Petek, 18. 1. 2019, 4.10
5 let, 9 mesecev
INTERVJU: ENZO SMREKAR, PREDSEDNIK SZS
"Cirkus" za 16 milijonov evrov in pogled proti Kocijančičevim čevljem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,39
4
Predsednik Smučarske zveze Slovenije Enzo Smrekar po prvem letu novega mandata, skupno petih letih predsedovanja in tik pred tekmovalnim vrhuncem zime o proračunu SZS, dolgu, Planici 2023, (ne)profesionalni naravi športnega delovanja, deskarskih težavah, delovanju v OKS in tudi morebitni vlogi naslednika Janeza Kocijančiča v predsedstvu FIS.
Pred letom je vstopil v svoj drugi mandat predsednika Smučarske zveze Slovenije, kjer je bil pred tem v kar dveh obdobjih vršilec dolžnosti predsednika. Ob koncu leta je postal tudi podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. Enzo Smrekar, sicer tudi prvi mož Droge Kolinske, ki deluje pod okriljem skupine Atlantic, pa se utegne v prihodnje še bolj odločno podati tudi na mednarodno funkcionarsko pot. Javna skrivnost je namreč, da velja za osrednjega kandidata za položaj v predsedstvu Mednarodne smučarske zveze, ko se bo od tega položaja poslovil Janez Kocijančič.
Z zadnjim daljšim pogovorom za naš medij ste si leta 2015 zaradi kritik na račun Olimpijskega komiteja Slovenije "prislužili" protestno pismo krovne športne organizacije. Zdaj ste eden od podpredsednikov komiteja. Kaj se je spremenilo v teh letih?
Spremenilo se ni veliko. Nikoli nisem imel zadrege povedati, kaj me moti. Med temi zadevami je tudi volilni sistem, po katerem lahko velike panožne zveze, udeleženke OI, ostanejo brez mesta v izvršilnem odboru OKS. Ker se sistem ni spremenil, je moja kritika še vedno na mestu. Ker pa po naravi nisem človek, ki bi negodoval in kritiziral na daljavo, sem sprejel priložnost za sodelovanje. V svojem delu pri Olimpijskem komiteju Slovenije želim prispevati na več področjih. Odgovoren sem za poslovno-marketinški del. Začrtal sem tri stebre, od katerih ima vsak po deset nalog s konkretnimi cilji. Vse to v kontekstu tega, da bi bilo boljše za šport. Če se dam zdaj v čevlje SZS, si iz tega naslova, torej od svoje podpredsedniške vloge pri OKS, ne obetam nič posebnega. Smučarska zveza je namreč dokazala, da je sposobna delovati na visoki ravni, ne glede na vlogo v OKS in višino sistemskih sredstev. Vseeno pa trdim, da trenutno stanje ni dobro za slovenski šport. Ta je izrazito podhranjen in potrebuje sistemske spremembe, dodatne vire financiranja in organizacijske zasuke.
Ko govorimo o denarni podhranjenosti, se v športnih krogih s prstom hitro pokaže na državo.
Ne spadam med tiste, ki v državi vidijo mogočnega in čudežnega rešitelja vseh težav. Da, lahko govorimo o tem, koliko denarja država nameni za šport, in dokazujemo, da je v številnih državah ta odstotek precej višji. Toda denar obstaja v mnogo oblikah. Če bi na primer imeli davčne olajšave za tiste, ki vlagajo v šport, bi bilo lažje. Nadalje, če bi imeli, po vzoru najrazvitejših evropskih držav, ničelno obdavčitev velikih športnih dogodkov, bi bil položaj prav tako drugačen. Dodal bi še večje zaposlovanje športnikov v državnih institucijah in še bi lahko našteval.
Pogosto govorimo o belem cirkusu. Koliko stane ta cirkus?
Če v končnem seštevku upoštevamo vse, torej tudi dogodek, kakršen je Planica, pridemo do proračuna 16 milijonov evrov. Osnovni proračun pa znaša 13 milijonov evrov. A pomembneje je, da večino tega denarja namenjamo za programe. Dovolj pove pogled na proračune panog. Lep primer so alpski smučarji. Pred leti so bili pri 1,6 milijona evrih proračuna, zdaj se približujejo trem milijonom. Skakalci so pri 2,4 milijona evrih.
Ob tem se dolg zveze manjša. Ko sem s svojo ekipo prevzel vodenje zveze, je ta znašal 3,5 milijona evrov. Danes lahko govorimo o dolgu v višini milijona evrov. Ob zdajšnjem tempu bi lahko v dveh ali treh letih končali sanacijo.
Pomembno pa je razumeti tudi, da je v našem proračunu delež sistemskih sredstev le 14-odstoten. Zgolj s tem ne bi mogli funkcionirati. Seveda gre za dobrodošel, potreben denar in želeli bi ga več, a od njega ne smemo biti odvisni. To ni in ne more viti osnova delovanja. Za nas so ključni pokrovitelji, ki namenijo kar 40 odstotkov proračuna, in domače tekme svetovnega pokala, zanemarljivo pa ni niti naše lastništvo v Športni loteriji.
Kolikšen proračun pa lahko Slovenija prenese?
Prostora v Sloveniji ni prav veliko. Vsi športi namreč trkamo na ista vrata. Veliko skrbi se poraja tudi pri menjavah lastništev podjetij. Dokler so podjetja v slovenski lasti, se pričakuje, da bo delež za šport večji. Toda na tej ravni ne morem postaviti enoznačne trditve. Poznamo primere, ko so tuji lastniki slovenskih podjetij zelo zainteresirani za vlaganje v šport, zato je ključno vprašanje, ali se zna šport pravilno pozicionirati. Ali znamo gospodarstvu predstaviti koristi, ki jih ima z vložki v naš šport? Ali znamo ta odnos nato negovati? Vlaganje v šport namreč ni več dobrodelna nota, temveč je investicija. Vsaka investicija zahteva povračilo. Naša naloga je torej gospodarstvu pojasniti, kakšno bi to povračilo lahko bilo, zato ponujamo različne platforme sodelovanja, izpostavljamo gledanost, možnost stikov …
Kaj pa večji tuji pokrovitelji?
Sodelujemo s kar nekaj tujimi podjetji. Sberbank, Ford, BMW, Caschback, Rauch, Generali … Tu je tudi cela kopica opremljevalcev. Zavedati pa se moramo, da multinacionalke največkrat lokalno sponzorstvo povezujejo z lokalnim trgom. Vprašati se moramo torej, ali imamo športnike tako velikega svetovnega formata, da bi bili za nekoga zanimivi. Govorimo o svetovnih zvezdnikih, kakršen je Ronaldo. Imamo pri nas takšne zvezdnike? Na dobri poti je Luka Dončić. Prej omenjena podjetja pa vlagajo v različnih lokalnih okoljih. Tudi Milka, ki je poiskala zvezdnici pri nas, sprva Tino Maze in nato Ilko Štuhec. Če potegnem črto, bi dejal, da velikost trga vpliva na višino investicij in posledično na povračilo. Velikost trga je torej za nas ovira.
Omenili ste športnici z osebnim pokroviteljem. Je to za SZS težava?
S tem ni nič narobe. Tega se zavedamo, to prepoznavamo in dopuščamo. Treba pa je poiskati pravo ravnotežje. Ko športnik pride na vrhunsko raven, napoči tudi čas, da kaj zasluži in privarčuje, zato dovoljujemo nekatera osebna sponzorstva. Po drugi strani pa moramo paziti, da se zaradi tega ne zruši sistem. Da je športnik prišel do najvišje ravni, je bilo znotraj sistema treba vanj vložiti kar nekaj sredstev. Lahko vam postrežem s konkretnim podatkom. Če pod drobnogled vzamemo letni proračun alpskih smučarjev in ga razdelimo na število tekmovalcev, lahko sklenemo, da v tekmovalca vložimo približno 150 tisoč evrov letno. Pri biatloncih ta številka znaša 100 tisoč evrov itd. Mnogi so v reprezentanci desetletje, pa ne bodo nujno na prvih mestih in v položaju, da si zagotovijo večje zaslužke.
Zato ponavljam pomembnost iskanja ravnotežja med povsem legitimnim individualnim interesom in sistemom, ki zagotavlja dolgoročno delovanje. Če se namreč sistem poruši, bomo ostali brez vrhunskih športnikov. Zavedati pa se je treba tudi specifičnost SZS, ki ima reprezentante stalno pod svojim okriljem. V veliki večini drugih panog namreč športniki delujejo na klubski ravni, nato pa se ob dogodkih zberejo v reprezentanci. Mi imamo reprezentance 12 mesecev na leto.
V pogovoru s Tino Maze, ki je postala Milkino dekle.
Na tej točki pridemo tudi do vprašanja zakona o društvih, ki bi ga bilo treba prevetriti. Zakon je namreč pripravljen za normalna društva, za velike panožne športne zveze pa ni življenjski. Jaz sem, recimo, nepoklicni predsednik, torej delam brez plačila, obenem sem kazensko in materialno odgovoren, po drugi strani pa brez pravih vzvodov za delovanje. Govorila sva o 16 milijonih proračuna. Takšni bi bili lahko prihodki manjšega podjetja. Ob tem jaz nimam običajnih podjetniških vzvodov za poseganje v delovanje, saj trčim ob logiko društev.
Pokazatelj (ne)uspešnosti pri gradnji proračunov in pletenju delovne mreže je tudi javno izražanje nezadovoljstva. V zadnjem obdobju smučarjev, skakalcev ali biatloncev ni mogoče slišati, kako bi negodovali. Kaj pa manjše panoge? Kar nekaj kritik je bilo na račun SZS izrečenih iz vrst deskarjev. Vaš odgovor?
Ko sem prvič postal predsednik SZS, je statut narekoval centralizacijo trženja. Kmalu se je izkazalo, da to ni življenjsko. Zgodba se je podrla že pri opremljevalcih. Prav od panog smo čutili največji pritisk, da se to pristojnost dodeli panogam. Logično je, da ima tisti, ki ima pristojnost za porabljanje denarja za stroko, tudi odgovornost za pridobivanje denarja in skrb za nadzor nad porabo. Spremenili smo statut in v največji meri je ta sistem zaživel, ne pa povsod.
Pri nas je zelo priljubljeno, da nekdo izjavi: "Smučarska zveza ni zagotovile tega ali onega." Vprašajmo se, kdo je za to odgovoren. Konkretno, če govoriva o deskarjih in kritikah o manjkajočih sredstvih, morajo posamezni tekmovalci najprej povprašati vodjo in predsednika panoge. Po statutu in razdeljenih odgovornostih je namreč to ena od njihovih primarnih nalog. Ali odgovorni svojo nalogo dobro opravljajo, pa se morajo povprašati predvsem člani te panoge. Pri nas pa se pogosto s prstom kaže v nepravo smer.
Ob zavedanju problematike manjših panog smo v preteklem mandatu sprejeli načelo solidarnosti. A to načelo ni večno. Namen solidarnosti je bila pomoč v času organiziranja, torej v obdobju vzpostavljanja procesov in sanacije. SZS pri tem pomaga, ne more pa prevzeti popolne odgovornosti. Obdobje solidarnosti se je izteklo. Velike panoge ne bodo več samodejno pomagale manjšim, če se te niso zmožne organizirati.
V odgovoru na vaše vprašanje pa bi žogico podal tistim, ki so pri konkretni panogi prevzeli odgovornost. Kot predsednik kolege pri SZS pozivam, naj se vprašajo, ali so sposobni ter pripravljeni resno in odgovorno delovati. Če je odgovor negativen, naj svoje mesto prepustijo drugim. Oklepanje položaja in iskanje krivcev drugje je neproduktivno in nekorektno do panoge.
Iztok Klančnik je bil Smrekarjev favorit za vrh smučarske piramide.
A v času največje vodstvene krize alpskih smučarjev sta s tedanjim direktorjem Jurijem Žurejem sama pomagala poiskati predsednika zbora, pri deskarjih pač ne.
Alpske discipline so bile takrat razdeljene na dva pola. Ko je prvi dobil volitve, je panogo pripeljal v nevarno rdeče številke. Kot predsednik se nikoli nisem vtikal v delovanje panoge, sem pa z namenom zaščite zveze sklical izredno sejo alpskega zbora in predlagal razrešitev predsednika Dušana Goriška. A to je bil le moj predlog, ki bi ga zbor lahko zavrnil. Na srečo je uvidel problematiko in predlog sprejel. Priznam, da sem se nato pri iskanju kandidata tudi sam angažiral. Iztok Klančnik je bil sicer edini kandidat, bi bilo pa dobro, če bi jih bilo več pripravljenih poprijeti za trdo delo.
Pobuda in odločitev morata torej dozoreti v panogi. "Alpinci" so bili takrat prepričani o tem, da potrebujejo zamenjavo. To lahko danes stori katerakoli panoga.
Svoje so povedali tudi v zboru za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo, kjer so pred kratkim zavrnili slovo Ljuba Jasniča in njegov prehod na položaj podpredsednika SZS. Vaš komentar?
V tem primeru je šlo za sporazumni dogovor o selitvi gospoda Jasniča. Presodili smo namreč, da bi se lahko vključil v projekt treh svetovnih prvenstev v Sloveniji, predvsem pri pogovorih s politiko. Seveda pa je logično, da potrebuje pred tem zamenjavo na vrhu panoge. Člani panoge so ocenili, da so z njim zadovoljni, in mu namenili nadaljnjo podporo. V tem ne vidim nič spornega.
Omenili ste svetovna prvenstva. Gre za SP v poletih 2020, SP v biatlonu 2021 in SP v nordijskih disciplinah 2023. Predvsem zadnje prinaša velik organizacijski in finančni zalogaj. Kaj to pomeni za SZS in njeno delovanje?
Takšna tekmovanja se na pravno-formalni ravni organizirajo vzporedno z delovanjem zveze. Govoriva o podjetju ali podobni obliki. Ne bi želeli, da delovanje zveze ogrozi organizacijo svetovnega prvenstva ali obratno. Danes ne dvomimo o dobri organizaciji tekmovanj, to dokazujemo vsako leto. Vprašanje pa je, ali želimo zgolj zadovoljiv dogodek ali presežek. V tej luči bo pomembno, na kakšen način se bodo v projektu videli vsi deležniki, torej tako lokalne skupnosti kot tudi država. To je lepa priložnost za Slovenijo, da naredi pozitivno zapuščino prvenstva.
Proračunsko bo to velik zalogaj. O konkretnih številkah še ne moremo govoriti, smo se pa projekta seveda že lotili. Tesno sodelujemo tudi z Mednarodno smučarsko zvezo. V njeni domeni so tudi vse televizijske in oglasne pravice. Iz tega naslova bomo dobili sredstva, ki pa zadoščajo zgolj za tehnično izvedbo tekmovanj.
"Ljubo Jasnič? Tako je odločila panoga ..."
V pogovoru sva oplazila Mednarodno smučarsko zvezo (FIS). V njenem predsedstvu že več desetletij sedi Janez Kocijančič. Koliko držijo namigi, da je to položaj, ki bi vas v prihodnosti utegnil zanimati?
Gospod Kocijančič je v FIS zelo uveljavljen. Je dolgoletni in cenjen član predsedstva, kar potrjujejo gladke izvolitve, pri katerih vselej prejme več kot 90 odstotkov glasov. Zamenjati Janeza seveda ni preprosto. Jasno pa je, da tudi on ne bo mogel v nedogled delovati v tej organizaciji. Ko bo naznanil, da se umika, bomo morali imeti pripravljeno zamenjavo. Ne skrivam, da se uvajam v FIS-krogih in da pogosto sodelujem s predstavniki smučarskih zvez. Aktiven sem v marketinškem svetu FIS in podsekciji alpskih držav OPA. Zavedam se, da je pot v predsedstvo FIS proces. Pripravljen sem se vključiti vanj, ob polnem zavedanju, da nam v tem svetu nič ne pripada, če si tega ne izborimo.
Je pri FIS napočil čas za nov veter, za nove in predvsem mlajše obraze?
Generacijski premiki so lahko zelo počasni. Vztrajamo namreč pri nepoklicnem delovanju. Kdo ima čas zanj? Ob tem vprašanju hitro pridemo do starejših, mnogi med njimi so že upokojeni, kar pomeni, da imajo ob manj aktivnih obveznostih več časa za športno funkcionarsko udejstvovanje. To je večna dilema športnih funkcionarjev. Na eni strani želimo popolne športne profesionalce in profesionalne pogoje, v katerih delujejo. Za vse to pa naj bi skrbeli amaterji. To absolutno ni združljivo. Nekatere mednarodne zveze, v prvi vrsti nogomet, dokazujejo, da je profesionalizem nujen na vseh ravneh. Jasno, če želimo biti del velike zgodbe v eni najhitreje rastočih gospodarskih panog, kar danes šport v svetu je.
4