SiolNET. Sportal Nogomet
1,86

termometer

  • Messenger
  • Messenger
OGREVANJE ZA SP V RUSIJI (9/10)

Pozabljeni brazilski heroj: žoga, alkohol, koza, ženske, beda in smrt

1,86

termometer

Garrincha
Foto: Reuters

Eno nogo je imel krajšo od druge. Nedolžnost je izgubil s kozo. Spal je z na stotine ženskami in imel 14 otrok. V prometni nesreči je ubil svojo taščo in z avtomobilom pijan zbil svojega očeta. Z Brazilijo je bil svetovni prvak v letih 1958 in 1962. To je življenje Garrinche. Enega najboljših nogometašev in najboljšega driblerja vseh časov, ki je umrl v bedi in brez prebite pare.

Petkovo rubriko, s katero vas ogrevamo do začetka športnega spektakla leta, nadaljujemo s predzadnjo zgodbo od desetih, s katerimi odštevamo do 14. junija, ko se bo ob 17. uri na štadionu Lužniki v Moskvi s tekmo med Rusijo in Savdsko Arabijo začelo 21. svetovno nogometno prvenstvo.

Garrincha (1933 - 1983). Garrincha (1933 - 1983). Foto: Getty Images "Paul Gascoigne je v primerjavi z njim najbolj vzoren športnik na svetu," je o njem zapisal neki otoški novinar in potegnil vzporednice z nekdanjim zlatim dečkom angleškega nogometa, ki je bil znan po številnih incidentih z igrišč in še bolj zunaj njih, danes pa je razvalina. Po letih čezmernega pitja alkohola in zlorabe drog drugega niti ne more biti, a je pri 51 letih vsaj še živ.

Manuela Francisca dos Santosa ali preprosteje Garrincheja že dolgo ni več. Krilni napadalec in dribler, kot mu prej in pozneje v nogometnem svetu ni bilo para, je daljnega leta umrl 1983 kot revež in povsem osamljen, pa čeprav je bil pred tem najbolj priljubljen Brazilec.

Kot da je z mnogo prezgodnjo smrtjo narod, ki ga je oboževal pred 20 leti, le spomnil nase in šel v zgodovino kot eden izmed najbolj, če ne najbolj priljubljeni brazilski nogometaš vseh časov. Lahko seveda napišemo tudi najbolj priljubljen Brazilec vseh časov in verjetno se ne bomo zmotili.

V deželi petkratnih svetovnih prvakov so nogometaši pač pomembnejši od vseh. Tudi od predsednikov države.

Eno nogo je imel šest centimetrov manjšo od druge

Ljudje so ga oboževali. Ljudje so ga oboževali. Foto: Getty Images Mit o sebi je s smrtjo, ki je prihajala že leta pred tem, še dodatno učvrstil, a ustvaril ga je predvsem s tem, kar je leta pred tem počel na nogometnih igriščih.

Tako v klubskih majicah brazilskih klubov, predvsem pa z brazilskim dresom na sebi je poskrbel za to, da so ga ljudje častili in ga častijo še danes.

Na igrišču je užival za sebe in tudi za navijače, ki so ob njegovih vratolomnih preigravanjih in nepredvidljivih potezah skakali v zrak.

Užival je tudi ob igrišču. Ni rad treniral, ni imel agenta, intervjujev ni dajal. Bil je sebičen, nediscipliniran, a ob tem tudi briljanten. Denar ga ni zanimal. Pogodbe je podpisoval, ne da bi jih pogledal. Za številke na papirju mu je bilo vseeno. Želel si je le igrati z žogo med nogama in uživati življenje.

Bil je neznačilen nogometaš. Dobesedno. Eno nogo je imel šest centimetrov krajšo od druge. Prav zaradi te hibe je bil s svojimi preigravanji toliko bolj nepredvidljiv in neustavljiv.

Tudi zunaj nogometnih štadionov. Pogosto je popival, bil je strasten kadilec in velik ženskar.

V alkohol je zabredel že globoko v najstniških letih

Bil je odličen dribler. Bil je odličen dribler. Foto: Getty Images Težave z alkoholom je imel že, ko je bil še globoko v najstniških letih.

V posteljo naj bi spravil na stotine žensk, a nedolžnost izgubil s kozo. Tako trdi Ruy Castro v svoji knjigi o enem izmed najboljših nogometašev v zgodovini svetovnih prvenstev.

"Bil je najbolj neprofesionalen nogometaš vseh časov," je brazilski pisatelj še napisal o njem.

Rodil se je leta 1933 v Pau Grandeju 45 kilometrov od Ria de Janeira. V mestecu, ki so ga ob koncu 19. stoletja indistrualizirali Britanci in tja prinesli tudi nogomet, se je s 14 leti zaposlil v tamkajšnji tovarni.

Takrat je že imel težave z alkoholom in spil steklenico chacace, značilne brazilske žgane pijače na dan. Igrati je začel za nogometno ekipo tovarne in navduševal.

Profesionalen nogomet ga ni preveč zanimal

Profesionalizem ga ni zanimal. Profesionalizem ga ni zanimal. Foto: Getty Images Z žogo ob sebi se je počutil odlično, a ga nogomet na profesionalni ravni ni preveč zanimal.

Ko je Brazilija leta 1950 gostila svetovno prvenstvo in v finalu igrala proti Urugvaju, je šel ribarit. Ko se je vrnil domov in po porazu Brazilije z 1:2 zagledal objokane obraze svojih rojakov in prijateljev, ni dojel, zakaj.

Na eni izmed tekem ga je opazil skavt Botafoga in ga povabil v Rio de Janeiro. Že na prvem treningu se je tako zelo poigraval z branilcem Niltonom Santosom, da je ta takratni brazilski reprezentant pristopil do predsednika kluba in mu dejal: "Podpišite pogodbo z njim. Nočem, da bi kdaj igral proti njemu!"

V klubu so ga poslušali in najstnik Garrincha, ki pa je bil takrat že mož in oče, je podpisal svojo profesionalno pogodbo.

Že ob debiju za Botafogo je zabil tri gole, pozneje je bilo zadetkov in predvsem norih preigravanj še veliko več.

S potezami, ki so bile bolj kot za njegovo ekipo koristne za ljudi na tribunah, je pogosto jezil tudi trenerje. Prav zaradi tega naj ne bi potoval na svetovno prvenstvo 1954.

Leta 1963 je skoraj poskrbel za najbolj bizaren prestop

Z odličnimi igrami je Garrincha nase opozarjal tudi najboljše evropske klube.

Že leta 1954 ga je v svojih vrstah želel Juventus, a ga ni dobil.

Ko je pet let pozneje z Botafogom navdušil na evropski turneji, ga je na vse pretege k sebi želel zvabiti Real, pa tudi Madridčani niso bili uspešni.

Zelo zanimiv posel so leta 1963 pripravljali trije bogati italijanski nogometaši. Inter, Milan in spet Juventus so si prizadevali, da bi ga kupili kar skupaj in poskrbeli za najbolj nenavaden prestop v zgodovini nogometa, potem pa bi pri vsakem igral po eno sezono, a se tudi njim ni izšlo.

S Pelejem sta zagospodarila svetu

S Pelejem sta bila hit leta 1958. S Pelejem sta bila hit leta 1958. Foto: Getty Images Toda do naslednjega svetovnega prvenstva štiri leta pozneje ga selektor preprosto ni mogel spregledati.

Po odhodu Julinha, še enega odličnega brazilskega krilnega napadalca, v Fiorentino, je namreč zagospodaril pri Botafogu in bil leta 1958 že eden od najboljših brazilskih nogometašev.

Na prijateljski tekmi proti Fiorentini pred svetovnim prvenstvom na Švedskem je poskrbel za enega od najlepših golov v zgodovini nogometa, ko je preigral najprej štiri nasprotnikove branilce in potem še vratarja, pa za konec še enega branilca in žogo spravil v mrežo. Še eno preigravanje, s katerim je razjezil takratnega selektorja Vincenteja Feolo.

Poskrbel je za najboljše tri minute v zgodovini nogometa

Najbrž prav zaradi tega na prvih dveh tekmah, ko je Brazilija premagala Avstrijo s 3:0 in z Anglijo remizirala brez zadetkov, ni igral. Potem je prišla tretja tekma in obračun s Sovjetsko zvezo, na kateri je s takrat 17-letnim Pelejem dočakal debi.

Že po nekaj sekundah igre je preigral tri branilce, streljal in zadel vratnico. Ni minila niti minuta in pripravil je priložnost Peleju. Tudi njega je ustavil okvir vrat. Po dveh minutah in še nekaj sekund igre pa je podal za gol Vave in vodstvo z 1:0. Brazilci so v prvih minutah odločilne tekme leteli po igrišču. "Najboljše tri minute v zgodovini nogometa," začetek omenjene tekme še danes komentirajo nogometni zgodovinarji.

Brazilija je ob koncu zmagala z 2:0, na tisti tekmi pa se je Garrincha v zgodovino zapisal še z eno akcijo. Ko je enega izmed nasprotnikov preigral tako, da je ta padel na tla, je stopil na žogo, branilcu podal roko in mu pomagal vstati, potem pa ga še enkrat preigral. "Nori genij," so mu takrat govorili.

Takole je preigraval Garrincha:

V četrtfinalu je padel Wales z 1:0. "To je fenomen, ki na igrišču čara," je o Garrinchi po tej tekmi povedal valižanski branilec Mel Hopkins.

V polfinalu je padla Francija s 5:2, v finalu proti Švedski se je izkazal z dvema podajama, Brazilci pa so spet zmagali s 5:2 in se veselili prvega naslova svetovnega prvaka. Garrincha pa je bil izbran v najboljšo enajsterico prvenstva.

Najprej je izpadel iz reprezentance, potem ji je prinesel še en naslov

Še drugič je postal svetovni prvak. Še drugič je postal svetovni prvak. Foto: Getty Images Postal je zvezdnik, ki so ga obletavali na vsakem koraku, a je še vedno najraje sam posedal za kakšnim barskim stolčkom in pil svojo cachaco.

Cele dneve je popival in ob neki priložnosti popolnoma pijan z avtomobilom zbil svojega očeta, ta je k sreči preživel. Umrl je nekaj let pozneje. Zaradi težav, ki jih je povzročilo čezmerno pitje alkohola.

V času med svetovnima prvenstvoma je povsem zabredel, imel je tudi težave s čezmerno težo in je za nekaj časa izpadel iz reprezentance.

Toda na svetovno prvenstvo 1962 je potoval. Pri zmagi nad Mehiko z 2:0 in remiju s Češkoslovaško z 0:0 se je pred zadnjo tekmo s Španijo poškodoval Pele. Pred odločilno tekmo je stvari v svoje roke vzel Garrincha in zaostanek z 0:1 v drugem polčasu z dvema podajama spremenil v zmago z 2:1.

Spektakularna je bila predvsem akcija za zmago. Pet minut pred koncem je preigral španskega branilca, ga nato počakal, ga preigral še enkrat in podal za gol.

V četrtfinalu je proti Angliji zabil za vodstvo z 1:0, po njegovem odbitem strelu je Vava zadel za 2:1, ob koncu tekme pa je z mojstrskim strelom zadel za končnih 3:1.

V polfinalu je dva gola zabil pri zmagi nad Čilom s 4:2 in se potem v finalu v reprizi tekme s Češkoslovaško veselil zmage s 3:1 in drugega naslova svetovnega prvaka v štirih letih. Bil je najboljši strelec in najboljši igralec prvenstva.

Eden izmed 21, ki mu je uspelo kaj takega

Garrincha je eden izmed 21 nogometašev, ki se lahko pohvalijo, da so vsaj dvakrat postali svetovni prvaki. Kar 16 od teh jih je Brazilcev. Ob njem še Hilderaldo Bellini, Cafu, Castilho, Didi, Djalma Santos, Gilmar, Mauro, Nilton Santos, Pepe, Ronaldo, Vava, Mario Zagallo, Zito, Zozimo in Pele, ki je kot edini svetovni prvak postal kar trikrat.

S po dvema naslovoma se lahko pohvalijo še štirje Italijani, in sicer Giovanni Ferrari, Guido Masetti, Giuseppe Meazza in Eraldo Monzeglio, ob njih pa še Daniel Passarella, ki je bil zraven pri obeh argentinskih naslovih.

Ob zadnjem nastopu je z Brazilijo doživel sploh prvi poraz

Leta 1966 se je poslovil. Leta 1966 se je poslovil. Foto: Getty Images Po novem uspehu je postal še bolj priljubljen, a tudi še bolj samouničevalen. Pil je vedno več, imel je tudi veliko težav s poškodbami, tako da so se mu leta 1965 odrekli tudi pri Botafogu, za katerega je v 12 letih v 614 nastopih zabil kar 245 golov.

Na svetovnem prvenstvu 1966 je na prvi tekmi proti Madžarski (2:0) zadel, nato pa v drugem krogu skupaj s soigralci razočaral in proti Madžarski izgubil z 1:3.

To je bil njegov 50. in zadnji nastop v majici Brazilije in, verjeli ali ne, tudi edina tekma, ki jo je reprezentanca z njim v moštvu izgubila.

Na zadnji tekmi proti Portugalski, ki so jo Brazilci izgubili in šokirali predčasnim odhodom s prvenstva, ni zaigral.

To je bilo žalostno slovo, a še veliko bolj žalostno je bilo, kaj se je kralju brazilskih src dogajalo v naslednjih letih.

Krajši čas je pozneje igral še za Corinthians, za Portugueso Carioco, Flamengo, vmes skočil tudi v Kolumbijo in zaigral za tamkajšnji Atletico Junior, preizkusiti pa se je hotel tudi v Italiji in na Portugalskem, a ga zaradi njegove težke narave nihče ni želel.

Vmes nekaj let ni igral, a potem leta 1972, ko je bil z 39 leti že dedek, kratek čas nastopal še za Olario, za katero je v sedmih tekmah zabil prav toliko golov, potem pa nogometne čevlje postavil v kot in se predal samo popivanju.

Ob tem je povzročil več prometnih nesreč. Leta 1969 je v eni izmed njih, ko se je zabil v tovornjak, umrla njegova tašča. Mati ene izmed treh žena, s katerimi je bil poročen.

Karikatura z njegovo podobo na enem izmed grafitov, ki jih v Braziliji mrgoli. Karikatura z njegovo podobo na enem izmed grafitov, ki jih v Braziliji mrgoli. Foto: Getty Images

Postal je psihična razvalina in pozabljen heroj

Nastopil je še na nekaj ekshibicijskih tekmah, tako da je občasno še spomnil nase, sicer pa je popival v samoti, ostal brez denarja, bil psihična razvalina in poskrbel, da so ljudje nanj pozabili.

Tako je bilo vse do januarja leta 1983, ko je po nekajdnevnem popivanju brez premora občutil slabost in pristal v bolnišnici. Tja je prišel brez dokumentov, tako da zdravniško osebje sploh ni vedelo, s kom ima opravka. Brez posebne obravnave, ki bi jo morda dobil sicer, so ga polegli v posteljo in naslednji dan je umrl. Star je bil 49 let.

Takrat, ko so v bolnišnici le dojeli, kdo je odšel za vedno, pa je ljubezen Brazilije do Garrinche spet hitro zaživela. Ko se je razvedelo, da je umrl, so se okoli bolnišnice začele nabirati množice ljudi.

Mit o nevsakdanjem nogometnem driblerju se v Braziliji prenaša iz roda v rod. Mit o nevsakdanjem nogometnem driblerju se v Braziliji prenaša iz roda v rod. Foto: Reuters

Njegovo truplo so z gasilskim tovornjakom komaj odpeljali izpred bolnišnice do štadiona Maracana, kjer se je od njega poslovilo več deset tisoč ljudi. Od tam jih je pot peljala do rodnega Pau Grandeja, kjer je pokopan, na njej pa je Garrinchi v slovo pomahalo več kot dva milijona Brazilcev in Brazilk.

Nihče ni navijačev osrečeval tako, kot jih je on

"Tisti, ki je prinašal užitek ljudem," piše na njegovem nagrobniku ob grobu, ki ga še danes dnevno obišče na desetine nogometnih navdušencev z vsega sveta.

"Hvala, Garrincha, ker si živel," pa je napis, ki ga najdemo blizu pokopališča. Takšnih grafitov je po Braziliji in še kje nešteto. Vsi se še danes spominjajo svojega pozabljenega heroja, ki je za seboj pustil 14 otrok in še nekajkrat toliko nepozabnih nogometnih spominov.

"Tisti, ki je prinašal užitek ljudem," piše na njegovem grobu v Pau Grandeju, kjer je pokopan. "Tisti, ki je prinašal užitek ljudem," piše na njegovem grobu v Pau Grandeju, kjer je pokopan. Foto: Reuters

"V zgodovini nogometa še nihče navijačev ni osrečil tako, kot jih je osrečeval on," je o njem zapisal urugvajski novinar Eduardo Galeano.

"Imel je otročjo dušo. Bil je nogometni Charlie Chaplin," pa je o svojem nekdanjem soigralcu povedal Djalma Santos.

Garrincha. Brazilec, ki se je igral z nogometno žogo in z življenjem. S prvo je zmagoval, z drugim je izgubil.

Štadion, filma in knjige z njegovim imenom

Štadion v Brasilii nosi njegovo ime. Štadion v Brasilii nosi njegovo ime. Foto: Getty Images Kako zelo priljubljen je Garrincha, ki je vzdevek zaradi igrivosti in majhne rasti dobil po majhnem rjavem ptiču, potrjujejo tudi številna posthumna priznanja, ki jih je dobil.

O njegovi zgodbi so posneli dva filma in spisali nekaj knjig, po Braziliji pa lahko najdemo več njegovih kipov.

Po njem so poimenovali tudi štadion v prestolnici Brasilii, ki je gostil sedem tekem svetovnega prvenstva 2014. Tudi tekmo za bron med Brazilci in Nizozemci, ki so jo s 3:0 dobili Evropejci.

Iz rubrike Ogrevanje za SP v Rusiji (prejšnje zgodbe):

Alžirija Sportal Sramota v Gijonu: najbolj očitna prevara v zgodovini SP? Gana Sportal Pohlepni nogometaši so pred svetom osramotili Afriko Hakan Sükur Sportal Hakan Sükur: najboljši turški nogometaš vseh časov, ki je čez noč postal terorist Davor Šuker Sportal Padec hrvaškega velikana: od heroja ljudstva do sovražnika številka ena Peru, SP 2018 Sportal Peru se je zbudil iz nočne more, ki je trajala 36 let Mario Jardel Sportal Vzpon in padec Super Maria: od 55 golov na sezono do odvisnosti od drog Essam El-Hadary Sportal Nogometaš, ki bo hit SP: v vratih Egipta bo letos stal 45-letnik Aleksej Berezucki, Igor Akinfejev, Sergej Ignaševič Sportal Ne kura in ne jajce, najprej so bili oni štirje

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 48
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin