Sobota, 11. 4. 2020, 19.35
4 leta
Intervju s slovensko odbojkarico Evo Mori
Kapetanka Slovenije odgovarja na očitke: Za to ni opravičila
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,72
3
Za Evo Mori je odlična sezona na Poljskem, kjer je pokazala, kaj zna.
Eva Mori, kapetanka slovenske odbojkarske reprezentance, je v obširnem pogovoru spregovorila o marsičem. O sezoni na Poljskem, navijačih, kot jih v odbojki vidiš le malokje, ter o prihodnosti v klubu in reprezentanci.
Čeprav odbojkarica iz Kanala ob Soči šteje šele 24 let, lahko govorimo o izkušeni igralki. V tujini igra že vse od 18. leta. Leta 2014 je iz Kamnika prestopila k Bergamu, kjer pa se v močni ekipi ni naigrala. Po treh sezonah je sledila selitev v Francijo, s čimer je zadela v polno. Spet je zadihala s polnimi pljuči in v vlogi prve podajalke lahko končno pokazala, kaj zna. Po dveh sezonah in enem naslovu francoskega prvaka je poleti sklenila sodelovanje s poljskim LKS iz Lodža in se tudi v tej močni ligi zelo izkazala. Osvojila je tretje mesto, ob tem pa so jo izbrali za najboljšo podajalko prvenstva. "Ta nagrada je ena od pomembnejših v moji karieri in dokaz, da dobro delam, vsekakor pa se tukaj ne nameravam ustaviti," pravi Primorka.
Pred dnevi smo se pogovarjali z Dejanom Vinčićem, ki nam je zaupal, kako so zaradi koronavirusa izpeljali deportacijo iz Poljske v Slovenijo. Nekaj podobnega ste doživeli tudi sami?
Tudi pri meni je bilo precej stresno. Zjutraj smo imeli še fitnes, naslednji dan tekmo, a hitro se je vse obrnilo. Poklical me je vodja ekipe ter mi zabičal, naj takoj pripravim kovčke in odidem, saj bodo že naslednji dan na Poljskem zaprli vse meje. V enem dnevu sem zmetala vse skupaj in odšla. O vsem sem obvestila tudi Dejana Vinčića, enako je storil še on.
Po klicu vodje ekipe je hitro pripravila kovčke in odpotovala proti domu.
Alena Pajenka pa nista obvestila?
Seveda sva, a pri njem je bila težava, da je bil tam s svojim avtom. A kot sem brala, mu na Poljskem nič ne manjka, tako da je tudi z njim vse v redu. Vsekakor je bil za vse šok, saj se do tedaj o tem na Poljskem ni veliko govorilo. Ni bilo še nobenih pozitivnih primerov, niti mrtvih, a niso želeli čakati, z ukrepom zaprtja mej so se želeli zaščititi.
Glede na to, da je bil v celoti odigran redni del, so podelili naslov prvaka, vi ste končali na visokem tretjem mestu. Kako ste zadovoljni s sezono?
Tretje mesto je lep rezultat, mi je pa malce žal, da ne bo končnice, saj imam občutek, da bi lahko storile še kaj več. Pod novim trenerjem, ki je prišel januarja, smo začele res super igrati. Škoda, a nimamo kaj, liga je končana za vse, nismo edine.
Kar bi dejala, bi bilo narobe
Morijeva je bila kot nekdanja calcitovka vesela za Kamnik, a razume tudi jezo bankirk.
Tudi v Sloveniji so hitro prečrtali sezono in jo končali. Tak občutek ima tudi Morijeva, ki je kot nekdanja Kamničanka pozdravila naslov svojega nekdanjega kluba: "Vsem sem čestitala in dejala 'bravo, punce', v resnici pa se lahko iz tega naučiš, da je treba res vsako tekmo meriti na zmago, je pa tudi res, da modra skupina ne odloča o ničemer, le o štartnih položajih pred izločilnimi boji.
Razumem Mariborčanke, tudi sama vem, da mi ne bi bilo prav, če bi bila v njihovi koži. In ne samo jaz, v zrak bi skočil vsak, ki bi se mu to zgodilo. Vsi smo športniki in naši cilji so najvišji. Razumem tudi zvezo, ki je hitro ustavila vse skupaj, saj niso mogli vedeti, kdaj bo konec izrednih razmer. Ko pa toliko časa miruješ, tvegaš poškodbe. Odločili so se, kot so se, vprašanje, kaj je prav in kaj ne. O tem bi se bilo mogoče pogovarjati, a sama se ne bom postavila na noben breg."
V sezoni je bilo veliko nihanj. Po nori seriji zmag ste padle v krizo, kaj je šlo narobe?
Ko igraš na vsake tri dni, se to rado zgodi. Mislim pa, da je glavni razlog tista tekma lige prvakinj v Stuttgartu, ko smo z avtobusom potovali kar 16 ur. Po tistem porazu smo padle v luknjo, po kateri se kar nekaj časa nismo mogle pobrati, pa vendar nam je na koncu uspelo. Za konec smo dobile tudi mestni derbi in si ravno s to tekmo zagotovile tretje mesto.
V ligi prvakinj ste s tremi zmagami in porazi ostale brez izločilnih bojev. Ste pričakovale več?
Z našo kakovostjo bi morale storiti več, zato smo bile zelo razočarane. Kot rečeno, morale bi dobiti tisto gostovanje v Stuttgartu, a po tako dolgi vožnji smo bile načete že pred začetkom tako pomembne tekme. Prvi niz smo razbile svoje nasprotnice, v drugem nizu pa smo zaradi poškodbe izgubile Katarino Lazović, ki je za našo ekipo zelo pomembna. Od tam je šlo le še navzdol.
Primorka je potrdila, da so v ligi prvakinj pričakovale več.
Po Italiji in Franciji ste prvič nastopili na Poljskem. Kako ste videli to izkušnjo?
Sprva sem bila malce previdna, saj nisem vedela, v kaj se spuščam. A previdnost je bila odveč, govorim lahko le o pozitivnih stvareh. Super izkušnja.
Tudi navijači so bili presežek. Česa takšnega na ženskih odbojkarskih tekmah ne vidiš ravno pogosto. Pojejo, navijajo, mahajo z zastavami vso tekmo ...
Večkrat sem že rekla, da imamo najboljše navijače na svetu, a treba je povedati, da so to nogometni navijači, ki imajo bolj malo pojma o odbojki. A vseeno pridejo v res velikem številu in naredijo res nepozabno vzdušje. Na zadnji tekmi pred prekinitvijo na derbiju se je zbralo kar pet tisoč ljudi. Bilo je noro.
Nogometni privrženci na odbojkarskih tekmah, kdo bi si mislil?
Res je, a tukaj je tako. Zanimivo je, da so morali, če sta se termina nogometne in odbojkarske tekme pokrivala, eno tekmo prestaviti. Klub da zelo veliko na navijače, ti pa jim vračajo z obiskom. Res so bili naš sedmi igralec, vsak, ki pride k nam, se ustraši, saj tega nisi navajen.
Navijači LKS so nogometni navijači, ki nimajo pojma o odbojki, a vzdušje je fantastično. Na vsaki domači tekmi so sedmi igralec.
Tudi za vas je bilo to vzdušje nekaj novega ...
Vsekakor. Bila sem v Italiji, kjer težko rečeš, da ljudje ne navijajo, a z navijači v Lodžu se ne morejo primerjati. Na začetku sem tudi sama imela nekaj treme, saj sem imela občutek, da se je treba za vsako ceno izkazati, nato pa to mine in resnično igraš na njihovih krilih. V taki atmosferi tudi pet nizov ni težava odigrati. Utrujenosti ne čutiš.
Glede na to, da so to nogometni navijači, Poljaki so v nogometnem svetu poznani tudi po nasilju. Kako je bilo na odbojkarskih tekmah?
Odgovora na vprašanje, kje bo nadaljevala kariero, še nima. Vse je še odprto.
Večjih incidentov ni bilo, morda se je malce zaiskrilo, ko so na gostovanje prišli kakšni navijači, ki so mislili, da lahko zavladajo v naši dvorani, a so jih hitro utišali oziroma preglasili. Načeloma so bili izredno spoštljivi in športni.
Sem pa bila enkrat presenečena nad njihovim odzivom, ko smo tekmo izgubile. Klub nam ni nič rekel, navijači pa so se zelo grdo vedli in se hudovali. Nisem mogla verjeti svojim očem, ni bilo prav. Pravijo, da moraš biti z ekipo v dobrem in slabem, tega takrat nisem čutila. Zanje je bilo vse skupaj kot nogomet, a ni ravno tako. Pa še punce smo.
V Lodžu sta dve ekipi. Gre za veliko rivalstvo ali pa temu navijači ne dajejo veliko pomena?
Pa kako. To so resne stvari. Predsednik nam je na prvem srečanju dejal, da zanj šteje le derbi, drugo ga niti ne zanima (smeh, op. p.). Ni ravno tako, a vse skupaj jemljejo zelo resno. Tudi navijači so deljeni, je pa res, da imamo mi veliko večjo navijaško bazo.
Kako je s pogodbo?
Z LKS sem imela podpisano pogodbo le za to sezono. Želijo, da ostanem, a imam še nekaj dobrih ponudb. Bomo videli, kako bo. Za zdaj o tem še ne morem govoriti.
Njen fant pravi, da je zelo hudo
Morijeva že dalj časa prijateljuje z italijanskim košarkarjem Alessandrom Ciampaglio, ki prihaja iz Marche Civitanova. "Pravi, da je hudo. Italijanske oblasti so ljudem razdelile liste, kjer vodijo evidenco, kdaj so bili v trgovini in lekarni, preostali čas pa morajo biti nujno doma. Ukrepi so tam še mnogo strožji kot pri nas. Pozitivno pa je, da se številke okuženih in umrlih zelo spuščajo. Upa, da bo vsega hitro konec, tako kot tudi mi."
Če se vrnemo malce nazaj. Iz Kamnika ste se zelo mladi preselili v Bergamo, kjer ste bili tri sezone. Veliko priložnosti niste dobili, zato se se odločili za odhod v Francijo. Lahko rečemo, da je bila to super poteza.
V Italiji nisem veliko igrala in za podajalca je to zelo slabo. Ko sediš, sediš vse življenje, ko si prva izbira, si prva izbira povsod. V Franciji sem končno zadihala in lahko pokazala, kaj znam. Prvo sezono smo bile z Beziersem francoske prvakinje, lani pa mi je malce žal, saj smo imele pri Le Cannetu odlično ekipo. A na koncu se je izkazalo, da celo preveč dobro. Preveč dobrih igralk je bilo na kupu, kemije pa ni bilo.
Poljska liga je vseeno dva razreda boljša od francoske, menim, da bi se lahko ustrezno kosale tudi v Italiji. Ne sicer za sam vrh, a bi bile resno v boju za zgornjo polovico lestvice.
Za zdaj kaže, da reprezentančnih akcij poleti ne bo veliko, a Eva še vedno upa, da pod streho spravijo kvalifikacije za EP.
Vrnimo se k reprezentanci. Veliko akcije zaradi epidemije ni mogoče pričakovati.
Upam, da izpeljejo vsaj kvalifikacije za evropsko prvenstvo. To, da igralec miruje štiri mesece, ni šala. Zdaj sem brez žoge mesec dni, pa nimam več idej, kaj početi. Res upam, da zaigramo vsaj kvalifikacije, sicer bo treba najeti osebnega trenerja, najeti prostore za trening. Drugače ne bo šlo. Klub želi pripravljene igralce, to bo ob vseh teh ukrepih vse prej kot lahko.
Zagotovo ste v preteklosti prebrali nekaj posrednih kritik na račun slovenske ženske reprezentance in odnosa igralk do slovenskega grba. Tudi predsednik OZS Metod Ropret je na sicer lep način pokazal s prstom in dejal, da bo treba razmisliti, kako naprej. Kako ste vse občutili vi kot kapetanka?
Boli jo, da se punce reprezentanci odpovedujejo zaradi morja.
Sama sem se vedno odzvala na vpoklic, saj mi je bilo vedno čast igrati za Slovenijo. Ni pomembno, ali ti igraš ali ne. Tukaj je veliko prednosti. Če se izkažeš, se lažje prodaš v tujino, imamo trenerja, ki te lahko kaj nauči, igraš z najboljšimi igralkami v Sloveniji, poleti se ti ni treba pripravljati z reprezentanco, veliko je plusov, zato je zame toliko manj razumljivo, da dekleta iščejo izgovore. Posvečanje šoli še razumem, saj vem, da v Sloveniji samo z odbojko ni mogoče preživeti, zato je prav, da imaš izobrazbo, varnost za prihodnost, izgovori, kot sta neigranje in meni ni všeč trener ... Za to ni opravičila. Škoda, saj sem prepričana, da bi bilo mogoče nekaj narediti, a niti v zadnjem času niti enkrat nismo bile popolne. Pri fantih je zgodba povsem drugačna.
Ne pomaga ti kaj veliko, da smo bile v mlajših selekcijah druge v Evropi in pred tremi leti druge na svetu do 23 let. Treba je narediti korak naprej tudi pri članicah. Zato me še toliko bolj boli, ko se reprezentanco odpoveduje zaradi morja in podobnih stvari. Ni več tistega žara. Spomnim se, da sem, ko sem prišla med članice, gledala Potokarjevo, Zdovčevo in Cvetanovićevo in se tresla na treningih. Punce sem občudovala, saj so igrale v tujini, zdaj pa tega ni več.
Zakaj ne, kaj se je zgodilo?
Težko rečem, reprezentanca se je v zelo kratkem času zelo pomladila, prej je bilo drugače. Jedro so bile bolj izkušene igralke in one so vedele, kaj pomeni igrati za reprezentanco. Danes pa je toliko odpovedi, da moraš biti na koncu vesel, da sploh kdo pride, da imaš lahko trening šest na šest.
Ne bi smelo biti tako. Če ni dovolj igralk, se raje ne igra, ker nima smisla. Še enkrat, reprezentanca mora biti čast. Požirati moraš znanje na vsakem treningu, pridejo dnevi, ko je res naporno, ko ti je težko, ko te ni vse poletje, ne vidiš družine, a to počneš predvsem zase. Res lahko veliko pridobiš, tega se zaveda premalo igralk. Nikakor ni nujno zlo, ampak le nekaj pozitivnega.
Pri Tini Lipicer Samec ji je najbolj všeč, da je neposredna, da pove tako, kot je. Ravno to naj bi primanjkovalo tej reprezentanci. Preveč se omahuje in premalo naredi.
Pred časom sem se pogovarjal z izkušeno Tino Lipicer Samec, ki je dejala, da bi bila pripravljena dati roko slovenski izbrani vrsti. Kaj vi menite o tej zamisli?
Tina je toliko izkušena, igrala je marsikaj in videla marsikaj. Ve, kaj je prav in kaj ne, ima izkušnje, ki bi nam prišle še kako prav. Pri njej mi je še posebej všeč, ker je neposredna, ker ti pove, kako stvari stojijo, brez olepšav. To mi je še posebej všeč in ravno to nam manjka. Igralki postaviš enostavno vprašanje, da ali ne. Če vidiš, da je nekdo negotov, da ne ve, se mu hitro zahvališ in greš dalje. Bi pa delali z mladimi in tistimi, ki si res želijo biti del te zgodbe. Vem, da bi bila ona okrepitev, tudi igralkam bi znala marsikaj svetovati, a ne verjamem, da se bo to kdaj zgodilo. Če bi bila kakšna možnost za to, bi se že.
Še vedno ni jasno, kdo bo selektor. Ali bo Alessandro Chiappini ostal ali ne. Kako ste bili zadovoljni z njegovim delom?
Treniralo se je res veliko. Tri ure dopoldne, tri ure popoldne. Včasih je sprejel odločitve, ki niso bile všeč vsakomur, a on je trener, ki se odloča tako, kot misli, da je najbolj prav. Na koncu mora tudi stati za svojimi dejanji. Vsekakor je prinesel svež veter, kot bi ga nekdo drug, če se zgodi zamenjava. Na potezi je OZS, ki bo moral pretehtati, kako in kaj. Vsekakor pa ima veliko znanja, saj gre za Italijana, ki goji italijanski sistem. Vsi vemo, kaj to pomeni.
Morijeva je priznala, da se kdaj s selektorjem ni strinjala, a ker sta oba nekonfliktna, so hitro našli srednjo pot.
Tudi na Poljskem ste igrali proti njemu, saj je trener Legionowe ...
To je bila zame najpomembnejša tekma. Bilo je zabavno igrati proti njemu, ko sem dala piko, sem se vedno obrnila proti njemu. Smejali smo se. Vse v pozitivnem smislu.
Vam je morda on povedal, ali bo ostal?
Pogovarjala sva se, dejal mi je, da čaka, da ga potrdijo, a zdaj to traja že en mesec in pol. Tudi na zvezi mi niso dali nobenega odgovora. Pravijo, da imajo zdaj, ko se je ustavilo, še čas, da razmislijo. Po eni strani je tudi razumljivo, saj naj bi čez nekaj let lahko v Sloveniji gledali tudi evropsko prvenstvo za dekleta. Najbrž želijo narediti dober načrt, ki bi se končal s projektom EuroVolley.
Razen tiste srebrne lige, ko smo na koncu izgubile proti Romunkam, mislim, da vse skupaj ni bilo tako slabo. Na evropskem prvenstvu smo se prvič uvrstile v izločilne boje, a sama želim še več. A dokler ne bomo punce stopile skupaj, ne bo nič, pa lahko zveza pripelje ne vem koga.
Kaj bi kot kapetanka sporočili dekletom, ko bodo naslednjič dobila vabilo za reprezentanco?
Morajo se ga razveseliti in se odzvati. Kot sem že rekla, veliko lahko odneseš od teh akcij in se veliko naučiš. Skleneš nova prijateljstva in veliko potuješ. A za nekatera dekleta so prioritete drugje, odbojko imajo le za zraven.
Že dolgo ni resneje igrala odbojke na mivki, to bi se lahko zgodilo v tem poletju. Za soigralko bi vzela Lano Ščuka.
Dvoranske odbojke še kar nekaj časa ne bo, lahko pa bi se zgodilo, da se bodo tekmovanja na mivki začela mnogo prej. Vas lahko pričakujemo v akciji?
Vsekakor, sploh če ne bo kvalifikacij za EP in če mi bo klub dovolil. Mivka je dobra stvar, a nekaj povsem drugega kot dvorana. Zagotovo bo dober trening, ko se pa trenira, pa seveda želiš tudi na kakšen turnir. Lepo bi se bilo vrniti malce v mladost. Na mivki res že dolgo nisem igrala.
S kom bi združili moči, če bi lahko izbirali?
Če po resnici povem, nimam pojma, a če bi lahko izbirala, bi najverjetneje izbrala Lano Ščuka, s katero sva bili, če se ne motim, kadetski prvakinji. Govorili nisva nič, sem jo pa videla pred dnevi v Kanalu. Mogoče bo za akcijo.
Preberite še:
3