Zlatko Zahović odprl dušo ob jubileju: Ne bi menjal prav nič

Kako hitro gre čas. Zlatko Zahović je dopolnil 50 let. Danes praznuje neponovljiva desetica, najboljši strelec slovenske reprezentance vseh časov in dolgoletni športni direktor, ki je z NK Maribor ustvarjal čudeže in ga uvrstil na evropski zemljevid. Ponosni Štajerec, čigar družinsko tradicijo nadaljuje sin Luka, je srečal abrahama. Praznuje proč od domovine, v toplih krajih, kamor se je odpravil z najbližjimi. Zdaj ga čaka prav posebno odštevanje, saj namerava prihodnje leto praznovati 49. rojstni dan in tako naprej. Takšen je šaljiv načrt mladostnega dedka, ki je prepričan, da bodo Mariborčani zadržali prednost in postali državni prvaki. Spregovoril je o marsičem, tako lepih kot manj prijetnih spominih. O izboru najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov, bridki usodi Petrinje, težavah mladih, ki ne morejo ne igrati ne trenirati nogometa, požrešnosti multinacionalk, fenomenu Maribora …  

Mariborčan je za slovensko izbrano vrsto zbral 80 nastopov in dosegel 35 zadetkov, s čimer je na lestvici najboljših strelcev že dolgo na prvem mestu. Foto: Getty Images

Dopolnili ste 50 let. Priložnost za posebno slovesnost?

Kje pa. Temu ne pripisujem nekega večjega pomena. Pravzaprav ni to nič posebnega, niti o tem ne razmišljam. Če pa že hočete, je tako, da bom zdaj vsak naslednji rojstni dan štel nazaj in odšteval. Tako bom naslednjič star 49 let (smeh, op. p.). Malo šale. Se je pa to lepo ujelo s potovanjem v družinskem krogu, ki je bilo načrtovano že prej. Ponavadi gremo v tem delu leta radi drugam. Opažam, da se je v Sloveniji razširila navada, da imajo radi ljudje ob takšnih jubilejih velika slavja, sam pa najraje to proslavim v družinskem krogu.

V Sloveniji izstopate kot eden izmed nogometašev z najbolj bogato, pestro in večinoma zelo uspešno kariero, ki se ji je preprosto treba pokloniti.

Hvala za te besede. Dobro se spominjam vsega, od svojih začetkov v slovenskem okolju pa do največjih uspehov v tujini. Če se me ljudje spominjajo po tem, se jim res iz srca zahvaljujem. O karieri lahko rečem le to, da ne bi menjal prav nič. Zelo sem hvaležen letom, da mi je bilo vse omogočeno v športnem delu, pa ljudem, ki so vodili mojo kariero in bili poleg mene.

Ni kakšnega obžalovanja za nazaj? Kakšne skrite želje, ki je ostala neuresničena?

Ne. Ni potrebe za menjavo zgodovine.

Si ne želite niti tega, da bi lahko kdaj občutili, kako je zaigrati v dresu Maribora v 1. SNL?

Ne, saj sem rekel, da v karieri ne bi menjal ničesar. Ravno zato, ker je brezpredmetno menjavati zgodovino. Vem, da je v Sloveniji menjavanje zgodovine, takšne in drugačne, kar priljubljeno. Sam pa se tega ne grem.

Člansko kariero je začel pri beograjskem Partizanu, ki ga je vmes posodil Mladosti iz Petrinje in Proleterju iz Zrenjanina. Leta 1993 se je odpravil na Portugalsko, po Vitorii Guimaraes zaigral za Porto, s katerim je blestel v ligi prvakov, nato oblekel še dres Olympiakosa in Valencie, leta 2001 pa se vrnil na Portugalsko in zaigral še za Benfico. Za orle je zadnjo tekmo odigral leta 2005. Foto: Reuters

Kdaj vam je bilo lepše? Kot igralcu ali športnemu direktorju?

Biti nogometaš je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Sploh na visoki ravni. Kot nogometaš razmišljaš le o sebi, ne razmišljaš o drugih stvareh. Nogometaš je kot vsak športnik velik egoist, če pa si športni direktor, imaš opravka še z drugo vlogo. Med seboj sta povezani. In še nekaj je: kadar so veliki uspehi, ti je zelo lepo.

Odkar ste zapustili položaj športnega direktorja NK Maribor, se ne gibljete več toliko v nogometnih krogih.

Tako mi zelo prija. Nisem pa povsem zunaj nogometa, samo ni več moja prva misel. To mi je najpomembnejše.

Katera pa je zdaj vaša prva misel?

Prepuščen sem vsakodnevnim obvezam, razpoloženju. Počutim se res odlično, pa ne, da bi bilo prej kaj narobe, daleč od tega. A nogomet ni več moja prva misel, tako da je prisotno veliko olajšanje.

Sportal Pomirjeni Zlatko Zahović izlil dušo

Boste še dolgo vztrajali brez vloge v nogometu?

V Sloveniji se več ne vidim v nogometu, to sem že povedal, v tujino pa mi ne vleče.

Obletnice so za nekatere tudi idealna možnost za prelomni trenutek v življenju, ko si zastavijo nove zaobljube ali cilje. Ste si kaj izmed omenjenega zastavili tudi sami?

Ne. Živim iz dneva v dan. To pomeni, da v teh časih ni veliko novega, prav dosti sprememb. Težko mi je kaj spremeniti, ker smo vsi omejeni. Ne le časovno, ampak tudi idejno, prostorno. Ampak meni to ustreza.

Vlogo športnega direktorja NK Maribor je opravljal kar 13 let (2007-2020). Obdobje, prepolno uspehov, a tudi občasnih afer, je končal le nekaj dni po tem, ko se je s položaja trenerja vijolic poslovil njegov dolgoletni "soborec" Darko Milanič. Foto: Matjaž Vertuš

Kmalu za tem, ko ste zapustili NK Maribor, je v življenje Slovencev močno posegel koronavirus in spremenil potek dogodkov v nogometu. Najkrajšo so potegnili mlajši igralci in tisti, ki igrajo v nižjeligaških klubih.

To spremljam z veliko žalostjo. Starejši nogometaši se bodo že znašli. Ne nazadnje lahko trenirajo redno in igrajo tekme. Za mlade pa mi je zelo žal. Ko se bo končalo to neprijetno obdobje, bo treba z njimi ogromno delati. To je velik šok za njih, saj ne smejo izražati svojega znanja, napredovanja. Ne morejo gledati idolov, živeti svojih sanj. Bojim se, da med njimi prevladuje ogromno razočaranje. Družba bo imela veliko nalogo, vsak od nas, da mladim posvetimo čas in jim pomagamo prebroditi stisko. Mladi športniki doživljajo prave travme. Nekaj generacij se bo izgubilo, kar bo imelo v tako majhni bazi, kot je Slovenija, hude posledice.

Tisti, ki končujejo mladinsko obdobje in gredo med člane, so praktično izgubljena generacija. Vlada negotovost, saj sploh ne vedo, ali bodo lahko tekmovali ali ne. Ne morejo opozoriti nase. Morali jim bomo dati veliko pozitivne energije, da bodo šli čim lažje mimo tega. Da bodo spet razmišljali pozitivno. Vsak mladi športnik ima svoje sanje. Žal se je pač to zgodilo. Ne moremo iskati krivcev, ker je to brezpredmetno. Treba je sprejeti položaj in najti rešitev za mlade ljudi.

Je krovna zveza na tem področju naredila premalo?

Ne smemo iskati krivcev v zvezi, saj ni zveza ustavila vsega sveta. Bolj pomembno je iskati rešitev kot pa krivca. Vsem ljudem, vpetim v najrazličnejše panoge, pri čemer ne mislim le na šport, se bo morala družba posvetiti in jim dati pozitivno energijo, da bodo lahko zagnali svoje sanje. Mladi si vseeno zaslužijo priložnost, tako kot smo jo dobili vsi mi.  

Kdaj bo bolje?

Tega ne ve nihče, zato so neka prerekanja o tem, kdo, kako in zakaj, ali pa tista o pravilnosti ukrepov v tem trenutku brezpredmetna. Ves svet se je ustavil, ne ve se, kaj je prav, kaj pa ne. Tako pač je. Ponekod je še huje kot pri nas, ponekod bolje, rdeča nit pa je povsod enaka. Športniki smo se vse življenje trudili, da bi se slišala stroka. Zakaj se ne bi v tem trenutku potem slišala stroka? Treba jo je najbolj upoštevati.

S slovensko reprezentanco je nastopil na obeh največjih tekmovanjih. Na Euru 2000 je dosegel tri zadetke, na SP 2002 pa vknjižil le en nastop, nato pa po sporu s selektorjem Srečkom Katancem, o katerem je poročal ves nogometni svet, zapustil Južno Korejo. Foto: Reuters

Tako kot tisti, ki prebirajo nogometne leksikone, še vedno upoštevajo podatek, da ste najboljši strelec slovenske reprezentance vseh časov.

To je lepo slišati, ta stavek mi je zelo všeč, ni pa dobro za reprezentanco, da je tako že 17 let. Ni dobro za reprezentanco, za Slovenijo, za razvoj nogometa. Šport vendarle potrebuje nove junake, nove dosežke, da bi se lahko razvijal. Vedno bo lepo slišati, da sem najboljši strelec reprezentance, a srčno upam, da me bo čim prej kdo prehitel. To bi namreč pomenilo, da je šel nogomet naprej. Vsi rekordi so bili že podrti, tudi ta bo nekoč. Zagotovo.

V ligi prvakov ste orali ledino kot prvi slovenski nogometni zvezdnik in opozarjali na majhno državo. So vas takrat v Evropi kot še marsikaterega slovenskega športnika po nesreči kdaj zamenjevali za Slovaka?

Moram priznati, da se mi kaj takšnega ni nikoli zgodilo. Vedno so vedeli, da prihajam iz Slovenije. Res pa je, da sem moral pogosto pojasnjevati, kje je Slovenija. To pa je res. Na Portugalskem sem imel še eno nalogo, saj sem jim moral pojasnjevati, kako se pravilno izgovarja Slovenija.

Profesionalno kariero ste končali pri Benfici, a ste nekaj let pozneje vseeno še obuli nogometne čevlje in se v dresu Limbuš Pekre, pisalo se je leto 2009, potegovali za točke v amaterski ligi MNZ Maribor.

To je bilo krasno obdobje. Dogovoril sem se s predsednikom, ki me je prosil, da bi jim malce pomagal. Takoj sem bil za, imel sem prosti čas. Med fanti sem se super počutil, kot da bi šel s prijatelji igrat nogomet na kakšno zasebno igrišče. Bilo mi je zanimivo, saj sem želel okusiti, kako se igra nogomet v nižjih ligah. Kakšna so igrišča. Pa še nosil sem črno-beli dres, ki ga obožujem zaradi Partizana. Vijoličast ali pa črno-bel, takšen dres je vedno češnja na torti.

V dresu Mladosti iz Petrinje, ki jo je ob koncu leta 2020 prizadel hud potres, je kot posojen nogometaš beograjskega Partizana nabiral izkušnje v sezoni 1989/90. Takrat je omenjeni hrvaški klub igral v medrepubliški ligi, kar je bil takratni tretji rang tekmovanja. Foto: Reuters

Ko ste se dokazovali pri Partizanu, vas je beograjski klub za kratek čas, bilo je še obdobje nekdanje Jugoslavije, posodil Mladosti iz Petrinje. Klubu iz hrvaškega mesta, ki ga je konec leta 2020 močno prizadel rušilni potres.

Bilo mi je tako hudo, da sem prebedel vso noč. Sploh nisem mogel zaspati, ampak z žalostjo spremljal novice, portale, usodo nesrečnih ljudi. Z nekaterimi prebivalci Petrinje sem še danes v stikih. Bilo mi je vse prej kot lahko. V Petrinji sem preživel šest krasnih mesecev. Ljudje so prijazni, družabni, želijo pomagati. Doživeli so prvo tragedijo, nesrečno vojno na Hrvaškem, ki je zrušila marsikatero hišo. Potem je sledilo še drugo rušenje, tokrat zaradi potresa. Tamkajšnji ljudje res trpijo na vsakih 20, 30 let, a sem prepričan, da bodo preživeli tudi to. Navajeni so na težke trenutke, imajo neverjetno pozitivno energijo, da gredo prek tega. Želim jim vse najboljše. V tistem okolju Bog ravno ni hodil s polno vrečo, je pa ljudem dal zlata srca, čudovito miselnost. Všeč mi je, da se je Slovenija podvizala in jim pomagala. Res je bilo lepo videti, kako ljudje skočimo, ko je treba. Zelo pozitivna energija. Po drugi strani upam, da tovrstne akcije v prihodnje ne bodo potrebne.

Letos bo minilo 20 let od finala lige prvakov med Valencio in Bayernom. Je bil trenutek, ko je Oliver Kahn ubranil vaš strel z bele točke, najbolj boleč trenutek vaše nogometne kariere?

Ne. Največjo bolečino sem občutil ob smrti Miklosa Feherja. Fant je umrl na igrišču. V dresu Benfice. Pred tem sva bila skupaj pri Portu, nato še soseda v Lizboni. Imela sva dolgo skupno preteklost, bolečina ob njegovi izgubi je bila največja. Bil je res krasen fant, poln življenja. Poznam njegovo družino, s katero sem še danes v stikih. Čeprav starši ne govorijo angleško, se vseeno čutimo in sporazumemo. Pogosto se odpravim v Györ, ki je od Maribora oddaljen le 200 kilometrov. Na njegovem grobu prižgem svečko in obiščem njegov muzej.

Slovenija je pisala zgodovino na evropskem prvenstvu leta 2000, ko je nastopila v Belgiji in na Nizozemskem ter v skupini z ZR Jugoslavijo, Španijo in Norveško osvojila dve točki. Foto: Reuters

Z reprezentanco ste verjetno najboljše predstave ponudili leta 2000. Na evropskem prvenstvu ste dosegli tri zadetke. Če bi Slovenija napredovala, bi lahko celo kandidirali za mesto v najboljši enajsterici tekmovanja.

To bi bilo zelo težko. Vseeno smo bili novinci, majhna država. Najpomembnejše, veliko bolj kot individualne lovorike, je to, kako smo presenetili vso evropsko, pa tudi svetovno nogometno javnost. Da smo pokazali, kakšen nogomet se lahko igra v Sloveniji, ki ima le dva milijona prebivalcev. Kakšni talenti so pri nas. Porušili smo marsikateri stereotip glede na našo majhnost. Porušili smo misel, da je nogomet le za velike. Da je kaj drugega nemogoče. Pokazali smo, da imamo lahko 11 tako dobrih igralcev, da igramo vrhunski nogomet. Razburkali smo razmišljanje svetovne nogometne javnosti, nato pa še potrdili, da nismo le muha enodnevnica.

To je najlepši uspeh, saj se večkrat mnogi sprašujejo, kako se je kakšni reprezentanci sploh posrečilo, da se je uvrstila na veliko tekmovanje. Vi pa ste nadaljevali v podobnem ritmu in se nato na SP 2002 uvrstili brez poraza. Znova s pomočjo vaših številnih zadetkov.

Da, zelo suvereno smo se uvrstili, za nameček še v skupini smrti. Dobesedno. V skupini smo bili z Rusijo, Švico in ZR Jugoslavijo. Pravzaprav smo na koncu mi delovali veliki. To so res lepi spomini.

Sportal Zlatko Zahović o sporu v Južni Koreji: Rudi Zavrl se je odločil, da bo konflikt

V Južni Koreji se je nato po sporu med vami in selektorjem Srečkom Katancem končala nogometna pravljica. Slovenija se je razdelila na dva pola. Podobno, kot se danes deli v političnih pogledih.

To je usoda majhnosti.

Se na afero, ki ima že dolgo brado, še spomnite?

Kar zadeva afero, po kateri sem predčasno zapustil svetovno prvenstvo, je tako, da te v tistem trenutku to malo prizadene, a je to vendarle profesionalizem. Ko greš enkrat na letalo, je tega konec. Profesionalni športniki imamo tak ritem, da na vsake tri dni ali zmagaš ali izgubiš. So plusi in minusi, za kaj drugega pa ni časa, tako da se zadeva hitro obrne.

Ko je leta 2007 prevzel položaj športnega direktorja NK Maribor, je pri vijolicah naletel na številne težave in ovire, a ga to ni zmotilo. Kmalu je mariborski klub vrnil na slovenski prestol, nato pa z njim postal še redni udeleženec skupinskih tekmovanj v Evropi. Foto: Vid Ponikvar

Podobno kot z reprezentanco ste nato ustvarjali čudeže še z NK Maribor, pri katerem ste bili dolgoletni športni direktor.

Najpomembnejša od vsega je bila kontinuiteta uspehov. Najtežje je poskrbeti, da nisi muha enodnevnica. Ustvarili smo novo nogometno zgodbo, največjo, kar jih je bilo mogoče spisati. Naš uspeh je trajal in trajal. Glede na našo bazo je bila to, da smo bili tako uspešni iz leta v leto, nora zgodba. Prepričan sem, da mora miniti še nekaj časa, potem pa se bo še toliko bolj pisalo o naših podvigih. Sploh glede na to, kam gre klubski nogomet. Saj vidite, kam gre vse skupaj. V razne superlige. Za nas, manjše, ostanejo le še tretjerazredna tekmovanja in tako dalje.

Zakaj se to dogaja?

Multinacionalke so pač požrešne. Lepota nogometa je bila ravno v tem, da so imeli vsi možnost. Multinacionalke pa so toliko vložile v televizijske pravice, v sponzorska sredstva, da se v klubih dvigujejo plače, posledično pa se dviguje tudi število ljudi, zaposlenih v klubih. Ves servis pa je treba plačati. Zdaj ni poti nazaj. Ker vse to stane, je treba najti nove vire denarja. Tisti, ki prihajamo iz majhnih držav, imamo vse manj možnosti. Dobili bomo le še mali bombonček. Ali pa reprezentančni bombonček, da lahko vsaj kot tretjeuvrščeni igramo dodatne kvalifikacije za evropsko prvenstvo.

Za to, kar se dogaja, ne moremo nikogar kriviti. To je proces današnje družbe, ki stremi h kapitalu. V kapitalu pa ni prostora za majhne. Ni revolucije, ki bi to spremenila. Vsaj za zdaj. Začetek ekspanzije, finančne rekonstrukcije klubskega nogometa se je zgodil takrat, ko je lahko v ligi prvakov igral tudi klub, ki ni bil prvak, ampak v svoji državi drugi. Takrat se je začela valiti kepa snega, ki je postajala vedno večja. Vedno več je zahtevala, največji so postali vedno bolj požrešni. Zdaj ni več poti nazaj. Živimo pač v takem času. Žal mi je. Ne bo konca, dokler ne bo ta balon počil.

Vsa nogometna Evropa skoči ob kakšni rasistični opazki. In prav je tako, da ne bo pomote, vsi moramo biti proti rasizmu, samo … O tem, da smo se mi majhni sprijaznili s tem, da lahko v ligi prvakov nastopa tudi kakšen, ki je v svoji ligi osvojil le četrto mesto, pa se nihče ne vpraša. Pa je to tudi diskriminacija, kajne? Seveda je. A ni poti nazaj. Pa ni kakšnega posebnega krivca, tako se pač razvija sistem. Za majhne bo vedno težje. Šele takrat bodo spoznali, kaj vse je pomenil NK Maribor. Šest, sedem let v Evropi.

Maribor je nazadnje v skupinskem delu lige prvakov nastopal v sezoni 2017/18, ko je v skupini z Liverpoolom, Sevillo in moskovskim Spartakom osvojil tri točke. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Letos bo Slovenija gostila Euro 2021 do 21 let, a obstaja resna skrb, da bodo tekme potekale pred praznimi tribunami. Tudi v "vašem" prenovljenem Ljudskem vrtu. Spektakel bo oskrunjen, priložnost, da bi Slovenija še bolj doživeto občutila prvenstvo, pa zamujena.

Žal je tako. Nihče se ne počuti enako kot prej, ko so tekme potekale pred gledalci. Sploh igralci. Njim je najtežje. Med športniki in gledalci obstaja neverjetna povezava. Tudi med športniki in novinarji, če hočete. To da igralcem poseben zagon. Rezultati so zato v zadnjem času v številih ligah čudni. Tako je zato, ker favoriti nimajo več vetra v hrbet. Težje jim je kot manjšim klubom. Zdaj prideš na stadion z avtobusom, pa ni nikjer nikogar, prej pa si bil navajen na množice, blišč.

Za manjše klube je bil vedno poseben motiv igrati proti favoritu. Ob občinstvu jim je bilo težje, zdaj pa jim je lažje. Kar poglejte Liverpool. Verjetno ni kluba na svetu, ki bi bil bolj povezan z občinstvom. Temu primerni so zdaj njegovi rezultati. Ali pa rezultati Reala, ki igra domače tekme v centru za trening. V Nemčiji še obstaja velika razlika, tam je prvi Bayern, nato dolgo nič, pa preostali. V španski ligi te določeni rezultati že begajo, nikoli nisi prepričan o zmagi. O Angliji raje sploh ne govorim. Klubi, kot je Liverpool, zdaj trpijo.

Zelo pogrešam občinstvo. Tudi vi, mediji, ga. To gre drugo z drugim. Mediji popularizirate spektakle s svojo pozitivno energijo. Je pa treba športnike v tem občutljivem obdobju razumeti. Ne bi bil rad zdaj v vlogi trenerja, ki mora motivirati igralca. Današnjim trenerjem je težko. Govorim zlasti o klubih, ki so favoriti. Favorit zdaj sploh ni več favorit.

Je NK Maribor, jesenski prvak Prve lige Telekom Slovenije, prvi favorit za naslov prvaka?

Seveda. Zanj sem že omenil, da bo verjetno prvak. Maribor je edini pričakal krizo z neverjetno finančno stabilnostjo. Tako mu je dosti lažje. Maribor je celo finančno pozitiven, kar zadeva obdobje koronavirusa, za kakšen Koper ali Olimpijo to težko trdimo, da o Muri sploh ne govorimo.

Mariborčani so jesenski del Prve lige Telekom Slovenije končali na prvem mestu. Pred največjim tekmecem Olimpijo imajo tri točke prednosti. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Kaj pa vaše kritike o tem, da Mauro Camoranesi ni primeren trener za Maribor? Po njih je nanizal zelo dobre rezultate in postal jesenski prvak.

Še vedno mislim enako. To, kar on dela, je res dobro, ampak samo zanj. Saj sem takrat rekel tudi, da bo Maribor prvak. Ti fantje so bili navajeni trdega dela, analiz. Navajeni so bili tega, kar mora biti profesionalni klub. Tega pa vsaj po pričevanju fantov trenutno ni. Na kratki rok je to sicer lahko fenomenalno. Igralci se, čim jim zraste ego, dobro počutijo. Ko pa je tega konec, je konec tudi lepega življenja. Potem ima institucija težave. Nič nimam proti fantom, daleč od tega. Lahko si prvak, to je v redu. Je pa tako kot v življenju. Ko je lepega enkrat konec, pridejo težave in se je težko vrniti. Moje razmišljanje o klubu je bilo pozitivno, kot človek, ki ima za seboj 32 let nogometa, neke izkušnje in lovorike, verjetno lahko kaj rečem. Mariboru pa seveda želim vse najboljše, tu ni dvoma.

Sportal Zlatko Zahović brez dlake na jeziku: Camoranesi je slab strokovnjak

V mestu ob Dravi je nastopilo obdobje okroglih obletnic. NK Maribor je pred kratkim praznoval 60. rojstni dan, vi pa ste srečali abrahama. Ste si ogledali dokumentarni film o NK Maribor na nacionalni televiziji? Je pokazal vse razkošje, specifiko kluba?

Seveda sem. Nekateri menijo, da je dober, nekateri, da ni tako. Težko je v eni uri v klubu s tako bogato zgodovino omeniti vse ljudi, ki so mu ogromno dali in mu še vedno dajejo. Omeniti ljudi, ki so za Maribor igrali leta in leta, ki še vedno gledajo tekme, mladince, kadete, ki prihajajo v Ljudski vrt na kavo. Mogoče so bili premalo omenjeni, a je zelo težko v eni uri zajeti vse. Je pa glavno to, da je NK Maribor sploh dobil priložnost, da je lahko na tej ravni predstavil takšen dokumentarni film. To je najbolj pozitivna stvar. Do zdaj tega ni bilo.

Ko so pred leti izbirali najboljšega slovenskega nogometaša zadnjih 50 let, je naziv pripadel Branku Oblaku. Koga bi izbrali vi, če bi lahko glasovali in pri tem ne bi mogli obkrožiti svojega imena?

Težko rečem, da je to Branko Oblak, ker ga nikoli nisem gledal. O njem sem slišal marsikaj lepega, nisem ga pa gledal. Verjamem pa, da je, če so ljudje tako glasovali, tako tudi prav. Pri novi generaciji lahko gledamo pri izboru na način igranja ali pa uspehe. Če gledamo uspehe, pa naj mi Jan Oblak in Samir Handanović oprostita, res sta genija, a govorimo o nogometu in težko je govoriti o vratarjih, je to zagotovo Srečko Katanec. Če izbiramo po znanju, pa je to zagotovo Josip Iličić.

Josip Iličić, velemojster, ki blesti v dresu Atalante in slovenske izbrane vrste, je nogometni virtuoz po okusu Zlatka Zahovića, ki je najbolj zaslužen za to, da se je ta leta 2010 preselil v Maribor in opozoril nase z izjemnim tehničnim znanjem. Foto: Grega Valančič/Sportida

Čeprav je Slovenija majhna, se vendarle lahko, kar zadeva nogomet, s kom pohvali.

Vsekakor. V nogometu, ki je šport velikih, kjer multinacionalke vlagajo ogromna sredstva in pustijo svoj pečat, je res izvrstno imeti Oblaka, Handanovića, Iličića … To je res nora stvar za dvomilijonsko Slovenijo. Lahko si samo predstavljam, kaj bi šele bilo, če bi bili te naši gospodje Francozi ali pa Nemci. Že tako so na najvišji mogoči ravni, če pa bi bili Francozi ali Nemci, bi doživljali neverjetno popularizacijo. Častili in izpostavljali bi jih na vsakem koraku. Multinacionalke bi poskrbele, da bi njihovi obrazi skočili z vsake konzerve, ki bi jo odprli. A to je pač usoda nas majhnih. Bodimo vseeno ponosni, lahko smo!

Sportal Po kritiki Zlatka Zahovića je marsikaj drugače

Sportal Na današnji dan (1. februar) …