Kapetan brez črnega madeža, ki se je nehote znašel sredi vroče debate

"Rad bi bil kapetan, a ne bom užaljen, če bo drugače," je na vprašanje, s katerim se bo moral v urah do četrtkove prve tekme kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2020 proti Izraelu v Hajfi pozabavati selektor, v svojem slogu odgovoril z naskokom najizkušenejši nogometaš v zdajšnji reprezentanci Slovenije.

Odkar je lani izbrano vrsto zapustil njen dotakratni kapetan in hkrati velik prijatelj Bojana Jokića, Boštjan Cesar, je bil on tisti, ki je na tekmah Slovenije nosil kapetanski trak. Kot se je izkazalo pozneje, je bilo prav to morda usodno za prejšnjega selektorja Tomaža Kavčiča, ki je zaradi te odločitve za eno leto ostal brez najboljšega slovenskega nogometaša, pozneje v odločilnih trenutkih še brez sreče in na koncu brez službe.

Sportal Po enem letu se je vrnil Jan Oblak in odgovarjal na neprijetna vprašanja

Toda 32-letni Kranjčan, na čigar športni poti ne boste našli enega samcatega črnega madeža, četudi boste iskali s povečevalnim steklom, njegovemu nasledniku Matjažu Keku ob izbiri novega, morda tudi starega kapetana pričakovano ne bo delal težav. Pa čeprav bi jih po 94 nastopih, kar je skoraj enkrat več, kot jih ima naslednji na lestvici števila nastopov še aktivnih reprezentantov, in več kot petkrat več od Jana Oblaka, morda lahko.

Nasprotno, zvezdnika Atletico Madrida je ob vrnitvi v izbrano vrsto toplo pozdravil in se njegove vrnitve razveselil. "Vsi vemo, kaj in kdo je on. Vsak bi se razveselil tako dobrega nogometaša. Pomembno je le to, da vsi skupaj Sloveniji pomagamo do nastopa na evropskem prvenstvu, kar je naš cilj," je povedal dolgoletni reprezentant, eden od redkih slovenskih športnikov, ki vlogo kapetana opravlja tudi v svojem tujem klubu. Pri ruski Ufi, pri kateri ima po novem družbo dveh rojakov. Tudi o tem smo kramljali v 15 minutah, kolikor smo sedeli z njim.

Pravi, da bi se raje kot o kapetanskem traku pogovarjal o glavnem cilju Slovenije. Foto: Vid Ponikvar

Kapetanski trak. Ga pričakujete?
Vsak si želi biti kapetan, to je velika čast. Res je tudi, da sem izkušen in imam neki ugled, ampak to je vprašanje, s katerim se mora ukvarjati selektor. On se bo odločil, kaj in kako. Pomembno je predvsem, kdo bo vodja na igrišču. Pomembni so rezultati.

Zdi se, da vas je ob izboru novega kapetana marsikdo že prečrtal. Kot da gre samo za vprašanje tega, ali bo novi kapetan Jan Oblak ali Josip Iličić. Je to za vas kot z naskokom najbolj izkušenega reprezentanta, ki je velik profesionalec in se je vedno odzival klicem selektorjev, podcenjujoče?
Ne vem, tega niti ne spremljam toliko, da bi vedel, kaj se piše in govori. S tem se ne ukvarjam. Imam samo en cilj, in sicer se želim uvrstiti na evropsko prvenstvo. Na koncu igra Slovenija in pomembni smo prav vsi. Vsi moramo dati vse od sebe, da bi nam na poti do končnega cilja uspelo. Kdor tega ne bo počel, potem ni za to ekipo. To mora biti vedno na prvem mestu. Mislim, da se preveč govori o tem, kdo bo kapetan in kdo ne. Bolje bi bilo, če bi z zdravo komunikacijo vse sile usmerili v to, da se uvrstimo na evropsko prvenstvo.

Vrnil se je Jan Oblak. Ste se z njim izkušenejši nogometaši že kaj pogovorili o vsem, kar se je dogajalo, in predvsem o tem, kar sledi?
Za zdaj se nismo (pogovor je bil opravljen v ponedeljek popoldne, op. p.). Ni bilo časa. Komaj smo prišli iz klubov, a bo tudi čas za to. Brez skrbi. Jan je vedno dobrodošel. Veseli me, da imamo takega vratarja in da bo branil za nas. Je vsekakor nogometaš, ki v ekipo prinaša zanesljivost.

Lestvica števila nastopov aktivnih reprezentantov:

Selektorju torej ne boste zamerili, kakorkoli se bo odločil. Verjetno se je z vami pogovarjal med prvimi?
Da, že takoj, ko je postal selektor, me je poklical. Potem sva se tudi dobila. Pogovarjala sva se o marsičem, a najbolj pomembno je, da so cilji jasni. To je treba na igrišču pokazati takoj. Lahko ob igrišču govorimo ne vem kaj vse, a če potem na igrišču ne bomo pravi, nima smisla.

Z njim ste sodelovali že v času njegovega prvega selektorskega mandata. Kako bi ga opisali?
Poznava se res dolgo časa in imava dober odnos. Jasno je, da je odličen trener, kar je nenazadnje pokazal že prvič, ko je bil selektor. Je realen in ima svoje cilje, tako kot jih imamo tudi mi. Trener je tisti, ki prinaša mirnost, delavnost, željo … Vedno govorim, da takšen kot je trener, taka je tudi ekipa. Verjamem, da bo v prihodnosti naša dobra.

V zadnjem letu kaj očitate tudi sebi?
Da, seveda. Vedno začnem pri sebi. Mi smo tisti, ki nismo bili pravi. Glave niso bile na mestu. Niso bile povezane s telesom. Ko začneš izgubljati, je pa tako ali tako vedno težko. Ko ne gre, ne gre. Bili so trenutki, ko se enostavno nismo znali pobrati. Težko je povedati, zakaj. Maja bom star 33 let, a nekatere stvari, ki se dogajajo v nogometu, še danes težko razložim. Težko je najti formulo, da se izvlečeš iz luknje, ko si v njej. Kdaj pomaga, da zamenjaš selektorja, kdaj moraš zamenjati igralca … Nikoli ni samo ene rešitve. Zdaj je pred nami novo tekmovanje. Razmišljati moramo pozitivno in začeti osvajati točke. Niti ni toliko pomembno, kako igramo, samo da bodo rezultati. Da bomo zmagovali tudi takrat, ko ne bomo najboljši. To je pomembno. Zelo dobro bi bilo, če bi dobro začeli. Potem bi bilo vse skupaj veliko lažje.

V reprezentanci neprekinjeno igra že od 13 let. Prav številka 13 je tudi tista, ki jo nosi na dresu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

S čim bi bili na tekmah proti Izraelu in Makedoniji, ki sta pred vami, zadovoljni?
Ne vem točno, kako je z Izraelci, a kolikor slišim, so imeli težave. Jasno je, da nas v Hajfi čaka vroče gostovanje, ampak mi smo Slovenija. Imamo res dobre nogometaše, kar pa bomo morali zdaj po daljšem času pokazati tudi na igrišču. O tem, s koliko točkami bi bili zadovoljni, ne bi govoril. Kolikor bomo pokazali, takšen bo rezultat. Če bomo igrali dobro, bodo rezultati prej ali slej prišli. Vemo, da smo tudi pod vodstvom Keka v preteklosti, ko smo pozneje prišli do velikih uspehov, na začetku izgubljali in imeli težave. Toda potem so prišle kvalifikacije in zgodba se je obrnila v drugo, boljšo smer. Če je cilj pravi, potem vedno prideš na pravo pot.

Niste več najmlajši. Se spogledujete ali ste se že spogledovali s tem, da bi končali reprezentančno pot?
Seveda, vsak razmišlja o tem, ko pride čas. Konec vedno pride. Prej ali slej se moraš sprijazniti s tem, a trenutno o tem ne razmišljam. Predvsem si res želim, da bi se uvrstili na evropsko prvenstvo. To je primarni cilj mene in celotne ekipe. Tudi na osebni ravni razmišljam identično. Zato sem tukaj.

Prva izbira že neprekinjenih 13 let

Igral je tudi na svetovnem prvenstvu 2010. Foto: Vid Ponikvar Jokić je pod vodstvom takratnega selektorja Branka Oblaka z 19 leti v dresu Slovenije debitiral na prijateljski tekmi proti Cipru februarja 2006. Pozneje je bil standarden član začetne enajsterice tudi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 pod vodstvom zdajšnjega selektorja Keka in v Južnoafriški republiki na vseh treh tekmah igral od prve do zadnje minute.

Prva izbira selektorjev na levi strani obrambe je bil vse do danes tudi pozneje, ko so si stolček Slovenije izmenjevali Slaviša Stojanović, Srečko Katanec in nazadnje Kavčič, pod čigar vodstvom je postal tudi kapetan Slovenije in kapetanski trak nosil na vseh sedmih tekmah, ki jih je Kekov predhodnik vodil s klopi Slovenije.

Novembra lani, ko je za dve tekmi vskočil začasni selektor Igor Benedejčič, ga v reprezentanci zaradi poškodbe ni bilo.

Ni skrivnost, da ste velik prijatelj z Boštjanom Cesarjem. Nekdanjim dolgoletnim reprezentantom, ki je lani prenehal igrati v reprezentanci. Je v zadnjem času obstajala možnost, da bi se vrnil?
Veliko se pogovarjava o vsem, tudi o reprezentanci, a iskreno povedano, o tem nisva govorila. Ne bom rekel, da je dokončno konec, tako da me ne vlecite za besedo, saj je res, da si je za reprezentanco vedno želel igrati, a mislim, da je on tak človek, da ko nekaj konča, je to končano. To so fantje z značajem. Lahko pa se seveda zgodi tudi drugače. Lahko tudi vi končate novinarsko službo, a se potem zgodi, da vas kdo povabi nazaj, vam ponudi priložnost in se vrnete nazaj v svoj posel. Če nekaj delaš vse življenje, je težko reči ne.

Kdorkoli bo že kapetan, je cilj seveda jasen. Uvrstitev na evropsko prvenstvo?
Da, seveda. Vedno je treba imeti visoke cilje in biti pozitiven. Ne smeš se precenjevati, a niti ne podcenjevati. Cilj mora biti uvrstitev na evropsko prvenstvo. Na koncu pa bo tako ali tako največ odvisnega od nas.

Kapetanski trak je nasledil s strani dobrega prijatelja Boštjana Cesarja. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Je evropsko prvenstvo 2020 zadnja priložnost za generacijo, ki je bila zraven že v času prvega mandata zdajšnjega selektorja?
Ne vem, kako je z nekaterimi drugimi, a mislim, da je to moja zadnja priložnost, zato jo bom zagrabil in naredil vse, da pridemo na evropsko prvenstvo. Nikoli se pa ne ve, kaj se bo zgodilo. Lahko nam ne uspe, pa bom še zraven in se morda pozneje uvrstimo na svetovno prvenstvo. Kdo ve.

Rekli ste, da bo zelo pomemben začetek. Pred prvima tekmama na začetku novega ciklusa ste številni reprezentanti v res dobri formi. Dobri obeti?
Da, nekateri res igrajo neverjetno dobro. Iz tedna v teden spremljam, kaj se dogaja z mojimi soigralci v reprezentanci in moram priznati, da sem navdušen. Zdaj je treba te igre prenesti še v reprezentanco. Vsak mora svoje delo opraviti maksimalno dobro in igrati tako dobro, kot igra v klubu.

Igral je v treh od petih najmočnejših evropskih lig

Foto: Reuters Jokić je bogato nogometno pot začel v Kranju, uveljavil pa se pri Gorici, iz katere je leta 2007 prestopil v francoski Sochaux. Njegov član je bil tri leta in se potem leta 2010 preselil v Chievo iz Verone. V Italiji je igral tri leta 2013, ko je odšel v Španijo in dobri dve leti igral za Villarreal. Vmes je bil pol leta član Nottingham Foresta, ki je takrat nastopal v drugem kakovostnem razredu angleškega nogometa, in se februarja 2017 preselil še v Rusijo, kjer se je pri Ufi hitro uveljavil in bil pozneje imenovan za kapetana.

Pohvali se lahko s 24 nastopi v prvi španski ligi, 64 v prvi italijanski in 43 v prvi francoski ligi. V ruskem elitnem nogometnem razredu, ki v zadnjem času po kakovosti spada na šesto mesto v Evropi, je do zdaj pri številki 48.

Z Ufo ima pogodbo do konca sezone, a je v njej zapisana možnost za samodejno podaljšanje za nadaljnje leto.

Igrati ste po daljši odsotnosti začeli tudi vi. Ste zdaj povsem zdravi?
Da, k sreči je vse dobro. Imel sem težave s peto. Na začetku ni bilo videti hudo, potem pa se je izkazalo, da gre za manjši zlom. Imel sem tudi nategnjeno mišico, zato se je okrevanje zavleklo. Zdaj je vse tako, kot bi moralo biti.

Z Ufo ste v ruski premier ligi trenutno na predzadnjem mestu in se borite za obstanek. Kaj se dogaja?
Da, škoda. V zadnjem času nam res ne gre. Lani smo bili šesti, zdaj smo precej nižje. Vsaka ekipa pride v težave, a ko je težko, je treba razmišljati pozitivno in dobro trenirati. Verjamem, da bo kmalu bolje in bomo skupaj prebrodili težave.

O težavah Ufe:

Po novem imate v Rusiji tudi slovensko družbo. Že nekaj časa je tam Lovro Bizjak, ki je k vam prišel iz Domžal, po novem še Andres Vombergar, dozdajšnji napadalec Olimpije.
Res je, počutim se, kot da bi bil v Sloveniji. Lepo je imeti ob sebi nekoga, s katerim se lahko pogovarjaš v svojem jeziku. Oba sta odlična fanta in nogometaša. Vombergar je nov in se še privaja, a je pozitiven, deloven fant. Trenutno mu ni najlažje, saj je prišel v ekipo, ki ji ne gre, a ko se malo dvignemo, bo začel zabijati gole in bo pokazal, kako dober je. O tem sem prepričan.

Ste imeli pri prihodih Slovencev kot kapetan besedo tudi vi?
Seveda sem za oba rekel nekaj pozitivnih besed, a na koncu sta tukaj zaradi tega, kar kažeta na igriščih. Za nobenega s tem, ko sem ju hvalil, nisem lagal. Bizjaka sem dobro poznal, saj sem proti njemu tudi igral, medtem ko sem se o Vombergarju pozanimal pri nekaterih prijateljih in o njem slišal same dobre besede.

Kot član Ufe je lani obiskal tudi Slovenijo in v kvalifikacijah za ligo Europa izločil Domžale. Foto: Urban Urbanc/Sportida

V Rusijo sta prišla iz Slovenije. Se lahko zgodi, da bo z vami obratno. Da boste, preden odidete v pokoj, kakšno leto ali dve odigrali še v slovenski ligi?
Seveda, zakaj pa ne. Slovensko ligo spremljam in vidim, da je vse boljša. O slovenski ligi bom vedno govoril dobro, saj je to tekmovanje, v katerem sem zrasel tudi sam in potem uspel v tujini. Rad bi se vrnil, a to težko napovem. Če bom lahko igral do konca še na višji ravni, se morda zgodi tudi to in se domov sploh ne bom vračal, ampak morda se pa vrnem. Mogoče grem tudi kam drugam. Nikoli ne veš. Nogomet igrajo povsod. Tudi v Indiji, Avstraliji … Bomo videli. O tem danes res ne razmišljam.

Sportal Zahović razkril, kaj mu je priznal Skomina, a mu tega ne zameri