Četrtek, 15. 6. 2023, 12.30
1 leto, 6 mesecev
Marko Tuomas Kolsi
Nekdaj pisal zgodovino v Sloveniji, zdaj je direktor na Finskem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,65
V Sloveniji si je legionarski kruh služilo že veliko finskih športnikov. Pri Olimpiji sta na primer izstopala košarkarja Teemu Rannikko in Sasu Salin. V Sloveniji ni manjkalo niti finskih hokejistov in trenerjev, kar zadeva nogomet, pa seznam ni pretirano dolg. Bo pa ostalo za vedno zapisano, da je ledino oral Marko Tuomas Kolsi, prvi finski legionar v 1. SNL.
V petek se bosta na zelo pomembni kvalifikacijski nogometni tekmi za Euro 2024 v Helsinkih pomerili Finska in Slovenija. Pred srečanjem smo stopili v stik s prav posebnim sogovornikom. Marko Tuomas Kolsi je 38-letni nekdanji finski nogometaš. Pred 16 leti se je zapisal v zgodovino kot prvi Finec, ki je zaigral v 1. SNL. Slovenijo obožuje še danes, tako da ga bodo v petek, ko bo spremljal dvoboj v živo, spremljali mešani občutki. Kaj napoveduje?
Nekdanjemu finskemu nogometašu Marku Tuomasu Kolsiju je bilo včasih v Sloveniji tako všeč, da je zaigral kar za štiri klube. Začel je pri Mariboru, končal pri Celju, vmes pa nabiral izkušnje še pri velenjskem Rudarju in v Šmartnem ob Paki. Hitro se je zbližal s Slovenijo, presenetljivo kmalu pa se naučil tudi slovenskega jezika, s čimer je pridobil dodatne simpatije. Če ga na nogometni poti ne bi ovirale številne poškodbe, bi zbral še več od 65 nastopov v prvi ligi.
V Sloveniji je na zelenicah vztrajal do leta 2013, nato pa se vrnil v domovino, kjer je še vedno prisoten v finskem nogometu. Spremenile so se le vloge. Trenutno je direktor drugoligaškega kluba IF Gnistan, še danes pa se z veseljem vrača na sončno stran Alp, kjer je stkal številna prijateljstva. Usoda je hotela, da ga v zadnjih letih na Finskem obiskujejo tudi nekdanji soigralci. Lani je tako z Mariborom v mestu, kjer bo Kekova četa v petek iskala pot do dragocenih kvalifikacijskih točk, pozdravil nekdanjega soigralca pri Rudarju Roka Kronavetra, ta teden pa bo v živo spremljal nekdanjega soigralca iz Celja Benjamina Verbiča.
V petek si bo v živo ogledal kvalifikacijski dvoboj med Finsko in Slovenijo. Finska nogometna zveza je vse predstavnike drugoligaških klubov povabila na tekmo, pred njo pa se bodo udeležili seminarja, na katerem bodo iskali načine, kako še izboljšati razvoj finskih nogometnih klubov. Reprezentanci gre v zadnjih letih odlično, klubi pa v tem pogledu nekoliko zaostajajo.
Na Finskem očitno vlada prava nogometna evforija, saj je olimpijski stadion v Helsinkih, ki sprejme več kot 32 tisoč gledalcev, za tekmo proti Sloveniji razprodan. Gre po tem sklepati, da se nogomet na lestvici najbolj priljubljenih moštvenih športov na Finskem nevarno bliža tistemu, ki naj bi že dolgo užival statusa št. 1, to pa je hokej na ledu?
Nogomet na Finskem je resnično iz leta v leto bolj priljubljen. Reprezentanca je v zadnjih letih naredila marsikaj dobrega. Prvič smo zaigrali tudi na velikem tekmovanju, Euru 2020. Finski reprezentančni nogomet je tako na pravi poti. Kar zadeva število gledalcev in tradicijo, hokej še vedno uživa status prvega športa na Finskem, če pa upoštevamo celotno število udeležencev v športu, je nogomet vendarle največji. Raste tudi podpora reprezentanci, o čemer se boste lahko prepričali v petek. Finsko reprezentanco namreč podpira organizirana navijaška skupina Pohjoiskaarre, ki je vse številčnejša. Predstavlja veliko podporo.
Slovenija prihaja na Finsko brez poškodovanega kapetana Jana Oblaka. Kako močno ta podatek odmeva na Finskem?
Moram priznati, da v naših medijih nisem zasledil, da bi se o tem veliko razglabljalo. Res je, ne bo Jana Oblaka, kar bi bil lahko velik primanjkljaj za vašo reprezentanco. Ne gre dvomiti o tem, da je Oblak s svojo kakovostjo in izkušnjami zelo pomemben člen Slovenije. V takšnih trenutkih pa se vedno najde priložnost za koga drugega, da pokaže svoje znanje. Tako je zelo mogoče, da Oblakova odsotnost na koncu sploh ne bo tako odločilno vplivala na predstavo Slovenije.
Finska nogometna reprezentanca je v kvalifikacijah za Euro 2024 v uvodnem srečanju gostovala na Danskem in izgubila z 1:3, nato pa v Belfastu premagala Severno Irsko (1:0). Če bi v petek premagala Slovenijo, bi se z njo izenačila na lestvici, v ponedeljek pa jo čaka še najlažje opravilo v kvalifikacijah, domača tekma s San Marinom.
Kje tiči največja moč finske reprezentance? Na kaj bi morali biti slovenski igralci na čelu s selektorjem Matjažem Kekom najbolj pozorni?
Finska reprezentanca ponuja všečno mešanico mlajših in starejših, bolj izkušenih igralcev. Mlajši kažejo ogromno željo, da bi se dokazovali na tej ravni. V zadnjih kvalifikacijskih ciklusih se je upokojilo kar nekaj pomembnih igralcev v obrambni in zvezni vrsti (Paulus Arajuuri, Joona Toivio in Tim Sparv), zato se je bilo treba prilagoditi. Največja moč Finske izhaja iz enotnosti, kolektivne zavesti, pa tudi kakovosti najboljših igralcev, na katere smo lahko ponosni, da jih imamo. Nogometaši, kot so Lukaš Hradecky, Teemu Pukki, Joel Pohjanpalo in Glen Kamara, so dodana vrednost. Zaradi poškodbe bo tokrat manjkal Robin Lod, ki je imel v zadnjih letih pomembno vlogo, po drugi strani pa trka na vrata nekaj talentov, opozoril bi na Oliverja Antmana, Kaana Kairinena in Anssija Suhonena, tako da bi lahko nekdo izmed omenjenih kmalu prevzel njegovo vlogo.
Finski napadalec Joel Pohjanpalo je v pred kratkim končani sezoni navduševal v drugi italijanski ligi v dresu Venezie.
Kateri izmed finskih reprezentantov je trenutno v najboljši formi?
Omenil bi dva. Naš vratar Hradecky je bil v tej sezoni standarden med vratnicama Bayerja iz Leverkusna. Za reprezentanco redno brani zelo dobro. Velja pa opozoriti tudi na Joela Pohjanpala. Igra za Venezio, v tej sezoni je bil v serie B izjemen strelec. Smrtonosen. Dosegel je 19 zadetkov. Prepričan sem, da lahko selektor Markku Kanerva za tekmo proti Sloveniji izbere kakovostno ekipo.
Kakšno tekmo pa pričakujete?
Če sklepam po tem, kako uspešno je Slovenija začela kvalifikacijski ciklus, bi lahko spremljali izenačeno, dokaj enakovredno tekmo. Kar pa zadeva zadnja leta, je Finska le nekoliko uspešnejša od Slovenije. Poleg tega igramo še doma, tako da pričakujem močno Finsko. Vloga rahlih favoritov tako pripada gostiteljem. Bo pa Slovenijo pričakalo že skoraj poletno vreme. V Helsinkih je v teh dneh zelo vroče, okrog 25 stopinj Celzija. No, tekma bo odigrana zvečer, takrat pa bo nekoliko hladneje. Verjetno bo okrog 20 stopinj Celzija.
Ko je Marko Kolsi v Sloveniji branil barve Celja, si je delil slačilnico tudi z zdajšnjim slovenskim reprezentantom Benjaminom Verbičem.
Kako dobro na Finskem poznajo slovenske igralce?
Pri nas se z največ omenja Jana Oblaka in Benjamina Šeška. Pogosto ju zasledim tudi v naših družbenih medijih. Sam dobro poznam tudi Miho Zajca, ki je pred dvema sezonama v Evropi igral za Fenerbahče proti HJK Helsinki. Ti trije igralci mi prvi padejo na pamet. Ne smem pa seveda pozabiti na Benjamina Verbiča. Skupaj sva igrala v Celju. Lepo je videti, da mu je pozneje uspela tako lepa kariera v velikih evropskih klubih. Vse čestitke.
Kakšen razplet predvidevate v kvalifikacijski skupini H, v kateri trenutno vodi Slovenija?
Danski je resda spodrsnilo v Kazahstanu, a ima, gledano na dolgi rok, vendarle najbolj kakovostno ekipo, tako da bi morala na koncu osvojiti prvo mesto. Vse drugo bi bilo veliko presenečenje. V boju za drugo mesto pa bi bilo lahko še zelo razburljivo. Konkurenca je huda, možnosti imajo kar štiri ekipe. Poleg nas in Slovenije sta tu še Severna Irska in Kazahstan. V modernem nogometu so razlike med ekipami zelo majhne, skoraj minimalne. Vse reprezentance so fizično zelo dobro pripravljene in delujejo profesionalno. Tako se lahko tudi majhne države kosajo z večjimi.
Lani se je v Helsinkih srečal s prav posebno delegacijo NK Maribor, ki so jo sestavljali njegov nekdanji soigralec pri velenjskem Rudarju Rok Kronaveter, Janko Veselič in fizioterapevt Almedin Muharemović, ki je takrat pri Rudarju igral še med mladinci.
Na Nizozemskem se je dokazoval v treh klubih. Pri 19 letih se je pridružil klubu Willem II in zbral 19 nastopov v prvi nizozemski ligi.
Pred leti ste se zapisali v zgodovino kot prvi finski nogometaš, ki je zaigral za slovenski klub. Vaš prihod je marsikoga presenetila, saj ste prišli iz Nizozemske, ki je veliko bolj razvito nogometno okolje.
Takrat se mi je ponudila priložnost za prihod k Mariboru in sem jo izkoristil. Na Nizozemskem sem sicer res igral tri leta, odigral tudi nekaj tekem v prvi ligi, a so me zavirale poškodbe. Maribor se mi je zdel takrat najboljša možnost. In nisem se zmotil.
Zanimivo je, da ste v Sloveniji med letoma 2007 in 2013 igrali le za štajerske klube. Začeli ste pri Mariboru, nato pa nosili še dres Rudarja, Šmartnega in Celja.
Na obdobje, ki sem ga prebil v Sloveniji, me vežejo zelo lepi spomini. Slovenci ste me lepo sprejeli. Ljudje so zelo gostoljubni, radi pomagajo. Navezal sem številne stike s prijetnimi ljudmi, doživel veliko lepih trenutkov, žal pa so se vmes prikradli tudi takšni, ki so mi grenili življenje. Podobno kot na Nizozemskem tudi v Sloveniji nisem mogel uiti težkim obdobjem zaradi poškodb.
V Sloveniji se je najbolj zbližal z navijači velenjskega Rudarja.
V Sloveniji se je počutil kot doma.
Kaj vam je bilo v Sloveniji najbolj všeč?
Vse. Ljudje, narava, hrana, podnebje. Način življenja v Sloveniji je prekrasen, hitro sem vzljubil vašo hrano. Slovenija obožuje šport. Ljudem pomeni ogromno. Podobno velja tudi za nogomet. Užival sem, ko sem nogometne dogodke čustveno in strastno podoživljal z navijači.
Na kaj pa se vam je bilo v Sloveniji kot Fincu najtežje prilagoditi?
Ob tem vprašanju mi nič ne pade na pamet. Nič se mi ni zdelo pretežko ali čudno. Težav mi ni povzročal niti slovenski jezik. Sem namreč kar nadarjen za jezike. Sem bolj odprte narave, tako da sem zlahka stopal v stik z ljudmi. Najtežje pa mi je bilo, ko sem se zaradi poškodb znašel na stranskem tiru in nisem mogel pomagati soigralcem. To je bilo najzahtevnejše obdobje, zlasti psihološko, saj sem bil takrat še dokaj mlad in rasel kot osebnost. To obdobje me je naredilo močnejšega, izkušnje in znanje pa sem lahko nato uporabil v svojih nadaljnjih nogometnih vlogah.
Slovenijo je nazadnje obiskal pred poldrugim letom. Tako je užival v družbi nekdanjega soigralca Dragana Čadikovskega.
Kakšne so glavne razlike med finskim in slovenskim nogometom?
Slovenski nogometaši so bolj kreativni in tehnično podkovani od naših, finski nogometaši pa smo, tako se mi zdi, bolj vestni, delavni in polni teoretičnega znanja. Nogomet na Finskem doživlja skokovit razvoj zlasti na mladinski ravni.
Deluje veliko inteligentnih trenerjev, ki jih odlikuje dobra metodika. Boljši razvoj mladih igralcev prinaša rezultate, saj boljše taktično znane pridobivajo tudi nogometaši v članskih kategorijah.
Barve svoje domovine je zastopal v mlajših reprezentancah, pri 19 let pa se kot obetavni zvezni igralec odpravil v tujino. Izbral je Nizozemsko, kjer je v treh letih zaigral za tri klube (Willem II, TOP Oss in Eindhoven), nato pa leta 2007 povlekel presenetljivo potezo in se iz dežele, znane po vrhunskem nogometu, ki v teh dneh gosti zaključni turnir lige narodov, preselil v Slovenijo.
Slovenija je v nasprotju s Finsko, ki je bila udeleženka zadnjega evropskega prvenstva, na velikem tekmovanju nazadnje igrala leta 2010. Takrat ste bili še nogometaš velenjskega Rudarja.
To je bilo prekrasno obdobje, polno čustev. Takrat sem pozorno spremljal tekme slovenske reprezentance in se skupaj s Slovenci veselil uspeha. Bil sem velik navijač Slovenije. Pred tem sem zelo vzljubil tudi hrvaški nogomet. Sploh po letu 2003, ko smo igrali kvalifikacijsko reprezentančno tekmo do 19 let proti Hrvaški. Takrat sem zaigral tudi proti Luki Modriću, ki me je navdušil že takrat, pozneje pa postal velikan svetovnega nogometa. Lepo je vedeti, da si nekoč igral proti tako slovitim imenom.
Ko je leta 2016 nehal igrati nogomet, se je vrgel v študijske vode. Bil je marljiv in prejel trenerski licenci, najprej Uefa B, nato Uefa A. Nekaj let se je ukvarjal s trenerskim delom, vodil je tudi IF Gnistan, v zadnjih dveh sezonah in pol pa se spopada le še s funkcionarskimi izzivi. Pred tem je opravil študij na spletni akademiji FIFPro in leta 2018 diplomiral iz športnega menedžmenta.
Luka Modrić, fenomen hrvaškega nogometa, še vedno navdušuje na zelenicah, kaj pa danes počne Marko Tuomas Kolsi?
Še vedno sem prisoten v finskem nogometu, in to s polnim delovnim časom. Trenutno sem direktor drugoligaškega kluba IF Gnistan. Tri leta sem bil njegov generalni klubski direktor, zadnjih pet mesecev in pol pa opravljam vlogo direktorja. Odgovoren sem za delovanje članske ekipe in sklepanja sponzorstev v klubu. Tako ostajam zvest nogometnemu svetu in se že veselim ogleda petkove tekme v Helsinkih. Pa naj zmaga boljši!
