SiolNET. Novice Slovenija
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
PORTRET

Komunist ali liberalec? Stric iz ozadja ali svetovalec? Kdo je Janez Kocijančič?

10

termometer

Janez Kocijančič.
Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Petnajstega marca bo minilo 20 let od enega od najbolj prelomnih dogodkov v domači politični zgodovini. Na ta dan leta 1997 je namreč vodenje Združene liste Socialne demokratov (ZLSD), današnjih Socialnih demokratov (SD), prevzel takrat 33-letni Borut Pahor. Nasledil je Janeza Kocijančiča.

Kongres stranke v Ljubljani je imel velik simbolni pomen. Na eni strani je šlo za nekakšen konec tranzicije nekdanje zveze komunistov, ki se je ob prehodu v nove čase prenovila v socialdemokratsko stranko. 

Na drugi strani je pomenil nov začetek stranke. Pahor jo je v poznejših letih pomladil, preimenoval in ideološko preoblikoval. Začelo se je obdobje "nove" levice, tako imenovane tretje poti, ki jo je Pahor v Sloveniji pozneje našel med Janševo SDS in hirajočo LDS. Enajst let po prevzemu oblasti v stranki, leta 2008, je ta prvič in do zdaj zadnjič postala absolutna zmagovalka državnozborskih volitev. 

Prva velika politična zmaga Boruta Pahorja, danes predsednika republike, je bila hkrati tudi politično slovo Janeza Kocijančiča, dotedanjega predsednika Združene liste, ki je imel pred tem skoraj štiri desetletja v rokah različne vzvode vpliva.

Slovo, a le od politike

V "novi" levici, ki sta jo snovala Pahor in ideolog stranke Igor Lukšič, je bilo vse manj prostora za "staro". Tudi za Kocijančiča, ki je že leta 1968, ko je bilo Pahorju komaj pet let, predsedoval Zvezi jugoslovanske mladine, organizaciji s 150 tisoč člani. 

Iniciativni odbor za ustanovitev slovenskega olimpijskega komiteja je vodil nekdanji telovadec Miro Cerar, dobitnik zlate olimpijske medalje iz Tokia in Ciudada de Mexica, s katerim zaradi takratnih sporov Janez Kocijančič že vrsto let ni več v najboljših odnosih. Iniciativni odbor za ustanovitev slovenskega olimpijskega komiteja je vodil nekdanji telovadec Miro Cerar, dobitnik zlate olimpijske medalje iz Tokia in Ciudada de Mexica, s katerim zaradi takratnih sporov Janez Kocijančič že vrsto let ni več v najboljših odnosih. Foto: Marjan Miro Dobovšek, hrani MNZS. Z njegovim odhodom se je končalo burno obdobje, ki se je začelo z afero TAM, nadaljevalo z odstavitvijo ministra za gospodarstvo Maksa Tajnikarja, odhodom Združene liste iz vlade in katastrofalnim rezultatom na volitvah, na katerih je Kocijančič stranki napovedal tudi do 20 odstotkov glasov, dobila pa jih je več kot pol manj. 

Resnica je, da se Janez Kocijančič v novih, demokratičnih časih kot politik ni najbolje znašel. Nikoli ni bil posebej priljubljen. Na lestvicah se je uvrščal okrog 20. mesta, v družbi nekdanjega ministra za finance Mitje Gasparija ali poslanca SDS Iva Hvalice. Na volitvah leta 1996 je celo izpadel iz državnega zbora. Usodni zanj so bili glasovi iz tujine, kar je težko prebolel. "Izpadel sem zaradi glasov tistih, ki v Sloveniji ne živijo, v njej ne plačujejo davkov in ne bodo nosili posledic svojega glasovanja," je dejal. 

Združena lista je takrat iskala novo identiteto, ki je pod Kocijančičem ni našla. Na levem polu je vladala LDS Janeza Drnovška, nekdanjega protikandidata za prvega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), ki mu Kocijančič kot koalicijski partner ob jezi nekaterih v stranki ni pretirano grenil življenja. 

To so bili nenavadni časi. Združena lista se je na primer za članstvo v mednarodnih socialdemokratskih organizacijah bojevala z Janševo SDS. Leta 1997 je v Veliki Britaniji prvič zmagal Tony Blair, novi obraz "kul" politike s prilagodljivimi, precej bolj sredinskimi stališči. Če je bil Pahor njegova slovenska kopija, je bil Kocijančič dogmatik, ki je odkrito govoril o "travmah starih gospodov iz ZDA in Argentine", priznaval, da je med spravno slovesnostjo v Rogu roke držal v žepu, in znal povedati, da je sam "raje politični dedič demokratičnega komunizma kot izdajalskega belogardizma". 

V "moderni" levi stranki, ki mora misliti tudi na neopredeljene volivce in sprejemati kompromise, ni imel več kaj iskati. Iz politike je tako odšel, ne da bi postal minister, čeprav so ga predlagali za vodenje resorja za promet in zveze v prvi Drnovškovi levosredinski vladi, ki nato v parlamentu ni dobila podpore.


Preberite še:

Dajte mi plačo, dom in zdravje. Le tako bom lahko srečen!

Projekt TEŠ6 je bil laž. Višji računi za elektriko bodo resnica.

Slovenija smučarska dežela? Že dolgo ne več.


Beli, bogati in stari ljudje

V zadnjih dvajsetih letih ima Kocijančič sloves človeka, ki je vsepovsod, a ga hkrati nikjer ni. 

Petinsedemdesetletni nekdanji politik, direktor in partijski veljak se v javnosti najraje kaže kot mednarodni športni funkcionar, ki uživa vse sadove življenja: potuje po svetu, se srečuje z državniki in govori na prireditvah. 

Od lanskega izbruha afere s preprodajo vstopnic za igre v Riu je Kocijančič začasni predsednik združenja Evropskih olimpijskih komitejev. Gre za eno od najvišjih funkcij v "svetovni olimpijski družini". Tako namreč sebi rada pravi garda funkcionarjev, ki to "gibanje" – danes bi bilo primernejše ime korporativna mašinerija – kljub aferam in korupciji obvladuje že desetletja. 

"Če pogledam samo mednarodni olimpijski komite, trdim, da je tam preveč belih, preveč bogatih in preveč starih ljudi, ki so izgubili povezavo s športom," je pred tremi leti izjavil Kocijančič, dolgoletni direktor in poslovnež, letnik 1941 in bele rase.

Janez Kocijančič je bil "rdeči direktor", ki je Adrio Airways močno zadolžil s širitvijo flote. Adria je kupovala airbuse. V devetdesetih se je precej govorilo, da je bil temu francoskemu proizvajalcu v predsedniških časih precej naklonjen takratni predsednik Milan Kučan. Janez Kocijančič je bil "rdeči direktor", ki je Adrio Airways močno zadolžil s širitvijo flote. Adria je kupovala airbuse. V devetdesetih se je precej govorilo, da je bil temu francoskemu proizvajalcu v predsedniških časih precej naklonjen takratni predsednik Milan Kučan. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije Brez kančka (samo)ironije je bil kritičen tudi do funkcionarjev, ki se predolgo oklepajo stolčkov. 

Sam je sicer Olimpijski komite Slovenije (OKS) vodil kar 23 let – do leta 2014, ko ga je ob njegovi izdatni lobistični podpori nasledil Bogdan Gabrovec. "Ne želim nadaljevati vladavine kot stric iz ozadja," je govoril ob njegovi izvolitvi. 

Na čelu slovenske in jugoslovanske smučarske zveze je skupaj preživel 14 let. Že od leta 1981 je na različnih položajih v Mednarodni smučarski zvezi (FIS). Je predsednik upravnega odbora švicarskega podjetja, ki za FIS prodaja pravice trženja. Kot je pojasnil, za to delo ne prejema plačila. 

Vrsto let je bil najvišje umeščen mednarodni športni funkcionar iz Slovenije. Vse do lani, ko je vodenje Evropske nogometne zveze (UEFA) prevzel Aleksander Čeferin, prosti strelec slovenske funkcionarske elite, ki se je Kocijančičevega "pokroviteljstva" vedno otepal. 

"Nisem lobist, ampak svetovalec"

Precej manj ali skoraj nič je mogoče izvedeti o drugi strani Kocijančičevega lika in dela; o njegovih poslih s tujimi podjetji, ki imajo v Sloveniji prevzemne in privatizacijske ambicije. 

Milan Kučan in Janez Kocijančič skupaj sedita v Forumu starejših, nekakšnem svetu modrecev SD, v katerem so nekdanji predsedniki in zaslužni člani stranke. A nekoč številna znana imena – Rado Bohinc, Miloš Pavlica, Miran Potrč, Anton Colarič, Ciril Ribičič – so danes na njenem obrobju. Milan Kučan in Janez Kocijančič skupaj sedita v Forumu starejših, nekakšnem svetu modrecev SD, v katerem so nekdanji predsedniki in zaslužni člani stranke. A nekoč številna znana imena – Rado Bohinc, Miloš Pavlica, Miran Potrč, Anton Colarič, Ciril Ribičič – so danes na njenem obrobju. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije Kocijančič je nekakšen značilen poslovnež iz vrst "stare" levice, ki rada pove, da je "zgradila to državo" in govori o nacionalnem interesu. "Narod, ki nima ali pa ne zna izoblikovati svojih interesov, ni nacija," na vprašanje o nacionalnem interesu odgovarja Kocijančič. 

Hkrati njeni posamezni vidni člani brez zadržkov podpisujejo različne pogodbe s tujimi kupci slovenskih podjetij, ki prihajajo v lastniški "vakuum" – v državo, ki je pri upravljanju podjetij v resnici več ni. V razmere, ki so idealne za ribarjenje v kalnem. Za posle in dogovore pod mizo. V okolje nepreglednosti, v katerem je ključna moč – informacija. 

Čeprav Kocijančič v gospodarskem zakulisju še vedno velja za enega od vplivnejših akterjev, se te oznake na vse pretege brani. "Ne verjamem, da imam kakšen poseben vpliv na politična in gospodarska dogajanja v Sloveniji. Če že, ga imam na temelju dela in argumentov, gotovo pa ne na temelju moči in funkcij. Imam pa v večini zadev svoja mnenja, ki jih ne skrivam in jih tudi ne nameravam skrivati," je za Siol.net pojasnil Kocijančič. 

Kocijančič je pronicljiv sogovornik, ki ne skriva pikrosti, zajedljivosti in drugih znamenj neugodja, ko vprašanja nanesejo na njegove posle. Vedno znova poudarja, da ni lobist, ampak le svetovalec, ki unovčuje svoje bogate izkušnje in znanje. "Pri prihodu tujih vlagateljev v Sloveniji doslej nisem sodeloval. Strateško svetovanje seveda ni del nakupov in prodaj podjetij," nas je opozoril Kocijančič.

Kocijančičevi stranki: Emil Tedeschi in Ante Vlahović

Toda Kocijančič zagotovo ni "običajni" svetovalec, ki bi zaprt v svoji pisarni vnašal podatke v excelove tabele. Naročniki, ki ga najamejo, vedo, kaj z njim dobijo: bogato omrežje stikov, ki jim v Sloveniji zelo verjetno pomagajo pri odpiranju vrat, kar sicer Kocijančič zanika.  

Eden od najbogatejših Hrvatov in prvi mož rovinjskega Adrisa Ante Vlahović želi kupiti večinski delež v drugi največji slovenski zavarovalni skupini. Med tistimi, ki mu svetujejo, kako premagati vse ovire na tej poti, naj bi bil tudi Janez Kocijančič. Eden od najbogatejših Hrvatov in prvi mož rovinjskega Adrisa Ante Vlahović želi kupiti večinski delež v drugi največji slovenski zavarovalni skupini. Med tistimi, ki mu svetujejo, kako premagati vse ovire na tej poti, naj bi bil tudi Janez Kocijančič. Foto: Matej Povše To je leta 2010 dobro vedel Emil Tedeschi, lastnik hrvaške Atlantic Grupe, ki je od Istrabenza kupila Drogo Kolinsko. Pri tem naj bi mu pomagal tudi Kocijančič, v začetku stoletja še član nadzornega sveta Istrabenza, ki se je od tam moral posloviti v obdobju prve vlade Janeza Janše. "V procesu prodaje Droge Kolinske nisem sodeloval. Smo pa krajši čas strateško svetovali Atlantic Grupi," je pojasnil Kocijančič. 

In to danes ve tudi Ante Vlahović, direktor in največji lastnik rovinjske Adris Grupe, ki odkrito naskakuje Savo Re, drugo največjo zavarovalniško skupino v Sloveniji. 

"Mogoče je, da Adrisu svetuje katero izmed podjetij, pri katerem sem udeležen," je Kocijančič že pred časom odgovoril na vprašanje, ali v Sloveniji lobira za Adris. 

Zakaj bi Vlahović, eden od najbogatejših Hrvatov in šef poslovnega sistema, ki je s prodajo tobačne tovarne v Rovinju dobil pol milijarde evrov sredstev za prevzeme v regiji, za pomoč sploh potreboval Kocijančiča? 

Po mnenju nekaterih poznavalcev domačega poslovnega zakulisja si je s tem "kupil" dostop do nekaterih ljudi, ki naj bi imeli v zgodbi o Savi Re pomembno zakulisno vlogo. Eden od teh naj bi bil Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana. Janković je pred dnevi potrdil, da se je januarja sestal z Vlahovićem, svojim dolgoletnim prijateljem.


Preberite več:

Zoran Janković: S šefom Adrisa sem se nazadnje videl prejšnji mesec


Precej bolj zaprta vrata naj bi imel Kocijančič pri predsedniku vlade Miru Cerarju. Zamere naj bi izvirale še iz časov spora z njegovim očetom Mirom Cerarjem starejšim, dobitnikom zlate olimpijske medalje iz Tokia in Ciudada de Mexica, s katerim zaradi razprtij okrog olimpijskega komiteja že vrsto let nista več v najboljših odnosih. 

Podjetje v New Yorku za pridobivanje stikov

Da bi komurkoli odpiral vrata, Kocijančič zanika. Večkrat je poudaril, da njegova podjetja naročnikom ponujajo običajne svetovalne storitve in analize. 

Po zadnjih podatkih Kocijančič deluje prek dveh podjetij. V nebotičniku na Trgu republike 3 v Ljubljani ima skupaj z ženo Andrejo Kocijančič, nekdanjo rektorico ljubljanske univerze, registrirano družbo JK Svetovanje. Njen prokurist je bil do leta 2013 nekdanji generalni sekretar NLB Ivan Rudolf. V letu 2015 je ustvarila 355 tisoč evrov prihodkov in 272 tisoč evrov dobička. Za primerjavo, v letu 2012, ko je bila na oblasti druga vlada Janševa vlada, je imela le 15 tisoč evrov prihodkov.

Kako pazite na (ne)prepletanje funkcije športnega funkcionarja s svojim svetovalnim delom za konkretna podjetja?

"S športnim delom se že desetletja ukvarjam v prostem času, svetovanje pa izvajam v okviru podjetij in na strokovni ravni. Dejavnosti se v ničemer ne prepletata. Vedno sem pazil, da se ne bi pojavil konflikt interesov."

V New Yorku, kjer je leta 1996 Združena lista postala del socialistične internacionale, pa ima podjetje Jan Consulting. Podatkov o njegovem poslovanju ni mogoče dobiti. Prav tako ni mogoče izvedeti, kdo vse ima v lasti njegove delnice. "Funkcija Jan Consultinga je pridobivanje stikov in informacij na najzahtevnejšem in najbolj informiranem trgu na svetu," nam je pojasnil Kocijančič. Podjetje sicer domuje na naslovu ene od družb za računovodsko in davčno svetovanje.

Koliko stane njegovo svetovanje, Kocijančič ne razkriva. "Cene svetovalnih storitev se zelo redko določajo na temelju urnih postavk, ampak na temelju obsega in kakovosti storitev. Cene svetovanj so poslovna skrivnost," nam je pojasnil. Tudi svojih strank ne razkriva. Zakaj ne? "Svetovalne pogodbe so zaupne narave in o njihovi vsebini, partnerjih in podobnem nihče ne obvešča javnosti," odgovarja.

"Z državnimi podjetji v Sloveniji ne sodelujem, čeprav tudi to ne bi bilo v nasprotju z zakonom," na vprašanja o tem, ali so med njegovimi strankami tudi podjetja v lasti države, kot se je omenjalo v zadnjem desetletju, odgovarja Kocijančič. Najemali naj bi ga tudi snovalci različnih nepremičninskih projektov, celo tisti, ki naj bi bili bližje desnici.

Komu Kocijančič ni svetoval

Na neuradne informacije o tem, kateremu podjetju svetuje, se Kocijančič običajno odzove tako, da takšno sodelovanje zanika. Med tistimi, s katerimi po lastnih navedbah ni sodeloval, so tako: 

  1. Agrokor Ivice Todorića, glavni motor prihoda hrvaškega kapitala v Slovenijo.

    Svojega prijateljstva z Zlatkom Matešo, šefom hrvaškega olimpijskega komiteja in nekdanjim hrvaškim predsednikom vlade, ki je v devetdesetih letih veljal za enega od Todorićevih "botrov", ne skriva. A "gospoda Todorića ne pozna in ga ni še nikoli srečal". "Prosil bi, da vsem tistim, ki mi neuspešno in neutemeljeno podtikajo, da sem imel kar koli pri prodaji Mercatorja, sporočite, naj se pogledajo v ogledalo," nam je dejal Kocijančič.
     
  2. Nizozemski milijonar Frank Zweegers, ki si je leta 2013 prizadeval odkupiti terjatve bank do Pivovarne Laško.

    Tudi zanj, poudarja Kocijančič, nikoli ni delal, se je pa z njim srečal. Kocijančič je sicer še vedno v rednih stikih z Matjažem Hanom, vplivnim članom SD, ki je v stranki vrsto let držal roko nad pivovarno.
     
  3. Nekdanja Nacionalna finančna družba (NFD), ki naj bi ji Kocijančič po nekaterih informacijah pomagal pri širitvi na Hrvaškem. Vrsto let jo je vodil Stane Valant, nekoč predsednik smučarske zveze in Kocijančičev teniški prijatelj. 

Omrežje, ki ga je gradil 50 let 

Svoje omrežje stikov je Kocijančič gradil več kot 50 let. Že v zgodnji mladosti je bilo jasno, da so mu namenjeni visoki položaji v družbi. 

Rojen je bil v družini, ki je bila umeščena v partijsko elito. Njegov oče Boris Kocijančič, nekdanji partizan in član predvojnega domoljubnega gibanja Preporod, je bil član slovenskega izvršnega sveta (vlade), zadolžen za negospodarske resorje (kulturo, zdravstvo). Sodeloval je tudi pri ureditvi diplomatskih odnosov med Vatikanom in Jugoslavijo, ki je leta 1966 katoliškim duhovnikom dovolila opravljanje verske dejavnosti. 

Takrat je bil Kocijančič že skoraj deset let član partije, v katero se je vpisal, ko je kot srednješolec v delovnih brigadah na Koroškem gradil športna igrišča. Vodil je zvezo mladine Slovenije, po odhodu v Beograd pa ga je na tem položaju nasledil 27-letni obetavni politik iz Pomurja. Ime mu je bilo Milan Kučan, pozneje je postal prvi predsednik Slovenije. 

Ko je Borut Pahor še kot predsednik Socialnih demokratov omenjal "strice iz ozadja", ki naj bi poskušali vplivati na stranko, je imel zelo verjetno v mislih tudi Janeza Kocijančiča. Ko je Borut Pahor še kot predsednik Socialnih demokratov omenjal "strice iz ozadja", ki naj bi poskušali vplivati na stranko, je imel zelo verjetno v mislih tudi Janeza Kocijančiča. Foto: STA Njun odnos je zrasel v prijateljstvo in politično zavezništvo, ki je ostalo trdno do danes. Leta 1989, ko je Kučan vodil Zvezo komunistov Slovenije, je bil Kocijančič član zveznega centralnega komiteja. Skoraj do zadnjega je zagovarjal nekakšno srednjo pot med socializmom in demokratično-kapitalistično ureditvijo zahodnih družb. Rad je uporabljal skovanko "socializem po meri človeka".  

Ali kot politik ali kot "civilnodružbeni" delavec, ki je osem let vodil programski svet RTV Slovenija (to je bil čas, ko so novinarji še znali zagroziti s stavko), je Kocijančič veljal za kader iz najožjega Kučanovega kroga. Ko je Borut Pahor še kot predsednik SD omenjal strice iz ozadja, ki naj bi poskušali vplivati na stranko, je imel zelo verjetno v mislih tudi Kocijančiča, ki je na predsedniških volitvah leta 2012 podpiral Pahorjevega protikandidata Danila Türka.

Sam izraz "strici iz ozadja" se sicer Kocijančiču ne zdi primeren, saj po njegovem mnenju "odraža neustrezen odnos do starejših uglednih ljudi".

"Kučanov vpliv je mnogo premajhen"

Danes Kučan in Kocijančič skupaj sedita v Forumu starejših, nekakšnem svetu modrecev SD, v katerem so nekdanji predsedniki in zaslužni člani stranke. 

Sestajajo se zelo redko. Največ pozornosti do zdaj naj bi namenili razpravi o demografskem skladu, s katerim bi se lahko opredelil odnos do prihodnjih strateških naložb države. Tudi sicer je stara garda SD v zatonu. Nekoč številna znana imena – Rado Bohinc, Miloš Pavlica, Miran Potrč, Anton Colarič, Ciril Ribičič – so danes na njenem obrobju. 

Odnos med Milanom Kučanom in Janezom Kocijančičem je še v prejšnji državi zrasel v prijateljstvo in politično zavezništvo, ki je ostalo trdno vse do danes. Odnos med Milanom Kučanom in Janezom Kocijančičem je še v prejšnji državi zrasel v prijateljstvo in politično zavezništvo, ki je ostalo trdno vse do danes. Foto: Matej Leskovšek Kocijančič je tudi eden od ustanovnih članov Foruma 21, kjer občasno sodeluje pri razpravah. Na vprašanje, ali ima Kučan v državi še vedno vpliv, ki mu ga pripisujejo, Kocijančič odgovarja, da "je to stvar različnih mnenj". "Po mojem mnenju, glede na njegove izkušnje, modrost in ugled, mnogo premajhnega," trdi Kocijančič. Kučana je v javnih nastopih vedno branil in govoril, da so očitki o njegovi vloga "botra" slovenske politike zviti iz trte.

Tako Pahor kot njegov naslednik Igor Lukšič sta ga bolj ali manj opazno potiskala od stranke. Njegove načrte, da bi leta 2009 postal član nadzornega sveta NLB, ki je po sesutju "tajkunskih" imperijev posta(ja)la lastnica deležev v številnih slovenskih podjetjih, naj bi osebno zaustavil Pahor. "Boruta Pahorja sem pri vodenju stranke podpiral, na nekatera njegova mnenja pa sem imel tudi kritične pripombe, ki sem jih običajno javno povedal," danes pravi Kocijančič.

Kocijančič, tehnokrat in pragmatik, ki je v sebi vedno videl "simbiozo profesionalnega gospodarstvenika in neprofesionalnega politika", nikoli ni bil disident. Res je, da se je občasno znal obregniti ob neučinkovitost takratnega sistema. A vanj je vedno verjel. Študentskemu gibanju, ki se je konec šestdesetih pojavilo z zahtevami po spremembah, je s položaja šefa jugoslovanske mladine na primer svetoval, naj "energijo raje usmeri v institucije sistema kot v radikalizem". 

Ko se je 20 let pozneje tik pred razpadom Jugoslavije postavil v bran kosovskemu politiku Azemu Vllasiju, ga je srbski tisk obtožil, da je med študentskimi demonstracijami leta 1968 zahteval, da jih zaustavijo tanki. 

Njihove očitke je Kocijančič vedno zanikal. Mitingaše, ki so kot nekakšna predhodnica srbskega predsednika Slobodana Miloševića rušili partijska vodstva v republikah in pokrajinah, je označil za "potujočo skupino komedijantov, ki očitno želijo nastopati v svojih nacionalističnih preoblekah v vseh fazah naše politične burleske". Kljub temu je obtožbe mitingašev kmalu "posvojila" slovenska desnica in mu jih v poznejših letih redno servirala na pladnju. 

Preživel tudi obračun s Kavčičem

V času "slovenske pomladi", tiste iz začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil Kocijančič minister v vladi Staneta Kavčiča, zadolžen za uvajanje računalništva. Veljal je za člana liberalnega partijskega krila, ki se je leta 1971 srečalo na gradu Strmol. Na sestanku, na katerem naj bi Kavčič predlagal celo razpustitev zveze komunistov, je bil tudi Kučan. Sledil je obračun trdega jedra partije, ki ga je vodil France Popit, s Kavčičem, tega so izgnali v osamo. 

V času "slovenske pomladi", tiste z začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil Janez Kocijančič minister v vladi Staneta Kavčiča. Tega so izgnali v osamo. Danes Kocijančič trdi, da je bil leta marginaliziran tudi zaradi sodelovanja v Kavčičevi vladi. V času "slovenske pomladi", tiste z začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil Janez Kocijančič minister v vladi Staneta Kavčiča. Tega so izgnali v osamo. Danes Kocijančič trdi, da je bil leta marginaliziran tudi zaradi sodelovanja v Kavčičevi vladi. Foto: STA Enako kot Kučana, ki je že leta 1973, na vrhuncu čistk, postal sekretar Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), tudi Kocijančiča partijska nomenklatura zagotovo ni dojemala kot člana ožjega Kavčičevega tabora. 

To nakazuje več dejstev. V Dnevniku, ki sta ga v osemdesetih letih izdala Igor Bavčar in Janez Janša, domnevno izbrana za dediča Kavčičevih idej, Kocijančič ni omenjen. Tudi po odhodu iz politike se je v svinčenih sedemdesetih zanj hitro našel direktorski položaj. 

Prišel je na čelo Interexporta, manjše podružnice beograjskega podjetja, ki se je ukvarjalo z notranjo in zunanjo trgovino, turizmom in projektiranjem. Tja ga je povabil takratni predsednik gospodarske zbornice Leopold Krese. "Pred tem so me povabili v nekaj večjih podjetij (Slovenijales, Mladinska knjiga), vendar moje vodenje teh podjetij takrat politično ni bilo zaželeno," danes pravi Kocijančič. 

"Z iskanjem službe in pozneje pri delu sem imel kar nekaj težav, podobno kot tudi drugi, ki so veljali za pripadnike Staneta Kavčiča oziroma za tako imenovane anarholiberalce. Tako stanje je trajalo vsaj deset let," je razložil. 

Zakaj se je sprl s Francetom Bučarjem

Da je bil Kocijančič po rušenju Kavčiča poldrugo desetletje v politični osami, je govoril tudi Kučan. Precej drugače ga je videl pokojni France Bučar – kot člana "mladinskega komunističnega podmladka, ki mu je moralni svet svetovne demokracije popoln tujek". Nakopal si je veliko zamero Kocijančiča, ta ga ni podprl pri glasovanju o predsedniku slovenske skupščine.

V stikih s Kavčičem ni ostal. Zakaj ne? "Nekajkrat sva se sestala po njegovi in moji odstavitvi. Kmalu sva oba ugotovila, da so najini sestanki spremljani, nadzorovani, zato sva jih sporazumno prekinila. Stike sva obdržala na drug način," nam je dejal Kocijančič. 

Leta 2012 je na kongresu mednarodne smučarske zveze v Južni Koreji počilo med Tomažem Lovšetom, takratnim predsednikom smučarske zveze, in Janezom Kocijančičem. Začel se je brutalen besedni obračun, ki je končal na sodišču. Leta 2012 je na kongresu mednarodne smučarske zveze v Južni Koreji počilo med Tomažem Lovšetom, takratnim predsednikom smučarske zveze, in Janezom Kocijančičem. Začel se je brutalen besedni obračun, ki je končal na sodišču. Foto: Ana Kovač V letu 1982, le nekaj mesecev po nesreči na Korziki, največji v zgodovini slovenskega letalstva, in pet let pred Kavčičevo smrtjo, je bil Kocijančič že direktor slovenskega letalskega prevoznika, ki se je pozneje preimenoval v Adrio Airways. 

Zakaj Združena lista tudi v času, ko jo je vodil Kocijančič, politično nikoli ni rehabilitirala Staneta Kavčiča, "očeta" slovenske gospodarske suverenosti in vizionarja velikega formata, čigar ime bi morale danes nositi šole in ulice?

"Živel in umrl je kot član Zveze komunistov Slovenije. Bil je iskren levičar in nikdar ni bil zaradi ničesar obsojen, zato tudi nobena rehabilitacija ni bila potrebna. Je pa stranka v svojih programskih dokumentih pozitivno ocenila njegovo vlogo in delo. Politični odnos do Kavčiča se je začel spreminjati že ob njegovem pogrebu, simbolično pa se je povsem spremenil ob postavitvi njegovega spomenika pri grobnici herojev, pri čemer sem aktivno sodeloval," odgovarja Kocijančič.

"Rdeči direktor" in prvi športni funkcionar

Osemdeseta so bila obdobje Kocijančičevega velikega vzpona. Dobival je številne nagrade – od Bloudkove za dosežke v športu do Kraigherjeve za gospodarstvo. Osamosvojitev je dočakal v dveh vlogah. 

Bil je "rdeči direktor", ki je Adrio močno zadolžil s širitvijo flote. Adria je kupovala airbuse. V devetdesetih se je precej govorilo, da je bil temu francoskemu proizvajalcu v predsedniških časih precej naklonjen Kučan.

Nato je prišla osamosvojitev, zaradi katere čarterji Adrie niso mogli več leteti na Hrvaško in v Črno goro. Jugoslovanske oblasti so ji za nekaj časa prepovedale letenje, veliko škodo pa je utrpela tudi ob bombardiranju Brnika. Posledica je bila astronomska izguba. 

Janez Kocijančič je Olimpijski komite Slovenije vodil dolgih 23 let. Nazadnje je bil na čelu olimpijske reprezentance na zimskih olimpijskih igrah v ruskem Sočiju. Janez Kocijančič je Olimpijski komite Slovenije vodil dolgih 23 let. Nazadnje je bil na čelu olimpijske reprezentance na zimskih olimpijskih igrah v ruskem Sočiju. Foto: STA Ko mu je Lojze Peterle grozil z zamenjavo, mu je Kocijančič odgovoril, da je "fighter" (borec v angl.). Kocijančiča, ki danes poudarja, da je bila vrednost premoženja Adrie ob njegovem odhodu precej višja od dolgov (pozneje jih je prevzela država), je na položaju nasledil Peter Grašek, pozneje predsednik uprave Telekoma Slovenije. 

Obenem je bil ključni član slovenske elite športnih funkcionarjev, ki je tudi v novi državi kot nacionalni šport številka ena videla alpsko smučanje, ne pa na primer nogometa. Dolga leta je imel skupaj z nekaterimi prijatelji, s katerimi je redno igral tenis, ključno vlogo pri delitvi denarja v slovenskem športu.

Sam se za krčenje sredstev, namenjenih slovenskemu športu, v zadnjih letih ne čuti odgovornega. "Odgovorni so tisti, ki jih zmanjšujejo. Če že postavljate takšno vprašanje, najbrž veste, da je bilo teh sredstev sorazmerno več v času, ko sem vodil Olimpijski komite Slovenije. Za to pa sem bil takrat res neposredno odgovoren." V Kocijančičevem obdobju so bila med sponzorji OKS številna državna in velika slovenska podjetja.

Skrivnost Mateje Svet

Nad slovenskim smučanjem je bedel v njegovih zlatih časih. Kar danes nostalgično velja za športno pravljico o uspehu, ki je pomagala utrjevati identiteto majhnega naroda pod Alpami, je žal tudi zgodba, v kateri ne manjka skrivnosti. Začenši z največjo, v resnici nikoli pojasnjeno uganko, zakaj so Mateja Svet in še nekatere druge smučarke že v svojih zgodnjih dvajsetih zapustile reprezentanco, ki je veljala za izrazito patriarhalno in celo agresivno okolje.

Janez Kocijančič je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja del smučarske športne pravljice. A žal je bila to tudi zgodba, v kateri ne manjka skrivnosti, med drugim, zakaj so Mateja Svet in še nekatere druge smučarke reprezentanco zapustile že v svojih zgodnjih dvajsetih letih. Janez Kocijančič je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja del smučarske športne pravljice. A žal je bila to tudi zgodba, v kateri ne manjka skrivnosti, med drugim, zakaj so Mateja Svet in še nekatere druge smučarke reprezentanco zapustile že v svojih zgodnjih dvajsetih letih. Foto: Vid Ponikvar Smučarska zveza je sicer vedno veljala za nekakšno "rdečo trdnjavo". To dojemanje se je spremenilo, ko je njeno vodenje leta 2010 prevzel Tomaž Lovše, nekdanji direktor Diners Cluba Slovenija in Agrokorjev lobist. Po sporu zaradi odkupa delnic Športne loterije je postalo jasno, da bo med Kocijančičem, veščim plavanja v močvirju mednarodnih funkcionarskih voda, in Lovšetom, ki je bil v takšnem okolju otročje nespreten, počilo. 

To se je zgodilo leta 2012 na kongresu mednarodne smučarske zveze v Južni Koreji. Takrat je Lovše spoznal, da Planici kljub domnevnim Kocijančičevim zagotovilom spet ne bo uspelo dobiti organizacije svetovnega prvenstva nordijcev. Tedanje navedbe časnika Ekipa24, da je predsedniku svetovne smučarske organizacije Gian-Francu Kasperju pošiljal grozilna pisma in mu celo grozil s pištolo, je Lovše zanikal. 

Njun spor je Kocijančič po Lovšetovi tožbi lani na prvi stopnji dobil. Šlo je za eno od redkih afer, ki je vsaj malo odstrla pogled v zakulisje Kocijančičevega funkcionarskega delovanja. Hkrati se je v njej izkazal kot mojster obvladovanja (športnih) novinarjev, ki so mu domala vedno jedli iz roke. 

Čas, ki ga je Kocijančič ustavil

Znana astrologinja Meta Maluss je že leta 1998 v analizi Kocijančičeve astrološke karte zapisala, da "mu veliko energije daje prepričanost o svoji moči", ki "mu včasih ponagaja s trenutkom netaktnosti, brskanje po tujih skrivnostih pa ga zabava". Kocijančiča ni dobro imeti za sovražnika, kar je Lovše spoznal iz prve roke.

Ko se je Janez Kocijančič leta 1997 iz politike moral umakniti, se je morda zdelo, da ga je povozil čas. A to je v Sloveniji relativna kategorija. Včasih teče počasneje ali se celo ustavi. Tudi v osmem desetletju življenja je Kocijančič še vedno igralec, ki ga je na domači gospodarski sceni dobro imeti na svoji strani. Sloveniji očitno še vedno ni izstavil zadnjega računa za zasluge. 

"Možnosti družbenega uveljavljanja mladih ljudi so pri nas načelno sicer najširše odprte, vendar pa v praksi običajno ni tako. Pota družbenega, političnega in strokovnega uveljavljanja so zelo ustaljena in dolgotrajna. (…) Takšna ustaljenost neupravičeno ščiti tiste, ki že imajo določene položaje v družbi. To se zlasti vidi na področju zaposlovanja. (…) Mnogi mladi s fakultetnimi diplomami v žepu čakajo na zaposlitev ali odhajajo v tujino," je davnega leta 1967 v Delu govoril Kocijančič. 

Petdeset let pozneje njegove besede še vedno držijo.

Pojasnilo: Janez Kocijančič meni, da odgovorov na vprašanja, ki smo mu jih zastavili pred pisanjem portreta, v članku nismo povzeli korektno. V uredništvu smo prepričani nasprotno – da so bili odgovori uporabljeni korektno in ob upoštevanju konteksta, v katerem so bili podani. O tem se lahko bralci sami prepričate. Objavljamo odgovore na vseh 23 zastavljenih vprašanj. 
 

1. Dolga leta ste delovali v politiki. Kaj bi po vašem moral biti slovenski nacionalni interes?
Ko narod pridobi svojo državnost, postane nacija. Vsaka nacija ima svoje nacionalne interese na vseh področjih svojega obstoja – torej v politiki, gospodarstvu, znanosti, izobraževanju, kulturi, športu. Te interese določajo za to pristojna telesa (organi). Za državo te organe določata ustava in zakon. Preprosto povedano, narod ki nima ali pa ne zna izoblikovati svojih interesov, ni nacija.

2. Ali svetujete stranki SD, katere člane ste?
Ne, po svojih zmožnostih pa kot član sodelujem pri njenem delu.

3. Kolikokrat na mesec jo obiščete glede na to, da ste član njenega Sveta modrecev?
Sveta modrecev stranka sicer nima, gre za novinarsko raco. Kot član seveda imam redne stike s stranko, njen sedež pa obiščem redkokdaj, saj nobena stranka ne deluje le na svojem sedežu.

4. Kakšno je vaše mnenje o predsednikovanju g. Židana?
Predsednika Židana podpiram.

5. Ste še vedno v rednih stikih z g. Milanom Kučanom? Ali ima po vaši oceni še vedno vpliv, ki mu ga pripisujejo? Kako bi opisali svoj vpliv na politična in gospodarska dogajanja v Sloveniji? Imate kakršno koli funkcijo v Forumu 21?
Z Milanom Kučanom sva že petdeset let prijatelja in sodelavca. Prvič sva v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja sodelovala v univerzitetnem odboru Zveze študentov ljubljanske univerze. Kakšen vpliv ima Milan Kučan danes, je stvar različnih ocen. Po mojem mnenju, glede na njegove izkušnje, modrost in ugled, mnogo premajhnega.

Ne verjamem, da imam kakšen poseben vpliv na politična in gospodarska dogajanja v Sloveniji. Če že, ga imam na temelju dela in argumentov, gotovo pa ne na temelju moči in funkcij. Imam pa v večini zadev svoja mnenja, ki jih ne skrivam in jih tudi ne nameravam skrivati.

V Forumu 21 sem član in občasno sodelujem pri njegovih razpravah.

6. V vašem življenjepisu je mogoče prebrati, da ste bili tesni sodelavec g. Staneta Kavčiča, zaradi česar ste morali politiko zapustiti. Kljub temu ste domala takoj zatem prevzeli vodenje dveh uglednih državnih podjetij, najprej Interexporta, nato še Adrie Airways. Kako je bilo to mogoče, če ste bili politično neprimeren kader?
Iz vlade oziroma Izvršnega sveta SRS, katerega član (minister) sem bil, sem odšel za pripravnika na sodišče,

Vodenje Interexporta Ljubljana sem prevzel slabo leto kasneje – na osnovi vabila vodstva tega kolektiva in pobude takratnega predsednika gospodarske zbornice Slovenije Leopolda Kreseta. Pred tem so me povabili v nekaj večjih podjetij (Slovenijales, Mladinska knjiga) vendar moje vodenje teh podjetij takrat politično ni bilo zaželeno.

V Adrio (takrat se je imenovala Inex Adria Aviopromet) sem odšel kakih deset let kasneje.

Podjetji seveda nista bili v državni lasti, saj so bila takrat vsa podjetja v družbeni lasti in z delavskim samoupravljanjem. Vodilne ljudi pa so iskali in volili delavski sveti. Z iskanjem službe in kasneje pri delu sem imel kar nekaj problemov, podobno kot tudi drugi, ki so veljali za pripadnike Staneta Kavčiča oziroma za t.i. »anarholiberalce«. Tako stanje je trajalo vsaj deset let.

7. Kako bi ocenili vaše delo na čelu podjetja Interexport? S čim se je ukvarjalo podjetje?
Svojega dela ne bi želel ocenjevati. Podjetje Interexport je vseh devet let, ko sem ga vodil, dobro poslovalo, ukvarjalo pa se je z zunanjo in notranjo trgovino, projektnim inženiringom in turizmom.

8. Zakaj ste se leta 1982 odločili prevzeti vodenje Adrie Airways? Kdo vas je povabil na ta položaj? Kako bi ocenili stanje, v katerem ste družbo v začetku devetdesetih let zapustili?
V Inex Adrio Aviopromet so me povabili tako iz tega kolektiva kot iz takratne vlade (izvršnega sveta). Podjetje je bilo po nekaj zaporednih letalskih nesrečah v zelo težkem položaju.

Adria se je v obdobju mojega vodenja osamosvojila, po rezultatih pa je bila nekaj let v vrhu jugoslovanskega gospodarstva. Za vodenje podjetja sem dobil Kraigherjevo nagrado, (danes nagrado GZS). Stanje podjetja, ko sem ga zapuščal, je bilo solidno, saj je imelo odličen strokoven kolektiv, poleg tega pa je bila vrednost njegovega premoženja precej večja kot je bila njegova zadolženost (letala se v letalski industriji kupujejo na kredit). So pa na položaj podjetja vplivale splošne razmere – izguba trga, saj je Adria kot pretežno čarterska družba letela na Jadran torej na Hrvaško in v Črno goro, kar pa po razpadu države naenkrat ni bilo več mogoče, poleg tega so nam jugoslovanske oblasti precej časa prepovedale letenje. Doživeli smo tudi napad jugoslovanskega vojnega letalstva na Brnik, kjer je bilo močno poškodovanih nekaj letal, zgorelo pa je tudi skladišče rezervnih delov.

9. V vašem življenjepisu na spletni strani Wikipedia je mogoče prebrati, da ste bili v osemdesetih letih zaradi simpatij do kosovskih Albancev pod nadzorom vojaške policije. Ali to drži? Če, kako je mogoče, da ste kljub temu vodili enega najpomembnejših republiških transportnih podjetij?
O tem sam ne vem veliko, pa tudi »mojega« življenjepisa v Wikipedii ne poznam. Izraz »simpatije« ni primeren, saj sem se zavzemal za enakopravnost vseh narodov in narodnosti v Jugoslaviji, torej tudi Albancev. O tem sem nekajkrat javno govoril na sejah Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu. Med drugim sem tam predlagal abolicijo za Azema Vlasija, ki so ga zaprle Miloševičeve srbske oblasti.

Adria Airways seveda ni bila samo republiško transportno podjetje, ampak pomembno podjetje za vso državo. Ker sem bil v tistem času, več kot poldrugo desetletje po padcu Staneta Kavčiča, delegat v slovenskem parlamentu in član jugoslovanskega vodstva Zveze komunistov, me najbrž ni bilo tako enostavno zamenjati. Po mojem vedenju vojaška obveščevalna služba tudi ni imela posebnega vpliva na kadrovsko politiko v Sloveniji.

10. Zakaj ste se leta 1993 odločili prevzeti Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD)?
Za predsednika Združene levice socialnih demokratov me je na združitvenem kongresu predlagalo vodstvo ZKS-SDP (Zveza komunistov Slovenije – Stranke demokratične prenove). Moji tovarišice in tovariši so me prepričali, da bi bilo primerno, da vodenje stranke prevzamem jaz. Na kongresu sem bil izvoljen z veliko večino. Moja temeljna naloga je bila, da skupaj s sodelavci stranko pretežno komunističnega izvora preoblikujemo v moderno socialno demokratsko stranko, kar nam je tudi uspelo.

11. Kako kot nekdanji predsednik stranke gledate na obdobje in smer stranke v času, ko jo je vodil Borut Pahor? Ali menite, da ste eden od "stricev iz ozadja", ki jih je pred leti omenjal aktualni predsednik republike?
Boruta Pahorja sem pri vodenju stranke podpiral, na nekatera njegova stališča pa sem imel tudi kritične pripombe, ki sem jih običajno javno povedal. Izraz »strici iz ozadja« se mi ne zdi primeren, saj odraža neustrezen odnos do starejših uglednih ljudi.

Vendar na drugi del vprašanja lahko odgovori le Borut Pahor.

12. Zakaj Združena lista v vašem času nikoli ni v političnem smislu rehabilitirala Staneta Kavčiča? Ali ste se v letih Kavčičevega političnega izgnanstva z njim kadarkoli sestali?
Stane Kavčič je živel in umrl kot član Zveze komunistov Slovenije. Bil je iskren levičar in nikdar ni bil zaradi ničesar obsojen, zato tudi nobena rehabilitacija ni bila potrebna. Je pa stranka v svojih programskih dokumentih pozitivno ocenila njegovo vlogo in delo. Politični odnos do Kavčiča se je začel spreminjati že ob njegovem pogrebu, simbolično pa se je povsem spremenil ob otvoritvi njegovega spomenika pri grobnici herojev, pri čemer sem aktivno sodeloval.

S Stanetom Kavčičem sem se nekajkrat sestal tudi po njegovi in moji odstavitvi. Kmalu sva oba ugotovila, da so najini sestanki spremljani in nadzorovani, zato sva jih sporazumno prekinila. Stike sva obdržala na drug način.

13. Kako pazite na (ne)prepletanje funkcije športnega funkcionarja s svojim svetovalnim delom za konkretna podjetja?
S športnim delom se že desetletja ukvarjam v prostem času, svetovanje pa izvajam v okviru podjetij in na strokovni ravni. Dejavnosti se v ničemer ne prepletata. Vedno sem pazil, da ne bi prišlo do konflikta interesov.

14. Kakšno vlogo ste imeli v postopku prodaje Droge Kolinske?
V procesu prodaje Droge Kolinske nisem sodeloval. Smo pa krajši čas strateško svetovali Atlantik Grupi.

15. Kakšno vlogo ste imeli pri naložbah NFD na Hrvaškem?
Nobene.

16. V kakšnih odnosih ste z g. Zlatko Matešo? Vam je kadarkoli pomagal priti v stik z g. Ivico Todorićem?
Zlatko Mateša je predsednik Olimpijskega odbora (komiteja) Hrvaške in je moj odlični prijatelj. Skupaj sodelujeva tudi v Izvršnem odboru Evropskih olimpijskih komitejev, kateremu trenutno predsedujem. Vsekakor mi ni nikoli pomagal priti v stik z g. Ivico Todorićem, saj takega stika sploh ni bilo. Gospoda Todorića ne poznam in ga nisem še nikoli srečal.

Prosim pa, da vsem tistim, ki mi neuspešno in neutemeljeno podtikajo, da sem imel kar koli pri prodaji Mercatorja, sporočite, naj se pogledajo v ogledalo.

17. Kdo so podjetja, ki jim svetujete v Sloveniji? Ali so med njimi tudi podjetja v lasti državi? Je vaša stranka tudi Riko?
Svetovalne pogodbe so zaupne narave in o njihovi vsebini, partnerjih in podobnem nihče ne obvešča javnosti. Z državnimi podjetji v Sloveniji ne sodelujem, čeprav tudi to ne bi bilo v nasprotju z zakonom.

18. Koliko znaša vaša urna postavka v dejavnosti poslovnega svetovanja? Ste konkurenčni v primerjavi z drugimi ponudniki teh storitev na trgu?
Cene svetovalnih storitev se zelo redko določajo na temelju urnih postavk, ampak na temelju obsega in kvalitete storitev. Cene svetovanj so poslovna skrivnost.

19. Koliko ur v povprečju (po lastni oceni) porabite za svetovanje tujemu investitorju ob prihodu v Slovenijo?
Pri prihodu tujih investitorjev v Sloveniji doslej nisem sodeloval. Strateško svetovanje seveda ni del nakupov in prodaj podjetij.

20. Zakaj ste za svetovanje ustanovili več podjetij v ZDA? Kakšna je njihova funkcija?
V ZDA sodelujem pri enem samem podjetju – JAN Consulting Ltd v New Yorku. Podjetja, ki so včasih omenjena v tisku, so bila ustanovljena za posebne naloge npr. za ustanovitev Slovenske hiše na Olimpijskih igrah v Atlanti ipd. in že dolgo – najmanj deset let – ne poslujejo. Kot takratni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, torej ex lege njegov zakoniti zastopnik sem le podpisal registracijske papirje. Podobno velja tudi za vse druge, že zdavnaj ugasle firme.

Funkcija JAN Consultinga je pridobivanje stikov in informacij na najzahtevnejšem in najbolj informiranem trgu na svetu.

21. Ste še vedno član upravnega odbora družbe FIS Marketing AG? Kolikšne prihodke vam prinaša ta funkcija? S čim se ukvarja ta družba? Koliko letnih prihodkov ustvari?
Kot podpredsednik Mednarodne smučarske zveze (FIS) sem predsednik Upravnega odbora družbe FIS Marketing AG, ki jo je FIS ustanovil skupaj z družbama Infront in Tridem.

Funkcija je, kot vse druge dolžnosti v Mednarodni smučarski zvezi, amaterska in na tej osnovi ne dobivam nobenih prihodkov.

Družba prodaja pravice trženja, ki pripadajo FIS, in tako zanjo ustvarja prihodke. Tako letno ustvari okoli 2,5 milijonov švicarskih frankov prihodkov. Naj dodam, da za svoje delo v športu nikdar in nikjer nisem dobil nobenega plačila.

22. Ali pri svojem svetovalnem delu uporabljate sredstva (avtomobile) katere koli slovenske športne ali druge organizacije?
Vozim se izključno s svojim avtomobilom. Drugega, razen morda ženinega, sploh nimam na razpolago.

23. Krčijo se sredstva za slovenski šport. Ali vidite kot dolgoletni športni funkcionar odgovornost za to?
Za krčenje sredstev za slovenski šport so odgovorni tisti, ki jih zmanjšujejo. Če že postavljate takšno vprašanje, najbrž veste, da je bilo teh sredstev sorazmerno več v času, ko sem vodil Olimpijski komite Slovenije. Za to pa sem bil takrat res neposredno odgovoren!

Komentarji

45

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • marjonka / 04.03.2017. ob 09:09 +15 0

    V Sloveniji takih kot je on, ne bo zlepa zmanjkal......

    +15 0
  • nisemhlapec / 04.03.2017. ob 08:34 +14 0

    Pripadnik stare garde, s prsti vseskozi v kozarcu z marmelado. Prisoten povsod, kjer se suče denar. Eden poslednjih grobarjev Slovenije.

    +14 0
  • milanček / 04.03.2017. ob 08:38 +13 0

    Če bi bila Slovenija pravna država, bi ta komunajzarski kriminalec sedel ža vrsto let! Ker imajo on in njegovi glavno besedo, je Slovenija tam kjer je, v kurcu!

    +13 0
delitve: 73
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin