega mesta. Čakal me je vzpon na Nanos in mislim, da je bilo v tistem trenutku pametneje, da odneham. Vztrajal sem približno 14 ur, potem sem odnehal. Danes sem že dokaj svež, mislim, da si bom popoldne že privoščil krajšo tekaško razdaljo.

Sodeč po odzivih na družbenih omrežjih vaš odstop ni nobena sramota. Ste ga tudi sami sprejeli kot takega?
Zame je bila odločitev, da predčasno sklenem ultro, sicer boleča, saj se mi je to zgodilo prvič, vendar pa glede na odzive ljudi, ki se na to spoznajo, odstop ni nič sramotnega. To je preprosto šola za življenje. Stokilometrske razdalje so razdalje, kjer ne veš, kaj pričakuješ.

Sicer pa so me kolegi opomnili tudi na to, da je glede na intenzivnost mojega življenja odstop dobra zadeva. Da mi bo pomagala. Če si bom seveda znal prisluhniti.

Kaj pa regeneracija?
Kaj pa vem, očitno se bom moral začeti regenerirati (smeh, op. p.). K sreči se dokaj hitro obrnem, sicer pa se mi zdi, da na mehkejši podlagi človek bolj prisluhne samemu sebe, če ne gre, tek preprosto združiš s hojo, pa gre, in da se na taki trasi bolj pazimo, bolj se "šparamo".

Lani ste tekli na 50-kilometrski razdalji, letos na še enkrat daljši. Se je ultra Vipava v tem letu spremenila, je napredovala, so se udeleženci zamenjali ali so zgolj pridružili novi?
Opazi se, da se je ultra Vipava med ljudmi zelo dobro prijela. Organizatorje je že lani presenetil odziv, letos še bolj. Mislim, da je udeležba na ultri postala kot nekakšno gibanje. Veliko znancev, ki sem jih spoznal v tem letu, tudi naša družina je bila zelo dobro zastopana, se je udeležilo ene od preizkušenj.

To je poseben dogodek. Na 25-kilometrski razdalji je morda res gneča, a na 50-kilometrski je že precej lažje in tek se na neki način spremeni v potovanje. Tek lahko povežeš s hojo, kar pomeni, da je primeren tudi za pohodnike. Razgledi pa so prečudoviti. Tudi ljudje, ki jih srečaš, so vsi po vrsti res dobre volje. V eni od okrepčevalnici nas je pričakal tudi znani imitator Elvisa. Tudi tam, kjer okrepčevalnic ni, jih ljudje kar sami od sebe postavijo. Enkratno.

Zanimivo je tudi to, da na vipavski ultri zastavice, ki označujejo traso, ostanejo nedotaknjene, kar za mnoge tekaške prireditve ne bi mogli reči. Včasih jih razporedijo še celo tako, da peljejo v povsem napačno smer. No, v Vipavi tega ne boste doživeli.

Druge izvedbe vipavskega traila se je udeležilo skoraj 500 tekačev. Odstopilo jih je le osem odstotkov, vsi na stotici.

Se vam zdi, da se cestni teki selijo na višje ležeče in bolj razgibane trase?
Ceste so morda postale res postale dokaj natrpane in sam se letos nisem udeležil še nobene cestne preizkušnje. Kaj pa vem, trenutno mi to ne ustreza, na trailih pa dobim dodano vrednost.

Mislim, da so k tej popularnosti veliko prispevala tudi družbena omrežja, kjer se širi dober glas. No, je pa res, da na pravih gorskih tekih, kot so vertikale, še vedno tekmujejo ljudje korenine, ki na teh tekih vztrajajo že 20 let.