Ponedeljek, 1. 6. 2020, 21.15
3 leta, 10 mesecev
bogdan gabrovec in tone vogrinec po smrti janeza kocijančiča
Slovo cenjenega gospoda, ki ga je Slovenija premalo izkoristila
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,07
Janez Kocijančič je po hudi bolezni umrl v 79. letu starosti.
Ob smrti dolgoletnega športnega funkcionarja, nekdanjega politika in gospodarstvenika Janeza Kocijančiča smo se o spominih nanj pogovarjali z osebama, ki sta ga pobližje spoznali v športnem svetu. Z zdajšnjim predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdanom Gabrovcem in nekdanjim športnim funkcionarjem Tonetom Vogrincem.
"Šok je velik, čeprav smo bili ves čas predčasnega odhajanja zraven. A ko se to zgodi, ko pride smrt, je vest preprosto šokantna," nam je ob klicu izžet od čustvenega obujanja spominov na dolgoletnega sodelavca in prijatelja dejal predsednik OKS Bogdan Gabrovec.
Kocijančiča je zadnjič obiskal pretekli teden. "Izmenjala sva si toliko zaključnih misli, če lahko temu tako rečem, o tem, kaj je življenje, kaj se dogaja, ko odhajaš. Ni lahko, ko ti nekdo reče: 'Poglej, Bogdan, jaz umiram, ampak življenje z vami mi je bilo v veselje, v užitek.' Dejal mi je, da je imel dobro življenje, ki je bilo sicer prepleteno z nekaterimi političnimi nasprotovanji, kar je pričakovano, a da sta z Andrejo (ženo, op. a.) lepo živela, in da je sproti pozabljal negativnosti, ki so se pojavile. Ko pogledam nazaj, res vidim, da je bilo tako. Ob najbolj stresnih in težkih trenutkih je vedno našel dobro besedo tudi za tiste, ki ti metaforično strežejo po življenju. Tega se ni mogoče naučiti. On je takšen preprosto bil. Malo je takih ljudi, a bi bilo zelo dobro, da bi jih bilo več. Dejal je tudi, da je, če znaš odpuščati ljudem in nisi maščevalen, to največja vrednota. On je to imel, hvala bogu, da je bil tak. Če bomo vsaj nekaj od tega vzeli od njega, bo to že veliko," se zadnjega snidenja spominja Gabrovec.
Če bi se lahko učil še leto ali dve …
Od starejšega brata, kot ga je označil, ni sprejemal le vsebinskih lekcij, temveč predvsem značajske.
"Naučil me je ogromno. Če bi bila možnost, da bi se učil še kakšno leto ali dve, bi morda prišel do tistega stanja, v katerem je bil on."
"Naučil me je ogromno. Če bi bila možnost, da bi se učil še kakšno leto ali dve, bi morda prišel do tistega stanja, v katerem je bil on. Res nikoli ni povzdignil glasu ali pa imel kakšnih sarkastičnih odzivov, polnih gneva in nasprotovanja, če je kdo napisal ali pa rekel kaj, kar mu morda ne bi bilo všeč. Kolikor je le mogoče, poskušam to povzeti. A če si po naravi malo večji kolerik, je to težko. Če ga ne bi imel ob sebi kot svojevrstnega vzornika, je vprašanje, ali bi sploh še bil predsednik. Morda bi bili tudi kateri moji nastopi drugačni, a hvala bogu ni tako, za to se moram zahvaliti prav njemu," o učnih letih razmišlja 67-letni funkcionar, ki je bil nekaj let v obdobju Kocijančičevega predsedovanja na OKS podpredsednik.
"Ostala bo velika praznina. Tudi v evropskih komitejih, kjer so se številni učili od njega."
Prijateljstvo po vsebini, ne samo po formi
"Najino sodelovanje v vseh letih nikoli bilo takšno, da bi bil kdo komu nadrejen ali pa podrejen, temveč je to bilo res prijateljstvo. Prijateljstvo po vsebini, ne samo po formi. V najinem odnosu nikoli ni bilo nobenega zahrbtnega dejanja. Ne z enega ne z drugega konca. Bili so prijateljski razgovori, ki so se končali s kompromisi.
Ko je bil on predsednik OKS, mu ožje vodstvo nikoli ni javno nasprotovalo ali pa da bi mu morda kdo zabodel nož v hrbet, ker je bilo spoštovanje vseh preveliko. Ni dvoma, pustil je močno sled, pa ne le v slovenskem, ampak v mednarodnem športu. Ostala bo velika praznina. Tudi v evropskih komitejih, kjer so se številni učili od njega. Mlajši so ga imeli za dobrohotnega in pametnega dedka, nekateri pa za očeta," je ob Kocijančičevem slovesu še dodal Gabrovec.
"Nisem imel le odličnega, inteligentnega, svetovno znanega funkcionarja, ampak predvsem prvovrstnega prijatelja. Ničkolikokrat sem bil ponosen na nanj, ko sem poslušal njegove mednarodne govore na različnih mednarodnih funkcijah."
Vogrinec: Če bi Slovenija imela takega zunanjega ministra
Tudi Tone Vogrinec, slovenski smučarski funkcionar, ima na Kocijančiča samo lepe spomine. Mariborčan nam je v telefonskem pogovoru potrdil, da sta bila v stisku do zadnjega. Ko se mu je v nedeljo na telefon oglasil vnuk, je vedel, da so mu ure štete. ''Bil je borec. Čeprav so mu zdravniki dejali, da ljudje s tako boleznijo preživijo le štiri mesece, je sam zdržal veliko več. Boril se je do zadnjega, čeprav je potihoma vedel, da zgodba nima srečnega konca,'' je uvodoma dejal nekdanji glavni trener in direktor slovenskih smučarskih reprezentanc v obdobju, ko je bil Kocijančič predsednik Smučarske zveze Slovenije.
''Skupaj sva preživela vso to dobo največjih slovenskih smučarskih uspehov. Od prvih uspehov Bojana Križaja do zadnjih. Bila sva v istem čolnu. Nisem imel le odličnega, inteligentnega, svetovno znanega funkcionarja, ampak predvsem prvovrstnega prijatelja. Ničkolikokrat sem bil ponosen na nanj, ko sem poslušal njegove mednarodne govore na različnih mednarodnih funkcijah. Večkrat sem pomislil, kaj bi bilo, če bi Slovenija imela takega zunanjega ministra, za Slovenijo bi se marsikaj obrnilo veliko ugodneje, kot se je. Res škoda, da ga niso bolje izkoristili, prepričan sem, da bi bilo z njim marsikaj drugače,'' s tresočim glasom pove 78-letni Vogrinec, ki ga je tako kot vse novica o smrti prijatelja pretresla.
''Po svojem razmišljanju je bil športnik, četudi ni bil športni talent," pravi Tone Vogrinec.
Kocijančič ni slovel kot kakšen nadarjen športnik, a šport je imel neizmerno rad: ''Po svojem razmišljanju je bil športnik, četudi ni bil športni talent. Z veseljem pa se je z njim ukvarjal. V mladih letih je igral košarko, nešteto ur smo preživeli na teniških igriščih, skoraj vse do zadnjega. Odlično je tudi smučal. Njegovo življenje je bilo povezano s športom in politiko. Zlasti na področju politike in gospodarstva pa je blestel. V obdobju krize in razpada Jugoslavije je ogromno pomagal na relaciji med Beogradom in Slovenijo, tudi mene je ves čas podpiral, zato mi je še toliko bolj hudo, da je Janez zapustil naš svet.''
''Bil je gospod, cenjen gospod v svetovnem merilu. Ni zaman postal predsednik evropskega olimpijskega komiteja. Res je bil spoštovan povsod, kjerkoli je deloval. Najmanj v Sloveniji, kjer je bil tarča številnih kritik in napadov desnice, ki so bili podli in nepravični. A to je slovenska politika, o tem nima smisla razpredati,'' je dejal Vogrinec.
Preberite še:
