Petek, 15. 6. 2018, 4.00
5 let, 10 mesecev
OGREVANJE ZA SP V RUSIJI (10/10)
Zgodba o afriškem Titu: nogometašu, ki je ustavil vojno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,56
3
Morda ena od najzanimivejših zgodb, povezanih s svetovnim nogometnim prvenstvom, je tista, za katero so leta 2005 poskrbeli nogometaši Slonokoščene obale. Predvsem Didier Drogba z vzdevkom Tito, ki ga je dobil po dolgoletnem predsedniku nekdanje Jugoslavije in je bil med rojaki tako zelo priljubljen in vpliven, da je ustavil vojno.
Pred vami je deseta, zadnja zgodba iz petkove rubrike, s katero smo vas ogrevali do začetka športnega spektakla leta, 21. svetovnega nogometnega prvenstva, ki se je začel včeraj in ga tudi na Sportalu zelo podrobno spremljamo.
Slonokoščena obala, ki se je osamosvojila leta 1960, je v kvalifikacije za svetovno prvenstvo prvič vstopila leta 1974. Od takrat je ta država, ki leži ob zahodni afriški obali, kar sedemkrat poskusila, a ji nikoli ni uspelo.
Potem je leta 2004 v afriške kvalifikacije za svetovno prvenstvo prvič vstopila s takrat 26-letnim Didierjem Drogbajem, ki je v reprezentanci debitiral le dve leti pred tem. Z nogometašem, ki je takrat že navduševal v Franciji, kamor je kot najstnik prišel s staršema v iskanju boljšega življenja, in je do zadnjega kroga tistih kvalifikacij zabil že devet golov.
Želeli so osrečiti rojake, ki so trpeli
Reprezentanti Slonokoščene obale so si uspeha zelo želeli. Z njim bi vsaj malo pozabili na žalostno dogajanje doma. V državi je že tri leta divjala krvava državljanska vojna med muslimanskimi uporniki na severu ter krščanskim jugom z vlado in predsednikom Laurentom Gbagbo na čelu.
Na Slonokoščeni obali je od septembra 2002 divjala krvava državljanska vojna.
Vojno je povzročila etnična nestrpnost, ki je bila med prebivalci Slonokoščene obale, med katerimi je bilo iz leta v leto več tujcev, prisotna že od nekdaj, vrhunec pa je dosegla leta 2002, ko je oblast na predsedniških volitvah dovolila nastopiti samo kandidatom, katerih starši so rojeni na Slonokoščeni obali. Začeli so se upori in hitro tudi vojna, ki je vzela štiri tisoč življenj in preselila več kot milijon ljudi.
Čudež v zadnjem krogu
Toda Sloni, med katerimi je večina nogometašev igrala v Evropi, so si lahko uspeha pred zadnjo tekmo kvalifikacij želeli še tako močno, a kazalo jim je slabo. Pravzaprav še slabše.
Zmaga v Sudanu, ki je do takrat zmagal le enkrat, seveda ni bila težava. Toda ob tem so morali upati tudi na to, da favorizirani Kamerun s Samuelom Eto'ojem na čelu doma ne bo premagal že odpisanega Egipta.
Slonokoščeni obali je z devetimi goli prinesel prvi nastop na svetovnih prvenstvih v zgodovini države.
Slonokoščena obala je bila v Sudanu oktobra leta 2005 pričakovano uspešna, tri točke je dobila po zmagi s 3:1.
Kamerun, ki je pred tem nastopil na štirih svetovnih prvenstvih v nizu in bil prepričan o petem, pa je pred glasnimi domačimi navijači pričakovano vodil z 1:0 in zdelo se je, da je vsega konec.
Potem pa so deset minut pred koncem tekme Kamerunci nepričakovano prejeli gol, tekma se je končala z remijem in zgodovinskega uspeha so se veselili nogometaši Slonokoščene obale.
Z mikrofonom v rokah je pokleknil in nagovoril ljudstvo
Doma je neverjetno priljubljen.
Nekaj minut pozneje je na hodnikih pod tribunami štadiona Al Merrikh v Omdurmanu v Sudanu takratni kapetan Slonokoščene obale, izkušeni branilec Cyril Domoraud, novinarje povabil v garderobo.
Tam pa je mikrofon v roke vzel Drogba, takrat kot napadalec angleškega prvaka Chelseaja že velik zvezdnik afriškega nogometa, in začel nagovarjati rojake.
"Moški in ženske Slonokoščene obale. S severa, z juga, iz centra in z zahoda. Danes smo dokazali, da lahko na Slonokoščeni obali soobstajamo, igramo skupaj in imamo skupen cilj. Se uvrstimo na svetovno prvenstvo. Obljubili smo, da bo zmagoslavje združilo ljudi. Danes vas prosimo na kolenih," je povedal v kamero nacionalne televizije, ki se je v živo javljala v domovino, se skupaj s soigralci postavil na kolena in nadaljeval.
Nagovor Didierja Drogbaja po tekmi v Omdurmanu oktobra leta 2005:
"Odpustite! Odpustite! Država v Afriki s tako veliko bogastva ne sme biti v vojni. Prosim, položite orožja. Razpišite volitve. Vse bo bolje," je izzval predsednika Gbagba, potem pa vstal na noge in začelo se je prepevanje.
"Hočemo se imeti dobro, zato prenehajte streljati iz orožij," so ponavljali in sporočilo med 23 milijonov rojakov s širokimi nasmehi na ustnicah širili Drogba in soigralci, ob tem pa poplesavali po garderobi.
Očitno je sporočilo zaleglo. Razmere po državi so se umirile, obe sprti strani sta se razorožili in začeli mirovne procese.
Poskrbel je za prvi gol na svetovnih prvenstvih
Leta 2006 je zadel v Nemčiji.
Ob svojem krstnem nastopu na svetovnih prvenstvih leta 2006 v Nemčiji so bili nogometaši Slonokoščene obale razvrščeni v skupino "smrti", skupino C skupaj z Argentino, Nizozemsko ter Srbijo in Črno goro. Drogba jih je na turnir v Nemčijo popeljal kot kapetan.
Z Argentino so v uvodu izgubili z 1:2, za prvi gol Slonokoščene obale na svetovnih prvenstvih pa je poskrbel prav Drogba. Z Nizozemsko so prav tako klonili z 1:2 in že krog pred koncem izgubili možnosti za napredovanje. V zadnjem krogu so potem premagali Srbijo in Črno goro s 3:2 in z dvignjenimi glavami zapustili prvenstvo.
Nobena zmaga ni bila tako pomembna, kot je bila ta
"Ko sem gledal, kako vodji obeh strani stojita eden ob drugem in prepevata državno himno, se mi je zdelo, kot da se pred mojimi očmi Slonokoščena obala rojeva na novo," je povedal Drogba, ko je v želji po dokončnem mirovnem sporazumu na njegovo vztrajanje reprezentanca pomembno tekmo v kvalifikacijah za afriški pokal narodov igrala v Bouakeju. V mestu, 300 kilometrov od Abidjana, ki je veljalo za središče upornikov.
Aprila 2007 pa je predsednik Gbagba razglasil mir.
V družbi takratnega predsednika Slonokoščene obale Laurenta Gbagbe.
"Kot nogometaš sem doživel marsikaj in osvojil veliko lovorik, a noben gol, nobena zmaga mi ne more prinesti tega, kar sem dobil takrat. Ko sem zapustil Slonokoščeno obalo, je bila drugačna. Lepa, zelena, ljudje so bili veseli. Ko sem se vrnil, je bilo vse veliko slabše in to me je mučilo. Zelo," je v enem od intervjujev povedal Drogba, ki je k miru nagovarjal že prej, a žal tudi pozneje.
Nakazal je tri milijone dolarjev za gradnjo bolnišnice v Abidjanu
Grafit v Abidjanu.
Po volitvah, ki so jih na Slonokoščeni obali po šestih prestavljanjih dočakali šele leta 2010, a so bile sporne in polne tenzij, je vojna konec leta namreč spet izbruhnila. Tokrat je k sreči trajala le nekaj mesecev in bilo je veliko manj žrtev.
"Sem eden od njih. Kaj si drugi mislijo o meni, mi je vseeno. Oni so ljudje, ki mi pomenijo največ," pa o svojih rojakih, obožujejo ga tako na severu kot jugu, še danes pravi Drogba, ki je to ljubezen še nekajkrat tudi izkazal.
Najbolj je odmevalo leta 2009, ko je za gradnjo bolnišnice v Abidjanu namenil vse tri milijone ameriških dolarjev, ki jih je dobil za sodelovanje z ameriškim proizvajalcem pijače Pepsijem.
Neverjeten rekord, ki ga ima s Sloni
V reprezentanci je bil tudi kapetan.
Drogba je za reprezentanco Slonokoščene igral med letoma 2002 in 2014, v tem času pa v 104 nastopih zabil kar 65 golov, kar ga seveda uvršča na prvo mesto večne lestvice strelcev Slonov. Njegov najbližji zasledovalec zaostaja kar za 36 golov.
S Slonokoščeno obalo je bil dvakrat afriški podprvak, z njo je nastopil še na dveh svetovnih prvenstvih. Ne prej ne pozneje se Sloni niso uvrstili na svetovna prvenstva, z njim so se kar trikrat v nizu.
Tudi na preostalih dveh so obstali v skupinskem delu, med strelce pa se je Drogba vpisal še leta 2010, po koncu prvenstva leta 2014 v Braziliji pa naznanil, da za reprezentanco ne bo več igral.
V Franciji štadion nosi njegovo ime
Ni pomagal samo v rodni državi, ampak tudi v Franciji. Tja se je prvič s stricem, ki je bil profesionalni nogometaš in je igral v drugi francoski ligi, preselil, ko je bil star pet let, pa se potem zaradi domotožja vrnil za tri leta, a se je pri 13 letih s staršema spet vrnil.
Amaterskemu klubu Levalloisu, pri katerem je naredil prve nogometne korake, je prav tako priskrbel nekaj bogatih donacij in pomagal zgraditi tudi štadion. Nič čudnega, da danes nosi njegovo ime.
Chelseaju je leta 2012 z golom v finalu prinesel edini evropski naslov v zgodovini kluba.
V Franciji je vse do 24. leta sicer igral v drugi ligi za Le Mans, pri katerem ni kdo ve kako izstopal. Potem je dobil priložnost pri prvoligašu Guingampu in takoj navdušil.
Po 21 golih v eni sezoni se je javil Marseille, ki ga je kupil za šest milijonov evrov. Po le eni sezoni in kar 32 golih na Velodromu pa je sledil skoraj 40-milijonski prestop v Chelsea.
Chelseaju je prinesel edini naslov evropskega prvaka
Priljubljen je tudi v Arizoni.
V Londonu je po devetih sezonah, 164 golih, štirih naslovih angleškega prvaka in tudi z naslovom evropskega prvaka, ki ga je Romanu Abramoviču z golom v finalu lige prvakov proti Bayernu Münchnu prinesel prav on, postal eden od najbolj legendarnih nogometašev tega slovitega kluba.
Vmes je dve sezoni navduševal še fanatične turške navijače v majici Galatasarayja in se leta 2015 preselil v Kanado, dve leti je gole kot po tekočem traku v severnoameriški profesionalni ligi MLS zabijal za Montreal Impact.
Danes je star 40 in še vedno igra. V ligi USL, ki v ZDA velja za drugo ligo, gole zabija za moštvo Phoenix Rising. V tej sezoni je na petih tekmah zadel štirikrat.
Takole je videti danes. Opazili ste ga lahko tudi na včerajšnji otvoritveni tekmi svetovnega prvenstva.
Mama ga je klicala po Josipu Brozu Titu
Na Slonokoščeni obali pa je bil, je in bo verjetno vedno tako priljubljen.
Simbol ljudstva, čigar obraz vas v Abidjanu gleda od povsod. Z največjih reklamnih panojev v mestu, na grafitih po hišah in stavbah ali pa z zastavic, ki visijo v avtomobilih. Simbol naroda, obraz države.
Didier Drogba oziroma Tito, kot je najstarejšega od svojih šestih otrok po predsedniku nekdanje Jugoslavije Josipu Brozu Titu včasih klicala njegova mama.
3