NK Olimpija
NK Maribor
Torek, 22. 12. 2020, 14.50
4 leta
Komentar po koncu jesenskega dela Prve lige Telekom Slovenije
Po kritiki Zlatka Zahovića je marsikaj drugače
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,91
6
Jesenski del Prve lige Telekom Slovenije lahko razdelimo na dve polovici. Na uvodnih deset krogov, po katerih je bilo pri vrhu še zelo izenačeno, Maribor pa ''šele'' tretji, ter naslednjih devet krogov, v katerih so vijolice kljub porazu na večnem derbiju z Olimpijo ušle tekmecem. Naključje ali ne, to se je zgodilo ravno po odmevni kritiki Zlatka Zahovića na račun dela Maura Camoranesija.
Naslov jesenskega prvaka v prvem delu sezone, ki se še nikoli v zgodovini nogometa na Slovenskem ni zavlekel tako pozno, trajal je skoraj do božiča, je osvojil Maribor. Zasluženo. Pokazal je največ od vseh, po začetnih porodnih krčih pod vodstvom novega trenerja Maura Camoranesija pa so sledile vedno boljše predstave. Sprva le rezultatsko, saj je igra še trpela, proti koncu pa se je razživela tudi kombinatorika v napadu.
Na srečo vijolic, ki se še lovijo v obrambi in prejemajo relativno veliko število zadetkov, kar je na zadnjih tekmah verjetno jezilo trenerja, po drugi strani pa navijačem zagotavljajo prvovrsten užitek. Zares škoda, da si jih niso mogli v živo ogledali tudi navijači, saj bi imeli kaj videti. Zlasti na domačih tekmah Maribora proti Domžalah, Muri ali Aluminiju, ki so ponudile za slovenske klubske razmere redek, zelo všečen spektakel.
Vijolice dobile zalet
Ljudski vrt bo prihodnje leto zaživel v novi podobi. Bodo Mariborčani na njem proslavljali naslov prvaka?
Še poldrugi mesec pred tem je bilo v mestu ob Dravi čutiti drugačno energijo. Ozračje v slačilnici je bilo, milo rečeno, nepopolno, igralci še zdaleč niso dajali tistega, kar bi jim lahko, glede na pokazano, v preteklosti pripisovali. Pisal se je 6. november. Takrat so prvoligaški klubi v Sloveniji odigrali deset krogov. Na vrhu sta bili Mura in Olimpija (obe 18 točk), dve točki sta zaostajala Maribor in Koper (oba 16), zelo blizu pa je bil tudi takrat še neizprosni gostitelj Tabor (15). Takrat smo objavili pogovor z nekdanjim športnim direktorjem Maribora Zlatkom Zahovićem, ki ni skoparil s kritikami na račun zdajšnjega trenerja vijolic. Obenem je dal zvito vedeti, da ima mariborski klub najboljšo ekipo in bo nekdanji velikan italijanskega nogometa z njo vseeno najverjetneje prvak. Kot da bi s temi besedami ''pretresel'' mariborski tabor in rezultatsko krivuljo obrnil močno v prid 15-kratnim državnim prvakom!
Sledil je zgoščen ritem tekem, ki so se ga mnogi klubi, ki ne morejo računati na daljšo klop, bali. Maribor se ga ni. Upravičeno. Vedel je, kakšne adute skriva v rokavu. ''Maribor ima glede igralcev formulo 1,'' je zagotavljal Zahović, nekdanji snovalec kadrovske politike v Ljudskem vrtu. Njegov naslednik Oliver Bogatinov je prejel v roke najbolje organiziran klub, klubsko blagajno, na kateri je še nekaj ''odrešilnih'' milijonov evrov, pa tudi širok izbor igralcev, čeprav v oči bode tudi preveliko število igralcev s sklenjenimi pogodbami. Nekaj novincev je privabil tudi sam in s tem še povečal kakovost, zadnji del jesenskega dela pa je nakazal, da so se nekateri hitro privadili na nove okoliščine. Denimo Jan Repas in Ažbe Jug. Res, da je Camoranesi po prvem daljšem zmagovitem nizu izgubil derbi v Stožicah, a iz njega ni delal drame. Ob nekaj puščicah iz Maribora, ki so letele na sodniške odločitve, je Maribor mirno nadaljeval pot. Nato je premagal Koper, nato še Muro. Dokazal je, da zmore tudi proti ''velikim'' tekmecem.
Maribor še ni pokazal vsega, kar zna
Ko je Maribor v 18. krogu premagal Muro, je Mauro Camoranesi vpisal prvo trenersko zmago nad Antejem Šimundžo. V petem poizkusu!
Podoba je bila iz tedna v teden boljša, a to je še daleč od tistega, kar bi pričakovali navijači Maribora. Tega se zaveda tudi Mauro Camoranesi. In opozarja, kako nevarna znata biti zlasti Olimpija in Mura spomladi. Da se pri Mariborčanih še zdaleč ni vse poklopilo, je pokazala tudi zadnja tekma s Kidričani. Obramba vse prevečkrat zaplava v prazno, v napadu pa se še išče natančnost, s katero bi se dvignil odstotek izkoriščenih zrelih priložnosti. Tukaj ima Maribor še ogromni rezervi, zaradi poškodovanega Nemanje Mitrovića pa ni izključena tudi možnost prihoda kakšnega zimskega novinca.
Čeprav vlada za preboj med enajst najboljših velika konkurenca, nekateri igralci, ki bi se jih razveselil vsak drug slovenski klub, pa zelo težko dobivajo priložnosti, je Maribor tudi v tem pogledu naredil korak naprej. Tisti, ki ostanejo na klopi ali pa celo na tribunah, ne jadikujejo. Vlada pozitivno vzdušje, najboljše, odkar sta se spomladi poslovila dolgoletna idejna oblikovalca uspehov Zlatko Zahović in Darko Milanič. Kot da bi v slogu 60. rojstnega dneva, velikega jubileja, ki ga je najbolj uspešen slovenski klub praznoval 12. decembra, ponovno našli harmonijo in slogo. Ljudski vrt bo kmalu prenovljen, če se vrnejo na tribune še navijači, bi lahko spomladi uživali v novem naslovu. Maribor, ki ima vedno več posluha za uvajanje mlajših igralcev, mu je v tem trenutku zagotovo najbližje.
Camoranesi po Zahovićevi kritiki pri 81,5 odstotkih
Mauro Camoranesi je popeljal Maribor do naslova jesenskega prvaka.
Kaj so povedale številke pred odmevnimi kritikami Zlatka Zahovića na račun trenerja Maribora? Do takrat je Mauro Camoranesi v prvenstvu vodil Maribor na osmih tekmah, a osvojil zgolj 12 točk (tri zmage, tri remije in dva poraza), v pokalu pa je upravičil vlogo favorita proti drugoligašu Rudarju v Velenju. V prvi ligi je torej osvojil le 50 odstotkov možnih točk, kar je bilo bistveno manj od predhodnika Sergeja Jakirovića, ki je v 11 nastopih zbral osem zmag in tri poraze, osvojil pa je 72,7 odstotka točk. No, ko se je prvenstvo po 6. novembru nadaljevalo, je Maribor zasijal v novi, vidno uspešnejši luči. Po desetem krogu je Maribor tako osvojil 22 točk, Olimpija jih je v enakem obdobju zbrala 17, Mura 15 in Koper 14 … Prednost je hitro zrasla.
Camoranesi je na devetih srečanjih osvojil kar 22 od možnih 27 točk. Sedemkrat je zmagal, enkrat remiziral, na zadnji dramatični tekmi proti Aluminiju, praznih rok pa kot že omenjeno ostal v velikem derbiju v Ljubljani. Argentinec z italijanskim potnim listom je tako osvojil kar 81,5 odstotka možnih točk. S tem je poskrbel za dvig Maribora na lestvici, ki bo prezimil z lepo prednostjo pred tekmeci. Maribor ima pred Olimpijo tri, pred Muro pet, pred Koprom pa že osem točk prednosti. Pa trener Camoranesi še ni povsem zadovoljen, ker želi odpraviti še nekaj napak, kar je lahko slaba novica za tekmece.
Olimpija poskrbela za čudež
Maribor bo v spomladanski del, ki se bo najverjetneje začel v drugi polovici februarja, vstopil s tremi točkami prednosti pred največjim tekmecem Olimpijo. Tudi pri zmajih so lahko zadovoljni z izkupičkom. Lotili so se zahtevnega, v zadnjih sezonah že kar neizbežnega procesa, ko je bilo treba čez noč prevetriti udarno enajsterico in v zmajevo gnezdo privabiti več kot deset novih obrazov.
Pri Olimpiji v zadnjih letih veliko visi v zraku, vedno znova se opozarja, kaj vse bi se lahko pripetilo s klubom, če bi odšel Milan Mandarić. Športni direktor Mladen Rudonja je jeseni zaupal, kako je vodstvo kluba namerno oklestilo proračun. Vse z namenom, da bi lahko Olimpija preživela tudi brez pomoči Mandarićevega kapitala. Predsednik zmajev znova napoveduje, da bi bila lahko to njegova zadnja sezona na čelu ljubljanskega kluba. Čeprav še vedno ni našel primernega naslednika za predajo, je po novem strah, da bi lahko zmaji, če bi se pač zadeve zapletle, čez noč ugasnili luč, zdaj mnogo manjši. Liga, ki se je razvila v zadnjih letih in dosegla določeno vrednost medijske priljubljenosti, bi bila brez Olimpije nepopolna. Manjkal bi njen pomembni del. Tega si ne želijo ne Ljubljančani ne njihovi tekmeci, saj vedo, kaj vse bi izgubilo tekmovanje.
Nogometaši Olimpije so navijačem ponudili največ razlogov za veselje ob zmagi nad Mariborom v Stožicah.
Po eni strani je Olimpija poskrbela za čudež in ji je treba čestitati, da se kljub skoraj povsem novi enajsterici ter dejstvu, da je bilo nekaj novincev popoln strel v prazno, bori dokaj enakovredno za naslov. Prav nestvaren je podatek, da na zadnjih domačih tekmah Olimpije z Mariborom ni bilo niti enega igralca, ki bi na obeh tekmah začel od prve minute. To je podvig, po drugi strani pa tudi kritika kakovosti in zahtevnosti slovenske prve lige. Ko so Olimpijo nazadnje okrepili trije izkušeni Hrvati in opravili le nekaj treningov, so že predstavljali dodano vrednost za eno najboljših ekip v Sloveniji. So torej ostali toliko slabši?
Navijači bi radi videli na delu še več mladih slovenskih fantov, a se tudi tu dogaja premik. Dino Skender je zagovornik takšnega dela, a priznava, kako je tudi sam "talec" višjih ciljev, te pa določa vodstvo. Rezultati so tisti, ki odrejajo usodo moštva. Trenutno se z izkušenimi pride hitreje do načrtovanih točk kot pa z mladimi, ki - da ne bo pomote - niso slabi, a razen redkih izjem, med njimi so tudi najstniki, še ne morejo ujeti stalnega mesta v enajsterici. Bi jim pa lahko hrvaški trener, ki, podobno kot njegov Safet Hadžić, večkrat pozabi na menjave, ponudil vsaj več drobtinic na tekmah, ko ima Olimpija zmago že v rokah.
Ivanović velika osvežitev lige
Đorđe Ivanović in Andres Vombergar sta najbolj učinkovit napadalni dvojec v Prvi ligi Telekom Slovenije.
Zanimivo sporočilo prinaša srbski napadalec Đorđe Ivanović. V Partizanu je bil le rezervni igralec, v Sloveniji pa je na številnih tekmah zaigral tako dobro kot nogometni ''terminator'', ki je za več razredov boljši od vseh. To je nekoliko skregano z logiko in meče v slabo luč kakovost njegovih soigralcev, tekmecev. Vendarle pa Srb vseeno ni bil tako prepričljiv na vseh tekmah.
Napočila so tudi srečanja, ko se je izkazalo, da je vseeno iz mesa in krvi. Ko ne odigra ničesar posebnega ali pa je preveč sebičen, da bi zaposlil prostega Andresa Vombergarja, potem lažje dojamemo, zakaj ni pri beograjskem klubu igral vidnejše vloge. Ko pa ima svoj dan, predstavlja primer vzorčne okrepitve iz tujine, kakršnih bi si želeli gledati v Sloveniji čim več. Žal pa te niso poceni.
Liga bo izgubila nekatere najboljše
Nino Kouter si je na račun odmevnih nastopov v prvi ligi zagotovil tudi priložnost v državni reprezentanci.
Veseli tudi, da nista Olimpija in Maribor pri vrhu osamljena. Da je tam še nekdo in da se je s tem še povečal nabor derbijev ali vsaj tekem, ki odločajo o najvišjih mestih. Mura je do konca jesenskega dela le prebrodila vmesno krizo, ki je sledila po naporni Evropi in boleči, a tudi poučni petardi nizozemskega velikana PSV v Fazaneriji. Evropa je vseeno prinesla veliko zadovoljstva.
Mura je od slovenskih predstavnikov naredila najboljši vtis in si napolnila blagajno, trener Ante Šimundža pa ima dovolj izkušenj, da bo znal dobro pripraviti ekipo za pomlad. Če bo ohranil visoko raven, pokazano na zadnji tekmi v Celju, Mura zagotovo še ni rekla zadnjega v boju za naslov. Nima pa tudi več obvez v pokalu, kar bi ji lahko bilo v dodatno pomoč.
Prav lahko pa se tudi zgodi, da Mura spomladanskega nadaljevanja ne bo dočakala v postavi, ki smo jo spremljali v prvem delu. Žal bo slovenska liga, hočeš nočeš, znova izgubila nekatere najboljše igralce. Tako se dogaja v nedogled, tudi v zimskih prestopnih rokih. Preteklost nas uči, da bodo odšli številni. Tudi nekateri ''kapitalci''. To je za mnoge klube edini vir zaslužka. Vstopnice se ne morejo prodajati, tribune so prazne, sponzorji se v času koronakrize obotavljajo. Priča smo mučnemu obdobju. Prodaje igralcev se tako doživljajo kot edina rešitev, čeprav tudi v Evropi ne vlada bajno stanje in so ponudbe manj razkošne kot še denimo lani. Slovenski reprezentant Nino Kouter je lepo odkritje zadnjih sezon, velik ponos prekmurskega klubskega velikana. Obstaja pa tudi nevarnost, da bi ga črno-beli kmalu izgubili. Odkar je oblekel državni dres in v njem še zdaleč ni razočaral, je močno pridobil vrednost. To pa bi se iz ekonomskega vidika finančne stabilnosti Mure splačalo izkoristiti. Žal je taka nuja večine slovenskih klubov.
Celjani brez udarne dvojice manj konkurenčni
Celjani, branilci naslova, so se po koncu jesenskega dela odločili za menjavo trenerja.
Klubi pri tem, kako prodati svoje produkte, ubirajo več poti. So tisti, ki stavijo največ na napredek in dozorevanje klubskega podmladka, kar pa pri nekaterih klubih zelo šepa, saj so bolj osredotočeni na iskanje zanimivih profilov igralcev, ki se jih da sorazmerno poceni pripeljati iz tujine. Večina prihaja iz Hrvaške in drugih delov nekdanje skupne domovine Jugoslavije, veliko je tudi Afričanov.
Klubi tvegajo, gradijo, dajejo priložnost mladim. Vse z namenom, da bi ga lahko prodali. Ker v času koronakrize na vsak evro pazijo tudi tuji klubi, bo morda odhodov malce manj kot poprej, a bo še vedno prišlo do odhodov tistih, ki predstavljajo osrednjo moč slovenske lige. Pa tudi mladi slovenski igralci komaj čakajo, da bi okusili čar tujine. To je njihov življenjski cilj. Da se nekega dne odpravijo v tujino, tam zaživijo povsem v nogometnem smislu in si napolnijo žepe. Tega ne gre prezreti. Podoba, kako bodo vsi najboljši ostali v domačih klubih na daljši rok, je utopija.
Nekateri to lažje prebolijo, spet drugi težje. Vse bolj ''ruskim'' Celjanom se po odhodih Mitje Lotriča in Daria Vizingerja, razen finančnega priliva, ni godilo nič dobrega. Rezultati so bili neprepričljivi, zgodba pa je segla tako daleč, da so se v klubu le pet mesecev po zgodovinskem naslovu prvaka poslovili od trenerja Dušana Kosića! Še ena potrditev, kako nepredvidljiv zna biti nogomet in kako upravičena je misel, ki nam jo večkrat ponudijo nogometni strategi. Da imajo zaradi tega, ker nikoli ne veš, kaj bo prinesel nogometni jutri, ob postelji vedno pripravljen kovček za selitev.
Koga vse smo izgubili v poldrugem letu?
Če naštejemo le nekaj vidnejših posameznikov, dobro vidimo, brez koga vse je ostala Prva liga Telekom Slovenije po koncu prejšnje sezone. Slovenijo so denimo zapustili Tomislav Tomić, Stefan Savić, Macky Bagnack, Mario Jurčević, Endri Čekiči, Luka Menalo (vsi Olimpija), Luka Zahović (Maribor), Mitja Lotrič in Dario Vizinger (oba Celje), Luka Šušnjara (Mura), Ante Živković, Luka Štor (oba Aluminij), Roko Baturina, Domen Gril (oba Bravo), Guy Serge Yameogo, Rodrigue Bongongui (oba Tabor) … Našteli smo le nekaj najbolj odmevnih odhodov, po katerih je hitro jasno, da je prva liga izgubila določeno kakovost.
No, kako pa je bilo pozimi 2019/20? Tudi takrat je po jesenskem delu odšlo nekaj zelo dobrih posameznikov. Denimo Dino Hotić (Maribor), Dejan Petrović (Aluminij) in David Tijanić (Triglav), ki so se kmalu prebili tudi do reprezentančnih dresov. Konec sezone 2018/19 so med drugimi odšli Saša Ivković (Maribor), Asmir Suljić, Dino Štiglec (oba Olimpija), Amedej Vetrih, Shamar Nicholson, Adam Gnezda Čerin (vsi Domžale), Rok Sirk, Nik Lorbek (oba Mura), Žiga Škoflek, Milan Tučić (oba Rudar), Mitja Križan (Bravo) …
Vršič po stopinjah Pavlina?
Dare Vršič je s Koprčani že proslavljal državni naslov. Bilo je pred desetimi leti. Koper bo v tej sezoni prezimil na četrtem mestu.
Sreča v nesreči je, da mnogi klubi ob pomanjkanju finančnih sredstev prepoznajo rešitev v vzgajanju mladih igralcev, zanimivih za trg. Mladih upov je kar nekaj. V tej sezoni so zažareli Dario Kolobarić, Aljoša Matko, Tamar Svetlin, falanga mladih reprezentantov pri Bravu …
Selektor Milenko Ačimović rad spremlja tekme slovenskega prvenstva, v katerih so prisotni tudi klubi z močnimi tujskimi legijami. Ogromno jih je zlasti v Kopru, Taboru in Aluminiju, prednjačijo pa Hrvati. Tudi med tujci je nekaj zelo zanimivih imen, denimo prvi strelec Nardin Mulahusejnović. Maribor se mu je odrekel, podobno velja za Dareta Vršiča, ki pa je fenomen zase. Pri 35 letih blesti do te mere, da malce spominja na prezenco, s katero je Miran Pavlin, takrat že veteran, leta 2010 popeljal Koper do edinega državnega naslova. Takrat je bil njegov soigralec tudi Vršič. Bi lahko kanarčkom uspelo znova?
To bi bilo veliko presenečenje, a Koprčanov ne gre odpisati. Zdaj bodo imeli končno prave daljše priprave. Prejšnje so bile eksperiment, saj so bili igralci zaradi prekinjene druge lige predolgo odsotni. Tako fizično kot psihično. Koper je imel premalo pravih tekem, to je peklo tudi Gorico, ki se je znašla v hudi stiski, in bo morala očitno dobro premisliti, koga postaviti za novega trenerja, hkrati pa še okrepiti zasedbo. Stara ljubezen in pripadnost do kluba nista dovolj. Treba bo preiti k dejanjem. Gorica bo morala hitro ukrepati, saj se bo kmalu začelo zares. Ni kaj, nenavadne sezone 2020/21 se bomo spominjali po marsičem, tudi po krajših premorih ...
6