Mizar, ki je našel svoj ventil #video

Frenk Napast je človek z nalezljivo energijo. Enainštiridesetletni Ljubljančan večino dneva preživi v domači delavnici Mizarstva Napast v Šentvidu, zgodnja jutra ali večere pa izkoristi za nabiranje tekaških kilometrov. Pred tednom dni je pretekel 166 kilometrov, ki so ga ločili na poti od Kranjske Gore do Lipice, poleti je skupaj z Markom Kavzarjem in Karmen Klančnik organiziral prvi tek na Triglav, v mislih pa že teče grški Špartatlon. Če boste želeli preveriti njegove rezultate – 20. ljubljanski maraton je pretekel v treh urah in 19 minutah – iščite pod imenom Frančišek. Takšno so mu namreč starši nadeli ob rojstvu.

Frenk Napast v svojem delovnem ambientu:

Na vse pretege ste se otepali tega intervjuja, češ, v Sloveniji še precej drugih, ki bi si ga zaslužili. Zakaj mislite, da je med Slovenci toliko ekstremnih športnikov, tudi med rekreativci?
Težko rečem. Večkrat sem že zasledil, da zato, ker smo Slovenci "zaplankani" in ker se na ta način želimo dokazovati. Mislim, da to nikakor ne drži.

Jaz tečem samo zato, da sam sebi nekaj dokažem. To je tudi razlog, da večinoma tečem sam. Da si prečistim glavo.

Ravno to mi je zanimivo. Pravite, da si prečistite glavo. Jaz si jo grem prečistit na polurni sprehod ali tek, vi pa na več kot stokilometrskega.
Ja, ker me šele takrat zares odnese stran od težav. Če se odpravim le na bližnjo Šmarno goro, potem se mi ta odklop ne zgodi. Tam namreč srečam preveč ljudi in se potem ukvarjam z njimi, če pa me zanese kam dlje, potem je to potem povsem druga zgodba. V bistvu lahko nekaj ur "bluzim".

Kako uskladite tek in delo? V telefonskem pogovoru ste omenili, da ste pred novim letom zasuti z delom.
Tečem tako, da čim manj oviram svoj posel in svojo družino.

Ponoči?
Ponoči. Še nikoli nisem tekel sredi dneva. Mislim, da bi se grozno počutil. Razmišljal bi samo o tem, da imam doma ogromno dela, jaz pa tečem. To ne gre. Treninga se med tednom običajno lotim šele ob 21. ali 22. uri, ob sobotah pa s kolegi štartamo že ob 6. uri. Običajno se lotimo kroga mimo Šmarne gore, kar znese 14 kilometrov. No, vsake toliko časa pa naredimo kak ekstrem.

Tako kot prejšnjo soboto, ko ste v 24 urah pretekli 166 kilometrov?
Res je. Tekel sem od Kranjske Gore do Lipice.

Zakaj ste se odločili ravno za to traso?
Ker mi Primorska ustreza, saj tam redko naletiš na kislo vreme, poleg tega pa je šlo tudi za preblisk, ki se je zgodil že pred dvema letoma.

S kolegi namreč vsako leto pretečemo en stokilometrski tek in da ne bi vedno tekli enega in istega, sem predlagal, da se lotimo 24-urnega teka. Da vidimo, kako daleč nas bodo nesle noge.

Kako je bilo videti teh 24 ur?
Dvanajst ur v temi (smeh – op. a.)

Ste se vmes morali soočiti s kako krizo, krizico?
Dve uri in pol sem imel tako krizo, da sem med samim tekom dejansko spal. Po nekaj sekund.

No, seveda pa sem se ubadal tudi s prebliski, kaj je meni tega treba. Razmišljal sem o tem, da bi tekel samo do 18. ure in potem odnehal. A potem sem situacijo kar nekako prebrodil, vmes spil kak energetski napitek, kar me je spet postavilo pokonci. Druga kriza me je ujela okoli 4. ure zjutraj, a sem tudi to nekako zmogel.

Ste tekli povsem sami? Ste ob sebi imeli spremljevalno vozilo?
Ne, preveč sem trmast za kaj takega. Če si nekaj zapičim v glavo, potem me težko kdo premakne. Edino v Solkanu sem se dal počastiti z mineštrico, preoblekel sem si oblačila, sicer pa sem bil vso progo sam. Postankov na progi ne maram. Če se ustavim, težko spet začnem.

Omenili ste, da se stokilometrskih tekov lotite v družbi. Kdo tvori to družbo?
Dva prijatelja, Danilo Ferlež in Goran Miličič, s katerima smo približno "enake pameti" (smeh – op. a.). Naš tihi načrt je, da bi v desetih letih s tekom obkrožili Slovenijo.

Začeli smo pred tremi leti in takrat poskusno pretekli traso od Ljubljane do bližine Nove Gorice, od koder prihaja moja draga, brez katere bi, to moram obvezno povedati, težko počel to, kar počnem.

Naslednje leto smo tekli po Prekmurju, tretje leto od Maribora do Term Topolšica, letos pa smo zaradi prijateljeve poškodbe tek prestavili na prihodnjo pomlad.

Torej se ta 166-kilometrski tek ne šteje v kvoto vaših "stotk"?
Ne, ta je bil namenjen zgolj testiranju sposobnosti. Sicer pa to ni nič takega, to zmore vsako telo. Malo se je sicer treba pripraviti, večina moči pa je tako ali tako v glavi.

Znano je, da kolesarji pred nastopom traso radi temeljito preštudirajo. Tudi vi?
Jaz se v to nikoli ne poglabljam. Morda je to plus, morda ravno obratno. Mogoče bi bil pritisk zame prevelik, če bi vedel, kaj me čaka. Kdo ve.

Pa tečete pravilno?
Kaj sploh je pravilno?

Menda to, da pristajate na sprednjem delu stopala.
Verjetno ne tečem pravilno, tečem pa tako, da me nič ne boli in da zadeva deluje.

Si zapisujete traso, datume, občutke?
Da, vsa leta vse beležim, vse podatke hranim na uri. Ampak samo zato, da imam alibi, da sem res tekel (smeh – op. a.). Na leto naredim približno dva tisoč do 2.200 kilometrov.

Koliko imate življenjskih kilometrov?
Če tečem sedem let, mislim, da okoli 14 tisoč.

Sedem let. Kaj se je zgodilo pred sedmimi leti?
Vse me je začelo boleti, začel sem se rediti, kolena so vse bolj trpela – tudi zaradi narave mojega dela, kjer med montažo pohištva veliko časa preživim na kolenih –, celo tako, da sem enkrat leto potreboval punkcijo kolena.

No, tista ključna brca v rit pa se je zgodila na neki zabavi, kjer je bil, kot rečemo po domače, pravi "lom". Naslednje jutro sem se zavedel, da takšno vedenje vodi samo v propad in da se moram začeti z nečim ukvarjati. Tudi zdravnik mi je svetoval, naj se zaženem v šport, da bom le tako lahko okrepil kolenske vezi.

Začelo se je postopoma. Najprej z obiski Šmarne gore. Najprej sem se je lotil v planinskih čevljih, nato v športnih copatih, najprej sem hodil in dihal na škrge, potem sem začel teči in to z lahkoto in počasi me je posrkalo vase.

Cilji so rasli in rasli, jaz pa sem trmast in jih dosegam. Za mano je projekt 24 ur in apetiti so še višji.

Ste začeli vzporedno z nabiranjem tekaških kilometrov pogledovati tudi proti tekaški literaturi?
Ne, to ne. Ne berem o tem, kako pravilno teči ali kaj jesti, raje samo poslušam svoje telo. S tekom se ne želim dokazovati komu drugemu, hočem spoznati samega sebe. In to res deluje. Napake, ki jih imam in ki se se jih zavedam, skušam s tekom izživeti.

Kaj to pomeni?
Da sem danes manj siten, kot sem bil včasih. O tem sem prepričan. Raje znorim med tekom v naravi kot pa doma ali v delavnici.

Tek name dobro vpliva, o tem, kaj sem si pred desetimi leti mislil o tekačih, me raje ne sprašujte. Če sem koga videl teči po ulici, o njem nisem imel ravno najboljšega mnenja.

Zato vi raje tečete ponoči. Je res, da vas ženeta polenta in mleko?
(Smeh – op. a.) Jem povsem običajno hrano, vedno pa za šalo rečem, da grem na mleko in poletno. Res. To govorim zato, ker mi vsi govorijo, da jem samo gele, kar sploh ni res. Še nobenega nisem pojedel.

Na tekmovanja ravno ne hodite, bili pa ste na ljubljanskem maratonu. Kako to?
Ljubljanski maraton je zame vsako leto mejnik, tečem pa tudi na Ultra pušeljc trailu (sto kilometrov), Teku na Šmarno Goro in na planiško letalnico, letos sem se udeležil tudi Najlepšega in najtežjega malega maratona v Škofja Loki, po novem tečem tudi na Knap Trailu, vedno pa se udeležujem tudi teka trojk. Na leto se tako nabere približno osem tekem.

Pa vaši rezultati iz leta v leto napredujejo?
No, to je spet druga težava. Imam namreč posebno vrsto "bolezni", ki mi narekuje, da moram biti vsak večer boljši, da moram vsak večer prehiteti samega sebe. Tudi moj večerni trening je v bistvu boj s časom. Tudi če si rečem, da tokrat ne bo.

To je eden od glavnih razlogov, da se nočem udeleževati tekem. Vsaka tekma posebej je zame nenormalno mučenje. Ljubljanski maraton je zame eno samo trpljenje in od njega nimam čisto nič. Na teku trojk gre za zabavo, na "ljubljancu" pa gre zares. Tam daš dušo iz sebe, peno na usta in si svetlobna leta daleč od užitka.

Kapo dol tistemu, ki 42 kilometrov preteče v treh urah in 12 minutah in pri tem uživa! To pomeni, da je car in da ima še ogromno rezerve. Letos sem tekel 3.19, užival pa nisem niti v enem samem metru.

Vas poškodbe pustijo pri miru?
Ne, tekaške so vedno prisotne, s koleni pa nimam več težav.

Vaša regeneracija je osupljiva. V soboto ste pretekli 166 kilometrov, v ponedeljek pa ste bili že navsezgodaj v delavnici. Kako vam to uspeva?
Seveda, delo ne sme trpeti. Biti moram vzor svojim fantom. Res je, da težko hodim po stopnicah, a je vsak dan lažje.

Je pa zanimivo, da je vsako leto bolje. Včasih po hudi tekmi, ki se je zgodila ob koncu tedna, še v sredo nisem mogel po stopnicah, danes to počnem brez težav.