Petek, 4. 5. 2018, 17.00
6 let, 7 mesecev
OGREVANJE ZA SP V RUSIJI (4/10)
Peru se je zbudil iz nočne more, ki je trajala 36 let
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,47
Peru bo na letošnjem svetovnem nogometnem prvenstvu nastopil prvič po 36 letih trpljenja, v katerih so morali prebivalci te tretje največje južnoameriške države, ki so nori na nogomet, vedno upati na boljši jutri. Zdaj so ga naposled dočakali po nori in tudi neverjetno složni poti, ki so jo prehodili v kvalifikacijah za nastop v Rusiji.
V petkovi rubriki, s katero vas ogrevamo do začetka športnega spektakla leta, nadaljujemo s četrto zgodbo od desetih, s katerimi odštevamo do 14. junija, ko se bo ob 17. uri na štadionu Lužniki v Moskvi s tekmo med Rusijo in Savdsko Arabijo začelo 21. svetovno nogometno prvenstvo.
- Vzpon in padec Super Maria: od 55 golov na sezono do odvisnosti od drog
- Nogometaš, ki bo hit SP: v vratih Egipta bo letos stal 45-letnik
- Ne kura in ne jajce, najprej so bili oni štirje
Ob omembi Peruja se marsikdo spomni na Inke, izkopanino inkovskega mesta Machu Pichu, ki velja za eno večjih znamenitosti na svetu, Indijance, njihovo glasbo ali kaj drugega.
Toda v tej državi, ki leži ob obali Tihega oceana v zahodnem delu Južne Amerike, meji pa na Čile, Bolivijo, Brazilijo in Kolumbijo, so danes najbolj ponosni na svoje nogometno moštvo, ki jih je novembra lani osrečilo tako zelo, kot jih že dolgo ni osrečilo nič.
Nazadnje so bili zraven leta 1982.
Pravzaprav se to ni zgodilo že vse od leta 1982. To je bilo leto, ko je Peru v Španiji nazadnje nastopil na svetovnem prvenstvu. Od takrat naprej država, ki je nora na nogomet, na največjem tekmovanju ni več nastopila.
Po zlatem obdobju v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil najprej leta 1970 eno prijetnejših presenečenj prvenstva v Mehiki, kjer je proti poznejši prvakinji Braziliji izgubila v četrtfinalu, in leta 1978, ko se je v Argentini prav tako prebil med najboljših osem, so za Peru in njegov nogomet nastopili črni časi.
Čeprav je na južnoameriških prvenstvih pogosto igral pomembno vlogo in se v tem času na njih osemkrat uvrstil v četrtfinale, leta 2011 pa osvojil bron, Peruju od takrat nikakor ni več uspevalo. V kvalifikacijah je bil vselej neuspešen. Dogajali so se takšni in drugačni spodrsljaji.
Pele iz Peruja
Pele iz Peruja, Teofilo Cubillas.
Najbolj znani nogometaš Peruja vseh časov je Teofilo Cubillas, znan tudi pod imenom Pele iz Peruja. Prav sloviti Brazilec, po mnenju mnogih še danes najboljši nogometaš vseh časov, ga je namreč označil za svojega naslednika. Njegovih napovedi sicer nikoli ni povsem izpolnil, a je na svetovnih prvenstvih pustil globok pečat.
Ta danes 69-letni nekdanji ofenzivni vezist, ki je bil s 26 goli dolgo časa najboljši strelec Peruja, je ob Nemcih Miroslavu Kloseju in Thomasu Müllerju eden izmed treh nogometašev, ki so na dveh svetovnih prvenstvih zabili po vsaj pet golov.
Nogometaš, ki je v Evropi gole zabijal za Porto in Basel, večji del nogometne poti pa preživel v Peruju kot član Alianza iz Lime, je na svetovnem prvenstvu 1970 zabil gole na vseh štirih tekmah in bil pri 21 letih s petimi goli tretji najboljši strelec tekmovanja.
Osem let pozneje je spet dosegel pet golov in bil drugi najboljši strelec tekmovanja. Zaigral je tudi ob zadnjem nastopu Peruja na svetovnih prvenstvih, a leta 1982 na treh tekmah ni zmogel zadetka.
Zaradi Argentinca so jokali od žalosti in sreče
Leta 1986 jim je nastop na SP vzel ...
Še najbližje svetovnemu prvenstvu je bil leta 1986, ko je v zadnjem krogu kvalifikacij odpotoval v Argentino in tam potreboval zmago.
Vodil je z 2:1, a potem je njegove sanje z golom razblinil Ricardo Gareca.
Če ne bi bilo njega, leta 1986 ne bi videli božje roke Diega Armanda Maradone in Argentina ne bi osvojila drugega in tudi zadnjega naslova svetovne prvakinje, ki ga je potem osvojila v Mehiki.
Prav človek, ki je Perujce takrat razžalostil, jih je več kot 30 let pozneje rešil več desetletij travm in jih popeljal na svetovno prvenstvo.
Gareca, 60-letni trener številnih južnoameriških klubov, čigar vzdevek se glasi tiger, je namreč leta 2015 postal selektor njihove nogometne reprezentance in večini 32-milijonskega prebivalstva omogočil, da bodo letos poleti prek televizijskih zaslonov ali pa kar na štadionih v Rusiji na najpomembnejšem nogometnem dogodku svojo najbolj priljubljeno ekipo v državi spremljali prvič v živo.
... 36 let pozneje je Ricardo Gareca Perujcem nastop na največjem tekmovanju prinesel.
Polovica prebivalstva še ni videla Peruja na svetovnem prvenstvu
V državi, v kateri je več kot polovica prebivalstva mlajša od 40 let in Peruja še nikoli ni videla igrati na svetovnem prvenstvu, so bili v zadnjih desetih poskusih vselej neuspešni in že prepričani, da je njihovo nogometno reprezentanco doletel urok.
Tudi na začetku boja za letošnje svetovno prvenstvo v državi, v kateri je bil nogomet prevečkrat talec boja za položaje ljudi, ki so se borili za vodilna mesta, se je zdelo, da je pred ljudstvom nova agonija.
Na prvih šestih tekmah je Peru od mogočih 18 točk osvojil le štiri. Ko je septembra 2016 izgubil še proti Boliviji, se je zdelo, da je konec.
Perujci so nori na nogomet.
Začelo se je za zeleno mizo
Toda malo za tem jih je doletela vesela novica. Tekmo v La Pazu so za zeleno mizo naknadno dobili s 3:0, saj je za Bolivijo zaigral nogometaš, ki na tej tekmi ne bi smel nastopiti, in dočakali so sploh prvo kvalifikacijsko zmago v gosteh po dolgih 12 letih čakanja. Potem se je zgodil zasuk.
Začeli so osvajati točke, na naslednjih 11 tekmah izgubili le še proti Čilu in Braziliji, pozneje prvič po 78 letih in prvem zlatem obdobju, ko so zabeležili prvega od dozdajšnjih štirih nastopov na svetovnih prvenstvih, niso izgubili deset tekem zapored in zdaj ta niz premaknili na 12 tekem.
Ko je začutil priložnost, je Peru vstal na noge. Vsi v državi so dihali kot eno do zadnjega trenutka, ko je postalo jasno, da je 36-letnega trpljenja konec. Na cilj so prišli po zgodbi in drami, kakršne se ne bi sramovali niti najboljši filmski režiserji na svetu.
Da jim je uspelo, so naredili prav vse. Teden dni pred tekmo proti Argentini, ki se je končala z remijem, so prekinili domače prvenstvo, da so se lahko številni reprezentanti, ki nastopajo v njem, pripravili na pomembno kvalifikacijsko tekmo. Klubom nekaterih reprezentantov, ki so igrali v tujini, pa so plačevali, da so jih iz rok spustili predčasno.
Da bi imeli nogometaši primerno podporo s tribun, je poskrbelo na tisoče navijačev. Moštvo je na letališču pričakalo kar pet tisoč perujskih duš. V Buenos Airesu, ne v Peruju. Še en dokaz, da so Perujci nori na nogomet.
Z nogometaši je dihal tudi zdaj že nekdanji predsednik države Pedro Pablo Kuczynski.
Z nogometaši je dihal tudi predsednik države, za njimi so stali vsi
Ne samo ljudstvo, tudi najpomembnejši ljudje v državi. Ko je Peru čakala zadnja tekma rednega dela kvalifikacij, pred katero je meril na peto mesto in pot v dodatne kvalifikacije, je takratni predsednik države Pedro Pablo Kuczynski, ki je predsedniško pisarno zapustil marca letos, ljudem omogočil, da predčasno zapustijo svoja delovna mesta in si ogledajo pomembno nogometno tekmo.
Pred njo je bil Peru na šestem mestu s točko manj kot Čile in točko več kot Paragvaj, ki je v zadnjem krogu doma igral proti zadnjeuvrščeni in že zdavnaj odpisani Venezueli. Peru je proti Kolumbiji remiziral z 1:1, potem ko je točko osvojil z golom 15 minut pred koncem tekme z indirektnega prostega strela, po katerem se je nasprotnikov vratar nespretno dotaknil žoge, preden je pristala v mreži. Če se je ne bi, bi bil gol razveljavljen.
Ne samo to, Peru je čudež dočakal tudi na preostalih dveh tekmah, proti katerima je pogledoval. Če je bil poraz Čila proti Braziliji, ki si je že mnogo pred tem zagotovila prvo mesto, še nekako pričakovan, je bil poraz Paragvaja proti Venezueli velik šok. Peru se je veselil uvrstitve v dodatne kvalifikacije in bil povsem blizu izpolnitve sanj.
Perujci so pred odločilnima tekmama ostali brez svojega junaka Paola Guerrera.
Strah pred urokom jim ni dal spati
Toda pred tem je moral narediti zadnji korak. V dodatnih kvalifikacijah je Peru, takrat deseta reprezentanca na mednarodni jakostni lestvici Fife, igral proti predstavniku Oceanije Novi Zelandiji, ki je na njej kotirala veliko nižje. Bila je na 122. mestu. Peru je bil seveda velik favorit, a so bili Perujci zelo previdni.
Tudi zaradi tega, ker so tik pred pomembnima tekmama ostali brez kapetana in najboljšega strelca v zgodovini reprezentance. Paolo Guerrero je bil kaznovan, ker so v njegovi krvi po eni izmed tekem našli sledi kokaina, in na tekmah proti Novi Zelandiji ni imel pravice nastopa. Perujci so spet začeli verjeti v urok.
Tudi zaradi tega so se tekem z reprezentanco nogometašev s povsem neznanimi imeni lotili zelo pazljivo. Državno prvenstvo so tokrat prekinili za kar dva tedna in naredili vse, da jim uspe. Šli so celo tako daleč, da so na 15 ur dolgo pot na drugo stran sveta prinesli na tisoče litrov svoje vode. Če bi se morda zgodilo, da bi jih Novozelandci skušali zastrupiti …
Kaj se bo zgodilo z rekorderjem?
Navijači so ga dočakali tudi v Lozani.
Usoda z 32 goli na 86 nastopih najboljšega strelca v zgodovini Peruja Paola Guerrera je še vedno negotova. Ta 34-letni napadalec brazilskega Flamenga, ki je tudi kapetan Peruja, je decembra lani padel na dopinškem testu, saj so v njegovi krvi našli sledi kokaina.
Sprva so ga samo začasno suspendirali, pozneje pa ga je Fifa kaznovala z enoletnim suspenzom, ki bi seveda pomenil, da bo izpustil svetovno prvenstvo. Branil se je s tem, da se je kokain v njegovem telesu znašel, ker je pil kokin čaj. Njegovi odvetniki so šli celo tako daleč, da so dokaze skušali pridobiti z več kot tisoč let starimi mumijami, v katerih naj bi bilo mogoče še danes najti sledi kokaina.
Bo v Rusiji lahko igral?
Bili so uspešni, pri Fifi so Guerreru kazen naknadno prepolovili. Če bo obveljala ta odločitev, bo v Rusiji zagotovo igral, a morda se to kljub vsemu ne bo zgodilo. Pri Mednarodnem športnem razsodišču (CAS) namreč vztrajajo, da bi ga kaznovali z eno- ali celo dveletno kaznijo.
Zadnje zaslišanje Guerrera v Švici je bilo prav ta teden, končna odločitev pa naj bi bila znana v prihodnjih tednih.
Pred sedežem sodišča v Lozani ga je pričakalo nekaj deset perujskih navijačev. Da z njim na ugoden razplet sodbe upa na milijone Perujcev, pa potrjujejo tudi fotografije, ki so prišle iz njegove rodne domovine. Med njegovim zaslišanjem so se namreč številni zbirali v cerkvah in molili zanj.
Strah je bil zaman, 16. november je postal državni praznik
Na prvi tekmi v Wellingtonu 11. novembra lani so remizirali z 0:0. Pet dni pozneje so v Limi pred več kot 40 tisoč navijači po golu nekdanjega dolgoletnega napadalca Schalkeja in PSV Jeffersona Farfana v prvem polčasu vodili, a trepetali pred morebitnim golom gostov, ki bi na prvenstvo popeljal Novo Zelandijo.
Takole so nogometaši Peruja v Limi novembra lani z navijači proslavljali uspeh.
Potem je izkušeni branilec Christian Ramos v 65. minuti zadel za vodstvo z 2:0 in postalo je jasno, da Peruju ne more spodleteti.
Trpljenja, s katerim se je spopadlo več rodov, je bilo po skoraj štirih desetletjih konec. Zmaga z 2:0 in veliko rajanje povsod po državi, ki je trajalo še nekaj dni.
Na ulicah je prepevalo na milijone ljudi, zgodil se je pravcati kolaps, država se je za nekaj časa ustavila. Predsednik je, seveda, razglasil državni praznik.
Norišnica v Limi 16. novembra lani:
V tem času naj bi v državi prodali neverjeten milijon dresov nogometne reprezentance. Kako nori so na nogomet, potrjuje tudi dejstvo, da so veliko zmago nad Novo Zelandijo nekateri proslavljali kar med pogrebom.
Ne nameravajo se ustaviti
In ne, ne nameravajo se ustaviti. Perujci so prepričani, da se bodo prebili iz skupine, v kateri so skupaj z Dansko, Francijo in Avstralijo, in verjamejo v to, da so lahko presenečenje prvenstva.
V dneh po uvrstitvi v Rusijo so v Peruju prodali milijon dresov nogometne reprezentance.
Zakaj pa ne? Če so naposled preživeli kvalifikacije, v katerih so jih ob večnih velesilah, kot sta Argentina in Brazilija, čakale reprezentance z Alexisom Sanchezom in Jamesom Rodriguezom na čelu, ter nekatera najzahtevnejša gostovanja na svetu (Bolivija), potem se morda lahko zgodi tudi to.
S kom se Peru podaja v Rusijo?
Edinson Flores
Večina nogometašev Peruja igra v domači ligi, takšnih je kar 11. Pet jih nastopa v Mehiki, po dva v Braziliji in ZDA, v Evropi jih igra samo šest: v Španiji, Rusiji, Belgiji, na Danskem, Nizozemskem in na Portugalskem.
Ob Paolu Guerreru, nekdanjem napadalcu Bayerna Münchna in HSV, ki še trepeta za svoj nastop na letošnjem svetovnem prvenstvu, je prav gotovo najbolj znano ime še en nogometaš, ki je vrsto let navduševal v Nemčiji. Jefferson Farfan, ki je zadeval za Schalke in PSV Eindhoven, je danes član moskovske Lokomotive, pri kateri v tej sezoni blesti. Dosegel je deset golov v prvenstvu, štiri je zmogel v Evropi.
Se bo vrnil Claudio Pizarro?
Tržno najvrednejši reprezentant je 26-letni iz Benfice posojeni krilni napadalec Watforda Andre Carrillo, ki v tej sezoni igra v angleški premier ligi. Renato Tapia, 22-letni vezist, na Nizozemskem igra za Feyenoord.
Ofenzivni vezist Paolo Hurtado, ki šteje 27 let, odlično nastopa na Portugalskem (Vitoria Guimaraes), 23-letni vezist Charleroija Christian Benavente v tej sezoni blesti v prvi belgijski ligi. Njegov vrstnik Edinson Flores igra na Danskem za Aalborg in je eden izmed nosilcev zdajšnje reprezentance.
Zagotovo od Perujcev vsak nogometni navdušenec pozna tudi dolgoletnega strelca z nemških nogometnih zelenic Claudia Pizarra, ki je v tej sezoni pri 39 letih v prvi ligi nastopal za Köln. Toda nekdanji napadalec Bayerna Münchna, Werderja Bremna in tudi Chelseaja za reprezentanco ne igra več, a če Pizarro v Rusiji ne bo imel pravice nastopa, se morda Perujci spomnijo nanj.
Peru na svetovnem prvenstvu 2018:
Skupina C:
16. junij (Mordovia Arena, Saransk): Peru – Danska
21. junij (Central Stadium, Jekaterinburg): Francija – Peru
26. junij: (Olimpijski štadion, Soči): Avstralija – Peru
