Leto in pol kalvarije, ki je ne bi privoščil nikomur

Nejc Vidmar preživlja težke čase. Foto: Sportal Ljubljančan, ki gola med vratnicama Domžal v slovenski prvi ligi ni prejel rekordni 1.002 minuti, je v Olimpijo prišel januarja 2016. Takrat še reprezentant, tretji slovenski vratar za Samirjem Handanovićem in Janom Oblakom, je izpolnil otroške sanje.

Pol leta pozneje se je z njo veselil prvega naslova državnega prvaka po dolgih 21 letih čakanja in bil v oblakih. Na šampionski poti je odigral 11 tekem, zaradi vnetja živca jih je nekaj izpustil, a to je le blaga naznanitev vseh težav, ki so bile pred njim.

Takrat se je šele začelo. Prvo polovico naslednje sezone je izpustil zaradi poškodbe rame in moral na operacijo. V začetku leta 2017 se je vrnil in si je že po štirih tekmah poškodoval stopalo. V želji, da bi se čim prej vrnil, se je odločil za alternativno zdravljenje, okreval in nameraval na manjši operativni poseg decembra. 

Na začetku te sezone je spet postal številka ena. Igor Bišćan je v Stožice prinesel nov veter, ekipa je zmagovala. Trajalo je sedem tekem, avgusta je spet začutil bolečine v stopalu in lepega je bilo hitro konec. Še drugič v pol leta je moral pod nož. Še enkrat se je vrnil, decembra branil na eni tekmi in nameraval ostati prvi vratar Ljubljančanov, a so se januarja letos pojavile še težave s tetivo na drugi nogi. Od takrat ni več branil. Kdaj bo spet, ne ve. Prepričan je le v to, da v Olimpiji ni rekel zadnje.

"Vrnil se bom močnejši kot kadarkoli," je 29-letni nogometaš obljubil v uro in pol trajajočem pogovoru. Ko je razlagal o tem, kaj je v zadnjem letu in pol prestal, česa vsega se je v težkih časih naučil in nas prepričeval, kako zelo odločen je, je dal vtis, da mu bo res uspelo.

Do takrat pa bo za svoj ljubljeni klub pesti stiskal s tribun. Tako kot danes, ko bo upal, da bo Olimpija naredila velik korak do drugega naslova v treh letih in premagala Maribor.

Tudi o njem in njegovih nogometaših je govoril. O "aferi" s prašičjim smrčkom in o Zlatku Zahoviću, o zanimivem obisku pri Goranu Dragiću in obsesiji s košarkarsko ligo NBA, v kateri nestrpno pričakuje Luko Dončića, o vzoru Jasmina Handanovića in še o marsičem.

V zadnjem času ga videvamo predvsem v telovadnicah in dvoranah. Foto: Vid Ponikvar

Kako je z vašim zdravjem danes, po letu in pol takšnih in drugačnih zdravstvenih težav, zaradi katerih ste igrali bolj malo oziroma skoraj nič?
Da, bilo je res naporno. Skoraj na začetku priprav za drugi del sezone se mi je vnela tetiva. Upal sem, da se bo do začetka osrednjega dela priprav v Turčiji stanje popravilo in bom pripravljen, a ni šlo. Potem sem verjel, da bom zdrav do začetka nadaljevanja sezone, a sem ostal na isti točki. Poskušal sem na 101 način, a ni šlo.

Takšne poškodbe so najtežje, saj imaš vedno občutek, da bi lahko normalno treniral, a na žalost vedno znova, ko nogo obremeniš, ugotoviš, da ni tako. Vsak, ki je imel kdaj tako poškodbo, ve, o čem govorim. Takšne poškodbe so za glavo najtežje.

Čeprav sta bili poškodbi rame in stopala bolj zapleteni in sem moral na operacijo, mi je bilo zdaj celo težje. Težko je bilo sprejeti, a sem sprejel. Sicer malce pozno, a sem.

Upam, da sem iz najhujšega. Počasi bom začel teči in povečeval obremenitev na treningih. Potem bom šel naprej. Kdaj bo to, ne vem. Vem samo, da se bom izvlekel in začel spet uživati v nogometu.

Se lahko zgodi, da v tej sezoni še branite?
Želja obstaja, a ne vem, ali je realna. Bomo videli. Danes razmišljam drugače. Zdaj so že manjše stvari, kot je na primer to, da že dva tedna nimam neugodnega občutka v tetivi, zame neke vrste zmaga. Počasi grem naprej.

Če bom igral, je super, a pot do tam je še dolga. Upam pa, da se bom postopoma priključil ekipi. Gledam iz dneva v dan in verjamem, da me čakajo lepši časi. Upam pa, da fantje osvojijo tako želen naslov prvaka in ga skupaj proslavimo.

Kako trenirate zdaj?
Še vedno po posebnem programu. V dvorani, malo je dolgočasno, počasi se mi že meša, a tudi to je svojevrsten trening za glavo. Najtežje je za mano. Zdaj se ukvarjam predvsem s tem, da ohranjam fizično kondicijo. Težje stvari bodo prišle pozneje. Želim poskrbeti, da ne bom imel težav, ko se vrnem.

Soigralce že leto in pol več ali manj spodbuja ob igrišču. Foto: Vid Ponikvar

Vam okolica stoji ob strani?
Da, na to nimam nobene pripombe. Tako v klubu kot tudi soigralci in del navijačev. Res je, da ko te ni, ljudje hitro pozabijo nate, a me veseli, da imam tudi zdaj ob sebi krog navijačev in prijateljev, ki mi stojijo ob strani.

Rad bi se vrnil čim prej, a na silo ne gre. Težko mi je predvsem vsak dan odgovarjati na vprašanja, kdaj bom nazaj. Že leto in pol sem, s krajšimi svetlimi trenutki, poškodovan, odgovarjam na ena in ista vprašanja. Tega bi se rad znebil. Upam, da je to zdaj res to.

Ekipi gre zelo dobro. Po nizu šestih spomladanskih zmag je na vrhu in ima pred Mariborom, resda s tekmo več, deset točk prednosti.
Res je, nihče si pred mesecem in pol ni mislil, da bo tako. Super je in upam, da bo tako tudi naprej. Tudi to, da gre ekipi tako dobro, mi je vlilo voljo. Dobil sem zagon, saj čutim, da so pred nami lepši časi. Verjamem, da bo tako v prihodnjih mesecih zame kot tudi za Olimpijo. Kadrovanje je bilo zelo dobro, ekipa je pridobila širino. Ko kdo manjka, vskoči kdo drug.

Če bo Olimpija dobila današnji derbi, je prvenstvo skorajda odločeno. Kaj napovedujete?
Na takšnih tekmah so napovedi nehvaležne. Pričakujem, da bo Maribor naredil vse, da se vrne v igro za naslov. Vem, da se moji soigralci pripravljajo na takšen Maribor. Odigrati bo treba popolno tekmo na krilih naših navijačev. Vemo, kaj prinaša zmaga. Verjamem v fante in v našo kakovost, ki nikoli ni bila sporna. Vzdušje v ekipi je seveda pozitivno, a je vseeno mogoče čutiti, da je derbi blizu. To je dober znak. Tudi sam komaj čakam začetek tekme.

Tokratni derbi boste žal spremljali s tribun, toda na igrišču ste na derbijih že bili. Trikrat, niti enkrat niste zmagali. Enkrat ste remizirali in dvakrat izgubili.
Na prvem derbiju je bilo 0:0, zelo boleč pa je bil predvsem drugi derbi, ko smo v Stožicah izgubili z 1:2 in že mislili, da smo izgubili naslov. Mislim, da moje predstave na derbijih niso bile slabe. Bile so solidne, a je res tudi to, da sem bil samo na prvem stoodstotno pripravljen. Potem sem že imel težave s poškodbami. Na naslednjem derbiju bi bil rad tak, kot si želim biti. Tako fizično kot psihično. Potem pa naj zmaga boljši.

Z navijači Olimpije je stkal posebno in močno vez. Foto: Vid Ponikvar

Boste navijali na severni tribuni skupaj z najzvestejšimi navijači? Ni skrivnost, da ste pred časom obnovili člansko izkaznico Green Dragons.
Ne, a željo imam, da to enkrat naredim, saj mi prav Green Dragons vedno stojijo ob strani. Njihova podpora mi veliko pomeni. To je moja velika želja. Če zmagamo na derbiju, se mogoče že zdaj pridružim navijačem na severu. To je najmanj, kar lahko naredim v znak zahvale za vso podporo, ki nam jo namenjajo ves ta čas. Pustimo se presenetiti.

Ekipe, ki zmaguje, trener po navadi ne zamenja. Se bojite, da ne boste dobili priložnosti niti, ko boste zdravi? Vratar je v začetni enajsterici pač samo eden.
Najprej si želim predvsem, da bom zdrav. Da sploh pridem v konkurenco za mesto med vratnicama. Potem bom nadaljeval.

Želim si, da bom končno stoodstotno pripravljen. Odkar sem prišel v Olimpijo, sem bil zdrav samo nekaj tednov. Po prvih petih, šestih tekmah v Olimpiji se je pojavila težava z obraznim živcem, potem se je zgodila poškodba ramena in pozneje stopala, zdaj še tetiva. Nikoli nisem bil v ritmu.

Ko bom povsem zdrav, bom pokazal, česa sem zmožen. Na žalost je bilo pri Olimpiji pravih le tistih nekaj prvih tekem, potem je šlo le za krpanje in igranje na silo. To ni izgovor, ampak moj prvi cilj je, da se sestavim. Da zadiham in ne razmišljam o ničemer drugem kot o tem, da bom čim bolje branil. To je moja prva in edina želja.

Nad novo Olimpijo je navdušen. Foto: Žiga Zupan/Sportida Trenutno vrata Olimpije brani Aljaž Ivačič in to počne zelo dobro. Na 13 tekmah je prejel le pet golov, prebil se je do reprezentance.
Da, odlično brani. S konkurenti, ob njem še z Rokom Vodiškom, imamo zelo dober odnos. Obe zelo cenim, oba sta odlično izkoristila svojo priložnost. Najprej je dobro branil Rok, zdaj to odlično počne Aljaž. Ekipi prinaša mirnost in to je za vratarja najbolj pomembno. Ko nogometaši vedo, da jim nekdo krije hrbet, jim je veliko lažje.

Upam, da bomo na koncu vsi trije Olimpiji pomagali do uspešne sezone na dveh frontah, ob prvenstvu še v pokalu. Jaz sem začel, Rok je nadaljeval, zdaj brezhibno brani Aljaž. Vem, da me, ko se vrnem, čaka huda borba, a kot sem že rekel. Trenutno sem osredotočen predvsem na to, da bom zdrav.

Kako se stvari v življenju hitro obračajo, mar ne? Pred nedavnim ste bili v oblakih. Izpolnili ste otroško željo, podpisali pogodbo za Olimpijo, za katero ste včasih navijali s tribun, bili reprezentant in eden od najboljših nogometašev v slovenski ligi. Danes, le nekaj več kot dve leti pozneje, je povsem drugače.
Da, dolgo časa sem čakal, da se bo zgodil podpis. Vleklo se je in bilo mi je težko, a nato je končno prišel ta dan, ko sem uradno postal član Olimpije. Z Domžalami sem spisal lepo zgodbo, a potreboval sem spremembo, želel sem se premakniti naprej.

Tudi danes mi ni žal, da sem izbral Olimpijo. Takrat sem bil v nebesih. Res je bilo lepo. Z manjšimi težavami je bila prva polovica leta sanjska. Osvojili smo naslov, počutil sem se res sijajno. Ravno nekaj dni nazaj sem se z ženo pogovarjal, da so bili tisti občutki primerljivi z rojstvom otroka. Še danes dobim solzne oči, ko pomislim na ta naslov.

Zaradi tega tudi danes ne obžalujem prihoda v Olimpijo, ko me ljudje sprašujejo, ali bi bilo morda bolje, če bi se odločil drugače. Ne, takrat sem čutil tako, tudi danes čutim tako in ni mi žal. Potem so se začele težave …

Naslova državnega prvaka in proslave iz leta 2016 ne bo pozabil nikoli. Foto: Grega Valančič/Sportida

Julija 2016 je prišla poškodba rame.
Da, na tekmi v Celju v šampionski sezoni, ko smo se borili za naslov, sem si, ko sem stekel iz vrat in smo prejeli gol, načel ramo. Potem sem v valu pozitivne energije in čustev nekako branil v Velenju, čeprav še danes ne vem, kako mi je uspelo pozabiti na bolečine, in smo osvojili naslov. Pozneje sem bil še z reprezentanco, a na začetku priprav na novo sezono smo videli, da je zadeva resna in da brez operacije ne bo šlo.

Najprej sem sicer poskušal narediti vse, da bi šlo brez operacije, a smo hitro ugotovili, da ne bo. Potem sem bil pol leta odsoten in se vrnil, a stoodstoten nisem bil. Bilo je predvsem psihično težko. Branil sem na prvi tekmi jesenskega dela sezone proti Mariboru, ko smo izgubili z 0:1, in potem še nekaj tekem, a nisem bil pravi.

Marca lani so se pojavile še težave s stopalom in moral sem počivati. Vrnil sem se po petih tednih, a ob koncu sezone nisem branil. Med vratnicama je bil Rok in ni bilo smisla menjati.

Na začetku nove te sezone sem si spet izboril mesto v postavi, branil v prvih petih krogih in dve tekmi v Evropi, dobro smo igrali, čutil sem nov veter, pa je spet sledila katastrofa. Težave v stopalu so se vrnile in septembra sem moral na operacijo. Še danes imam koščico, veliko dva centimetra, shranjeno doma v predalu.

Tudi tokrat sem precej hitro okreval in se že decembra vrnil v gol, saj smo imeli težave z vratarji, oba sta bila poškodovana, in sem branil proti Domžalam. Tekmo smo izgubili z 0:1. Če danes pogledam nazaj, ta tekma niti ni bila tako slaba, glede na to, da sem na igrišče prišel praktično iz operacijske mize. Potem je zadnja tekma zaradi vremena odpadla in sledil je zimski premor.

Začelo se je s poškodbo rame. Foto: Vid Ponikvar Pred začetkom zimskih priprav sva si z ženo privoščila teden dni počitka. Ko sem se vrnil, sem si rekel, da bom zdaj šel na polno. Toda že po dveh tednih priprav me je začela mučiti tetiva.

Takrat je šlo vse le še navzdol. Zaprl sem se vase, umaknil sem se z vseh družabnih omrežij in tudi ljudi v klubu prosil, naj me pustijo pri miru in naj me ne vključujejo v delo kluba.

Tisto je bilo najhuje do zdaj. Bil sem depresiven. Ni bilo dobro. Imel sem črne misli, spraševal sem se, kje bom pristal. Ali se bom sploh kdaj izvlekel iz vsega tega. Toliko tega se je nakopičilo, da sem se resno spraševal, ali bom sploh še kdaj igral nogomet.

Zdaj je, hvala bogu, drugače. Tudi ekipa mi je z dobrimi rezultati in vzdušjem, ki pride z njimi, pomagala. Zdaj je spet lažje trenirati. Počutim se veliko bolje. Upam, da sem se res izkopal iz tega, saj bi rad dokazal, da imam pred sabo še marsikaj.

Po svoje je moj vzor tudi Jasmin Handanović, ki je, ko so ga že vsi odpisali, v Mariboru dokazal, da je lahko vratar vrhunski tudi, ko je star 40 let. Branil je v ligi prvakov in bil po eni izmed tekem izbran celo za najboljšega vratarja kroga. Poznam ga tudi osebno in vem, da gre za poštenega fanta, no, pravzaprav gospoda. Je lep primer, kako je mogoče z dobrim delom priti daleč.

Česa ste se ob vsem skupaj naučili?
Predvsem tega, da več ni vedno bolje. Da je treba včasih tudi pritisniti na zavoro in poslušati svoje telo. Zdaj sem na prelomnici, saj moje telo že 20 let trpi takšne in drugačne treninge, tekme, zato je treba trening pametno razporediti. Včasih je treba morda delati malo manj, ne vedno več. Vse terja svoj davek.

Zdaj nisem več star 19 let, ko sem po treningu prišel domov in se ulegel na kavč. Zdaj imam družino z dvema otrokoma, kar vzame določeno energijo. V prihodnosti se bom ukvarjal predvsem s tem, bolj bom poslušal svoje telo.

Tudi trenerje v klubu sem prosil, naj bo tako. Da me mogoče kdaj bolj poslušajo. Samo jaz vem, kaj sem prestal oziroma kaj prestajam. Vem, da ljudje, ki govorijo, da me razumejo, mislijo le pozitivno, a če tega niso prestali, potem ne morejo vedeti, kako se počutim. Že leto in pol praktično nisem stopil na igrišče, in to zdaj, ko sem v najboljših vratarskih letih. V obdobju, ko bi lahko unovčil trdo delo in izkušnje, ki sem jih z leti pridobil.

Pri Olimpiji preživlja temne čase. Do zdaj je v dveh letih branil le na 23 tekmah. Foto: Grega Valančič/Sportida

Bi kaj, kar ste počeli v zadnjem letu in pol, danes spremenili?
Vse je šola. Težko povem, ali so se poškodbe dogajale zaradi preveč treninga. Ne vem, kaj natanko je bilo krivo. Malo trening, malo kaj drugega. Kombinacija vsega. Vedno sem od sebe dajal 120 odstotkov na igrišču, navijači to vedo.

Pri prvi poškodbi je rama pač popustila. Vratarji imamo ramena zelo izpostavljena, na treningih in tekmah se neštetokrat vržemo po tleh. Preostale poškodbe so kombinacije vsega. Včasih glava hoče, telo pa še ni pripravljeno. Hitro pregoriš, če nisi stoodstotno pripravljen, pojavijo se nove poškodbe.

Na roko mi ni šlo niti to, da smo, ko sem se vrnil po operaciji ramena, znašli v podobni krizi, kot je danes Maribor. Želiš najbolje, a ne gre. Vse je šlo v naš gol. Imaš občutek, da se je vse obrnilo proti tebi. Najraje bi šel domov, spustil rulete in ostal v temi. Nakopičilo se je marsikaj in potem je prišla še nova poškodba.

Morda so težave s tetivo še najbolj povezane s tem, da sem prehiteval stvari. Zdajšnja poškodba je še najtežja, saj misliš, da lahko treniraš, pa ne smeš. Imaš občutek, da goljufaš samega sebe.

Težko je preklopiti, a je treba. Zdaj se bom res trudil, da bom svež in stoodstotno pripravljen. S tem se moram sprijazniti. Če ne bo tako, lahko končam čez eno leto, česar si ne želi nihče. Zakaj pa ne bi s pravim pristopom branil do 40. leta starosti?

Do zdaj je branil na treh večnih derbijih proti Mariboru, a zmage še ni dočakal. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Imate občutek, da vam kdo vse to, kar se vam dogaja, privošči? Mislim predvsem na navijače Maribora, glede na to, da vseskozi poudarjate pripadnost Olimpiji, predvsem pa zaradi zgodbe z Mariborčani z lanskih priprav v Turčiji.
Ne, ne bi rekel. Je pa res, da je bila tudi tisto šola zame. Zgodilo se je ravno, ko sem se pred letom dni vračal po poškodbi, in bilo je nepotrebno. Nekateri mediji so vse skupaj preveč napihnili.

Čeprav sem naredil to, kar sem čutil, saj sem navijač in Olimpijo čutim malo drugače, bi bil neumen, če bi rekel, da bi to danes ponovil še enkrat. Maribor je naš največji tekmec, rivalstvo je pravilno, a vse v mejah normale. Spoštujem njegove nogometaše in vodstvo kluba. Lahko rečem, da nikoli ne bi zaigral za Maribor, a njegove dosežke cenim.

Tudi nogometaše Maribora zelo spoštujem in vse delavce, ki so v klubu, prav tako. Rivalstvo da, ampak ob tem tudi spoštovanje. Če mi kdo privošči, kar se mi dogaja danes, potem je lahko srečen. Uresničila se mu je želja, a verjamem, da tega ni bilo.

Mislim, da se spoštujemo. Ko se je huje poškodoval Aleksander Rajčević, sem se vedno pozanimal, kako je z njim, saj dobro vem, kako je, če si poškodovan. Česa takega ne privoščim nikomur. Tudi Marcosu Tavaresu ne, pa vsi vemo, da je največja Viola.

Bodimo zdravi in na igrišču pokažimo, kdo je boljši. Rivalstvo pa mora obstajati. Slovenski nogomet potrebuje dober Maribor in dobro Olimpijo.

To ste pozneje po derbiju povedali tudi Zlatku Zahoviću. Rekel je, da ste prišli v garderobo in se opravičili?
No, ni bilo ravno tako, on je izkušen, to je izkoristil in na novinarski konferenci povedal, kar je povedal, a kot je normalno, sem po tekmi v tunelu prišel do njega in mu čestital za zmago. Ob tem sem mu dejal, da Maribor in njega zelo spoštujem, da gre samo za rivalstvo in da v tem ni bilo nobenih zlih namenov, kot so nekateri poskušali prikazati.

Zaplet z Mariborčani na pripravah v Turčiji

Vidmar je februarja lani, ko sta se tako Olimpija kot Maribor na drugi del sezone pripravljala v Beleku, na svojem Instagramovem profilu objavil fotografijo mariborskega strokovnega vodstva, ki je ob igrišču spremljalo pripravljalno tekmo Ljubljančanov, nanjo nalepil prašičji smrček in dopisal: "Vohuni so med nami."

Ta poteza ljubljenca navijačev Olimpije je z medijskim napihovanjem dvignila precej prahu, zamerili so mu jo predvsem mariborski navijači, in poskrbela za dvig vročice pred derbijem, ki je v Ljudskem vrtu sledil nekaj tednov zatem.

Kaj pravite na to, kar se trenutno suspendiranemu športnemu direktorju Maribora dogaja zdaj?
Tega ne bi komentiral, saj gre za zelo občutljive stvari. Lahko pa Mariborčane razumem v rezultatski krizi, v kateri so, saj se je nam podobno dogajalo lani. Preprosto nikogar nismo mogli premagati. Vem, kaj prestajajo. Ko je tako, res ni lepo, a krize so del športa in nogometa. Maribor zelo spoštujem.

O Zlatku Zahoviću ne želi govoriti. Foto: Sportida Celo tako zelo, da za Maribor celo navijate v Evropi?
Mariborčanom privoščim, a se globoko v sebi ob njihovih evropskih podvigih počutim malce nelagodno. Ni pa tako, da bi navijal za njihove nasprotnike. Super je, da jim v Evropi gre dobro.

Dobro delajo, imajo konstanto in njihovi evropski uspehi so prav to. Rezultat dolgoročnega dela. Mi smo prvaki postali v prvem letu, ko je prišel predsednik Milan Mandarić, vse se je zgodilo prehitro in potem se je vse skupaj sesulo. Če bomo še naprej delali tako, kot delamo zdaj, bomo kmalu do rezultata prišli tudi v Evropi.

Se lahko Olimpija celo uvrsti v ligo prvakov?
Pot bo zdaj težja, ampak zakaj pa ne. Toda počasi. Najprej moramo osvojiti prvenstvo, morda še pokal. To bi bilo sanjsko. Potem gremo naprej. Upam, da bo poletno kadrovanje podobno zimskemu. Da bo nekaj sprememb, a da bodo majhne. Če bo tako, potem je mogoče vse. Zelo si želim, da bi z Olimpijo nekaj naredil tudi v Evropi. Ali v ligi prvakov ali pa v ligi Europa.

Tudi to je moja neizpolnjena želja. Toda počasi, kot sem že rekel. Najprej zdravje, potem šele vse drugo. Najprej bi rad prišel zraven in potem Olimpiji vrnil tisto, kar je vložila vame. V dveh letih sem bil pravi na samo petih tekmah v njenem dresu.

Pravijo, da je v vsaki stvari nekaj pozitivnega. Kaj pozitivnega v vaši kalvariji s poškodbami vidite vi?
Predvsem to, da sem več z družino. Moje tri punce so me bile zelo vesele. To je zagotovo velik plus, družina je na koncu vedno na prvem mestu. Čeprav je res, da bi bil bolj vesel, če bi bil na igrišču.

Ob tem sem se zavedal, da nekatere stvari v življenju niso tako samoumevne, kot se ti včasih zdi. Šele zdaj mi je jasno, da je bila reprezentanca velika stvar.

Reprezentant je bil kar nekaj časa, a priložnosti za debi v članski izbrani vrsti (še) ni dočakal. Foto: Vid Ponikvar

Pred dvema letoma se je zdelo, da je nad vami samo še nebo. Rekord, naslov z Olimpijo, reprezentanca, naslednji korak verjetno tujina. Je težko sprejeti, kaj se vam je zgodilo?
Nad ničemer nisem obupal. Niti nad reprezentanco ne. Mogoče sem bil, ko sem bil na vrhuncu, premalo ambiciozen in se prehitro zadovoljil, a verjamem tako v to, da bom kdaj nastopil za Slovenijo, kot tudi v to, da bom nekoč zaigral v tujini, ki se splača predvsem s finančnega vidika. Vemo namreč, da kariera nogometaša ni večna.

Želje še vedno ostajajo oziroma so se celo povečale. Zdaj, ko sem se sestavil, verjamem, da se bom vrnil še boljši. Predsedniku Olimpije, ki je pogosto v ZDA, sem že rekel, naj mi tam najde klub. (smeh, op. p.)

V reprezentanci ste bili kar nekaj časa, a priložnosti za nastop pod vodstvom Srečka Katanca niste dočakali. Prejšnjemu selektorju to zamerite?
Ne, nobenih zamer ni. Bil sem vesel, da sem bil zraven. Selektor se je odločil, kot se je, a, kot sem že rekel, te knjige še nisem zaprl.

Mislim, da je pred mano še veliko. Vrnil se bom močnejši. Predvsem psihično močnejši, kot sem bil kadarkoli prej.

Od Olimpije prek Domžal in reprezentance nazaj v Olimpijo

Za Domžale je odigral prek 200 tekem. Foto: Vid Ponikvar Vidmar, ki je prve nogometne korake naredil na Krimu in bil pozneje član mlajših selekcij Olimpije, je med člani debitiral v dresu Domžal, katerih član je bil od leta 2005. V članski konkurenci je prvič zaigral, ko je bil star 20 let.

V slovenski prvi ligi je do zdaj odigral že 202 tekmi, od tega 21 za Olimpijo in kar 181 za Domžale, in zbral 21 nastopov v pokalnem tekmovanju. V Evropi, vsakič v kvalifikacijah za ligo Europa, je nastopil na osmih tekmah. Šestih z Domžalami in dveh z Olimpijo.

Dolgo časa je bil mladi reprezentant in pod vodstvom zdajšnjega selektorja članske izbrane vrste Tomaža Kavčiča v njej štirikrat tudi zaigral.

Pod vodstvom Srečka Katanca je bil redno reprezentant v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016, a priložnosti na igrišču ni dobil.

Da ste psihično močnejši, je pomagala tudi zdravniška pomoč, mar ne? Pomoč psihologov je danes še vedno tabu, a meje se, tudi s pomočjo športnikov, vse bolj podirajo.
Mislim, da se premalo govori o tem. Pri tem mi je v veliko podporo tudi žena, ona mi je najbolj pomagala. Sam sem že pred poškodbami, ko sem igral v Domžalah, obiskoval psihologa.

V športu so pritiski vse večji. Zdaj, ko so prisotna družabna omrežja in še marsikaj, toliko bolj. Včasih si imel le en časopis in eno televizijo, danes nas informacije obdajajo z vseh mogočih strani. Sploh vratarji smo pogosto na udaru, saj se lahko z eno napako znajdemo v središču pozornosti. Vemo, da so se v preteklosti tudi v nogometnem svetu dogajale velike tragedije. Veliko nogometašev je depresivnih.

Ravno pred kratkim sem bral intervju Pera Mertesackerja (nemški reprezentant in član Arsenala, op.p.) in se poistovetil z njegovimi besedami. Resda smo nogometaši, sploh tisti v najboljših ligah, finančno preskrbljeni, a smo vedno pod pritiski in pogosto tarče kritikov. Potem se dogajajo še poškodbe in še kaj drugega, stvari se hitro pojavijo v najhujši obliki.

Strokovna pomoč je zato pomembna, če je potrebna, a tako kot pravi psihoterapevtka, s katero delam, mora vsak človek do tega priti sam. Ne moreš priti, plačati dveh seans in misliti, da bodo težave, družinske ali kakršnekoli drugačne, odšle.

Tam potem spoznaš marsikaj. Vidiš vzorce svojega vedenja, ki izhajajo iz otroštva, kaj je nate vplivalo. Meni je to vse skupaj zelo pomagalo.

Ena izmed pozitivnih stvari ob vsem, kar se mi je dogajalo v zadnjem času, je prav gotovo tudi ta, da sem lahko veliko delal na sebi. Pomaga tudi pri vzgajanju mojih dveh punc, saj pogosto ugotovim, kaj sem kdaj delal narobe.

Žena ga vseskozi podpira in mu stoji ob strani. Foto: Vid Ponikvar

Sami priznavate, da ste bili kar problematičen otrok.
Nogomet me je popeljal na pravo pot. Imel sem res veliko energije, šport je bila prava rešitev. Rad sem tekmoval, prijavljal sem se na vsa šolska tekmovanja. Na vaterpolo, nogomet. Tako sem nekako izoblikoval svojo osebnost in energijo usmeril v šport.

Da, bil sem hiperaktiven in ko je tako, ti hitro prilepijo etiketo, da si problematičen. Učitelji so pogosto klicali moje starše v šolo. Bil sem pač malo drugačen. Medtem ko so moji sošolci sanjali o tem, da bodo piloti ali kaj drugega, sem jaz vedno govoril, da bom poklicni športnik in da bom živel od tega. V mojem življenju se je vse vrtelo okoli športa.

Zdaj, ko sem sam oče, na stvari gledam malo drugače. Dobro je, če se poglobiš v otroka in v težavo, ki jo ima. Otrok lahko, če ga usmerimo v pravo smer, izkoristi vse svoje potenciale. Preveč se ukvarjamo s tem, da bi bili vsi enaki. Prehitro uokvirjamo ljudi. Najbolje je, da delaš to, kar si. Ne smeš se zmeniti za druge. Če je tako, potem živiš po svojih, ne njihovih načelih.

Podobno vzgajate tudi svoje otroke?
Da, z ženo se trudiva. Tudi ona je v življenju naredila preskok in se začela ukvarjati s tem, kar jo zanima. K sreči si lahko privoščiva zasebni vrtec, v katerem z otroki delajo na tak način, da iz njih poskušajo izvleči največ. Če bi rada ustvarjala ves dan, bo to počela. Upam, da bo tudi s šolo podobno. Le tako lahko človek izkoristi ves svoj potencial. Trudim se, a seveda tudi jaz delam napake.

V prostem času zelo rad spremlja košarko in predvsem ligo NBA. Foto: Vid Ponikvar

No, poleg časa za družino ste imeli več časa tudi za svoj hobi, spremljanje severnoameriških profesionalnih športov, predvsem lige NBA. Nekaj tekem najmočnejše košarkarske lige na svetu ste si že ogledali v živo in obiskali tudi našega najboljšega košarkarja Gorana Dragića.
Da, NBA-košarko res rad spremljam. Ko sem bil poškodovan, sem težko gledal nogomet, zato je ostalo več časa za košarko. Res uživam, ko jo spremljam. Ligo NBA seveda predvsem zaradi Gorana Dragića, a zdaj pogosto gledam tudi evroligo in Luka Dončića.

Imel sem srečo, da sem Dragića obiskal že dvakrat. Najprej v Phoenixu in leta 2016 še v Miamiju. Hvala bogu je vsem milijonom in slavi navkljub zelo preprost in skromen človek, ki si vzame nekaj časa tudi za navadne smrtnike.

Prvič sva se pogovarjala kar nekaj časa, drugič je bil ravno poškodovan, zato ga nisem hotel mučiti, saj vem, kako je to. Ni niti najmanj vzvišen, je povsem preprost. To ga dela še večjega, kot bi bil že sicer.

Letos spet igra zelo dobro, Miami lahko postori marsikaj. V končnici lahko spiše lepo zgodbo. Vzhodna konferenca je takšna, da bo v boju za naslov težko, a je mogoče narediti veliko. Miami lahko meša štrene pri vrhu. Pogosto ga spremljam, ogledam si skoraj vsako tekmo, Gogi je v ZDA pravi car.

Ne vem, zakaj, a z ZDA me veže nekakšna vez. Seveda je tudi tam marsikaj gnilega, a mi je všeč, da so tam ljudje bolj odprti in naklonjeni drugačnim. Morda zaradi tega.

Nad Goranom Dragićem je navdušen. Foto: Getty Images Verjetno ste si ogledali tudi lanski pohod slovenskih košarkarjev na evropsko zlato?
Seveda in bil sem tik pred tem, da odidem v Istanbul na finale, a potem sem si rekel, da ne bom tisti klasični navijač, ki je zraven samo, ko je pomembno. Če me ni bilo na Finskem, me ne bo niti v Turčiji, sem se odločil.

Raje fante podprem v težkih časih, kot je zdaj, ko so izgubili proti Belorusiji. Zato bom šel na naslednjo tekmo. Zato sem letos obiskal tudi veliko tekem hokejske Olimpije, ki je padla nizko, a se, upam, pobira. Podobno je s košarko, obiskal sem kar nekaj tekem Olimpije.

Glede lanskega uspeha košarkarjev pa … Ne vem, kaj naj rečem. Mislim, da je ta podvig neponovljiv. Upam sicer, da se še kdaj ponovi, a bo težko. Moramo vedeti, da namreč nimamo tako velikega bazena košarkarjev, da bi lahko računali na take uspehe.

Dobro, zdaj imamo Dončića, a tudi on bo imel svoje obveznosti in ne bo vedno na voljo. Zdaj ga čaka odhod v ligo NBA. Komaj čakam, da ga bom lahko spremljal. Res me zanima, kam bo šel in kje se bo ustavil.

Z Janom Oblakom si je garderobo delil v mladi in članski reprezentanci Slovenije. Foto: Guliverimage/Getty Images

Ustaviva se za konec še pri enem velikanu slovenskega športa, ki ga zagotovo najbolj poznate od vseh. Pri Janu Oblaku, s katerim ste bili skupaj v mladi in v članski reprezentanci, danes pa spada med najboljše na svetu.
Najprej bi ob tem rekel, da Oblak, Dragić, Dončić in še nekateri Sloveniji prinašajo neposredno slavo. Ne strinjam se z besedami, ki jih je pred kratkim izrekel naš nekdanji veslaški šampion Iztok Čop, a dobro, zdaj sem malo zašel od teme.

O Oblaku lahko rečem samo to, da pri njem ni več vprašanje, ali spada med najboljše, ampak je to, da je med najboljšimi tremi vratarji na svetu, dejstvo, in povedal sem dovolj. Imel sem čast, da sem bil z njim skupaj v ekipi in ugotovil, za kako velikega šampiona gre.

Najini zgodbi se malce prepletata. Ko sem jaz debitiral v Domžalah, smo igrali proti Olimpiji, njena vrata je takrat, star je bil šele 16 let, branil on. Potem sva bila skupaj najprej v mladi in potem še v članski reprezentanci. O njem lahko govorim samo v superlativih. Je povsem preprost fant, niti najmanj ni vzvišen in je osredotočen samo na nogomet. Zato pa je tudi tako dober, kot je.

Njegova kakovost tako ali tako ni sporna. Je edinstven vratar, ki ga ni mogoče kopirati. Njegov način branjenja je poseben. Je zelo psihično močan in je izjemno dober. Tega, kar imata on in Dončić, te mirnosti in samozavesti, ni mogoče natrenirati. To imaš v sebi ali pa tega nimaš.