Petek, 17. 8. 2018, 20.40
5 let, 8 mesecev
Naj kotički v slovenskih gorah (5.) - Mitja Lavtar
V Aziji je najbolj pogrešal joto: kot bi vse svoje domotožje skoncentriral v krožniku dišeče jote
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,31
1
"V hribe se podajam sčistit telo in dušo, zato najraje hodim sam. Kombinacija narave, samote in fizičnega napora mi zelo ustreza, ko moram premisliti o kakšnem življenjskem izzivu," pravi Mitja Lavtar, popotnik in avanturist z raziskovalno žilico, ki želi v okviru projekta Slovenija obiskati vse slovenske kraje. V treh letih in osmih mesecih mu je uspelo obiskati 4550 naselij (in pritisniti prav toliko selfijev za spomin), do konca mu jih po podatkih Statističnega urada Slovenije preostane še 1486. 29-letni Kranjčan si želi projekt zaključiti pred 5. julijem 2019, ko bo dopolnil 30 let, saj takrat odhaja na pot okrog sveta.
Kateri so vaši TOP 3 najljubši kotički v slovenskih gorah?
Pozimi imam zelo rad Golte. Okolica je sploh v snegu čudovita, hotel ima za hribe tudi zelo spodoben wellness. Mozirska koča razvaja z domačo hrano, teren je primeren za sankanje in smučanje, okrog pa so še lepe poti za sprehode. Dostop je možen z gondolo ali avtomobilom. Popolno za razvajanje v dvoje, praznovanje novega leta ali vikend s prijatelji.
V Trnovskem gozdu se pod Golaki skriva Iztokova koča, ki je pravkar prenovljena in kot iz pravljice. Planinca pričaka v prijetnem gozdičku, od koder vodi lepa lahka pot na Mali Golak. Vzela vam bo 30 minut.
Navdušila me je Jubilejna pot na Prisojnik. Čudovita razgledna pot skozi zadnje okno in nad prepadi, primerna za planince z malo več znanja (oznaka zelo zahtevno). Lahko se spustimo z Razorja in nadaljujemo po tej poti na Prisojnik ali pa parkiramo na Vršiču (koča) in se podamo po južnem pobočju do izhodišča jubilejne poti, z vrha pa se spustimo na Vršič.
Kje v hribih ste doživeli najlepši sončni vzhod ali zahod?
Vzhod: spal sem na Kredarici in s čelno svetilko še ponoči splezal na vrh. Kmalu se je pojavila zelo tenka lisa oranžne svetlobe, ki je sčasoma postajala vse debelejša in bolj roza. Celotna Slovenija je bila v oblakih, le nekaj vršacev je prebadalo gosto odejo. Veličastno!
Zahod: na zmenku na Krvavcu.
Katera jed vam v hribih najbolj tekne? Najbolj neobičajna jed, ki so vam jo postregli v planinski koči?
Ne samo v hribih, tudi drugače je moja najljubša jed jota. Ko sem bil pozimi skoraj pol leta v Aziji, sem od doma pogrešal samo joto. Kot da bi vse svoje domotožje skoncentriral v krožniku dišeče jote, ki mi na mojih poteh po svetu predstavlja spomin na Slovenijo.
Ekonomija planinskih koč, vsaj tistih pravih, ki jih ne oskrbujejo z avtom, gotovo narekuje kuhanje prehrane, ki bo v večjih količinah zdržala dolgo. Tako poleg enolončnic, klobas in štrudljev v kočah zelo težko najdeš kakšno neobičajno jed. Če grem za več dni, imam s seboj kuhalnik in si običajno kuham sam, ko se zlakotnim na kakšni romantični lokaciji.
Pot v hribe z družbo ali sami ter zakaj?
V hribe se podajam sčistit telo in dušo, zato najraje hodim sam. Kombinacija narave, samote in fizičnega napora mi zelo ustreza, ko moram premisliti o kakšnem življenjskem izzivu.
Zelo pa uživam tudi, ko se nas v hribe odpravi cela druščina, na primer na tradicionalni Martinov pohod na Jošta, kamor s prijatelji hodimo že več kot deset let. Oboje je super, odvisno pač, zakaj greš gor.
Del Slovenske planinske poti je prehodil v družbi Britanca Alexa Jordana, ki s hojo po slovenskih hribih zbira sredstva za dobrodelni projekt Botrstvo.
Prigoda ob obisku slovenskih gora, ki je ne boste pozabili.
Na poti s Krna do planine Razor me je na enem sedlu ujela nevihta s strelami. Okrog je treskalo in bliskalo kot za stavo. V gorah je to precej glasneje, kot zamolklo bobnenje, ko grmi v dolini, predvsem pa bližje. V tistem trenutku sem se zavedel svoje majhnosti in šibkosti v primerjavi z močjo narave in to je bilo zelo pomemben občutek oziroma spoznanje, ki me spremlja še danes.
Tri stvari, ki bi jih v nahrbtniku najbolj pogrešali in ne smejo manjkati na nobeni pohodniški poti.
Voda, hrana + priboljški, rezervna oblačila.
Zapisovanje spominov ali fotografiranje? Kaj od naštetega bolj uporabljate za ovekovečenje trenutkov?
Ko se želim spomniti nekega trenutka, človeka, lokacije, posnamem fotografijo. Zapisujem pa si smešne prigode in zanimive zgodbe, ki mi jih povedo ljudje na poti.
Lavtar je v okviru projekta Slovenija že odkljukal zahodni del, zdaj ga čaka še del vzhodne Slovenije
1