Petek, 18. 5. 2018, 2.09
6 let, 6 mesecev
OGREVANJE ZA SP V RUSIJI (6/10)
Hakan Sükur: najboljši turški nogometaš vseh časov, ki je čez noč postal terorist
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,83
Najboljši turški nogometaš vseh časov, junak bronaste reprezentance s svetovnega prvenstva 2002 Hakan Sükur, ki je bil nekoč idol ljudstva, danes živi v ZDA, kjer upravlja majhno pekarno. Iz Turčije, kjer je označen za terorista, je moral pobegniti. Če se bo vrnil domov, ga čaka zapor. Iz zgodovine turškega športa in nogometa je izbrisan. Vse zaradi tega, ker je bil dovolj pogumen ali pa morda neumen, da se je uprl avtoritativnemu turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu.
Petkovo rubriko, s katero vas ogrevamo do začetka športnega spektakla leta, nadaljujemo s šesto zgodbo od desetih, s katerimi odštevamo do 14. junija, ko se bo ob 17. uri na štadionu Lužniki v Moskvi s tekmo med Rusijo in Savdsko Arabijo začelo 21. svetovno nogometno prvenstvo.
"Včasih se ljudje sprašujejo, zakaj se nekateri gostje fotografirajo z mano," je v smehu v nedavnem intervjuju za New York Times povedal Hakan Sükur, medtem ko je sedel v svoji kavarni v Paolo Altu, mestu blizu San Francisca, kjer je nastanjen od leta 2015.
Včasih je bil najbolj znan Turek, ki mu je država ležala pod nogami. Bil je tako priljubljen, da so njegovo poroko prenašali v neposrednem prenosu na državni televiziji. Ljudje so bili tako nori nanj, da so hoteli narediti vse, da bi se počutil dobro. Legenda govori celo o tem, da so mu turški piloti v letalih na rednih linijah nosili kebabe z njegove priljubljene stojnice na ulicah Istanbula.
Lahko, da to ni res, a bil je simbol turškega nogometa in njegov največji "produkt", ki so ga poznali povsod po svetu. Turčija je ljubila njega, on je imel rad njo. Danes v njo ne more več vstopiti. Če bi se vrnil domov, bi ga čakal zapor in kdo ve, kdaj bi iz njega prišel. Če sploh.
V tekmi za bron na svetovnem prvenstvu 2002 je dosegel najhitrejši gol v zgodovini tekmovanj.
Rekorder, ki je z najhitrejšim golom v zgodovini SP zadel za bron
S Turčijo je leta 2002 poskrbel za največji uspeh tamkajšnjega športa ter na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem osvojil tretje mesto. V tekmi za bron proti Južni Koreji je pri zmagi s 3:2 gol zabil po 10,8 sekunde igre in poskrbel za rekord. Do takrat in niti pozneje hitrejšega gola na svetovnih prvenstvih nismo videli.
Za Turčijo je zbral 112 nastopov in zabil 51 golov, kar je rekord. Drugi na večni lestvici strelcev Burak Yilmaz bi lahko podvojil svoj strelski dosežek - zdaj je pri številki 23 -, pa ga ne bi ujel.
Z Galatasarayem je osvojil osem naslovov turškega prvaka in leta 2000 zmagal tudi v pokalu Uefa. To je bila prva zmaga turškega kluba v katerem od evropskih tekmovanj.
V majici najslavnejšega turškega kluba je zbral 545 tekem in zabil kar 297 golov.
Po svetu visi veliko fotografij z njegovo podobo, a v muzejih turške nogometne zgodovine jih ne boste našli.
Izbrisali so ga iz zgodovine turškega nogometa
Toda če obiščete muzej turškega nogometa in Galatasaraya v Istanbulu, njegovih fotografij v njem ne boste našli.
Na zidovih visijo fotografije številnih junakov turškega nogometa, nogometaši, trenerji in funkcionarji, a najboljšega strelca Turčije in drugega najboljšega strelca v zgodovini Galatasaraya ni med njimi. Iz zgodovine turškega športa je izbrisan.
V Galatasarayu je bil stroj za gole, v Italiji ni šlo
S Turki je zmagal v pokalu Uefa.
Nogometno pot je začel pri Sakryasporu in med člani debitiral s 16 leti. V treh letih je zabil 19 golov in se leta 1990 preselil v Bursaspor, pri njem pa zmogel 14 golov v letu in pol.
Z 20 leti je prišel v Galatasaray in postal senzacija turškega nogometa. V treh sezonah je zabil kar 71 golov in si leta 1995 prislužil prestop v takrat najmočnejšo ligo na svetu, italijansko serie A. Brez Turčije ni mogel, v Torinu se ni znašel dobro. Za tamkajšnjega istoimenskega prvoligaša je odigral le pet tekem in zabil en gol. Že pozimi 1996 se je vrnil v Galatasaray in spet zablestel. Štiri sezone in pol in kar 152 golov.
Po osvojitvi pokala Uefa z zasedbo znamenitega Fatiha Terima in zmagi v köbenhavnskem finalu proti Arsenalu Arsena Wengerja po enajstmetrovkah se je v Italiji preizkusil še enkrat. Tokrat v velikemu Interju, v katerem je v napadu igral skupaj z Brazilcem Ronaldom in zvezdnikom italijanskega nogometa Christianom Vierijem.
Konkurenca je bila premočna, domotožje preveliko in spet je razočaral. Pet golov v 24 nastopih je zmogel, več ni šlo. Sledila je še slaba sezona v Parmi (dva gola v devetih nastopih) in potem še leto v angleški premier ligi. Za Blackburn je v vsega devetih nastopih zadel le dvakrat.
Leta 2003 se je vrnil v Turčijo in spet zakuril navijače. Še tretjič je postal stari, dobri Bik iz Bosporja, kot so ga klicali. Pet sezon, 72 golov in še kopica lovorik.
V Italiji, kjer je branil barve Interja, Parme in Torina, se ni znašel.
V reprezentanci je igral 15 let in bil dolgo časa njena gonilna sila. V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 1996, prvo veliko tekmovanje po letu 1958, na katerega so se Turki uvrstili, je zabil sedem golov na sedmih tekmah. Štiri leta pozneje je Turčijo s štirimi goli popeljal tudi na evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji, kjer je nastopila v družbi Slovenije. V odločilni tekmi skupinskega dela je pri zmagi nad Belgijo z 2:0 zabil dva gola in Turke popeljal do četrtfinala.
V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2008 je odigral nekaj tekem in zabil tudi gol, a ga selektor v Avstrijo in Švico, kjer so Turki potem prišli do polfinala, ni popeljal.
Za Turčijo je zadnjič nastopil oktobra leta 2007 in v zgodovino odštel kot njen najboljši strelec in kot drugi po številu nastopov.
Iz časov, ko je bil politični zaveznik Recepa Tayyipa Erdogana.
Ko je nogometne čevlje postavil v kot, je zakorakal v politiko
Nekaj mesecev pozneje je, star 37 let, nogometne čevlje postavil v kot in želel uživati v statusu najbolj priljubljenega turškega športnika vseh časov, do katerega je prišel na dve desetletji trajajoči športni poti.
Ko se je mnogo pred tem leta 1995 poročil z lepo Esro Elbirlik, je nastala tudi fotografija treh ljudi, ki je zdaj postala znamenita.
Na njej so takratni župan Istanbula Recep Tayyip Erdogan, poznejši premier in zdajšnji predsednik Turčije, ki ju je poročil, ter Fethullah Gülen, turški klerik, nekdanji imam in pridigar. Ustanovitelj Gulenističnega gibanja, ki je bil Sükurjeva poročna priča.
Takrat so bili veliki prijatelji in zavezniki, danes so veliki sovražniki.
Recep Tayyip Erdogan in Fethullah Güllen na poroki:
Do you remember #Erdogan?
— curdistani (@curdistani) August 5, 2016
Wedding of Turkish footballer Hakan Sukur known as Gulenist&Fethullah Gulen himself. ;) pic.twitter.com/qJAkmcqMbq
Kratek zakon in tragedija
S svojo prvo ženo Esro Elbirk Sükur ni bil prav dolgo poročen. Njun zakon je trajal vsega štiri mesece. Mlada študentka farmacevtske fakultete ni mogla prenesti vsega medijskega pompa, ki je obkrožal njeno razmerje s slovitim nogometašem, zato so šli odnosi kmalu po zlu in ga je zapustila.
Kmalu za tem se je njeno mlado življenje končalo z veliko tragedijo. Leta 1999 je umrla v potresu v Izmitu, ki je 17. avgusta zahteval okoli 17 tisoč smrtnih žrtev, pol milijona ljudi pa je ostalo brez strehe nad glavo.
Najprej je prišel v turški parlament ...
Kot najbolj priljubljen Turek je bil Sükur seveda tarča politikov že v času, ko je zabijal gole na nogometnih igriščih. Erdogan ga je na listo svoje stranke umestil že leta 2001. Po koncu nogometne poti je v politiko zakorakal še odločneje in bil nekaj let pozneje, leta 2011, kot predstavnik Erdoganove Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) izvoljen v turški parlament.
Toda medtem je Erdoganova politika postajala vse bolj avtoritativna in diktatorska. Vsakega, ki se ni strinjal z njim, pa je povozil. To je storil tudi z Gülenom, ki je medtem migriral v ZDA in od tam vodil svoje Gulinistično gibanje. Ko je Erdogan leta 2013 v preiskavi, v kateri ni manjkalo nepravilnosti, Gülena obtožil korupcije in ukinil njegove projekte financiranja šolskih ustanov, je Sükurju prekipelo.
Izstopil je iz AKP in postal neodvisni poslanec. Medtem sta Erdogan in Gülen javno obračunavala ter obtoževala drug drugega. Do Erdogana je bil z nekaj zapisi na spletu zelo kritičen tudi Sükur, zaradi česar so mu grozila štiri leta zapora. Toda bolj kot kritika je Erdogana zabolelo, da je sloviti nogometaš stopil na Gülenovo stran.
Danes ima najboljši strelec v zgodovini Turčije v svoji domovini status terorista.
... potem je postal terorist
Zato se je julija leta 2016, po neuspelem vojaškem udaru, za katerega je Erdogan, ki ima pod nadzorom turško vojsko, medije in sodišča, obtožil organizacijo nasprotnika Gülena, Sükur znašel v hudih težavah. Erdogan ga je obtožil, da je sodeloval pri poskusu prevzema oblasti.
Po spodleteli akciji pučistov, v kateri je umrlo 300 ljudi, je Erdogan z ulic počistil vse, kar ni bilo naklonjeno njemu in njegovi politiki, tako da je bilo zaprtih več kot 50 tisoč ljudi. V svoji državi je Sükur kar čez noč postal terorist.
K sreči je še pred krvavim dogajanjem izpred dveh let na turških tleh ušel v ZDA, je pa zato v Turčiji ostal precejšen del njegove družine. Tudi njegov bolni oče, od katerega je Erdogan zahteval, da se javno odreče svojemu sinu. Tega ni hotel storiti in pristal je v zaporu.
Na udaru tudi zvezdnik lige NBA, ki se mu je moral odreči oče
Tudi Enes Kanter je kritik predsednika.
Hud kritik Erdogana je tudi sloviti turški košarkar Enes Kanter, ki igra v ligi NBA. Turškega predsednika je pred časom označil celo za Hitlerja 21. stoletja.
Zaradi razžalitve Erdogana košarkarju New York Knicks, ki je zaradi tega seveda izpadel tudi iz turške reprezentance, v domovini grozi zapor.
Turške oblasti so tudi razveljavile njegov potni list, ob tem pa od njegovega očeta, ki je profesor na eni izmed univerz v Istanbulu, zahtevale, da se opraviči predsedniku in se javno odreče svojemu sinu. To je Kanterjev oče tudi storil.
V ZDA čaka, da posije sonce
Če bi se v Turčijo danes vrnil Sükur, ki ima vizum za bivanje v ZDA z drugo ženo in tremi otroki do leta 2020, bi Erdogan v zapor z največjim veseljem strpal tudi njega. Čakala naj bi ga vsaj dosmrtna zaporna kazen, če ne celo kaj hujšega.
V državi, v kateri ljudje pijejo, jejo in spijo nogomet, je njihov najboljši nogometaš vseh časov postal državni sovražnik številka ena.
V ZDA, kjer ima vizum do leta 2020, že tri leta čaka, da se bodo razmere v Turčiji spremenile.
"Če bi igral po njihovih notah, bi bil danes minister in imel lepo življenje, tako pa sem v ZDA in prodajam kavo. A raje sem tukaj, kjer lahko jasno izražam svoje mnenje, kot pa nekje, kjer je država talec enega človeka. Ni vedno vse črno. Po dežju vedno posije sonce. Tudi v Turčiji bo," je v odmevnem intervjuju za priznan newyorški časopis še povedal najboljši turški nogometaš vseh časov, ki žogo v ZDA pri 46 letih občasno še brca za rekreacijo in skrbi, da ob golih, ki jih zabija, ne manjka začudenih pogledov.
Tako dobrega strelca na delu pač ne vidiš vsak dan. Sicer nekaj tisoč kilometrov od tam, kjer bi si želel biti, a vseeno. Leta so minila, talent pa ostaja. Najljubši sin turškega nogometa, ki je bil tako dober, da so mu v majici Galatasaraya ploskali tudi navijači osovraženih Fenerbahčeja in Bešiktaša. Hakan Sükur.
