Petek, 11. 5. 2018, 4.00
6 let, 5 mesecev
Ogrevanje za SP v Rusiji (5/10)
Padec hrvaškega velikana: od heroja ljudstva do sovražnika številka ena
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,64
9
Davor Šuker je najboljši hrvaški nogometaš vseh časov in eden izmed najbolj znanih športnikov, kar jih je do zdaj imela Hrvaška. Nekoč je bil junak svetovnega prvenstva 1998 v Franciji, kjer je Hrvaško popeljal do brona, človek, na katerega je prisegal vsak Hrvat. Danes je eden izmed najbolj osovraženih ljudi v državi. Zakaj?
- Peru se je zbudil iz nočne more, ki je trajala 36 let
- Vzpon in padec Super Maria: od 55 golov na sezono do odvisnosti od drog
- Nogometaš, ki bo hit SP: v vratih Egipta bo letos stal 45-letnik
- Ne kura in ne jajce, najprej so bili oni štirje
Ko je Hrvaška leta 1991 postala samostojna država in v vojnem času v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, so bili njeni najboljši športniki glavni znanilci nacionalnega ponosa in ambasadorji, ki so ime Hrvaške prvi ponesli v svet.
Najprej košarkarji z leta 1993 tragično umrlim Draženom Petrovićem, ki ga Hrvaška nikoli ne bo prebolela, potem rokometaši, ki so leta 1996 v Atlanti Hrvaški prinesli prvo olimpijsko zlato, a nihče se ni mogel približati temu, kar so pozneje za prepoznavnost mlade države naredili nogometaši, ko so bili leta 1998 v Franciji hit svetovnega prvenstva in osvojili bron.
Hrvati so poleti 1998 v Franciji spisali najlepšo pravljico hrvaškega športa.
Nič ni slajšega od brona in Francije leta 1998
Legendarni Ćiro Blažević je imel v ekipi serijo sijajnih nogometašev, Zvonimirja Bobana, Roberta Prosinečkega, Roberta Jarnija, vsi so bili veliki zvezdniki hrvaškega in tudi svetovnega nogometa, toda niti eden od njih se ni približal slavi Davorja Šukerja.
Najlepši pravljici v zgodovini hrvaškega športa je dal z goli šest pečatov. Zadeval je v skupinskem delu, v izločilnih delih, mrežo nasprotnika zatresel v polfinalu, ko so Hrvati proti Francozom eno minuto sanjali veliki finale, in vratarja premagal tudi na tekmi za zgodovinski bron proti Nizozemski.
Za edino medaljo z največjih nogometnih tekmovanj, za zlati nogometni čevelj, nagrado za najboljšega strelca svetovnega prvenstva, ki jo je v Franciji dobil s šestimi goli, in za večno slavo.
Kako je prišel do zlatega nogometnega čevlja?
V Franciji je zabijal kot za stavo.
Prvi gol na svetovnem prvenstvu 1998 je Šuker dosegel že na uvodni tekmi za Hrvaško, ki je s 3:1 v Lensu v prvi tekmi skupine H premagala avtsajderja prvenstva Jamajko in pričakovano osvojila tri točke. V 69. minuti je postavil končni izid tekme.
Potem je za zmago z 1:0 nad Japonsko zadel še v 77. minuti tekme drugega kroga in Hrvaški odprl vrata osmine finala.
Tam se je izkazal z edinim golom na tekmi proti Romuniji v Bordeauxu, ko je v zaključku prvega polčasa hladnokrvno zadel enajstmetrovko, ki jo je moral izvajati kar dvakrat. Pri rapsodiji nad Nemci v četrtfinalu je v 85. minuti po lepi samostojni akciji postavil končni izid 3:0.
V polfinalu je v 46. minuti utišal štadion Saint-Denis v Parizu in Hrvaško proti Franciji popeljal v vodstvo z 1:0. Že minuto pozneje je (ne)srečni branilec Lilian Thuram najprej dosegel prvega in potem še drugega od edinih dveh golov, ki ju je v reprezentanci Francije dal v kar 142 nastopih, in domačine popeljal v veliki finale.
Na tekmi za tretje mesto je Šuker na štadionu Park princev v Parizu v 36. minuti zadel za vodstvo z 2:1 proti Nizozemcem in, kot se je izkazalo pozneje, Hrvaški prinesel bron s svetovnega prvenstva, sebi pa večno slavo in zlati nogometni čevelj za najboljšega strelca tekmovanja.
Bil je neustavljiv in nedotakljiv, bil je Šukerman
Kockasti dres s številko 9 na hrbtu je bil želja skoraj vsakega Hrvata, posterji z njegovo podobo so krasili sobo vsakega najstnika in otroka na Hrvaškem, pa tudi marsikje v tujini. Hrvati so bili ponosni na svojega najboljšega nogometaša in napadalca, pred katerim ni bil varen nihče. Njihov Šukerman je bil neustavljiv in nedotakljiv. Najboljši za vse večne čase.
Gol leta 1996 v Angliji, ko je žogo s prefinjenim strelom spravil prek takrat najboljšega vratarja na svetu, Danca Petra Schmeichla, je še vedno eden najlepših golov evropskih prvenstev. Pa "rolanje" takratnega vratarja Nemčije Andreasa Köpkeja nekaj dni pozneje na istem tekmovanju v četrtfinalu.
Hrvaški navijači so ga oboževali in bili ponosni nanj.
Mojstrovina za piko na i eni največjih zmag v zgodovini hrvaškega in enega najbolj bolečih porazov, kar jih pomni nemški nogomet (3:0) dve leti za tem v četrtfinalu svetovnega prvenstva. Izjemno zaustavljanje dolge žoge po visoki podaji čez polovico igrišča v sendviču irskih branilcev in šah mat v dveh potezah za izjemno pomembno zmago z golom v 94. minuti. Ali pa kaj petega.
Ko je leta 2002 po rekordnih 45 golih v vsega 69 nastopih prenehal igrati za Hrvaško in leto pozneje v Nemčiji končal bogato nogometno pot, je imel vsak Hrvat nanj enega izmed svojih najljubših spominov.
Svoj kult je z goli, lovorikami in priznanji krepil tudi v majicah največjih evropskih klubov.
Od štadiona v Osijeku do Santiaga Benabea
Sin nekdanjega atleta, ki je na sredozemskih igrah leto pred rojstvom sina prvega januarja leta 1968 osvojil zlato, se je v nogometno žogo v rodnem Osijeku zaljubil kot zelo mlad. Spremljal je nogomet in igral v majici svojega najljubšega kluba Reala iz Madrida, za katerega je dve desetletji pozneje tudi zares zaigral.
V nogometni šoli Osijeka, pri kateri je začel igrati, ga je - pa čeprav ni preveč izstopal, saj ni bil dober v igri z glavo, ne preveč močan in še manj hiter, njegova desna noga pa je bila praktično neuporabna -, prvi opazil poznejši trener Maribora Milan Đuričić.
Prepričale so ga njegova izjemna nogometna inteligenca, tehnika in predvsem igra z levo nogo, ki je bila smrtonosna. V članskem moštvu je debitiral s 16 leti ter med letoma 1984 in 1989 na 91 ligaških tekmah zabil 41 golov.
Bil je tudi velik ljubljenec prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana.
Vmes je leta 1987 Jugoslaviji prinesel zlato na svetovnem prvenstvu do 20 let, bil s petimi goli drugi najboljši strelec turnirja in napovedal izjemno nadarjen rod jugoslovanskih nogometašev, ki je prihajal. Ob njem so v Čilu za večno slavo poskrbeli še Prosinečki, Boban, Predrag Mijatović in še nekateri pozneje zelo uspešni nogometaši.
Bil je hit jugoslovanskega nogometa in magnet za njegove velikane. Za njegov podpis sta se borila beograjski Partizan in Dinamo, zmagal je drugi in za nagrado dobil veliko golov. V dveh letih jih je na 60 tekmah v dresu Zagrebčanov Šuker dosegel 34.
Leta 1991, ko se je vojna na Balkanu že začela, ga je v svoje vrste vzela Sevilla, ki je bila takrat zelo močna. V Andaluziji je nekaj časa igral tudi z Diegom Maradono.
Tja je prišel skupaj s soigralcem Željkom Petrovićem. Medtem ko ta v Sevilli ni pustil nikakršnega pečata, je Šuker pet let pozneje to zapustil kot kralj. Že ob debiju je na pokalni tekmi zabil tri gole, potem jih je bilo do leta 1996, ko je odšel, kar 114.
Realu je leta 1997 kot drugi najboljši strelec lige prinesel naslov španskega prvaka.
Šukermanija je zajela Andaluzijo in vso Španijo, zato ne čudi, da ga je v svojih vrstah želel tudi Real Madrid. Velikan svetovnega nogometa, ki je sezono prej v prvenstvu osvojil samo šesto mesto, ga je tudi dobil. Takratni predsednik Lorenzo Sanz je Hrvata pripeljal, da pomiri navijače, in jih tudi je. Real je bil v naslednji sezoni prvak, Šuker pa s 24 goli tretji najboljši strelec prvenstva.
Potem jih je v naslednjih dveh sezonah v prvenstvu zabil le še 14 in po težavah s trenerjem leta 1999 zapustil Santiago Bernabeu. Tudi z medaljo za evropskega prvaka v žepu, ki jo je Realu pomagal osvojiti leto prej. V največjem klubu na svetu je dosegel 49 golov.
Končal je osemletno obdobje in po 114 golih v prvi španski ligi odšel v Anglijo.
Je moral Real zapustiti zaradi medvedka za 16 funtov?
Za Real je v treh letih zabil 49 golov.
Ko je bil v sezoni 1995/96 v svoji tretji sezoni pri Realu nekoliko na stranskem tiru pri takratnem trenerju v Madridu Johnu Toschaku, je bil Šuker, ki je bil takrat v zvezi s špansko televizijsko voditeljico Ano Obregon, pogosto tarča rumenega tiska.
V enem izmed intervjujev je ob obisku Londona dejal, da je svojemu dekletu kupil medvedka. Španski mediji, ki imajo nogometaše vedno pod drobnogledom, pa so ugotovili, da je zanj odštel le 16 angleških funtov. Bolj v šali kot zares se je takrat na to odzval tudi Toschak in rekel, da si takšna ženska zasluži veliko več, kot je poceni medvedek.
Obergonovi njegova šala ni bila všeč in je Valižana označila za klovna, ob tem pa mu zabičala, naj se briga sam zase in svoje težave. Po tem je vez med Šukerjem in Toschakom dokončno počila in po koncu sezone je hrvaški napadalec zapustil Real.
Ko ni bilo več golov in zmag, se je začela pot navzdol
V Arsenal je prišel kot velika okrepitev in z nekaj izjemnimi goli pokazal potencial, a pod vodstvom Arsena Wengerja ni bil tisto, kar je želel biti. Po enajstih golih je po le enem letu ostal v Londonu, a odšel. Okrepil je mestnega tekmeca West Ham United in se tam znašel še slabše.
Za konec je odigral še dve mizerni sezoni za takratnega nemškega prvoligaša 1860 München, v katerih je zmogel vsega osem golov v vseh tekmovanjih, in leta 2003, ravno ko je bil v Uefinem izboru imenovan za najboljšega hrvaškega nogometaša zadnjih 50 let, kot 35-letnik končal športno pot.
Za njim je ostala bogata zapuščina, v pokoj je odšel kot športni velikan.
Pogosto je bil v družbi lepotic. Nekaj časa je hodil tudi z znano teniško igralko Ivo Majoli.
"Davor Šuker je znamka," je neskromno o sebi govoril kar v tretji osebi, kar se je dogajalo pogosto.
Nekateri navijači so znali povedati, da je bil nasmejan in ustrežljiv, samo ko so bili prižgani mikrofoni in kamere. Ko so se ugasnili, se zanje ni zmenil.
V Španiji in na Hrvaškem se je družil z manekenkami, živel življenje na veliki nogi in dajal vtis, da na preostale gleda zviška.
Toda dokler je s svojo zlato levo nogo zabijal gole in Hrvaško spravljal v delirij, mu ljudje tega niso zamerili.
Ko golov in proslavljanja pod tribunami z na desettisoče ponorelih navijačev v kockastih dresih ni bilo več, je podoba idealiziranega športnika bledela iz dneva v dan in vse bolj je postajal obraz vsega slabega, kar ponujata visoka hrvaška družba in politika, ki je bila vedno zelo povezana z nogometom in obratno.
Dogodki in dejanja, zaradi katerih je njegova podoba zbledela
Leta 1996 so ga fotografirali ob grobu ustaškega vodje Anteja Pavelića. "Znano je, za čem stoji Davor Šuker," je povedal takrat in dodobra razdelil Hrvate.
Leta 2011 se je na udaru in v težavah znašel, ker je na letalu ukradel 30 tisoč evrov vreden antični zlatnik, ki ga je pozabil nepazljivi potnik.
Leta 1998 je v izboru za najboljšega nogometaša leta zaostal samo za Zinedinom Zidanom in Ronaldom.
Zagovarjati se je moral tudi zaradi domnevnih vezi s stavniško mafijo. Povezovali so ga z zloglasnim Antejem Šapino, ki je zaradi podkupovanja v nemškem nogometu in tudi drugod za pet let pristal v zaporu.
Kljub temu je še naprej lezel navzgor po poti visokega nogometna funkcionarja, leta 2012 postal predsednik Hrvaške nogometne zveze (HNS) in za vedno zaprl vrata sobe, v kateri je bil skupaj s peščico največjih hrvaških športnikov, na katere je prisegal narod.
Sklenil je pakt z osovraženim Zdravkom Mamićem, alfo in omego hrvaškega nogometa, ki se že vrsto let poseda po klopeh hrvaških sodišč in je bil nekajkrat tudi v priporu.
Gole zabija samo še na revijalnih tekmah.
Milijone evrov za varščino prvega moža zagrebškega Dinama je iz svojega žepa plačeval tudi Šuker in si nakopal gnev večinskega dela hrvaške javnosti, ki že vrsto let na tak in drugačen način protestira proti vodstvu hrvaškega nogometa in vsega slabega, kar je v njem.
Infrastruktura je katastrofalna, nogomet se je skrajno centraliziral na Zagreb, reprezentanca zaradi navijaških izgredov pogosto igra pred praznimi tribunami, grozila ji je celo izključitev, najboljši hrvaški nogometaši, kot sta svetovna zvezdnika Luka Modrić in Dejan Lovren, se po hrvaških sodiščih zagovarjajo na zatožnih klopeh, številni klubi so na robu obstoja, nekateri so propadli, reprezentanca igra nesmiselne prijateljske tekme na drugih koncih sveta, zaradi česar so vse bolj nezadovoljni tudi reprezentanti, med katerimi ne manjka zvezdnikov največjih evropskih klubov, ki pa na velikih tekmovanjih kot po pravilu na koncu vedno razočarajo …
Ob obisku Čeferina se je sporekel s predsednico Hrvaške
Aleksander Čeferin v Zagrebu
Ko je Čeferin ob koncu leta 2016 kot predsednik Uefe obiskal Zagreb, ga je tam sprejela hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitatović, ki pa na sprejem ni povabila predstavnikov HNS na čelu s predsednikom Šukerjem, ob katerega se je pozneje v izjavah tudi obregnila.
"Nogomet se ne igra zaradi denarja, prodaje igralcev in oglednikov v ložah. Nogomet je tukaj zaradi tistih, ki ga imajo radi, zaradi navijačev in vseh tistih, ki se z njim rekreativno ukvarjajo," je med drugim povedala predsednica Hrvaške, mnogi pa so njene besede razumeli kot napad na Šukerja in njegove sodelavce, kar je pozneje priznal tudi sam in predsednici jezno odgovoril.
Da je vrh HNS izgubil tudi podporo hrvaškega političnega vrha, pa je z nekaj ostrimi obtožbami že leta 2014 dal narodu vedeti tudi takratni hrvaški premier Zoran Milanović.
Postal je vodja skupine, ki je ugrabila nogomet
Narod je prepričan, da je hrvaški nogomet postal talec nekaj posameznikov, ki delajo za svoje interese, za drugo jim je malo mar. Šuker se obnaša prav tako.
Na najpomembnejših tekmah domačega nogometa ga pogosto ni, na Hrvaško zaide komajda kdaj. Ko je doma finale pokala ali odločilna tekma državnega prvenstva, je on v Miamiju, Las Vegasu ali kje drugje.
Danes v obleki zabija avtogole hrvaškemu nogometu in tudi sebi.
Za življenje na visoki nogi in njegova potovanja po svetu HNS porabi veliko denarja.
Precej ugodnosti dobi tudi v službi Aleksandra Čeferina. Od leta 2015 je namreč član izvršnega odbora Uefe.
Bes javnosti si je nakopal tudi z lažjo o tem, da predsedniško vlogo opravlja prostovoljno in brez plačila, pa se je pozneje izkazalo, da ima ob vseh bonusih in stroških kar zajetno plačo. Hrvaški mediji so razkrili, da na mesec zasluži nekaj manj kot sedem tisoč evrov.
Grafit na Hvaru.
Na obtožbe se odziva le takrat, ko se mu tako zazdi. V javnosti se namreč pojavlja le redko. Intervjuji z njim so skorajda nemogoči.
Zaradi vsega tega in še česa je edini Hrvat na seznamu najboljših sto nogometašev vseh časov, ki je bil leta 1998 drugi v izboru za zlato žogo in tretji najboljši nogometaš leta po izboru Fife, danes eden od najbolj osovraženih ljudi na Hrvaškem, proti katerim številni pogosto in glasno protestirajo, grafite z jasnimi sporočili o tem, kaj si ljudje mislijo o njih, pa najdemo po vsej državi od Zagreba do Splita.
Tega, da je najboljši hrvaški nogometaš v zgodovini, ne zanika nihče, a spomini na gole in trenutke velike slave počasi bledijo. V ospredje vse bolj prihaja podoba napihnjenega in osivelega nekdanjega golgeterja, ki ga zanima samo eno - denar.
9