Tomaž Kavčič: Cilj, uvrstitev na evropsko prvenstvo, bi si postavil sam

Tomaž Kavčič, eden izmed glavnih favoritov za selektorja, je pripravljen na izziv. Foto: Vid Ponikvar
Za to, da resno cilja na najbolj prestižno trenersko mesto v slovenskem nogometu, ima argumente. Pomagal je pri izboru 90 odstotkov nogometašev, ki v reprezentanci igrajo danes. Vodil je več kot 50 mednarodnih tekem v vlogi selektorja mlade reprezentance, ki je po načinu dela podobna tisti v najboljši slovenski nogometni selekciji. Znano je tudi, da je na njegovi strani glas reprezentantov.

Ni preveliko presenečenje, da ima iz dneva v dan vse več podpore v širši in tudi v strokovni nogometni javnosti. Če bo postal selektor, bo Slovenija sledila trendu v svetu, v katerem je kar dve petini selektorjev najboljših 30 reprezentanc na svetu pred tem vodilo mlado reprezentanco oziroma so bili v članski selekciji pomočniki. On je bil oboje.

Minus trenerja, ki je v Sloveniji vodil sedem klubov in izkušnje nabiral tudi na Kitajskem, je, da nikoli ni vodil katerega izmed največjih klubov pri nas. "Napredoval sem postopoma. Če se ne bi čutil sposobnega za to delo, se danes o tem sploh ne bi pogovarjali," je na očitke odgovoril 64-letni trener v čakanju na odločitev predsednika Nogometne zveze Slovenije Radenka Mijatovića, ki naj bi prihodnji mesec dal odgovor na vprašanje, kdo bo nasledil Srečka Katanca na klopi Slovenije in jo popeljal v kvalifikacije za evropsko prvenstvo leta 2020.

Mlado reprezentanco je vodil šest let. Foto: Getty Images Ste v najožjem izboru vodstva Nogometne zveze Slovenije za novega selektorja članske nogometne reprezentance. Verjetno ne skrivate, da si te službe želite?
Seveda ne. Pomenila bi mi ogromno, tako kot pomeni vsakemu. To je vrhunec trenerske poti vsakega trenerja. Največ, kar lahko v svoji državi dosežeš.

S predsednikom NZS Radenkom Mijatovićem sta se že srečala. O čem sta se pogovarjala?
Razgovor je bil korekten, a o podrobnostih ne bi govoril. Pripravljen sem prevzeti funkcijo. Odločitev o tem, ali bom imenovan za selektorja, pa seveda ni v mojih rokah.

V javnosti dobro kotirate.
Ne pričakujem, da mi bo kdorkoli kaj poklonil. Vem, da je edino merilo rezultat. Je pa res, da slišim, kaj ljudje govorijo. Dobivam veliko sporočil spodbude od ljudi iz nogometnega sveta. To me veseli, saj vem, da mislijo resno.

Ste pripravljeni na izziv?
Sem. Približno sedem let sem bil selektor mlade reprezentance, v kateri je delo zelo podobno kot v članski. Tekme igra v istih terminih kot članska. Metodologija dela je vseskozi enaka. Če ima članska tri dni časa, ga ima tudi mlada. Vem, kaj je treba delati in čemu je treba dati poudarek v tako kratkem času.

Zraven sem bil v strokovnem štabu Matjaža Keka na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki, v članski reprezentanci sem bil tudi v zadnjem letu in pol. Mislim, da imam znanje in izkušnje, da lahko dobro opravljam trenersko delo, ki v Sloveniji pomeni največ.

Kako se spominjate izkušnje iz leta 2010?
Svetovno prvenstvo je največje tekmovanje na svetu, seveda je izkušnja s takega tekmovanja velik plus.

V Johannesburgu leta 2010 v družbi Matjaža Keka, Samirja Handanovića in Aleksandra Radosavljevića. Foto: Vid Ponikvar

Kako ste sodelovali z Matjažem Kekom?
Korektno. Z vsemi članskimi selektorji sem imel, ko sem bil selektor mlade reprezentance, vedno dober odnos. Dobro sva sodelovala. Jasno je, da je primarna naloga mlade reprezentance ta, da tesno sodeluje z A-selekcijo.

Kakšna je bila vaša vloga v reprezentanci Srečka Katanca, odkar ste pred dobrim letom prišli zraven?
Ista kot tista, ki jo je opravljal Aleš Čeh. Bil sem pomočnik.

Ste v reprezentanco res prišli predvsem zaradi tega, da zgladite nesoglasja med nekaterimi nogometaši in selektorjem?
V reprezentanco zagotovo nisem prišel kot mediator med igralci, strokovnim štabom ali komerkoli že. Ve pa se, kako delam, tako bom delal še naprej. Zdaj, ko sem bil eno leto zraven, je to velik plus. Videl sem nekatere zadeve in dobil potrditve, kaj je prav in kaj ne.

• Previdno, da se ne bomo vrnili v leto 1996 #komentar

Dve leti je delal na Kitajskem. Foto: Getty Images Čeprav je jasno, da bi bili tako ali tako v ožjem izboru za njegovega naslednika, vas je v središče pozornosti, ko je po zadnji tekmi proti Škotski s prstom pokazal na vas, postavil kar zadnji selektor sam. Nekateri pravijo, da vam je s tem celo škodil, drugi menijo drugače. Kaj pravite vi?
Lahko rečem le to, da ga zelo cenim. Rekel je, kar misli, da je prav. Drugega ne bi komentiral.

Kakšno je vaše mnenje o zdaj že nekdanjem selektorju, ki je na klopi Slovenije sedel zadnjih pet let? Bi vi naredili kaj drugače?
Zelo ga spoštujem. Vsak trener ima svoj način dela.

Javnost s podobo reprezentance v zadnjem obdobju ni bila najbolj zadovoljna. Kaj odgovarjate tistim, ki pravijo, da bi šla pod vašim vodstvom v isto smer?
Vsi, ki me poznajo, vedo, da nisem nikogaršnja kopija in imam svoj način dela.

Ne glede na slabo stanje reprezentance so tisti, ki so v njej, vseskozi govorili, da je vzdušje v ekipi odlično. Je res tako?
Je, to je res. Tukaj ni treba dodati ničesar.

Je slabo vzdušje, ki vlada okoli reprezentance v javnosti, za novega selektorja minus ali celo plus, saj je pač tako, da gre lahko prej na bolje kot na slabše?
Tukaj ni plusov in minusov. Samo rezultat in delo sta tista, ki prinašata boljše vzdušje. Vsak, ki bo prišel, bo moral doseči rezultat, da bo navijače spet vrnil na štadion.

Kje bi reprezentanca morala igrati. V Ljubljani ali v Mariboru?
Reprezentanca je od vseh. To vprašanje je brezpredmetno.

Kaj bodo vaše prve poteze, če postanete selektor?
Najprej se bom pogovoril z igralci, jim predstavil svojo vizijo dela in cilje, ki jih imam.

Kakšni bi bili cilji?
Ne bi mi jih bilo treba postavljati. Cilj mora biti uvrstitev na naslednje veliko tekmovanje, na evropsko prvenstvo 2020. Treba je verjeti v to, da nam bo uspelo, in to miselnost prenesti na nogometaše.

Predsednik NZS je dejal, da je bil eden izmed ciljev prejšnjega selektorja pomladitev reprezentance. Bi to nadaljevali?
Glavni cilj mora biti dober rezultat, kar pomeni uvrstitev na veliko tekmovanje. Igralcev ne delim na stare in mlade, ampak na dobre in slabe. Za reprezentanco morajo vedno igrati najboljši. Pomlajevanje je seveda nekaj normalnega, a se mora zgoditi spontano. Ljudje se staramo, rodovi se seveda menjajo, a to se ne sme zgoditi na silo.

Na kapetana Boštjana Cesarja, ki je star 35 let, bi torej še računali?
On je kapetan reprezentance, ki je odigral 100 tekem. Zato si zasluži spoštovanje. Zelo ga cenim in spoštujem. Kot sem že rekel, nogometašev ne delim na stare in mlade.

Ni skrivnost, da je glas nogometašev na vaši strani. Nekaj je takšnih, ki so vam podporo izrekli javno, tudi pri večini preostalih ste zelo dobro zapisani.
Vesel sem, da to slišim, seveda. Z vsemi igralci sem imel vedno korekten odnos.

V Sloveniji je v prvi ligi nazadnje vodil Livar iz Ivančne Gorice v sezoni 2007/08. Foto: Vid Ponikvar

Zdi se, da odlično sodelujete predvsem s tistimi, ki se zdijo najbolj težavni. Kako vam to uspeva?
Vsak človek je drugačen, do vsakega je treba pristopiti na drugačen način. Jaz nogometašev ne delim na zvezdnike in tiste, ki to niso. Z vsemi se je treba veliko pogovarjati. Vsak igralec je pomemben. V ekipi je 22 igralcev, le 11 jih igra.

Tudi igralec, ki ne igra, mora čutiti, da je del ekipe in da je pomemben. Igralca, s katerimi sodeluješ, moraš poznati, če želiš z njimi dobro sodelovati. Ni dovolj, da veš, kaj se z njim dogaja le dve uri na treningu. Moraš ga spremljati vsakodnevno, biti z njim v stikih. Sploh s tistimi, ki ne igrajo in imajo težave v klubih.

Če mu želiš priti bližje in ga poznati, te mora ceniti. Če želiš, da te ceni, moraš ceniti tudi ti njega. Do nogometaša moraš biti pošten in obratno. Z vsemi sem se vedno dobro razumel, a seveda mora biti vseskozi jasna hierarhija. Vedeti se mora, kdo je kaj. Postavljena morajo biti jasna pravila. To je najbolj pomembno.

Ste imeli kdaj s kom že težave?
V mladi reprezentanci sem koga poslal tudi domov, a ni šlo za težave v medsebojnem odnosu, ampak predvsem za to, ker so kršili določena pravila. Že na naslednji reprezentančni akciji so bili zraven in sodelovali smo brez težav. Postavljena morajo biti jasna pravila, ki se jih je potem treba držati. To je bistvo vsega.

S katerimi reprezentanti je sodeloval

Kavčič je bil selektor mlade reprezentance Slovenije od februarja 2008 do julija 2014. V tem obdobju je sodeloval s številnimi, pomagal je selekcionirati mnogo nogometašev, ki zdaj igrajo oziroma so igrali v članski reprezentanci. Pod njegovim vodstvom so igrali Jan Oblak, Kevin Kampl, Josip Iličić, Tim Matavž, Benjamin Verbić, Miha Mevlja, Rene Krhin, Jasmin Kurtić, Nejc Skubic, Vid Belec, Jan Koprivec, Matija Širok, Mitja Viler, Miral Samardžić, Antonio Mlinar Delamea, Aljaž Struna, Damjan Bohar, Roman Bezjak, Andraž Šporar, Petar Stojanović, Luka Kranjc, Boban Jović, Miha Zajc, Dejan Trajkovski, Dejan Lazarević, Nik Omladič, Žan Majer, Miha Blažič, Matej Palčič …

Lahko trenerju to, da je preveč blizu svojim nogometašem, tudi škoduje? Da nogometaši začnejo tak odnos izkoriščati.
Imam veliko kilometrine in vem, kaj delam. Vem, kje so meje. Obstajati mora vzajemno spoštovanje. Pravila morajo biti jasna in treba jih je upoštevati. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi se to, da se s svojimi igralci dobro razumem, obrnilo proti meni. Bi bilo morda bolje, da sem z vsemi sprt?

Kakšno je vaše mnenje o Kevinu Kamplu, ki ste ga prav vi ponudili na pladenj slovenskemu nogometu, ko ste ga povabili v mlado reprezentanco?
Je zelo dober nogometaš, ki igra na visoki ravni. Ga dobro poznam. Vem, da si želi igrati za Slovenijo. Treba se je pogovoriti, si naliti čistega vina in iti naprej. Slovenija pravega Kevina Kampla potrebuje.

• Kevin Kampl in njegova ura sprave s slovensko javnostjo #intervju

Na dobrodelni tekmi v Biljah. Foto: Vid Ponikvar Že pred leti ste sodelovali tudi z Josipom Iličićem, v zadnjem obdobju najboljšim slovenskim reprezentantom, ki je imel pred tem s selektorjem kar nekaj težav in med drugim dejal, da pod njegovim vodstvom ne bo več igral. Kakšno mnenje imate o njem?
Trenutno je eden izmed najboljših nogometašev v prvi italijanski ligi. Sodelovala sva že pred tem v mladi reprezentanci in zdaj tudi v članski. Gojiva vzajemno spoštovanje. Pri njem ne vidim nobenih težav. Je dober fant in fantastičen nogometaš.

Ni skrivnost, da ste nogometni oče reprezentanta, ki je od vseh pod vodstvom zadnjega selektorja igral največ, Jasmina Kurtića. Zdaj igralca z ogromno izkušnjami z italijanskih prvoligaških zelenic ste v ospredje porinili, ko ste bili trener v Beli krajini.
Poznam ga od 16. leta, pri meni je za člane igral že kot mladinec. Ko sem ga vpoklical v mlado reprezentanco, so mi očitali, da se je tam znašel po zvezah, a resnica je bila drugačna. Da je bil v reprezentanci nogometaš iz Bele krajine, je moral biti še malo boljši od preostalih. Zelo sem vesel, da mu je pozneje uspelo in je dokazal, kdo in kaj je. Ne samo zaradi tega, tudi zaradi tega, ker prihaja iz Kanižarice iz delavne rudarske družine. Je dober fant.

Eden izmed tistih, ki ste ga porinili v ogenj, je tudi trenutno največji zvezdnik slovenskega nogometa Jan Oblak, ki danes spada med najboljše nogometaše na svetu. Pri vas je v mladi reprezentanci igral s 16 leti.
O njem se vse ve. Kot vratarju mu je bilo veliko težje. Vratar je samo en, ne more igrati levo ali desno, spredaj ali zadaj. Ko vidimo, kako daleč je prišel, pa je star samo 24 let, potem je jasno vse. Nima smisla, da ga hvalim.

Je že takrat tako izstopal?
Seveda je.

Kako tako mladim uspe, da jih slava in uspeh ne spravita s prave poti?
Ni lahko, morajo biti kar močni. Imajo značaj. Zelo pomembna je vzgoja, ki so jo prinesli od doma.

Zdaj ima slovenski šport novega čudežnega dečka. Košarkarja Luko Dončića, ki pri 18 letih spada med najboljše v Evropi.
Kaj reči o tem košarkarskem fenomenu. Seveda vidim, da košarko že danes igra na res vrhunski ravni. Poznam ga ne, a kolikor poslušam in berem njegove izjave, je zelo skromen in normalen fant. Verjamem, da ga čaka velika kariera. Lahko mu le zaželim srečo.

Srečko Katanec ga je v svoj štab povabil avgusta lani. Foto: Vid Ponikvar

Sloveniji je konec poletja precej pomagal do največjega uspeha slovenskih kolektivnih športov, zlate medalje na letošnjem evropskem prvenstvu. Se lahko nogometaši od košarkarjev česa naučijo?
Od vsakega se je mogoče kaj naučiti, kako se potem ne bi lahko naučili od njih. Vsekakor jim je uspel velik podvig, za katerega si zaslužijo kup čestitk. Težko je biti najboljši že v svoji šoli, kaj šele v Evropi. Vsa čast jim.

Glavni očitek nasprotnikov ideje o tem, da bi postali selektor, je ta, da nikoli niste vodili večjega kluba. Kako odgovarjate nanj?
Res je, nisem sedel na klopi največjih slovenskih klubov. To drži. Dvakrat, trikrat sem bil blizu, a se ni izšlo. Napredoval sem postopoma. Nisem tip človeka, ki bi kogarkoli kaj prosil.

Ko me je pred leti poklical Rudi Zavrl in me povabil, da prevzamem mlado reprezentanco, je bilo to zame popolno presenečenje. V medijih sem bil pričakan z veliko skepso, z delom in uspehi sem dokazal, da zmorem. Izkusil sem že marsikaj.

Pritiska medijev se ne boji. Foto: Vid Ponikvar Pritiska javnosti, ki pride s selektorsko službo, se ne bojite?
V tem ne vidim težav. Dobro vem, kaj čaka vsakega, ki pride. Vem, kakšen pritisk prinaša ta funkcija. Je pa tako, da marsikdo pod pritiskom dela še bolje. Meni je dalo delo na Kitajskem ogromno izkušenj. Delal sem v večmilijonskih mestih, v katerih je bil pritisk medijev in lastnikov klubov ogromen, pa sem se znašel. Če se ne bi, tam ne bi ostal dve leti.

Kako je bilo na Kitajskem?
To je bila ogromna izkušnja, ki mi je prinesla veliko samozavesti. Treniral sem reprezentante Hondurasa, Ekvadorja, Kitajske. Igral sem proti velikim trenerjem, kot sta Srb Radomir Antić in Brazilec Vanderlei Luxemburgo.

Pri Čingdau sem bil leto in pol, trener Huana sem bil dobrega pol leta. Ponudbo s Kitajske sem dobil tudi februarja. Očitno sem pustil dober vtis. Če ga ne bi, je verjetno ne bi dobil. Dobro vemo, kako zveneča trenerska imena danes delajo v kitajskem nogometu.

Trenersko znanje ste izpolnjevali z obiski številnih znanih kolegov, ki sedijo na klopeh največjih klubov. Česa ste se naučili in kje ste bili nazadnje?
Nazadnje sem bil Mauriziju Sarriju v Napoliju maja letos. Naučil sem se marsičesa. Dobil sem vpogled v to, v katero smer nogomet gre. Pogovori z njimi so mi zelo koristili. To je mogoče samo v največjih klubih, saj so oni tisti, ki postavljajo trende. Seveda je dobro, da vpijaš znanje, a na koncu je treba imeti svojo idejo. Pri drugih le dobivaš potrditve, v katero smer gre nogomet.

Kakšen je njihov način dela in kako se drug od drugega razlikujejo?
Delajo podobno, a ima vsak svoj pristop. Vsak ima svojo vizijo, moraš delati s svojo glavo. Igralec je v vsakem primeru najbolj važen. Ne gre za to, da bi jih gledal in preslikal njihove ideje. To ni mogoče in tega niti nočem. Hočem samo priti do nekih zakonitosti, ki veljajo v njihovi igri. Te pa so povsod enake. To je bistvo vsega.

Trenersko pot je nenadejano začel kot pomočnik Milana Miklaviča v Gorici leta 1995. Foto: Vid Ponikvar

Kakšne zakonitosti so tiste, ki se jih mora držati Slovenija? Lahko igra nogomet ali lahko do dobrega rezultata pride samo s trdo, fanatično igro?
Nogomet je igra. Normalno, da mora igrati. Je pa odvisno od tega, proti komu igraš. Moraš poznati nasprotnika, njegove prednosti in slabosti. Nisem pa tak, da bi se povlekel nazaj in čakal, kaj se bo zgodilo. Želim si, da moje ekipe igrajo.

In kakšen je igralni sistem, ki Sloveniji najbolj ustreza?
Že večkrat sem rekel, da sistem oblikujejo igralci. Treba ga je prilagoditi njihovim lastnostim. Ne more vsak nogometaš igrati na vsakem položaju. Moraš videti, kakšne igralce imaš, potem postaviti sistem. Sisteme lahko primerjamo z avtomobilom. Lahko imaš podrsano karoserijo, pa boš še vedno lahko vozil. Pomemben je motor.

Lahko govorimo, da igramo napadalno, imamo v ekipi tri napadalce, a v nasprotnikov kazenski prostor ne pride niti eden. Kakšna je to ofenzivna igra? Lahko pa imaš enega napadalca, a v zaključek napada prideš s tremi, štirimi igralci.

Najbolj pomembno je, koliko igralcev imaš v zaključku napada v nasprotnikovem kazenskem prostoru. Druga stvar je tudi ta, da se sistem v obrambi in v napadu razlikuje.

Kar 12 od 30 jih je bilo pomočnikov ali mladih selektorjev

Na klopeh reprezentanc, ki so na zadnji jakostni lestvici Mednarodne nogometne zveze (Fifa), uvrščene med najboljših 30, jih je kar dve petini (12) takšnih, ki so bili v preteklosti selektorji mladih reprezentanc oziroma pomočniki v članski v državah, v katerih so zdaj selektorji.

Selektor vodilne, svetovne prvakinje Nemčije Joachim Löw, je bil pred prihodom na njeno klop pomočnik svojega predhodnika. Podobno velja še za Dicka Advocaata na klopi Španije, Heimirja Hallrgimssona (Islandija), Andrija Ševčenka (Ukrajina), Adama Nawalko (Poljska), Oscarja Ramireza (Kostarika), Nabila Maaloula (Tunizija) in tudi za začasnega selektorja ZDA Dava Sarachana.

Selektorji Španije (Julen Lopetegui), Anglije (Gareth Southgate), Urugvaja (Oscar Tabarez) in Hrvaške (Zlatko Dalić) so bili, preden so v roke dobili najboljše selekcije, pred tem selektorji mladih izbranih vrst svoje države.

Mlade dobro razume. Foto: Vid Ponikvar Vidite poleg nogometašev, ki so bili v reprezentanci zraven v zadnjem času, še koga v tujini oziroma v slovenski ligi, ki bi lahko pomagal?
Ta reprezentanca je bila v zadnjih letih zelo dobro selekcionirana, a vedno lahko pride še kdo zraven. Zunaj in tudi pri nas vidim še nekaj takih, ki bi bili lahko zraven. Vedno je treba dobro spremljati vse, kar je na voljo, in videti, ali lahko pomaga še kdo. Vsak nogometaš ima priložnost, da prepriča selektorja in je zraven.

Kakšno perspektivo ima reprezentanca Slovenije v prihodnjih štirih letih?
Reprezentanti prihajajo v najboljša leta. Zagotovo je Slovenija sposobna doseči veliko. Treba je postaviti jasne cilje in zmagovalno miselnost prenesti na igralce.

Pogoji, v katerih dela slovenska nogometna reprezentanca, so dobri?
Da, odkar sem zraven, lahko rečem, da ima reprezentanca izjemno podporo. Odgovorni poskrbijo, da ji ne manjka nič. Od infrastrukture do ljudi.

Velik plus je verjetno tudi moderni center na Brdu pri Kranju, ki je po novem dom reprezentance?
Zagotovo, zdaj je lažje. Počutimo se kot doma, imamo dobre pogoje. Nogometna zveza Slovenije naredi vse, kar je v njeni moči, da podpre reprezentanco in ji omogoči pogoje za dober rezultat.

Pa slovenski nogometni bazen. Se v njem dela dovolj dobro?
Da. Če se ne bi, potem ne bi toliko slovenskih nogometašev igralo v tujini. Domače baze nimamo ravno velike. Težava je le v tem, da nekateri prehitro odhajajo v tujino, ko gredo ven s 15, 16, 17 leti, ko se tukaj še niso dokazali. Potem nastajajo velike težave, ko se vračajo.

Seveda je odvisno od primera do primera, a treba je predvsem paziti, da tako mladi igralci previdno izberejo sredino, kjer se želijo razvijati. V tujini ni lahko nobenemu, sploh ne mladim nogometašem.

Kako gradite most čez prepad z mladimi, ki odraščajo v povsem drugem okolju, kot ste vi in tudi nekateri starejši nogometaši?
Treba je stvari vzeti takšne, kot so. Svet se spreminja in gre naprej. Včasih smo imeli avtomobile, ki so vozili 60 kilometrov na uro, danes vozijo 150 in 200. Tako pač je, s tem je treba živeti.

Zdi se, da nogomet in življenje jemljete zelo široko.
Ne zanima me samo nogomet, zanima me še marsikaj drugega. Tako ali tako ti vse lahko pomaga tudi pri nogometu in obratno. Nogomet je preslikava vsega, kar se dogaja v življenju. Vse, kar dobiš tam, dobiš tudi v nogometu. Poraze, zmage. To se kaže tudi z denarjem, ki je v nogometu. Na eni strani imamo nogometaša, za katerega klub plača več kot 200 milijonov evrov, na drugi imamo kup takšnih klubov, ki nimajo niti za osnovno nogometno opremo. Da, tako nekako, kot sem rekel. Nogomet je preslikava stanja v družbi in obratno.