SiolNET. Sportal Nogomet
5,78

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju z Matjažem Kekom

Ni kaj, Matjažu Keku se je razvezal jezik #video

5,78

termometer

Matjaž Kek
Matjaž Kek se je po sedmih letih vrnil na selektorski stolček Slovenije. Foto: Matjaž Vertuš

Slovenski selektor Matjaž Kek nam je v velikem sobotnem intervjuju zaupal, zakaj se v času veselega decembra, ko se bližajo božično-novoletni prazniki, vsak dan prebuja z glavobolom. Pojasnil nam je marsikaj, skoraj vse, pričakovano pa se namuznil le ob vprašanjih o najbolj občutljivih temah.

S selektorjem slovenske nogometne reprezentance Matjažem Kekom smo se pogovarjali pod vznožjem Pohorja, kjer ni manjkalo božično-novoletnih okraskov. Družili smo se slabi dve uri. Prav toliko, kolikor traja prava nogometna tekma. Z njim smo odigrali prav posebno tekmo, v kateri je imel kaj za povedati.

V prvem polčasu smo začeli ogrevanje, se posvetili Luki Modriću in njegovemu znancu, vročemu soimenjaku Dončiću, ob katerem ni ravnodušen niti 57-letni Mariborčan, nato pa se prek njegovega nekdanjega madridskega kolega Jana Oblaka dotaknili slovenske reprezentance. Izzivov, težav, napovedi, pričakovanj, ovir, vsega, kar mu stoji na poti, da uresniči cilj in konča eno od najnižjih točk v zgodovini slovenske izbrane vrste. V izdihljajih prvega polčasa se je pozornost srečanja preusmerila k denarju, časti, pogovorom z zvezo, ki ji je namenil veliko pohvalo za delo. Včasih nam je uspelo kakšno preigravanje, sicer pa se je selektor izkazal za premočnega, pri najbolj kočljivih temah pa tudi načelnega in strogo diplomatskega sogovornika. Njegove ustnice so ob najbolj vročih vprašanjih, tako kot je že napovedal ob prevzemu funkcije, ostale zaprte. Pomagal ni niti nasmeh.

V drugem polčasu se je igra iz hotela Habakuk v mislih preselila na Hrvaško, kjer je Kek preživel zadnjih šest let, z Rijeko pisal rekorde in postal najbolj priljubljeni Slovenec pri južni sosedi. Opatija ga je tako očarala, da bo tam živel tudi v prihodnje. Tudi kot slovenski selektor. Tam je srečal tudi naslednika Igorja Bišćana, nato pa je prav poseben obračun na igrišču zmotil divji irski ples kroglic. Slovenija se je v kvalifikacijah znašla v skupini G, ki selektorja ni navdušila tako kot večino navijačev. Odkar se je vrnil iz Dublina, ostaja previden. Spomnil se je odnosa s Srečkom Katancem, nekdanjimi izbranci, najslajših zmag, pa tudi manj prijetnih prigod. V zadnjem delu dinamičnega spopada je bilo govora o Prvi ligi Telekom Slovenije, velikem rivalstvu Maribora in Olimpije, o katerem ima Kek, ki ga je Zlatko Zahović nedavno predstavil kot veliko violo, izrazito pozitivno mnenje.

Dvoboj se je končal z velikim zadovoljstvom. Selektor je po slabih dveh urah že lovil sapo. Čeprav rad govori in mojstrsko obrača povedi, se je pokazala utrujenost. V zadnjem obdobju namreč nismo edini, ki smo ga izzvali na dvoboj, v katerem je nogometne čevlje zamenjal diktafon. Lahko smo srečni, da vam postrežemo z nevsakdanje obsežnim intervjujem. S takšnim, kot se za praznično obdobje ne nazadnje tudi spodobi. Srečno, selektor! Povratna tekma sledi prihodnje leto, ko se bo začelo zares!


Kek je z NZS podpisal pogodbo za dva kvalifikacijska ciklusa. Kek je z NZS podpisal pogodbo za dva kvalifikacijska ciklusa. Foto: Matjaž Vertuš

Začnimo z nedavnim izborom dobitnika zlate žoge, ki ga je spremljalo kar nekaj polemik. Si za vas kapetan hrvaške reprezentance in zvezdnik Reala Luka Modrić zasluži priznanje?

Si. Pa ne zato, ker sem šest let delal na Hrvaškem, ampak zaradi tega, ker je Luka Modrić v odločilnih trenutkih velikih tekem prevzel odgovornost. Pokazal je, kaj je biti kapetan. To mu daje širino nogometa. Niti Lionelu Messiju niti Cristianu Ronaldu ni s svojimi nespornimi, idealnimi sposobnosti uspelo rešiti ekipe. Samo podreditev posameznika vsaki ekipi pomeni dodatno moč.

Hrvaški mediji so bili začudeni nad izborom dr. Andreja Stareta, ki je kot novinar nacionalne televizije glasoval v imenu Slovenije. Modrića ni uvrstil med pet najboljših, nato pa jim je pojasnil, da je z izborom nogometašev tako kot z izborom deklet in da je tudi on pri hrvaškem novinarju pogrešal kakšno točko, namenjeno Janu Oblaku.

Zato pa se vendarle glasuje. Da vsak pove svoje mnenje. Tu ne vidim težav. Vsak odgovarja za to. Kako bi bil svet nezanimiv, če bi vsi govorili isto. Tisto bi bilo brez veze.

Fenomen Luke Dončića navdušeno spremlja tudi 57-letni selektor slovenske nogometne reprezentance. Fenomen Luke Dončića navdušeno spremlja tudi 57-letni selektor slovenske nogometne reprezentance. Foto: Reuters Premore pa tudi Slovenija športnega junaka z imenom Luka. To je košarkar Luka Dončić. Kako kot delavec v nogometni stroki doživljate fenomen slovenskega najstnika, o katerem razpreda skoraj ves košarkarski svet?

Njegove tekme so ponoči. Včasih ne morem spati in kakšno pogledam, zadnjič pa sem zasledil zbrane vrhunce njegovih najboljših akcij. Čudo. Le to vam lahko povem, čudo. Govorimo o ligi NBA, govorimo o vrhu svetovne košarke. Kako moraš biti v narekovajih frajer, imeti hrabrost, samozavest, odločnost, kakovost, j..., da jih tam 'rolaš'. In kaka promocija je to za slovensko košarko! Za Slovenijo kot državo. Dončića gledam s takim veseljem, da je to neverjetno. Vse čestitke!

So vas na Hrvaškem lani veliko trepljali po rami, ko je Slovenija na krilih Gorana Dragića in Luke Dončića osvojila evropsko prvenstvo v košarki?

Niti ne, nismo bili toliko vpleteni v vse skupaj. Ko pa spremljamo skupaj zadeve v informativnih oddajah, lahko vidim, kako smo Slovenci v danem trenutku sposobni narediti nekaj velikega, a obenem v istem trenutku sposobni tudi to 'zasrati'. Pri tem smo pravi geniji. Žal smo premajhni, da bi držali kontinuiteto. Baza je premajhna, sredstva so omejena, moramo pa se tudi zavedati, da je konkurenca v drugih državah vedno večja in širša. Vseeno pa vedno nekaj potegnemo iz rokava. Ali kdo skoči s smučmi 300 metrov, ali kdo zabije na parketu 50 košev, ali kdo hitro pelje po smučini. Toliko je teh pozitivnih zgodb!

Sicer ne smemo bežati od negativnosti, ki je sestavni del našega življenja, a tisti igralec, ki se boji narediti napako, ni nikoli stoodstoten. Danes si Slovenija ne more privoščiti, da bi bila na 80 odstotkih. Bi bil pa jaz tudi svetovno budalo, če se ne bi zavedal vseh svojih napak. Napačnih odločitev in slabih presoj. To je sestavni del življenja. Če se jaz že danes bojim, ali bom zadel marca na prvi tekmi kvalifikacij s postavitvijo ali menjavami, potem sem že danes obremenjen.

Se spominjate videoposnetka, v katerem je Luka Dončić v Madridu v dvorišču Griezmannove hiše podal košarkarsko žogo Janu Oblaku, on pa jo je zabil v koš? Na njem je res v nekaj sekundah zbrana smetana slovenskega in svetovnega športa.

Res? Tega nisem videl. A to, kar dela "mali" v ligi NBA, to je res svetovna raven.

Na posnetku je bil tudi Jan Oblak. Nesojeni slovenski reprezentančni vratar. Slovenija ni imela tako prepoznavnega nogometnega zvezdnika, ki ga poznajo domala v vseh državah, že vse od Zlatka Zahovića.

Se strinjam z vami. Ta potencial je treba izkoristiti.

Brez njega slovenska nogometna reprezentanca ni ista.

Tega nisem rekel jaz, to ste rekli vi (smeh, op. p.).

Lahko že zapišemo, da dogovor z Oblakom ni več v oblakih?

Nič ne bom rekel (smeh, op. p.).

O tem, kako bo potekal izbor za kapetana slovenske reprezentance, bo ostalo v slačilnici. O tem, kako bo potekal izbor za kapetana slovenske reprezentance, bo ostalo v slačilnici. Foto: Matjaž Vertuš

Bliža se konec nenavadnega leta za reprezentanco. Toliko odpovedi, svojevrstnih zamer ni bilo še nikoli.

Nekakšen negativen predznak je. Tega ne smemo skrivati. Obstaja težava, s katero pa se je treba spopasti čisto in pošteno. O posameznikih ne govorim v nobenem primeru. Moje videnje je, da sem selektor reprezentance, ne pa trener posameznika. Me pa že poznate toliko časa, da veste, da javno o posameznikih ne razpredam.

Kako pa boste pristopili k izbiri kapetana, zaradi katere se je Jan Oblak začel izogibati izbrane vrste?

To je stvar slačilnice. Se bo že videlo.

Bo evrovizijsko glasovanje med igralci?

Stvar slačilnice. Slačilnica je tempelj nečesa, kar lahko ustvari veliko pozitivnega ozračja, če pa je neurejena, pa dobi veliko negativnega predznaka. Iz mojih ust v javnost zagotovo ne bo ušlo nič.

Boste to morda zaupali pozneje, ko boste, podobno kot sir Alex Ferguson, dolgoletni trofejni trener Manchester Uniteda, svoje izkušnje iz slačilnice zlili v knjigi?

O tem sem vse povedal. Niti po naključju. Slačilnica je sveto mesto za nogometaša kot trenerja. Vem, da imajo danes zidovi ušesa. Da je težko karkoli skriti, a je slačilnica nekaj nedotakljivega za široke množice. To, kar se dogovorimo, je treba predstaviti javnosti ob primernem času.

Kapetan je častna naloga. Smo ji mediji v zadnjih mesecih posvečali preveč pozornosti?

V zadnjem času se je preveč govorilo o posameznikih, premalo pa o ekipi. Vsak posameznik nosi s seboj težavo. Raje imam, če se govori o reprezentanci kot ekipi, posameznih zgodb pa ne nameravam pogrevati. Če je kaj za rešiti, bom poskušal to rešiti na svoj način, neposredno iz oči v oči. Korektno. To me zanima. Če hočeš nastopiti za reprezentanco z odprtim srcem. Če nočeš, pa … Vsak ima svoj tehten razlog za to, ki pa ga je treba povedati in tako predstaviti v javnosti, da se ne vlečejo kaki repi. Spoštujem pa odločitve vsakega posameznika. Zame je reprezentanca največja mogoča čast in močan motiv.

Jan Oblak, eden najboljših vratarjev na svetu, v tem letu sploh ni branil za reprezentanco. Jan Oblak, eden najboljših vratarjev na svetu, v tem letu sploh ni branil za reprezentanco. Foto: Guliver/Getty Images V prejšnjem mandatu ste svoje igralce pogrešali na tekmah lige prvakov. Zdaj bi lahko Oblaka in še kakšnega obiskali tudi tam.

Široke so možnosti, kako vzpostaviti komunikacijo z igralcem. Danes je vse mogoče. Tekmo tako ali tako vidiš po televiziji, zame pa je včasih bolj zanimivo pogledati trening. Zaradi filozofije življenja, tistih pogojev, v katerih fantje delajo. Da bi se hotel šminkati za kako tekmo lige prvakov, za to niti nimam časa, niti nisem tak tip.

Tudi, če bi se na primer v osmini finala pomerila Inter Samirja Handanovića in Atletico Jana Oblaka?

Marsikaj je mogoče videti na televiziji. Pomemben je pogovor, prvi stik, predstavitev idej. S čim več reprezentanti se bom poskušal pogovoriti v čim krajšem času. Tu so tudi božično-novoletni prazniki. Nekateri bodo prihajali domov. Tisti čas bom izkoristil, kolikor bo le mogoče. Da spijemo kavo in izmenjamo poglede. Pestro bo, ne nameravam pa zganjati cirkusa, saj imajo svoje težave. Bom pa vesel, če bodo pozitivno razmišljali o tem, kar se dogaja zdaj. Če bodo v prihodnost zrli z optimizmom, bo lažje.

Trije selektorji pred menoj so imeli težko delo. Če hočete ali ne, generacija se je zamenjala. Veliko igralcev ima premalo nastopov za selekcijo, da bi lahko govorili o resni zgodbi. Prepotrebne so izkušnje za nekaj odmevnega, energija, elan, mladostna zagnanost. To je treba povezati v prepričanje, da igrajo za reprezentanco pač najboljši, ki jih nekdo izbere in za to tudi odgovarja.

So pa ti igralci zelo sposobni. To dokazujejo vsak konec tedna v svojih klubih, po drugi strani pa nima vsak primerne minutaže ali pomembnosti v klubih. Kar zadeva slovensko zgodbo, nikoli niso vsi imeli idealne minutaže. Našli so se tudi kaki, ki so prek reprezentance opozorili nase. Tudi 1. SNL je naredila korak naprej.

Všeč sta mi bili nedavni izjavi Dušana Kosića in Darka Milaniča, ki sta povedala bistvo vsega. Da je potrebna enotnost, pozitivna energija, ko je potrebno, pa tudi konstruktivna kritika. Zato, da bo boljše. Ne pa kritika, da boš nekoga zaznamoval. Potrebujemo prepričanje, da se zmore s podporo narediti marsikaj. To je bistvo vsega. Vesel sem takega razmišljanja.

Ko so bile kvalifikacije za Euro 2016, ste razjezili tedanjega selektorja Srečka Katanca s pripombo, da bi se morala Slovenija v takšni skupini uvrstiti na EP. Sam je v javnosti nastopal z veliko bolj previdnim zastavljanjem ciljev.

S Katancem sva imela velikokrat različni mnenji. Z moje strani je to pomenilo le, kako spoštujem njegovo delo, rezultate in način njegovega razmišljanja. Da bi vsi enako videli stvari in težave, tega pa ni. Vem, da je eden od tistih, ki je naredil veliko za slovenski nogomet in je eno od pomembnejših imen v slovenskem nogometu.

Nekdanji selektor Srečko Katanec, ki zdaj vodi izbrano vrsto Iraka, je v zadnjih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo (2016) ostal praznih rok v dodatnih kvalifikacijah proti Ukrajini. Nekdanji selektor Srečko Katanec, ki zdaj vodi izbrano vrsto Iraka, je v zadnjih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo (2016) ostal praznih rok v dodatnih kvalifikacijah proti Ukrajini. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Kaj pa bi se zgodilo, če bi kdo pametoval vam, da morate v tej skupini za Euro 2020 nujno na veliko tekmovanje? Bi bilo to stresno?

Tega bo veliko. Saj se pravzaprav že dogaja. Temu se res ne moreš izogniti. Starejši si, z več izkušnjami gledaš na to. Poskušam si vcepiti to, da s tistim, na kar ne morem vplivati, ne izgubljam energije. Razumem visoka pričakovanja, ki so podkrepljena s tem, da je Sloveniji že uspevalo iti na velika tekmovanja. Vedno pa je tudi dobro, da si do sebe dovolj kritičen in objektiven, ko ocenjuješ svoje lastnosti. Ne moreš zanemariti, da ne razumeš pričakovanj javnosti, želja navijačev.

Še dobro, da se najdejo takšni in da niso postali navijači anemični, da bi se že vnaprej predajali usodi.

To bi bilo bolj nevarno, se strinjam. Želja mora biti. Jasno je, da velika pričakovanja nosijo tudi velika razočaranja, a se bo nogomet igral naprej. Zame je rezultat vedno posledica nečesa, kar se dogaja na igrišču, na kar lahko vpliva sto stvari. Predpogoj je, da daš vse od sebe, da si s soigralci mirno pogledaš v oči. Z ljudmi, s katerimi delaš. Polovičarstva ne maram. Iskanja bližnjic pa za slovenski nogomet ni. Recepti so napisani, tako da se mi ni treba delati pametnega.

Nekdanji kapetan Boštjan Cesar je prvi in edini Slovenec, ki je v državnem dresu vknjižil vsaj sto nastopov. Nekdanji kapetan Boštjan Cesar je prvi in edini Slovenec, ki je v državnem dresu vknjižil vsaj sto nastopov. Foto: Vid Ponikvar Kakšni pa sta usodi Boštjana Cesarja in Valterja Birse, soigralcev pri Chievu iz Verone? Imate občutek, da sta se poslovila prehitro? Ju boste poskušali prepričati o nasprotnem?

S Cesijem (Boštjan Cesar, op. p.) in z Valterjem bi se rad srečal. A to so stvari, ki bodo ostale med nami. O tem ne nameravam prav nič razpredati z mediji. Ko bo napočil čas za informacijo, bo ta že prišla do vas.

Sta bila pa oba del vrhunske ekipe. Ko so se zabavali, so se zabavali, ko je bilo treba stopiti skupaj, so tako tudi nastopili, ko so naslednji dan trenirali ali igrali tekmo, so naredili vse. V življenjepisu vsakega trenerja so določena obdobja, neprecenljive izkušnje. Veliko sem se naučil od njih, zato ta čas pomeni zame nekaj posebnega.

Ali navijači v teh dneh, ko se sprehajate po ulicah, pristopajo do vas in radovedno sprašujejo, kako se razpletajo pogovori z Janom Oblakom, Kevinom Kamplom, Samirjem Handanovićem in še kom? So po svoje tečni?

Tečni niso, ker jih razumem, da jih te zadeve zanimajo. Zaradi tega pa pravim, da mora biti pretok informacij dovolj kakovosten. Enostavno smo del tega posla, tako da moraš sprejeti ta način življenja, tudi kakšne kritike na cesti. Ni pa se treba skrivati pred težavami. Najhuje je, ko začnejo prevladovati špekulacije.

Kako je s kritikami na spletu? Se kdaj zalotite, kako prebirate komentarje na raznih forumih, ki ocenjujejo vaše nogometno delo?

Če bi to bral, bi me bolela glava (smeh, op. p.). Je pa jasno, da je to postal sestavni del življenja. Telefoni, računalniki in vse skupaj. To je treba usmeriti v pozitivno smer, ne pa dovoliti, da bi te to obremenjevalo. Ne poznam osebe, ki bi se veselila kritik, nekega neargumentiranega podtikanja. V življenju sem se naučil, da ti lahko objektivna kritika bolj pomaga, kot bi si lahko v prvem trenutku, ko zaboli, sploh mislil.

Selektor Matjaž Kek se namerava v božično-novoletnih praznikih dobiti s številnimi kandidati za nastop v slovenski reprezentanci. Selektor Matjaž Kek se namerava v božično-novoletnih praznikih dobiti s številnimi kandidati za nastop v slovenski reprezentanci. Foto: Matjaž Vertuš

Leta 2004 ste kot trener Maribora drzno sporočili, da nočete skrivalnic, in da naj vam tisti, če ima kaj proti vam, to pove v obraz. Pripadniki Viol so nato res prišli v slačilnico in vam povedali, kaj jih moti, kmalu za tem pa niste bili več trener Maribora.

No, se je pa to zgodilo. Bila so obdobja, ko sem preveč ropotal in bil prepameten. Zaradi tega je bilo, kar je bilo, sem pa vesel, da po toliko letih ni več nerazčiščenih stvari. Zdaj vsi vemo, za kaj gre. Konec je pomemben, vmes pa se vedno dogajajo pozitivne in negativne stvari.

Z reprezentanco bom poskušal narediti vse, da bo ta zgodba uspešna. Če pa ne bo, se bo nogomet igral še naprej. Tudi brez Keka. Ko sem delal na Hrvaškem, sem bil največji navijač reprezentance. Tega mi ne more nihče vzeti. Reprezentanca je ponos in čast. Že zdaj se naježim, ko si zamislim prizor s himno in zastavo. To so stvari, ki mi nekaj pomenijo. Za reprezentanco sem igral samo enkrat, vodil sem jo 49-krat. V življenju sem imel velik privilegij. Marsikdo bi za to dal marsikaj.

Matjaž Kek o vinu in glasbi:

Nekateri so vaš prevzem selektorskega položaja povezovali s tem, da vam gre preprosto le še za denar?

Na drugem koncu sveta bi ga lahko dobil trikrat, štirikrat ali pa petkrat več. V pogovorih s predsednikom, končanih v rekordnem času, je bil denar na zadnjem mestu. Povedal mi je, koliko je NZS sposobna plačati, koliko sredstev ima sploh na razpolago. Meni je bilo sprejemljivo. Res ni bilo pogajanj o denarju. Takoj sem sprejel.

Hvala bogu, da sem nekaj v življenju že naredil, da se mi ni bilo treba pogajati za pet tisoč evrov, pa naj to ne zveni bahavo, ker vem, da to nekomu pomeni denar za preživetje. Spoštujem finančne okvire zveze. Če bi bilo zaradi denarja, bi bil zdaj nekje na Kitajskem ali pa v Savdski Arabiji.

Zdaj zaslužite podobno, kot ste na Reki?

Eno je klubski nogomet, ki ima možnost dodatnih premij in bonusov, ker se tekme igrajo večkrat na teden, tu so tudi evropska tekmovanja, drugo pa je reprezentanca. Zmožnosti zvez na naših prostorih so znane. Ne vidim nobenega razloga, da bi bilo treba nekoga preplačati, ker ni nekega jamstva, v tem trenutku prav nobenega, da te lahko milijon evrov ali dva rešita ali pa da je dovolj že sto tisoč. Ni. To so stvari, pred katerimi se ne skrivam.

Imel sem srečo, da sem vodil klub iz svojega mesta, da sem vodil reprezentanco svoje države in da sem pri vsem tem našel še zadoščenje zunaj igrišča v primeru Rijeke in Keka.

Kaj pa nedavna ponudba Savdske Arabije za selektorja?

Tam sem pa že bil. Vidite, kako pomembno je bilo zame, da sem v naštevanju življenjskega ciklusa pozabil na to. Tisto je bila zame fakulteta.

Dobro plačana fakulteta?

Ah, dobro, o tem ne bomo. To je bila fakulteta, izpit iz tega, koliko je lahko človek nor, da gre kam povsem nepripravljen. Kot je pomembno, da se pripraviš na okolje, poskušaš sprejeti navade okolja, kulturo in jezik. Kek je šel v Savdsko Arabijo nepripravljen in po dveh mesecih prišel nazaj. Ni bilo povezano z denarjem. Pač nisem tja spadal. Nisem bil pripravljen na njihov slog razmišljanja. Ljudje smo različni.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Slovenska reprezentanca ostaja zadnja trdnjava moštvenih športov, kjer je delo rezervirano le za domače strokovnjake. Je to zaradi tega, ker so kakovostni tujci predragi in jih zanima le denar?

Ne, to je le posploševanje. Pa tudi vprašanje za koga drugega. Kot slovenski trener absolutno zagovarjam domačo stroko, ki se je dokazala z uvrstitvami na velika tekmovanja, z igranjem v ligi prvakov in je v nekem trenutku celo podcenjena. Vesel sem, ko vidim neke mlajše stanovske kolege, ki z velikimi koraki vstopajo pod soj žarometov.

Ne vem, ali veste, a Simona Rožmana smo pri Rijeki želeli za svetovalca. Ni se treba bati za slovensko stroko, samo dati ji je treba priložnost in pri tem vztrajati. Ni nogometna floskula, a znano je, da včasih veliko lažje trpiš na klopi kakega tujca kot pa domačega trenerja. Na Reki sem imel to srečo, da so me dolgo trpeli.

Kot trener Rijeke je dosegel številne rekorde. To delo je opravljal skoraj šest let in osvojil štiri lovorike. Enkrat je bil hrvaški prvak, dvakrat zmagovalec pokala, enkrat pa je osvojil še hrvaški superpokal. Kot trener Rijeke je dosegel številne rekorde. To delo je opravljal skoraj šest let in osvojil štiri lovorike. Enkrat je bil hrvaški prvak, dvakrat zmagovalec pokala, enkrat pa je osvojil še hrvaški superpokal. Foto: Sportida Čeprav vas niti niso doživljali kot tipičnega tujca, saj ste jih hitro navdušili z jezikom, javnim nastopom in neposrednostjo.

Pomembno je, da se jim čim prej približaš z razumevanjem vseh značajev. To je dober temelj za normalno obojestransko komunikacijo, za tisto zunaj nogometnega igrišča, ki ti omogoča lažje bivanje, ko nisi strogo vezan le na ljudi iz nogometnega sveta.

So vam hrvaški cariniki in policisti na mejni kontroli zaradi tega, ker ste jim bili vedno bolj domači, z leti le še pomahali? Ne, to pa ni šlo (smeh, op. p.). Vedno so mi pogledali osebne dokumente, vsaj 500-krat. Imam pa v teh skoraj šestih letih le pozitivne izkušnje z ljudmi. Z obeh strani meje. Tega ne govorim, ker bi to želel olepševati. Ne. Preprosto se ne spomnim niti enega negativnega primera. Prej, ko ni bilo meje, je bilo fino, zdaj pa, še zlasti, ko je na meji postavljena žica, vidiš, kakšno breme je za ljudi. Da bi jo najraje podrli in živeli v sožitju in razumevanju. A vedno se najde kak posameznik, ki hoče to speljati v svoj osebni interes.

Se boste v Opatijo, kjer ste živeli v času, ko ste opravljali vlogo trenerja Rijeke, še vračali?

Kaj vračali … V Opatiji bom živel naprej! Konec koncev sem to napovedal. Zdaj se dogaja malce manj, ker sem veliko v Sloveniji, a iz Maribora do Brda pri Kranju ali pa Ljubljane je skoraj enako daleč kot iz Opatije. Absolutno bom ostal Opatijčan.

Torej dalmatinsko mestece Sukošan, kjer imate družinsko počitniško hišo, odpade?

Tisto je nekaj drugega. Tisto se je zgodilo že dolgo pred mojim delom na Reki in je stvar družine. Veste pa, da nerad govorim o osebnem življenju.

Bi si glede na izjemno promocijo Slovenije na Hrvaškem in vse prijazne besede v slovenskem nogometu zaslužili kakšno državno priznanje?

Ne verjamem. Nimam teh predsodkov, niti jih nikoli nisem imel. Ne vem, ali sem pravi za iskanje negativizma v medosebnih odnosih in kontekstu življenja na eni ali drugi strani, ker je na obeh koncih veliko dobrih stvari. Tale moja meddržavna izkušnja je zelo pozitivna in tega sem zelo vesel.

Navijači Rijeke so se nekdanjemu ljubljencu reških množic oddolžili s spominskim zidom. Navijači Rijeke so se nekdanjemu ljubljencu reških množic oddolžili s spominskim zidom. Foto: Planet TV

Navijači Rijeke so vam posvetili spominski zid, kjer so pokazali vašo podobo s prepoznavno kapo, s katero ste vodili tekme in osvajali lovorike. Ste si jo že ogledali?

Sem jo pogledal, da (se je malce zamislil in ponosno zavzdihnil, op. p.). Če ti skupaj z ljudmi, s katerimi si delal, uspe preživeti čas, nato pa napoči trenutek za slovo, se ti zdi fino, da se to stori na tak način. Nenehno me je spremljal občutek, da se moje ime pri Rijeki preveč izpostavlja. To je bila predvsem zgodba ljudi okrog predsednika kluba Damirja Miškovića, ki je to s svojo neverjetno energijo vlekel naprej.

Vsak na svojem področju smo delali po najboljših močeh, je pa trener vedno bolj izpostavljen. Ko so uspehi, a tudi ko so neuspehi. Naredili smo veliko dobrega, imeli fantastično podporo mesta, regije, navijačev. Ni jih toliko kot Torcide (navijači Hajduka, op. p.) ali Bad Blue Boys (navijači Dinama, op. p.), a so zelo srčni. Lepo je bilo igrati, ko je bila Kantrida ali Rujevica polna.

Na Reki spremljamo nov fenomen. Vaš naslednik Igor Bišćan je prebrodil rezultatsko krizo Rijeke, navdušuje z uspehi, a nima podpore vseh navijačev. Navijaška skupina Armada ga zaradi starih zamer podi iz kluba.

Tega o navijačih ne nameravam komentirati, sem pa vesel, da so vsi skupaj obrnili rezultat v pozitivno smer. To mi daje potrditev, da sem se odločil prav. Ves čas sem napovedoval, da bom odšel tisti trenutek, ko bom začutil, da to ni več to.  Prav je, da greš na kulturen način. Ko vidiš, da komunikacija z igralci ni več prava, ko ti manjka energije. Mene je takrat bolelo srce, a sem se odločil pravilno. Tako je tudi moralo biti. Mene kot trenerja zanimajo rezultati, zato sem vesel, da je klub znova v pozitivnem nizu. Da je bližje Dinamu, da je v polfinalu pokala.

Po drugi strani pa sem zdaj kot selektor tako motiviran, neučakan novega izziva, da se mi zdi, kot da sem včeraj postal trener. V 48 urah bi rad naredil vse. Včasih se moram, malce po domače, "bremzati", da grem raje korak za korakom. To je pomembneje od tistega, kar se je dogajalo v zadnjih šestih letih.

Ste potrebovali počitek?

Po tem, ko sem zapustil Rijeko, sem potreboval nekaj časa, da sem zbral misli. V teh letih je bilo 250 tekem, karanten, priprav, pritiska, stresa. To je "način života" (način življenja, op. p.), kot radi rečejo na Reki. Ko pa je prišel klic predsednika NZS, ko je Slovenija ostala brez selektorja, sem potreboval res malo časa, da sem si zložil stvari v glavi. Marsikdo pravi, kaj ti je bilo tega treba, a ravno v tem vidim strahovit motiv in željo, da poskušamo nekaj narediti.

S predsednikom Nogometne zveze Slovenije Radenkom Mijatovićem je bil v stikih že prej, resno pa se je v smer sprejema selektorske ponudbe podal šele letos, ko je prekinil sodelovanje z Rijeko. S predsednikom Nogometne zveze Slovenije Radenkom Mijatovićem je bil v stikih že prej, resno pa se je v smer sprejema selektorske ponudbe podal šele letos, ko je prekinil sodelovanje z Rijeko. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Bi predsedniku Radenku Mijatoviću odgovorili drugače, če bi vas poklical še takrat, ko ste bili še trener Rijeke?

Seveda. Tistega v nobenem primeru ne bi naredil. Bil je kak klic od predsednika že prej, a preprosto preveč spoštujem tiste, ki so mi omogočili delo na Reki, da bi razmišljal nespoštljivo in se pogovarjal z drugim. Predsedniku NZS sem že lani povedal, da lahko pomagam s kakim nasvetom, ni pa to bil razgovor za mojo službo na NZS, ker sem imel takrat veljavno pogodbo z Rijeko.

To jesen so se stvari razpletale tako, da bi lahko kdo pomislil, kako ste nalašč pretrgali pogodbo z Rijeko, ker je bilo že vnaprej domenjeno, da boste v tem primeru novi selektor Slovenije.

Če kdo tako misli, je to njegova težava. Vem, kako je bilo pri meni. Vem, da sem se prej šest let zbujal le z mislijo na Rijeko in hrvaški nogomet.

Omenjali so vas tudi kot kandidata za hrvaškega selektorja. Za selektorja reprezentance, ki je bila letos druga na svetovnem prvenstvu. To bi bilo za Slovenca preprosto nekaj nepredstavljivega, epski podvig! Kako resnične so bile te govorice?

Vse je bilo povezano z medijskimi špekulacijami, v nobenem primeru pa ni bilo nič konkretnega. Ni bilo nobenega klica, če hočete. Pač, bil sem na Rujevici na tekmi med Hrvaško in Finsko (1:1), ko je bilo hitro jasno, da Ante Čačić ne bo več selektor, to pa je vse. Medijska ugibanja so prisotna vsepovsod, zato se jim ne moreš izogniti. Ne nazadnje je Zlatko Dalić s svojim delom potrdil, da so z njim zadeli na polno. Takrat prevzeti hrvaško reprezentanco je bilo res hudo.

Hudo je bilo tudi Bišćanu, ko je stopil v vaše čevlje na Reki.

Vesel sem, da mu je uspelo.

Sta si izmenjala kakšne misli ob primopredaji?

Ne. Zadnjič sva se srečala v Opatiji in se pozdravila. Kar hitro je šlo. Je trener, ki je vreden zaupanja. To je dokazal pri Rudešu in Olimpiji. Upam, da bo Rijeka ostala na vrhu in še kdaj osvojila kako lovoriko.

Povezava z Rijeko bo vaš sodelavec v strokovnem štabu slovenske reprezentance, hrvaški kondicijski trener Luka Brkljača.

Enkrat me je že rešil. Ko je bila prva novinarska konferenca na Brdu pri Kranju, sploh nisem vedel, kam se moram zapeljati do Nacionalnega nogometnega centra. Preprosto zaradi tega, ker ga nazadnje, ko sem bil selektor, še ni bilo. Nisem vedel, kdaj moram zaviti s ceste. Poklical sem svojega kondicijskega trenerja Luko Brkljačo, ki ga zelo cenim in je bil pred tem na razgovorih s predsednikom. Vprašal sem ga, kam sploh moram iti. Ko pa sem videl, čeprav je bilo že malce mračno, kaj ponuja ta kompleks, sem bil navdušen.

Pogoji so takšni, da bi nam jih marsikdo zavidal. Lahko smo ponosni. Vidita se širina in dobro delo vseh, ki so to omogočili. Lep je, fantastična igrišča so, zdaj imam kar nekaj težav manj. Igrišča so zelo pomembna, ker veliko fantov prihaja iz super urejenih sredin in je prav, da jim v reprezentanci ponudiš ustrezne pogoje za delo.

Ko je bil Matjaž Kek prvič selektor Slovenije, na Brdu pri Kranju sploh še ni bilo Nacionalnega nogometnega centra. Ko je bil Matjaž Kek prvič selektor Slovenije, na Brdu pri Kranju sploh še ni bilo Nacionalnega nogometnega centra. Foto: Sportida

Na Štajerskem ste se na tekme z reprezentanco pogosto pripravljali v Kidričevem.

V prvem mandatu, ko sem začel, smo trenirali še v Šenčurju. Tudi to je imelo svoj čar. Tudi v Kidričevem je bilo dobro. Ko je pozitivno ozračje, je mogoče delati povsod, to pa je lahko predpogoj za dober nogomet. Vesel sem, da je NZS prepoznal in omogočil sredstva za boljša igrišča v Stožicah in novo travo v Ljudskem vrtu, ki s tem dobi razsežnosti. Zlasti za mlade. Štadioni so kakovostni, butično majhni, ampak funkcionalni objekti. Lahko smo ponosni. Tu je seveda še Celje.

Slovenija je dobila soorganizacijo Eura do 21 let. Ne vem, ali se vsi v Sloveniji dobro zavedajo, kakšno priznanje je to, pa tudi, kakšna odgovornost. To je krasna promocija za vso državo. Rezultati mlajših selekcij so premalokrat omenjeni v medijih. U-17 in U-19 sta prišli naprej, U-21 je odigrala spodobne kvalifikacije. V tem trenutku, ko A-reprezentanca ne daje pričakovanih rezultatov, se prevečkrat pozabi, da v slovenskem nogometu ni vse tako črno. Da je vendarle produkt nekega dela.

Prej ali slej bo prišla generacija, ki bo sposobna doseči velik rezultat. Morda že ta zdaj, ki je nekakšen nepopisan list. Nekateri imajo prava nogometna leta, a le nekaj nastopov za A-reprezentanco.

Kaj narediti, da bo tega res sposobna? Da se krivulja nad uspehi članske nogometne reprezentance zavihti navzgor?

Komunikacija mora biti čista, neposredna, predvsem pa poštena. To v zadnjem času ni bilo dobro. Preveč je bilo vprašajev, vprašanj brez konkretnih odgovorov. Nastopati nameravam bolj odprto in direktno. Na koncu je to naša dolžnost, to je tudi v opisu našega dela, da takrat, ko je nekaj konkretizirano, to prek medijev tudi predstavimo navijačem, ki si to zaslužijo.

Prejšnja selektorja nista slovela po daljših, izčrpnih odgovorih. Tomaž Kavčič je odgovarjal skopo, Srečko Katanec je šel v drugo skrajnost, hitro je bil užaljen, počutil se je napadenega.

Matjaž Kek pa ni zdaj tisti, ki bi to ocenjeval. Niste našli pravega.

Se pa pozna razlika v javnem nastopu, kar ste nakazali že na prvi novinarski konferenci.

Ne hvalite me preveč, prosim. Ravno to me moti, da me imajo nekateri radi zaradi tega, ker znam javno nastopati. Ker sem v življenju pač imel že prej izkušnje z mediji. Ni pošteno, da se kakovost enega selektorja gleda le prek javnih nastopov.

Res nisem tisti, ki bi ocenjeval svoje predhodnike. Bili so trije. Tudi Igorja Benedejčiča štejem za selektorja, tisto, da je bil vršilec dolžnosti, se mi zdi malce privlečeno za lase. Bil je selektor in vodil je reprezentanco na dveh tekmah.

Kek je vesel, da bo njegova desna roka v reprezentanci Igor Benedejčič. Kek je vesel, da bo njegova desna roka v reprezentanci Igor Benedejčič. Foto: Vid Ponikvar

Ob vaši predstavitvi ga na Brdu pri Kranju res ni bilo na uradnem seznamu dozdajšnjih selektorjev.

To so stvari, za katere se bom boril, da se ne bodo dogajale. To je odnos do človeka, ki si zasluži kaj drugega. Mi je pa težko zdaj govoriti za kogar koli v preteklosti. Do tekme v Veliki Gorici (po porazu z 1:2 proti Gorici je 6. oktobra zapustil Rijeko, op. p.) sem se zbujal samo z mislimi o Rijeki, zdaj pa v teh dveh mesecih še ne morem toliko strniti misli, zato res ne nameravam pametovati.

Hodite zdaj spat z manjšim glavobolom kot prej?

Ne, še vedno je tu glavobol. Ko so se kroglice v nedeljo zavrtele v Dublinu, ko je računalnik izbral razpored tekem, sem začel razmišljati o tem. Glava me boli, pojavlja se kup vprašanj, na katera se je treba odzvati. Moja prioriteta je stik z igralci, za to se močno trudim. Zelo sem zadovoljen s tem, kar se dogaja v stikih z igralci. Tisto, kar sem rekel, delam. Veseli me pozitiven odziv, ki mi daje moč, energijo za prihodnost. Seveda bodo prišle težave. Prišla bodo različna razmišljanja o nekaterih težavah, a sem prepričan, da je mogoče s pozitivno komunikacijo veliko tega rešiti.

Zakaj vas boli glava po žrebu, ki ga je slovenska javnost imela za izrazito naklonjenega vaši reprezentanci in uresničitvi najbolj optimističnih ciljev?

Ne vem, ali smo bili ravno takšni ''srečkoviči'', kot bi nekateri radi prikazali. Trdno ostajam pri svoji filozofiji, to je ena od božjih zapovedi, postavljenih pred igralce. Spoštuj vsakega, absolutno pa se ne boj nikogar, ampak razmišljaj o sebi in svoji kakovosti. Našel bom fante, ki bodo to sprejeli tako zunaj igrišča kot tudi na igrišču, kjer je to najbolj pomembno. Oni bodo imeli velikega zaveznika v selektorju, ki jim bo ščitil hrbet tako dolgo, kolikor si bodo to zaslužili s svojim odnosom.

Zadnjo tekmo slovenske reprezentance si je ogledal v živo v Stožicah med Slovenijo in Norveško (1:1). Zadnjo tekmo slovenske reprezentance si je ogledal v živo v Stožicah med Slovenijo in Norveško (1:1). Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj jim v tem trenutku manjka?

Na zadnji domači tekmi z Norveško sem bil prvih 15 minut navdušen. Veliko dobrega sem videl, a moraš na takšni ravni igrati tako 90 minut. Iz tega izvira govor o potencialu. Potrebna bo samozavest. Negativni odzivi javnosti načenjajo vsakega igralca. Enega bolj, enega manj. Energije je dovolj, upam, da bo javnost znala prepoznati to motivacijo. Odločilno je igrišče, moja odgovornost pa je, da bom prvi, ki bo stopil pred javnost, ko bo potrebno.

Se bo Slovenija pod vodstvom Matjaža Keka uvrstila na EP 2020?

  • Da. 80,31%
  • Ne. 19,69%

Javne ankete pravijo, da je Slovenija sposobna iti na Euro 2020. Navijači ne skrivajo želje, da bi se prvič po letu 2010 uvrstili na veliko tekmovanje.

Smo v skupini z veliko vprašanji. To je tekmovalna skupina, v kateri je mogoče tekmovati in igrati. V njej nisi od začetka odpisan, a daleč od tega, da bi lahko karkoli predvidel ali kogarkoli podcenjeval. Ekipi iz bobnov pod nami sta močni. Tako Makedonci kot Latvijci. Zgodilo se bo, da se bo oddajalo kar veliko točk. Zaradi uvrstitve sta favorita Poljska in Avstrija, a kdo gre lahko danes brezskrbno igrat v Izrael, Skopje in tudi Rigo ter tam računa na točke? Kdo bo rekel, da so te reprezentance brez zveze?

Razpored ni idealen. V prvih štirih tekmah trikrat gostujemo. Mogoče je to celo boljše, da od zunaj brez navijaškega pritiska odigramo kakovostno. Z vsemi moraš igrati dvakrat. Brez zveze je izgubljati energijo s tem, kar sta prinesla ples kroglic in računalnik.

Zanimivo je, da po žrebu ni več dolgotrajnih sestankov in usklajevanja o razporedu kvalifikacijskih tekem.

Res je. Ni več sestankov, kjer prevladujejo osebni interesi, kjer želijo predsedniki doseči svoje, spet drugi drugače. Zdaj o vsem odloča računalnik. Upošteva dane normative, ki jih moraš zagotoviti. Zimske pogoje, sosedske obračune.

Matjaž Kek o najljubših nogometnih stvareh:

Po žrebu ste zelo previdni pri izjavah. Torej se na Hrvaškem niste nič nalezli njihove prepotentnosti, zelo visoke stopnje samozavesti?

Ne, ne (smeh, op. p.). Dalić in Vrbanović (selektor Hrvaške Zlatko Dalić in direktor hrvaške zveze Damir Vrbanović, op. p.) sta se po žrebu najbolj smejala, a Hrvaška je z zadnjimi rezultati dokazala, kako močna je. Oni gledajo na stvari s svojega zornega kota. Savičevića (Dejan Savičević, predsednik črnogorske zveze, op. p.) je skrbelo zaradi dvoboja med Črno goro in Kosovom. Vedno so v tem žrebu izhodišča malo boljša za enega, za drugega manj.

Bi raje videli, da bi bil v skupini kak nogometni ''palček'', San Marino ali Andora, ko veš, da imaš šest točk malodane že zagotovljenih in lahko bolj sproščeno ponudiš tudi priložnost mlajšim igralcem? Latvija to ravno ni.

To, kar bi si želel, je druga zgodba. Skupina šestih je težavna, ker ni prijateljskih tekem. V enem letu se odigrajo vse tekme, ni časa za nič. V Tel Aviv bomo šli z dvema treningoma. Zato sem vesel, da sta v štabu ostala Igor Benedejčič in Borut Mavrič, da se bo kontinuiteta nadaljevala. Razen tega, da je prišel še en nov, Matjaž Kek, ki bo poskušal dodati svoje, da bo še boljše. To je bila tudi od glavnih tem razgovora s predsednikom, da se kontinuiteta strokovnosti nadaljuje.

Se bo morda pridružil še Aleksander Radosavljević, eden izmed vaših junakov iz SP 2010?

To so za zdaj le razmišljanja. Pomembno je, da je osrednji trenerski tim postavljen, zapečaten, za preostalo pa bo dovolj časa, da se tehtno premisli, ali kdo spada v določen krog ljudi. Slovenija mora na igrišču delovati kot celota, ne pa skozi prizmo posameznikov. En tega ne more voditi, ampak je potreben krog ljudi s strokovnjaki na svojem področju, ki so za to pripravljeni prevzeti odgovornost. Potrebujejo nekoga glavnega, ki za to odgovarja v dobrem in slabem. Poudarjam, "one man band" v ekipnih športih ne zmaguje.

Slovenija je v žrebu kvalifikacijskih skupin za Euro 2020 pristala v skupini G s Poljsko, Avstrijo, Izraelom, Makedonijo in Latvijo. Slovenija je v žrebu kvalifikacijskih skupin za Euro 2020 pristala v skupini G s Poljsko, Avstrijo, Izraelom, Makedonijo in Latvijo. Foto: Reuters

V prvem krogu boste konec marca gostovali v Izraelu.

Ni ravno idealno, tja se leti tri ure in pol, tekma je zvečer, vprašanje, ali se bomo takoj vrnili. Organizacija mora biti brezhibna. S pomočjo sodelavcev na NZS pridemo do tretjega pomembnega dejavnika. Igralci morajo držati skupaj, čutiti podporo strokovnega štaba, izjemno pomembno pa je pozitivno ozračje na NZS, pripravljenost vseh na zvezi, da stopijo skupaj in negativni predznak obrnejo v drugo smer. Če najdeš ljudi, ki so to pripravljeni storiti, če to sprovociraš, je bilo že dokazano, kaj vse lahko potem Slovenija zmore.

Merite na SP 2010?

Organizacija priprav za SP je bila zame projekt, izpeljan brezhibno. Igrišče, igralci, strokovni štab in ljudje s podporo. Pri tem je mogoče marsikaj narediti. V teh nekaj dneh sem videl pripravljenost, pozitivno vzdušje, da to skupaj naredimo. Da bodo težave, vemo, saj tudi z Matjažem Kekom ni najlažje sodelovati, ampak za čisto komunikacijo in pa poskušanje reševanja težav lahko marsikaj naredimo. Da bomo zdaj vsi videli enako, imeli isto idejo, tak idealist pa spet nisem.

Ko je Slovenija zaigrala na SP 2010, je vladala svojevrstna idila. Ko pa je šlo za nagrade, so se dogajali spori med igralci in predsednikom. Je to vplivalo tudi na končni rezultat?

Tiste zadeve niso bile dobre. In niso bile lahke, ko si jih spremljal. Upam in prepričan sem, da smo se iz tistega nekaj naučili. Zdaj je vse regulirano, postavljeno na svoje mesto. Tako je tudi prav. Naj se že vnaprej ve, na kakšen način in koliko, da bi se temu izognili. Od takrat je minilo že precej časa.

Ko je 9. septembra 2009, ravno na njegov 48. rojstni dan, Slovenija v Ljudskem vrtu premagala Poljsko s 3:0, je naredila pomemben korak v boju za preboj na SP 2010. Ko je 9. septembra 2009, ravno na njegov 48. rojstni dan, Slovenija v Ljudskem vrtu premagala Poljsko s 3:0, je naredila pomemben korak v boju za preboj na SP 2010. Foto: Reuters

Veliko časa je minilo tudi od vaših dvobojev s Poljsko v kvalifikacijah za SP 2010. Poljaki vas ne pomnijo po najlepšem. Zlasti po tekmi v Ljudskem vrtu, ko ste jih ugnali s 3:0, sami pa so s selektorskega položaja nato odstavili slovitega Lea Beenhakkerja.

To je bila ena izmed mojih najlepših tekem. Celo to se je zgodilo, da je bila odigrana na moj rojstni dan, 9. septembra. Tista zrelost, moč, pozitivna energija Ljudskega vrta … To je bilo nekaj, kar spada v vrh generacije, ki je na koncu šla v Južno Afriko. To nam je dalo toliko samozavesti, mentalne moči, da se je začelo verjeti v konkretnost cilja. Če je bila tisto prej s premijami negativna izkušnja, je bila to pozitivna. Trenutek, ko so vsi od Samirja Handanovića do najmlajšega pokazali, kako so pripravljeni za velike stvari.

Poljska bo tudi zadnji tekmec v kvalifikacijah za EP 2020. Verjetno boste gostovali na Nacionalnem štadionu v Varšavi. Si predstavljate, da bi se takrat odločalo o napredovanju, na tribunah pa bi se zbralo nekaj tisoč evforičnih Slovencev?

Odprli ste temo, ki je zelo pomembna. Včasih je bilo 50, 100 ali 150 navijačev, ampak ko jih slišiš, ti ne more in ne sme biti vseeno. A ko sprovociraš Amsterdam in deset tisoč slovenskih navijačev, so to tako pomembne nacionalne stvari, da … Če si še proti temu imun, potem enostavno nisi za nogomet, bolje je, da začneš delati nekaj drugega. Vsesplošno romanje slovenskih navijačev na velike košarkarske tekme, rokomet, odbojko, nogomet, to so fenomenalne stvari.

Nekaj, za kar se splača trpeti. Lepo je, da imaš v športu neke cilje in vizije. Fino pa je tudi, če si za to nekaj pripravljen žrtvovati. Ko vsak posameznik svoje interese spravi v eno celoto, ekipo. To je dober temelj za odmeven rezultat.

Kar zadeva Poljake, vas je Lech Poznan nedavno snubil za trenerja.

Bili so pogovori z njihovim predsednikom, a zelo informativni, ker sem mu jasno povedal, da sem pravzaprav že dogovorjen z NZS. Tega na glas nisem mogel pojasnjevati.

Zvezdnik Bayerna Robert Lewandowski je prvi zvezdnik poljske reprezentance in eden najboljših evropskih napadalcev zadnjega desetletja. Zvezdnik Bayerna Robert Lewandowski je prvi zvezdnik poljske reprezentance in eden najboljših evropskih napadalcev zadnjega desetletja. Foto: Reuters

Zdaj bo Poljska vaš tekmec. Na SP 2018 niso blesteli, a premorejo igralce iz odličnih klubov.

Dovolj je, da zapišeš le priimek Lewandowski. Ampak … Izziv. Vedno je najbolj sladko, ko premagaš visoko rangiranega ali pa kakega favorita. To je vedno najbolj sladko v športu, še posebej v nogometu.

Moramo se zavedati težav, ki jih imamo zdaj. Pomembnosti, da za reprezentanco igrajo najboljši. Ti pa morajo želeti igrati za reprezentanco z odprtim srcem, potem je takoj manj težav. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na delo ene reprezentance.

Navijači so zelo pomembni. Vesel sem zadnje tekme v Stožicah, bila je pozitivna atmosfera, meni pa na vsaki tekmi vseeno manjkajo navijači. Krasne so družinske tribune, lepo pa je tudi, da so za enim golom goreči navijači, da se nekaj sliši, da je to to. To je nekaj, kar spada k nogometu. Ko seveda ostaja v okviru normalnega vedenja. Kdo bi bil bolj srečen, da spet vsa Slovenija zgrne skupaj? To bi bil še en vzrok, da damo na igrišču vse od sebe. Res imam rad, ko ropota na igrišču. Neizmerno sem užival v derbijih na Hrvaškem.

Tudi ko so na Hrvaškem udrihali topovski udari?

Dobro, rekel sem, v mejah dovoljenega. A navijaška scena spada po moje zraven. Moramo pa narediti vse, da s svojim javnim nastopanjem navijačem ne dolivamo olja na ogenj. To so stvari, ki jih moraš dobro premisliti, preden kako butneš.

Avstrija je na papirju drugi favorit skupine. Slovenija je imela spomladi z njo izrazito negativno izkušnjo. Izgubila je z 0:3. Ste z nekdanjim sodelavcem Tomažem Kavčičem o tej tekmi že kaj spregovorili?

Ne. Avstrijci so v zadnjih desetletjih preveč vlagali, da se to ne bi poznalo. Njihovi igralci igrajo v močnih klubih, tam igrajo tudi redno. Franco Foda (Nemec v vlogi avstrijskega selektorja, op. p.) ima dobro reprezentanco.

Slovenija je letos v Celovcu izkusila proti Avstriji boleč poraz z 0:3. Slovenija je letos v Celovcu izkusila proti Avstriji boleč poraz z 0:3. Foto: Mario Horvat/Sportida

V Avstriji ste nekoč služili nogometni kruh. Vam je ostala pri srcu njihova miselnost?

Ne, sto let je minilo že od takrat, ko sem bil tam. Poznam jezik, to je res. Foda je Sturmov, jaz sem v Gradcu igral za GAK, to je že rivalstvo (smeh, op. p.). Zadnjo izkušnjo z Avstrijci sem imel z Rijeko, ko smo igrali s Salzburgom in dunajsko Austrio. Njihova organizacija, način dela ... Ni naključje, da so tako visoko.

Pri delu slovenskih navijačev še vedno prevladuje mnenje, da jih v moštvenih športih z žogo podcenjujemo, tako kot oni nas v smučanju.

To je težava. Včasih smo jim mi z balkanskim šarmom, tehniko, mehkobo skrili žogo, danes pa se bojim, da je ravno obratno. To je dokaz, da delajo dobro, zlasti v mlajših kategorijah. A prepričan sem, da se bo nekaj v tej skupini vprašalo tudi Slovenijo. To je jasno.

Tako jasno kot vaša trditev, da ne boste nikoli trener Olimpije?

Da. Povedal sem, zaradi česa, in mislim, da sem povedal dovolj utemeljeno. Sem otrok Maribora in spoštujem svoj klub, porušil bi preveč moralnih načel. Nočem pasti v kliše stereotipnih odgovorov v slogu ne reci nikoli, to pa ne pomeni, da ne spoštujem rivalstva med Mariborom in Olimpijo. To ne pomeni, da zaradi tega Andres Vombergar kot napadalec Olimpije na primer ne bi dobil mojega poziva za naslednjo akcijo. Če bo potrebno in če si bo to seveda zaslužil.

Andres Vombergar je eden izmed nogometašev Prve lige Telekom Slovenije, ki bi si lahko prihodnje leto prislužil poziv v slovensko reprezentanco. Andres Vombergar je eden izmed nogometašev Prve lige Telekom Slovenije, ki bi si lahko prihodnje leto prislužil poziv v slovensko reprezentanco. Foto: Mario Horvat/Sportida

Ste bili gledalec na tekmi v Kidričevem, ko je Vombergar v prvem polčasu dvakrat zadel okvir vrat, nato pa z Olimpijo doživel sramoten poraz z 2:6 proti Aluminiju?

Ne, takrat sem bil že v Dublinu. V tistem krogu nisem bil na nobeni tekmi, v tem pa bom.

Vas je presenetila teniška zmaga Aluminija, ki še vedno odmeva po Sloveniji in je v Ljubljani sprožila zeleno-beli kaos? Ko mi je predsednik NZS v Dublinu povedal rezultat, sem sprva mislil, da je posredi kakšna napaka. Na koncu pa se zgodi tudi to. To je dokaz, da ne smeš podcenjevati nikogar, ampak iti na vsaki tekmi do konca. Naša liga je dobila širšo kakovost. Da je Aluminij tretji, ni težava Maribora ali Olimpije, ampak dobro delo Aluminija. Dobri pogoji za delo, usmeritve. To vidim kot dobro zgodbo.

Liga, v kateri ni ekipe, ki bi bila že po petih krogih odpisana in bi imela na koncu šest točk. To je dobro. Liga je bila v zadnjih letih zelo zanimiva z dvobojem na vrhu. Zdravo rivalstvo je lahko tako dobra stvar. Ko so se igrali zadnji večni derbiji, je ropotalo na igrišču in na tribunah. Zadnjega sem v Ljudskem vrtu gledal kot Mariborčan, ki navija za svoj klub. Danes je položaj zaradi tega, ker sem selektor, malce drugačen, a ne morem reči, da zdaj nimam nič z Mariborom.

Ste v častni loži spremljali nekulturno vedenje nekaterih navijačev Maribora do predsednika Olimpije Milana Mandarića?

Sem. To pa je stvar, ki res ne spada na štadione. Na Hrvaškem je ropotalo še malce bolj. Kaj vse sem doživel med tekmo proti Hajduku v Dugopolju. So stvari, ki so še hujše … A smo preživeli. Sem pa ponosen, da sem lahko kjerkoli po Hrvaškem hodil brez težav. Da sem se sprehajal po Splitu ali Zagrebu. Redko so me žalili, da sem bil nori smučar (ludi skijaš po hrvaško, op. p.) ali kaj podobnega.

Ko je Milan Mandarić doživljal neprijetnosti v častni loži Ljudskega vrta, je bil blizu njega Matjaž Kek. Ko je Milan Mandarić doživljal neprijetnosti v častni loži Ljudskega vrta, je bil blizu njega Matjaž Kek. Foto: Urban Urbanc

Poraja se vprašanje, kakšna bo usoda Olimpije, če bi jo zapustil predsednik Milan Mandarić.

Tega pa ne morem komentirati. Bilo bi nekorektno, če bi se z daljave pametoval. Raje bi povedal, da uživam, kako se je v ligi pojavila Mura. Zdaj bi bil krasno, če bi se pojavil še Koper z infrastrukturo in bazenom, ki nosi talente. To bi dalo ligi novo dimenzijo.

Na seznamu najboljših strelcev po dolgem času prevladujejo zgolj slovenska imena. To ne more biti slaba novica za selektorja reprezentance.

Imate prav. Upam, da bom lahko nekatera imena čim prej preveril. To je tudi eden izmed mojih ciljev.

Kateri pa je vaš glavni cilj?

Najbolj srečen človek na svetu bom, če bom lahko dogovor s predsednikom NZS opravil do konca. Potem bomo vedeli, da se je zgodilo nekaj dobrega. Če ne bo nič dobrega, me nihče ne bo gledal štiri leta. To bi bilo največje zadovoljstvo.

Komentarji

3

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • slov1ec / 08.12.2018. ob 09:18 +11 0

    Zelo dober intervju. Matjaž je res trezno, brez nepotrebnega nakladanja ali " ven metanja " sebe povedal kako vidi svoje bodoče delo. Res je imamo dobre fante, doma in v tujini in če bodo sprejeli njegov način dela, zlasti pa razmišljanja, so bo tudi reprezentančni nivo dvignil. Ne na horuk , takoj a verjamem, da sorazmerno hitro. Če le ne bo priletelo preveč polen pod noge, ker nekateri pač ne prenesejo uspehov drugega. Srečno Matjaž !

    +11 0
  • MBSQ / 08.12.2018. ob 12:49 +5 0

    Ja, brez dvoma je g. Kek trenutno najboljša izbira za selektorja slovenske reprezentace. Ima ogromno vrlin, je izkušen strokovnjak, pošten, delaven, skromen, kulturen, z velikim občutkom za ljudi, je izjemno koherentna oseba, je Človek v najboljšem pomenu besede! Mnogim je lahko najboljši zgled. Ko bi Slovenija z 2.000.000 prebivalcev imela le 2.000 'kekov', bi bila najbolj uspešna država na svetu! Verjemite!

    +5 0
  • mfd84jf / 10.12.2018. ob 18:03 0 0

    Matjaž je nesporno bil kandidat za selektorja hrvaške nogometne reprezentance-vsaj v ozadju se je o tem zelo resno razpravljalo,če že sam o tem ni bil obveščen-to je potrdil sam reški predsednik Miškovič!

    0 0
delitve: 109
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin