Sobota, 4. 2. 2017, 5.00
6 let, 1 mesec
Slovenija smučarska dežela? Že dolgo ne več.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,95
15
Slovenska smučišča so prezadolžena, večinoma poslujejo z izgubo, nimajo denarja za investicije, tepejo jih mile zime, bližina tujih smučišč in pomanjkanje širše turistične ponudbe. Kakšna je njihova prihodnost v času tretje faze privatizacije?
Ernest Kovač, predsednik Združenja slovenskih žičničarjev, te dni pogosto gleda v nebo: "Upam, da v prihodnjih dneh ne bo odjuge, saj nam gre letos zelo dobro."
Na smučišču Golte, ki ga vodi že od leta 2002, je bilo v četrtek 80 centimetrov snega. Čez tri tedne bodo zimske počitnice, ki so za smučišča pri nas vrhunec sezone. Že zdaj pa kaže dobro. "Letošnja sezona je precej boljša od lanske. Po prihodkih bi rekel, da za okrog dvajset ali celo trideset odstotkov. Trend se dviguje. To pripisujem dobrim snežnim razmeram, dvigu kupne moči v Sloveniji in porastu dnevnega smučanja," pojasnjuje.
Lahko več takšnih sezon reši težak finančni položaj slovenskih smučišč? "Nikakor ne," odgovarja Kovač.
Rdeče številke in mile zime
Pogled na slovenska smučišča je te dni precej lepši od pogleda na njihovo finančno sliko. Gospodarska kriza jim ni prizanašala. Smučišča, ki so vlagala v žičnice, hotele ali drugo infrastrukturo, so danes prezadolžena, nekateri njihovi upravljavci pa so končali v stečaju.
Najodmevnejši primeri so Mariborsko Pohorje, Kope in Kanin, najvišje ležeče slovensko smučišče, ki je po štirih letih spet začelo obratovati decembra. Že pred tem sta prenehali obratovati smučišči Kobla in Zatrnik, nato še Zelenica, saj si občina Tržič ni mogla privoščiti vzdrževanja.
"Najprej moramo vedeti, kdo je lastnik. Šele potem se lahko pogovarjamo o razvoju," opozarja predsednik združenja slovenskih žičničarjev Ernest Kovač.
Za nameček je recesija smučanje, nekoč neizbežen del identitete dežele pod Alpami, dokončno premaknila v kategorijo luksuznih dobrin. Smučanje že zdavnaj ni več obvezni del slovenske kulture, ampak vse bolj privilegij za ljudi iz višjih dohodkovnih razredov. Mnogi od teh se na smučanje raje odpravijo v Avstrijo ali Italijo, državi z večjimi naravnimi danostmi, kjer so smučišča zgolj del celostnega turističnega paketa posameznih dežel.
V zadnjih letih so zato slovenska smučišča večinoma ustvarjala izgubo – na vsak evro v povprečju 25 centov (pri vsakem zasluženem evru 1,25 evra odhodkov). Največjo izgubo so zabeležila v letih 2013 in 2014, ko jih je doletela še ena najtoplejših zim v zgodovini. Zaradi krize so ostala ujeta v primež finančno šibkih ali celo propadlih upravljavcev, zastarele infrastrukture, naravnih omejitev, globalnega segrevanja in nerazumevanja države, ki v resnici ne ve, kaj bi z njimi počela.
Večina jih je globoko v rdečih številkah, nekatera pa se počasi pobirajo.
Nekoč smo bili na ravni Avstrije
Da bi razumeli težave slovenskih smučišč, je treba iti nekaj desetletij nazaj. V šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so se v Sloveniji začeli zametki smučarskega turizma.
Leta 1957 je začela delovati pohorska vzpenjača, leto dni pozneje pa dvosedežnica na Krvavcu. "To je bil čas, ko tudi v Avstriji še ni bil razvit gorski turizem. Imena, ki jih danes poznamo kot mondena smučarska središča, so bile vasi, za katere ni vedel nihče," se spominja Gorazd Bedrač, dolgoletni vodja tekmovanja za Zlato lisico in nekoč tudi 15-odstotni solastnik propadlega Športnega centra Pohorje.
Ministru za infrastrukturo Petru Gašperšiču žičničarji očitajo, da zanje nima posluha.
"Šele žičnice so v tiste kraje prinesle dejavnost, ki je bila zanimiva za trg. Avstrijci so takoj razumeli, da je to lahko temelj za celostni razvoj turizma," poudarja Bedrač. V Sloveniji je bilo drugače. Že leta 1968 je Delo pisalo, da v Kranjski Gori ni družabnih prostorov, zato so kulturne prireditve redke, da je premalo zabavnih večerov in da včasih sploh ni mogoče kupiti spominka.
Čeprav so nekateri Slovenci že v sedemdesetih letih na smuko odhajalo v tujino, se je doma po letu 1980 in prvi zmagi Bojana Križaja v svetovnem pokalu zgodila smučarska revolucija. Smučalo je staro in mlado – v šoli v naravi, na sindikalnih izletih in počitnicah. Otroci so v "pancerje" prvič stopali na manjših, pogosto brezplačnih smučiščih v neposredni bližini mest in krajev.
Smučanje je bilo del popularne kulture, celo mehanizem kolektivne identifikacije z nacionalno in srednjeevropsko identiteto. Akcija Podarim dobim, namenjena financiranju smučarske reprezentance, je bila dejansko samoprispevek, ki so ga z veseljem plačevali vsi. Smučarji Rok Petrović, Bojan Križaj, Jure Franko, Mateja Svet in drugi so bili kultni heroji naroda.
Morda vas na Siol.net zanima še:
Žičnice so gradili z dragimi posojili
Teh časov je že zdavnaj konec. Smučanje je v samostojni Sloveniji izgubilo mitski status. V priljubljenosti se je postopoma umaknilo drugim športom, celo nogometu, kar si je bilo nekoč nemogoče predstavljati.
V tranziciji je izginil tudi večji del baze. Krajevna smučišča so propadla, smučanje pa je izginilo iz šol. Od uvedbe devetletke v začetku prejšnjega desetletja udeležba smučarske šole v naravi ni več obvezna. Generacije otrok so tako odraščale, ne da bi stopile na smuči. Socialne stiske, ki so se okrepile s krizo, so zanimanje za smučanje še dodatno zmanjšale. Že v devetdesetih letih je bila infrastruktura na smučiščih zastarela in dotrajana.
"Za imena avstrijskih vasi, ki jih danes poznamo kot mondena smučarska središča, pred petdesetimi leti ni vedel nihče," poudarja Gorazd Bedrač.
Že brez drugih šokov bi se slovenska smučišča, ki so v veliki večini življenjsko odvisna od domačih gostov, znašla v težavah. Če k temu prištejemo še relativno nizko nadmorsko višino, vedno toplejše zime in neposredno bližino tujih, precej večjih smučišč, je jasno, da si pravice do napake v korakih niso smela privoščiti. A zgodilo se je prav to.
V zlati dobi delniških tečajev in finančnih balonov se je marsikatero slovensko smučišče odločilo rešiti svojo ključno težavo – zastarelo žičniško infrastrukturo, zgrajeno še v času socializma. Odločali so se za investicije, ki so bile z vidika obsega poslovanja astronomske. Smučarska središča so jih takrat financirala na enak način kot menedžerji odkupe, podjetja pa prevzeme – s posojili.
Ujela so se v past. Posojila, ki so jih najemala smučarska središča, so imela visoke, več kot šestodstotne obrestne mere. Njihova ročnost je znašala le do osem let, čeprav so smučišča s tem denarjem financirala dolgoročne investicije, ki bi jih morala odplačevati več desetletij.
Agonija Pohorja in Kanina
Ko je nastopila kriza, banke niso imele milosti. "Ker jih niso želele več reprogramirati, se je stvar sesula. Čeprav centri delajo dobro, je infrastruktura tako draga, da si je sami ne morejo privoščiti. Samo v Mariboru so investirali dvanajst milijonov evrov," je pojasnil Ernest Kovač, predsednik združenja slovenskih žičničarjev.
Leta 2012 se je začela agonija Športnega centra Pohorje, upravljavca mariborskega smučišča, ki je – domnevno tudi zaradi finančnega izčrpavanja – končal v stečaju. Istega leta je v težave padla družba ATC Kanin, ki je s težavo vračala lizinške obroke.
Mariborsko smučišče danes obratuje le zaradi občine, ki ga pred vsako zimo rešuje z veliki finančnimi vložki, saj bi morala v nasprotnem primeru vračati evropski denar. A vsi zapleti med občino in največjo upnico, Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), še vedno niso rešeni. V stečajni masi je še vedno tudi ruški del štajerskega smučišča, ki v zadnjih letih posluje z izgubo.
Smučišče Kanin je dan pred lanskim božičem odprl predsednik republike Borut Pahor.
Na Kaninu so izgubili več let. Kljub pomoči občine Bovec je pred štirimi leti zaprlo vrata. Prihod podjetja iz Andore, ki naj bi prevzelo njegovo upravljanje, je preprečila nesreča kabinske žičnice, ki je onemogočila edino pot s slovenske strani na Kanin. Popravilo, ki naj bi po prvotnih ocenah stalo 50 tisoč evrov, je prehitel stečaj ATC Kanin. Kupca, ki bi obudil smučišče, dolgo časa ni bilo, saj največji upnik, nekdanji Hypo Leasing, ni želel sprejeti domnevno prenizkih ponudb.
Na koncu je na pomoč priskočila država, ki je v obnovo smučišča vložila dobrih šest milijonov evrov, od tega je večinoma šlo za evropski denar. Ob ponovnem odprtju je Kanin obiskal predsednik republike Borut Pahor, severni Primorec in predsednik vlade v času gospodarske krize, ki je z vso silo udarila po slovenskih smučiščih.
Povprečna vlečnica je stara tri desetletja
So bile te investicije res nujne? Uradni podatki ne dopuščajo dvoma: žičniška infrastruktura v Sloveniji je zastarela, celo predpotopna. Že leta 2008, v zadnjem letu pred krizo, so bile vlečnice na slovenskih smučiščih povprečno stare 28 let. Sedežnice so bile v povprečju stare skoraj dvajset let, dostavne žičnice pa še dobro leto dni več.
Brez obnove infrastrukture bi lahko večina smučišč zaprla svoja vrata. Bi se lahko torej težavam vsaj deloma izognila z bolj sprejemljivimi finančnimi viri, recimo z evropskimi sredstvi?
"V resnici nismo imeli možnosti, da bi jih dobili. V prejšnji finančni perspektivi so bila na voljo sredstva, a je bilo z njimi mogoče pokriti le do 25 odstotkov vrednosti naložbe. Pri dvanajstih milijonih evrov to pomeni, da moraš devet milijonov evrov še vedno najti sam. To je za smučišča nemogoče," odgovarja Kovač. Drugače menijo na ministrstvu za gospodarstvo, kjer poudarjajo, da so smučarski projekt z evropskim denarjem raje črpali za gradnje namestitvenih zmogljivosti.
Je rešitev podražitev vozovnic? Ne, ker je tujina preblizu.
"Ob cenah smučarskih vozovnic, ki jih imamo v Sloveniji, in velikih finančnih bremenih preteklih investicij si večjih investicij v žičnice žal ne moremo privoščiti," se strinja Boštjan Mencinger, predsednik uprave Žičnic Vogel Bohinj, ki upravljajo smučišče na Voglu. Najvišja cena dnevne smučarske vozovnice v Sloveniji trenutno znaša 32 evrov. Na posameznih smučiščih je treba za vozovnico in malico odšteti le 11 evrov.
Velikega manevrskega prostora za podražitve ni. V Avstriji in Dolomitih se cene v visoki sezoni začnejo že pri 55 evrih, pri čemer slovenska smučišča, omejena z nižjo nadmorsko višino južnega kraka Alp in drugimi naravnimi omejitvami, z njimi seveda ne morejo tekmovati.
Samo Alta Badia v italijanskih Dolomitih ima 130 kilometrov smučarskih prog. To je skoraj polovica vsote dolžin prog na vseh 42 slovenskih smučiščih (275 kilometrov). Za primerjavo: vozovnica Super Ski Pass smučarjem v Dolomitih omogoča smuko na dvanajstih smučiščih v skupni dolžini 1.220 kilometrov, kar je enako razdalji med Ljubljano in Baltskim morjem.
Izumljamo toplo vodo
Kje je torej rešitev? Gorazd Bedrač meni, da v Sloveniji izumljamo toplo vodo. "V tujini so že zdavnaj spoznali, da en evro, vložen v žičniško infrastrukturo, prinese sedem evrov na drugih področjih turizma – v prenočiščih, restavracijah, trgovinah, bazenih in bencinskih servisih," je pojasnil. Žičnice dajejo kruh tudi gradbincem, vzdrževalcem, prodajalcem športne opreme, obrtnikom, kmetom …
"Osredotočili smo se na stvari, ki jih lahko storimo sami. Že nekaj let krepimo poletno ponudbo," poudarja predsednik uprave Žičnic Vogel Bohinj Boštjan Mencinger.
Naštel je več primerov: "Velika smučišča na Južnem Tirolskem še danes dobivajo nepovratna sredstva za gradnjo, včasih celo do 80 odstotkov vrednosti naložbe, čeprav ustvarjajo dobiček. V Avstriji jih sofinancirajo dežele, posojila pa najemajo z ročnostjo trideset let in po obrestni meri okrog dveh odstotkov."
V analizi lastništva, organizacijskih oblik in načina financiranja žičniških naprav v alpskih državah, ki jo je pred časom za državni zbor opravila Nina Zeilhofer, je teh primerov mogoče najti še več.
V Franciji lahko smučišča računajo na proračunske vire iz številnih resorjev, davčne spodbude pri DDV in prispevke lokalnih oblasti. Na Bavarskem dobivajo denar iz stalnih in začasnih shem finančnih spodbud, prav tako pa jim propada del izkupička od nočitvenega davka, ki ga pobirajo občine z velikim turističnim prilivom.
Avstrijski model uspešno kopirata Češka in Slovaška. Celo Črna gora v zadnjem času pospešeno ureja več smučišč.
Najbolje delujoča žičnica je v – Ljubljani
Smučarska središča pri nas so zato večinoma prepuščena sama sebi. Od leta 2004 je ministrstvo za žičniško infrastrukturo namenilo skoraj 24 milijonov evrov nepovratnih sredstev za sofinanciranje investicij, skupaj vrednih 63 milijonov evrov. Na leto torej v povprečju dva milijona evrov. Na ministrstvu za gospodarstvo "trenutno ne načrtujejo posebnih ukrepov za subjekte s področja upravljanja žičnic".
Ljubljanska vzpenjača je najbolje delujoča žičnica v Sloveniji.
Načrti so veliki. V Kranjski Gori želijo postaviti kabinsko žičnico do Vitranca, na Golteh pa šestsedežnico. Toda na podporo lokalne skupnosti pri investicijah težko računajo. Tudi zato, ker je Slovenija regionalizacijo izpeljala drugače kot države, kjer smučišča podpirajo finančno močne dežele. Če je vsaka vas svoja občina, seveda ni mogoče pričakovati, da bi imela denar za vzdrževanje dragih naprav, čeprav prav zaradi njih tja prihajajo turisti.
"Ali veste, katera žičniška naprava v Sloveniji ustvari največ prevozov? To je vzpenjača na Ljubljanski grad. Investicija vanjo se je s poslovanjem v dobrih desetih letih že pokrila. A takšen nakup si lahko privošči le občina, kot je ljubljanska. Druge pač ne," je poudaril Kovač.
Država je leta, ko so slovenska smučišča dihala na aparatih, izkoristila za – pisanje strategij. Najnovejšo, petletno strategijo trajnostne rasti, ki bi povečala konkurenčnost Slovenije kot turistične destinacije, ki bi s tujimi gosti ustvarila tri milijarde evrov prilivov, pišeta podjetje Horwath HTL in ljubljanska ekonomska fakulteta.
"Naša smučišča niso in ne morejo biti primerljiva z večjimi smučarskimi središči v sosednjih državah niti po kapacitetah prog niti z vidika spremljajoče ponudbe. To je treba upoštevati pri oblikovanju koncepta nadaljnjega razvoja in izkoristiti potencial za razvoj novih produktov, ki bodo bolj specializirani in temeljili na naših prednostih," poudarjajo na ministrstvu za gospodarstvo.
Sekretar, ki je kriv, da ni načrta, je danes minister
Leta 2008 je strategijo razvoja žičničarstva za ministrstvo za promet pripravljal tudi Gorazd Bedrač. "Ob pripravi zakona o Triglavskem narodnem parku (TNP) se je država zavezala, da bo za potrebe žičničarstva in smučišč financirala izdelavo državnega lokacijskega načrta. Ko smo se sestali s takratnim državnim sekretarjem na ministrstvu za infrastrukturo, nas je naprej vprašal, kdo bo ta načrt plačal," pripoveduje Bedrač.
Ta sekretar je bil Peter Gašperšič, zdaj minister za infrastrukturo, ki mu žičničarji danes očitajo, da za njihove težave nima posluha.
"Tega državnega lokacijskega načrta še danes ni. Tako na Voglu še vedno ne morejo delati umetnega snega," opozarja Bedrač. Kot dodaja Mencinger, sta zaradi tega ves december delovala le otroški pogon in smučišče Brunarica: "Sredi januarja je zapadlo nekaj snega, a je bil suh in ga je na izpostavljenih delih odnesel veter. Za zdaj je obisk enak kot lani, torej relativno slab, a računamo, da bomo po sneženju v teh dneh v prihodnjih mesecih izpad nadoknadili tako kot lani."
"Veliko težav bi bilo mogoče preprosto rešiti, če bi država dostavne žičnice opredelila kot javni potniški promet. Potem bi bile kot javna gospodarska služba upravičene do državnega denarja," meni Bedrač.
Avstralski Slovenec kupuje smučišča
Kovač poudarja, da bo od ureditve subvencioniranja odvisno tudi, ali bo smučiščem v času tretje faze privatizacije uspelo pridobiti nove lastnike.
Katera smučišča so na prodaj
Večina največjih smučarskih središč je trenutno v nekakšnem lastniškem vakuumu.
- Rogla in Krvavec sta na prodaj. Obe smučišči, ki poslujeta z manjšim dobičkom, skupaj s hotelskimi zmogljivostmi obvladuje Unior, ki mora turistično dejavnost prodajati zaradi dogovora z bankami. Že v teh dneh naj bi naposled prodali RTC Krvavec, za katerega se zanima občina Cerklje, ki je edina oddala ponudbo.
- Golte so v večinski lasti finančno upehanega Premogovnika Velenje, ki družbi zaradi lastnih težav ne bo več mogel dolgo zagotavljati svežih sredstev za pokrivanje obveznosti in vzdrževanje solventnosti.
- Za Kanin se spet zanimajo Andorci.
- Hotel Cerkno, upravljavec tamkajšnjega smučišča, je v lasti Certe. Delnice krovne družbe v tej skupini v zadnjih mesecih poceni kupuje neznani vlagatelj, zaradi česar se širijo informacije o sovražnem prevzemu. Hotel Cerkno je med letoma 2013 in 2015 skupaj ustvaril 4,5 milijona čiste izgube.
Med večjimi smučišči ima za zdaj strateškega lastnika le Vogel. Večinski delež podjetja Žičnice Vogel Bohinj je od leta 2015 v lasti Anthonyja Tomažina, podjetnika in častnega konzula Slovenije v Sydneyju. Na seznamu nakupov avstralskega Slovenca so se v zadnjih letih znašli vila Mangart na Bledu, nekdanja hiša Bineta Kordeža v Lescah, ljubljanski Nebotičnik, znana ljubljanska kavarna Opera Bar in računalniško podjetje RRC, ki je v zadnjih petnajstih letih za finančno upravo (Furs) opravila za več kot 32 milijonov evrov poslov.
Tomažin je tudi največji, 29-odstotni lastnik upravljavca smučišča v Kranjski Gori, ki je bil pred tem v lasti Športnega centra Pohorje, v zadnjih letih pa se je prav tako borilo za preživetje in zbiralo denar za zagon sezone. V Kranjski Gori, kjer beležijo velik porast gostov iz držav nekdanje Jugoslavije, imajo velike načrte, a je ovira ob dolgoletni premajhni povezanosti vseh turističnih igralcev v tem kraju tudi njegova nizka nadmorska višina (800 metrov). Tomažina nam za pojasnila ni uspelo priklicati.
"Najprej moramo vedeti, kdo je lastnik. Šele potem se lahko pogovarjamo o razvoju," opozarja Ernest Kovač. Čeprav je nekaj večjih smučišč tako ali drugače lastniško povezanih z državo, ta o njih očitno ne razmišlja na enak način, kot to počno v Franciji. Tam so že v osemdesetih letih 14 smučarskih središč, ki imajo skupaj 542 naprav, združili v delniško družbo, jo dali na borzo in kapital porabili za vlaganja. Njen najpomembnejši lastnik so finančne institucije, povezane z državo.
Avstralci Slovenec Anthony Tomažin je večinski lastnik upravljavca smučišč na Voglu in 29-odstotni lastnik upravljavca v Kranjski Gori.
"Brez poletja ni Vogla"
Primer nasprotne prakse je Švica. Njen smučarski turizem je že nekaj časa daleč od slave iz osemdesetih let. Med razlogi je po oceni analitika Laurenta Vanata, ki je lani pripravil več kot dvesto strani dolgo primerjalno analizo smučišč v 66 državah sveta, tudi preveliko število upravljavcev, včasih celo na istih pobočjih. Več jih je zato zašlo v finančne težave, kar se je poznalo pri vlaganjih.
Svoje delo bodo seveda morala opraviti tudi smučišča in lokalni turistični delavci. Vsako od njih se znajde po svoje. Zanimivo je, da daleč najbolje med vsemi posluje prav Vogel, ki ima največ okoljevarstvenih omejitev. Že več let povečujejo prihodke in dobiček. Glavni razlog je zelo razvit poletni turizem, ki se dopolnjuje s hoteli v njihovi lasti.
"Osredotočili smo se na stvari, ki jih lahko storimo sami. Že nekaj let krepimo poletno ponudbo. Zadnja pridobitev sta viseča vrv (t. i. zipline, op. p.) in simulator skoka s padalom. Pod enotno streho smo spravili gostinsko in namestitveno ponudbo. Pokupili smo gostinsko-nastanitvene koče ob zgornji postaji nihalke," je dejal Boštjan Mencinger in jasno povedal, da "brez poletja tudi Vogla ne bi bilo". Lani so imeli 17 odstotkov več obiskovalcev kot v letu 2015 in 27 odstotkov več, kot je povprečje zadnjih deset let.
Nekateri priložnosti iščejo drugje. V Cerknem recimo stavijo na družinski turizem. "Skušamo se razlikovati od preostalih smučišč. Z dodatno ponudbo, nazadnje s termami, smo se deloma rešili odvisnosti od vremena. Po vzoru tujih smučišč smo se usmerili v adrenalinske parke. Poleti stavimo na goste iz tujine. Imamo veliko gostov iz Beneluksa. Računamo, da bodo toplice obiskovali spomladi in jeseni," nam je pojasnil Darjan Koder, menedžer marketinga v Hotelu Cerkno.
Po oceni Kodra je poletna turistična ponudba slovenskih smučišč velika težava. Izračun bi moral biti preprost. Povprečno slovensko smučišče je namreč med letoma 2010 in 2015 obratovalo le 108 dni ali nekaj manj kot tretjino leta. Preostane torej 267 dni, ko je gostom nekaj treba ponuditi.
Kaj bo glede smučišč pisalo v novi turistični strategiji, ki jo pripravlja ministrstvo za gospodarstvo Zdravka Počivalška?
Zakaj Avstrijcem uspeva?
Zakaj Avstriji to bolje uspeva kot Sloveniji? Bedrač odgovarja, da imamo težavo s prepoznavanjem resnih gospodarskih priložnosti: "Z izjemo morda Kranjske Gore ni zavedanja, da je treba kraj ponujati kot destinacijo. Vse je odvisno od lokalne politike. Vsi se pritožujejo, zakaj Kobla ne obratuje več, a se vsi poskusi obuditve vedno znova ponesrečijo. Šele ko Kanina ni bilo več, so v Bovcu ugotovili, kaj je pomenil za zimski turizem."
Težava Krvavca je recimo pomanjkanje postelj. Na smučišču z zmogljivostjo do več kot 14 tisoč smučarjev na uro jih imajo le 70, še 250 pa v dolini. Na ministrstvu za gospodarstvo poudarjajo, da med upravljavci žičniških naprav in drugimi ponudniki ni bistvenega povezovanja, zlasti finančnega: "V zadnjem času se v določenih destinacijah na tem področju zaznava manjše premike."
Opaziti je, da turistični delavci migajo. Že od leta 2001 je mogoče kupiti enotno smučarsko vozovnico za vsa smučišča v Sloveniji, s katero želijo zajeziti odliv turistov na tuja smučišča. Tudi Smučarska zveza Slovenije (SZS) že nekaj let s programom Šolar na smuči skuša vrniti zanimanje otrok za smučanje.
15