Četrtek, 21. 3. 2019, 12.00
5 let
Top 10: Slovenija v kvalifikacijah za EP
Začelo se je s krajo, ki je Slovenija zlepa ne bo pozabila
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,11
Slovenija se je na EP uvrstila enkrat. Zaigrala je leta 2000 v Belgiji in na Nizozemskem. Na tekmi s Španijo je bilo v Amsterdamu kar 12 tisoč Slovencev.
Slovenska nogometna reprezentanca bo danes vstopila v nov kvalifikacijski ciklus za evropsko prvenstvo leta 2020. To bodo njene sedme kvalifikacije za največji turnir. Največji uspeh je dosegla konec prejšnjega tisočletja, ko se je pod vodstvom Srečka Katanca senzacionalno uvrstila na EP 2000. Vključno z dodatnimi kvalifikacijami je v boju za EP odigrala 66 tekem. Izbrali smo jih deset, ki so najbolj izstopale, in jih razvrstili po kronološkem vrstnem redu.
Slovenija : Italija 1:1 (7. september 1994)
Darko Milanič bi lahko postal junak tekme, a so sodniki spregledali, da je dosegel veljaven zadetek.
To je bil prvovrstni spektakel, žal pa so predrage vstopnice od obiska odvrnile lepo število gledalcev, tako da Ljudski vrt (še v starejši podobi) ni bil poln, čeprav je na drugi strani gostovala takratna aktualna svetovna podprvakinja Italija. Zvezdniška zasedba azzurrov je naletela na močan odpor Verdenikove čete, ki jo je pred tekmo užaljeno zapustil Zlatko Zahović, saj ni hotel sedeti na klopi za rezervne igralce, ampak igrati brez večjih obrambnih nalog od prve minute.
Sosedski spopad, krstna slovenska kvalifikacijska tekma za veliko tekmovanje, se je končal brez zmagovalca, po obračunu pa se je še dolgo razpredalo o verjetno najznamenitejši sodniški napaki v škodo Slovenije, kar zadeva mednarodne tekme. Ko je Darko Milanič pri rezultatu 1:1 streljal z razdalje, je žoga prešla golovo črto, kar so potrdili tudi počasni posnetki, sodnik Bernd Heynemann, ki je slovenske navijače spravljal ob živce tudi pet let pozneje ob nepozabni snežni srhljivki v Kijevu (s srečnim koncem za Slovenijo), pa je pokazal, naj se igra nadaljuje.
Če bi imeli delivci pravice na voljo VAR oziroma tehnologijo za golovo črto, bi Slovenija pred 25 leti dočakala eno najslajših zmag v kratki zgodovini državne samostojnosti. To je bila tudi tekma, na kateri je zadnjič v državnem dresu zaigral poznejši večkratni selektor Srečko Katanec.
Grčija : Slovenija 2:2 (6. september 1998)
Zlatko Zahović je bil dvakratni strelec v Atenah, kjer je pozneje igral za Olympiakos.
Zlata Katančeva generacija je svoj pohod k nepozabni senzaciji začela v Atenah. To je bila šele druga tekma, ki jo je kot selektor vodil Srečko Katanec, skupno pa njegova druga, potem ko je na vročem stolčku nasledil Bojana Prašnikarja. Da bo Slovenija vse kaj drugega kot nemočen tekmec, kot je bila v kvalifikacijah za SP 1998, ko je v osmih tekmah osvojila le točko, je nakazala že na vedno neugodnih grških tleh. Ostala je neporažena, točko pa ji je z dvema zadetkoma priigral Zlatko Zahović.
Dvoboj je žal postregel tudi s hudo poškodbo v slovenskem taboru. Le dve minuti po vstopu v igro jo je skupil Ermin Šiljak in skazil veselje Slovenije po veliki točki. Poškodba skočnega sklepa in izpah gležnja desne noge s popolnim zlomom (v gležnju je imel po operaciji kar 13 vijakov) sta Ljubljančana oddaljili od igrišč za kar dve leti. Ko se je neustrašna Katančeva zasedba uvrstila na Euro 2000 in presenetila Evropo, je bil že pripravljen in zaigral na velikem tekmovanju.
Slovenija : Ukrajina 2:1 (13. november 1999)
To so bili praznični dnevi, ko je Slovenija dokazala, da ni le smučarski narod. Jeseni je Maribor z izjemnim uspehom v ligi prvakov dokazal, da se lahko s pravo mero borbenosti in srčnosti kosaš tudi z najboljšimi.
Slovenija je prvič v dodatnih kvalifikacijah za veliko tekmovanje nastopila pred 20 leti.
Katančevi reprezentanti so storili še korak naprej in poskrbeli za nov vrhunec nogometne evforije. Uvrstili so se v dodatne kvalifikacije za Euro 2000.
Veselje po nevsakdanjem zadetku Milenka Ačimovića
Žreb je določil, da se bodo slovenski nogometaši pomerili z Ukrajinci, ki so največji nabor igralcev črpali iz kijevskega Dinama, prednjačil pa je zvezdniški napadalec Andrij Ševčenko. Bežigrajski stadion je bil poln do zadnjega kotička, prvi pa so se veselili gostje. Ševčenko, ki je takrat že igral za AC Milan, je mojstrsko popeljal Ukrajino v vodstvo.
A Slovenija se ni predala. V 53. minuti je Zlatko Zahović izenačil na 1:1, sedem minut pred koncem pa je sledil eden najbolj nenavadnih, a posrečenih zadetkov v slovenski zgodovini. Milenko Ačimović je prekosil samega sebe. Na stadionu, ki ga je poznal kot lasten žep, je ustrelil s sredine igrišča in čarobno lobal ponižanega ukrajinskega vratarja. Navijači so ponoreli, selektor Srečko Katanec se je prijel za glavo, nogometaši pa so zdržali do konca in priredili veliko presenečenje.
Ukrajina : Slovenija 1:1 (17. november 1999)
Zlatko Zahović je padel v kazenskem prostoru Ukrajine, sodniška piščalka pa je ostala nema.
Le štiri dni po veliki zmagi nad favorizirano Ukrajino se je Slovenija odpravila v Kijev. Pričakale so je zimske razmere. Padal je sneg, po tekmi pa so padale solze. Solze sreče po fantastičnem podvigu Slovenije, ki je premagala tako gostitelje kot tudi sodnika Bernda Heynemanna.
Nemški delivec pravice v prvem polčasu ni pokazal na belo točko po očitnem prekršku nad Zlatkom Zahovićem, ko pa je v 68. minuti v slovenskem kazenskem prostoru padel Andrij Ševčenko, zanj ni bilo dvoma. Kazenski udarec za gostitelje! Sergej Rebrov je z bele točke osrečil 65 tisoč navijačev, ki so pričakovali zgodovinsko prvo uvrstitev samostojne Ukrajine na veliko tekmovanje.
A to je bil račun brez krčmarja. Najpomembnejši zadetek v karieri je dosegel Miran Pavlin in poskrbel za snežno pravljico. Slovenske nogometne junake so v domovini pričakali kot kralje, selektor Srečko Katanec pa je pohitel in v zanosu sreče vsem Slovenkam in Slovencem voščil vesel božič in srečno novo leto.
Francija : Slovenija 5:0 (12. oktober 2002)
Zinedine Zidane v dvoboju z Miranom Pavlinom
Ni je bilo tekme, v kateri bi bila Slovenija tako nemočna kot jeseni 2002, ko je gostovala na največjem francoskem stadionu. Skoraj 80 tisoč gledalcev je na Stade de France uživalo ob mojstrovinah galskih petelinov, izbranci Bojana Prašnikarja pa so povsem odpovedali in prejeli kar pet zadetkov.
To je najvišji poraz Slovenije v obdobju državne samostojnosti. Mreža Marka Simeunovića se je zatresla že po desetih minutah, ko je zadel Patrick Vieira. Nato so se med strelce vpisali še Steve Marlet (dvakrat), Sylvain Wiltord in Sidney Govou. Zinedine Zidane, Marcel Desailly, Thierry Henry in preostali so dokazali, da je bil njihov bled nastop na SP 2002 le posledica krajše krize.
Slovenija je verjela, da se bo v Parizu bolj enakovredno kosala z gostitelji. Ne nazadnje je dve leti pred tem v predmestju francoske prestolnice dodobra namučila favorite in po viteškem boju izgubila z 2:3. Tokrat je bilo drugače, le Simeunoviću se je lahko zahvalila, da ni izgubila s še višjo razliko.
Slovenija : Hrvaška 0:1 (19. november 2003)
Veselje hrvaških reprezentantov za Bežigradom
Da Slovenija vendarle ni rojena pod srečno zvezdo, kar zadeva dodatne kvalifikacije za velika tekmovanja, je pokazala leta 2003. V play-offu za Euro 2004 na Portugalskem se je udarila s sosedo Hrvaško, ki je menjala generacijo. Bronasti junaki s SP 1998 so se dokončno poslovili, Slovenija pa je po suverenem nastopu v kvalifikacijah za EP 2004, v katerem je v skupini zaostala le za močno Francijo, videla svojo možnost. Remi v Zagrebu (1:1) je željo po novi senzaciji še povečal.
Povratna tekma za Bežigradom je potekala pred nabito polnimi tribunami, Sloveniji pa je za napredovanje zadoščal že začetni rezultat 0:0. Navijači selektorju Bojanu Prašnikarju še danes očitajo, da je to vzel preveč dobesedno in skušal z namerno obrambno taktiko zadržati remi brez zadetkov. Slovenija, za katero zaradi kartonov ni mogel nastopiti v tistem trenutku z naskokom najbolj vroči napadalec Ermin Šiljak, ni igrala prepričljivo, a je vrednost njenih delnic zrasla, ko je Igor Tudor v 58. minuti prejel rdeči karton.
Le dve minuti po izključitvi Dalmatinca pa so kockasti utišali Bežigrad. Dado Pršo je matiral neprepričljivega Mladena Dabanovića, izbranci Otta Barića so le našli pot do Eura, Slovenija pa je po dveh zaporednih udeležbah na velikih tekmovanjih ostala brez glavne nagrade.
Slovenija : Srbija 1:0 (11. oktober 2011)
Ljudski vrt je končno pozdravil zmago nad nekdanjimi brati.
Kvalifikacije za EP 2008 so minile v znamenju skromnih rezultatov Slovenije in menjave na selektorskem položaju. Branka Oblaka je nasledil Matjaž Kek in kmalu poskrbel za nov podvig slovenskega nogometa. Reprezentanco je popeljal na SP 2010, nato pa so apetiti slovenskega občinstva narasli in od junakov v dresih s podobo Triglava se je zahtevalo, da zaigrajo še na evropskem prvenstvu na Poljskem in v Ukrajini (2012). Iz te moke ni bilo kruha.
Italija, presenetljivo Estonija in Srbija so se izkazale za premočne tekmice. Kekova četa je osvojila četrto mesto, Mariborčan pa je po koncu kvalifikacij zapustil selektorski položaj. Poslovil se je v slogu, saj je vodil izbrance do zgodovinske zmage. V Ljudskem vrtu je premagal Srbijo, pri kateri ni manjkalo velemojstrov mednarodnega kova, in s tem razbil prekletstvo neuspehov v dvobojih z izbranimi vrstami držav, zraslih na pogorišču nekdanje Jugoslavije. To je bila prva zmaga nad nekdanjimi brati, še toliko slajša pa zato, ker je Slovenija z njo vsem, ki so dvomili o njenem poštenju in fair-playu, dokazala, da je odigrala častno tekmo.
Dare Vršič je premagal srbskega vratarja z velike oddaljenosti.
Srbi bi si namreč z zmago zagotovili dodatne kvalifikacije, a so naleteli na borbeno zasedbo, ki je zmagala po zaslugi prostega strela Dareta Vršiča. Žoga je prelisičila srbsko obrambo na čelu z vratarjem. Ko je Samir Handanović v 64. minuti ubranil strel z bele točke Nemanji Vidiću, so goste spoznali, da je vrag odnesel šalo. Ostalo je pri 1:0 in Kekovem odhodu. Začasnem. Na vroči stolček se je namreč vrnil lani, danes pa ga čaka prva uradna preizkušnja, gostovanje v Izraelu.
Slovenija : San Marino 6:0 (27. marec 2013)
Pred šestimi leti je slovenska reprezentanca dočakala najvišjo zmago na tekmah za kvalifikacijske točke. Amaterji iz San Marina, žepne evropske državice, so morali po žogo v svojo mrežo šestkrat. Po prvem polčasu so zaostajali še "spodobnih" 0:1 - klonili so le v 10. minuti po zadetku Josipa Iličića -, v nadaljevanju pa jih je pozdravila eksplozija slovenskih zadetkov.
Ob rekordni zmagi nad San Marinom je prvi zadetek v dresu reprezentance dočakal tudi Branko Ilić.
Počila je petarda in na koncu je dobrih osem tisoč gledalcev v Stožicah zaploskalo atraktivnemu rezultatu na semaforju. Bilo je kar 6:0, Andraž Struna, Dejan Lazarević in Branko Ilić pa so dočakali strelski prvenec v državnem dresu.
Švica : Slovenija 3:2 (5. september 2015)
Slovenija že dolgo ni bila tako blizu velikega tekmovanja kot v začetku septembra 2015. Na gostovanju v Baslu je pokazala dva različna obraza. Večino srečanja je bila boljša od gostiteljev, ki so si razbijali glavo z mislijo, kako se približati vratom Samirja Handanovića. V zadnji minuti prvega polčasa je Milivoje Novaković poskrbel za vodstvo in spravil Švico v težave.
Veselje Katančevih izbrancev po zadetku Boštjana Cesarja za 2:0
Če bi Slovenija zmagala, bi na lestvici prehitela Švico, razpored do konca sezone pa ji je šel tako v prid, da bi si z zmago na St. Jakob Parku najverjetneje že zagotovila najmanj drugo mesto in napredovanje na Euro 2016. Slovenska srca so še bolj zažarela od sreče, ko je kapetan Boštjan Cesar v 48. minuti z glavo podvojil vodstvo.
D
Razočaranje slovenskih igralcev po tretjem zadetku Švice
eset minut pozneje je sledila prva nesreča. Novaković si je izpahnil ključnico in moral zapustiti igro. Švica, ki je vse stavila na napad in zaigrala na vse ali nič, je začutila svojo priložnost. Deset minut pred koncem je znižala na 1:2, le nekaj trenutkov pozneje je bilo že 2:2. Nato je sledil sporen trenutek. Kevin Kampl je padel v kazenskem prostoru Švice, a je sodnik pustil prednost, nato pa je Jasmin Kurtić iz zelo ugodnega položaja meril mimo vrat.
Selektor Srečko Katanec je po tekmi še večkrat omenjal to sodniško odločitev, ki bi lahko spremenila potek srečanja v prid gostov. Za popoln preobrat Švice je v izdihljajih sodnikovega podaljška poskrbel Josip Drmić. Slovenija je izgubila dvoboj za drugo mesto, na koncu pa si zaradi povečanja števila udeležencev na Euru (s 16 na 24) prvič priigrala play-off kot tretjeuvrščena ekipa v skupini.
Slovenija : Ukrajina 1:1 (17. november 2015)
To je bila zadnja slovenska tekma v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Povratna tekma dodatnih kvalifikacij za Euro 2016, kjer je Slovenija lovila zaostanek iz Lvova (0:2). Nogometaši so za prizorišče izbrali Ljudski vrt. Verjeli so, da jim bo mariborska reprezentančna trdnjava prinesla srečo, podobno kot leta 2009, ko so šokirali prepotentne Ruse.
Po zadetku Boštjana Cesarja je zadišalo po novi slovenski nogometni pravljici.
Začelo se je imenitno. Srčni kapetan Boštjan Cesar, za zdaj edini Slovenec, ki je vstopil v klub 100, je v 11. minuti popeljal gostitelje v vodstvo. Vročina v Mariboru se je stopnjevala, a so izostale resnejše priložnosti.
Ukrajinci so v zadnji minuti izenačili na 1:1.
Ukrajina se je odlično branila, na koncu pa v sodnikovem podaljšku, ko je Kevinu Kamplu spodrsnilo in je izgubil žogo, prek protinapada premagala Samirja Handanovića. V Mariboru se je lahko začelo proslavljanje ukrajinskega uspeha.
Ukrajinci so vrnili Sloveniji za izpad v dodatnih kvalifikacijah leta 1999, Katanec pa je prvič v vlogi selektorja v play-offu moral stisniti roko tekmecu in mu čestitati za napredovanje na veliko tekmovanje. V tretje se ni izšlo, Slovenija je še enkrat ostala brez velikega prvenstva. Nova priložnost se obeta Matjažu Keku, ki naskakuje preboj na Euro 2020. Prva naloga ga čaka že danes v vročem Izraelu.
