Ponedeljek, 26. 7. 2021, 17.04
3 leta, 3 mesece
INTERVJU: Benjamin SAVŠEK
Zlati Savšek: Tako dober, da ne bi upal še enkrat na brzice
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,14
4
"V ta olimpijski dan sem v zadnjih letih vložil toliko, da ne vem, kaj me čaka jutri," pravi Benjamin Savšek, ki je po bronastem Tadeju Pogačarju z zlato kolajno v slalomu v kanuju na divjih vodah dopolnil slovensko zbirko in po Tini Trstenjak v Riu de Janeiru znova poskrbel tudi za predajanje Zdravljice.
Po Štuklju, Miru Cerarju, ki na Japonskem opravlja vlogo vodje delegacije, Alenki Cuderman, Rolandu Pušniku, Iztoku Čopu, Luki Špiku, Rajmondu Debevcu, Primožu Kozmusu, Urški Žolnir, Tini Trstenjak in "zimski" Tini Maze se je namreč z zlatom na OI okitil še kanuist na divjih vodah Benjamin Savšek.
Na svoje tretje olimpijske igre je 34-letni Ljubljančan pripotoval s statusom zelo resnega kandidata za odličje, obenem pa trdno odločen, da po naslovih svetovnega in evropskega prvaka neizbrisen pečat pusti tudi na največjem športnem tekmovanju. V Londonu je bil leta 2012 osmi, štiri leta pozneje v Riu de Janeiru šesti. Da je svoje tretje olimpijsko dejanje pričakal v izvrstni formi, je dokazal že v kvalifikacijah in kljub napaki še v polfinalu. V finalu pa se je nato bolj kot s pritiskom ukvarjal z brzicami in postavitvijo ter s slednjo opravil tako hitro in elegantno, da je vse tekmece za sabo pustil za več kot tri sekunde.
V Sloveniji marsikdo ne ve, kdo je olimpijec in kdo olimpionik.
Kolikor vem, sem bil olimpijec že nekaj časa. Od danes sem tudi olimpionik. Je tako?
Drži. Je to nekaj, o čemer ste sanjali od trenutka, ko ste prvič zaveslali?
Vsekakor so bile to sanje. Sanje, ki so se danes uresničile. Vseeno pa kot otrok nisem prav veliko razmišljal o tem. Tudi tovrstnih sanj nisem imel. Kot prelomno točko bi označil olimpijske igre leta 1996 v Atlanti. Takrat je Andraž Vehovar osvojil srebrno odličje v kajaku. Spremljanje njegovega uspeha me je povsem potegnilo v ta šport. Sanje so prišle pozneje. Eno so sanje, nekaj drugega pa je trdo delo z mislijo na olimpijsko kolajno. Priznam, da sem v zadnjih letih veliko razmišljal o tem ter v kariero veliko vlagal. Kot bi nizal treninge za en sam dan. Današnji dan. Da, vmes so bili vzponi in padci. Danes se mi je vse poklopilo.
Prav zaradi opisanega ob odhodu v Tokio niste mogli biti povsem ravnodušni. Tudi vse napovedi potencialnih dobitnikov kolajn so vključevale vaše ime. Verjetno ste si nekaj bremena naložili tudi sami. Zato finalna suverenost še nekoliko bolj preseneča.
Vse, kar ste povedali, drži. V osnovi sem športnik, ki si ne želi nalagati preveč bremena. Toda tokrat je bilo malce drugače. Zato sem ponosen na to, da sem lahko pred finalom izklopil vse. Razmišljal sem le o tem, kako štartati in kakšen ritem ubrati. Slutil sem, kaj prinaša vrhunska vožnja. To je bil moj primarni cilj. Zdaj, ko je padlo breme, se še toliko bolj zavedam pritiska. Prav zaradi tega pa je moje veselje še bolj iskreno in zasluženo. No, potreboval bom tudi kakšno noč počitka, da vse skupaj prespim in povsem mirno in objektivno pogledam na to, kar se mi je zgodilo. Že zdaj pa se zavedam odmevnosti uspeha.
Ste že ob pogledu na finalni čas slutili, da se vam obeta zlata olimpijska kolajna?
Tako v Londonu kot tudi Riu sem imel v finalu kar nekaj težav. Tokrat pa sem opravil tako, kot sem si zamislil. Preplavil me je občutek zadovoljstva. Težko bi odpeljal bolje. Dovolj za zlato? Treba je bilo počakati.
"Zadovoljen bom, če bom svoj nastop opravil po najboljših močeh in si ne bom mogel prav nič očitati," se glasi ena od športnih puhlic. Je bila vožnja za to raven zadovoljstva?
Točno tako. Najprej sem sam pri sebi začutil, da je bila vožnja dobra. Ko sem videl še čas, sem bil o tem še toliko bolj prepričan. Tako dober sem bil, da ne bi upal še enkrat na progo.
Za piko na i so manjkali le vaši navijači in družina. Koga bi v tem trenutku najraje objeli?
Vse domače. Takoj po tekmi bi se najraje preselil domov in se veselil. Verjamem, da slavijo mojo zmago. Prav je, da jo. Navsezadnje so tudi vsi domači prispevali svoj delež. Dolga leta so me podpirali ali pa bili razumevajoči, ko me ni bilo.
Kakšne so bile danes vaše misli, ko ste se umaknili od vrveža in se znašli sami?
Tudi ko sem prišel v sobo, nisem bil sam (smeh, op. p.). Ob meni je bil Peter Kauzer. Vriskal je od navdušenja. Ker pa sem vedel, da njega tekma še čaka, sem ga le vprašal, kako mu lahko olajšam pripravo. Vem namreč, da potrebuje mir. Potrebuje fokus. Bi se mu pa ob tej priložnosti zahvalil za pomoč. Ponoči sem slabo spal. Po glavi so se mi pletle tekmovalne misli. Zjutraj sem bil zato malce zaskrbljen. Pero me je miril in usmeril na pravo pot. No, pa tudi podpora ostalih v ekipi ni izostala. Zato upam, da bo moja kolajna navdih za Kauzerja, Evo Terčelj in Aljo Kozorog.
Ko je Peter po naslovu svetovnega in evropskega prvaka osvojil olimpijsko srebro, je hitro namignil, kaj mu še manjka. Kaj manjka vam?
Recimo, da zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala. Trikrat sem bil drugi. A ko zdaj gladim kolajno, se dobro zavedam, da ima precej večjo težo kot vse ostalo v mojem športu. V svoji karieri sem zatorej res dosegel vse.
Se torej bojite trenutka, ko se boste znova znašli v čolnu?
Zaradi motivacije? Ne, ne, nikakor. Uživam v tem športu. Motiv ne bo sporen. Res pa je, da je bilo v današnji nastop vloženo toliko dela, da nisem imel časa za pogled v prihodnost. Vse je bilo podrejeno Tokiu.
Ne upate pogledati proti Parizu?
Upam, a zdaj želim uživati v trenutku. Nato bom imel čas za razmislek o prihodnosti. Toda ta šport me veseli. Tudi rezultati so vrhunski. Zato bom poskušal vztrajati.
Kakšni bodo dnevi po pristanku letala v Sloveniji?
Uf, veselje ob dejstvu, da sem doma z olimpijsko kolajno. Upam pa, da se bo znašel tudi čas za zajeten dopust.
4