Žensko košarko povzdignil in ji postavil trdne temelje

Biti trener v ženskem športu ni lahek zalogaj, kot bi si marsikdo lahko mislil. Damir Grgić je eden izmed tistih, ki dobro vedo, kako se reči streže v ženski košarki. V Celju je vzpostavil sistem, ki vzgaja mlajše košarkarice, te nato postopno prihajajo do članske izbrane vrste. Lani je reprezentanco do 20 let popeljal do zgodovinske medalje za slovensko žensko košarko, potem ko je bila druga na evropskem prvenstvu. Prav tako je drugič zapored popeljal članice na evropsko prvenstvo. In prihodnje leto v Nišu, kjer bo naša izbrana vrsta,, v kateri je najbolj znano ime Nika Barič, igrala tekme s Turčijo, Italijo in Madžarsko, bi rad naredil korak naprej. Zaradi dobrega dela ima ponudbe tudi iz moške košarke, vendar v Sloveniji za zdaj ne vidi takšnega projekta, ki bi ga pritegnil in imel takšne temelje kot v Celju.

Vsi sobotni intervjuji

Poznamo vas kot trenerja ženskih kategorij, zlasti celjske ekipe in zadnja leta članske izbrane vrste. Ste že od nekdaj le v ženski košarki?
Košarko sem igral do 18. leta, le da sem bil že pri 16 letih trener. Zadnje leto sem igral pri mladincih, pri 19 pa so me postavili kot glavnega trenerja moške članske ekipe v tretji ligi. Pol leta sem bil trener, več ni šlo. Prej sem delal z mlajšimi dekleti in v Trbovljah so postavili najboljšo šolo košarko za dekleta. Kot glavni trener moške ekipe sem zdržal približno pol leta in se vpisal v Zagreb na višjo trenersko. "Mulc" sem bil še. Naslednje leto so me spet prepričali in sem bil v drugi ligi glavni trener moške članske ekipe v Hrastniku, v kateri so bili izkušeni košarkarji.

Spet sem zdržal pol leta, nato pa se odločil, da se moram najprej dokazati v mlajših kategorijah. Vzporedno z delom deklet sem v Hrastniku postavil dober projekt. Štirje reprezentanti do U20 in U18 so prišli iz tiste šole. Nato sem šel v Celje, kjer so potrebovali profesionalca za kadetinje in mladinke. Leto in pol sem bil pomočnik, nato sem prevzel žensko člansko ekipo in jo vodim že deseto leto.

Selektor Damir Grgić o EP za ženske

Sportal Slovenske košarkarice na EP v Nišu s Turčijo, Italijo in Madžarsko

Zakaj ste nehali igrati košarko tako zgodaj? Ali ste imeli kakšno poškodbo?
Nisem jih imel. Zase lahko rečem, da sem bil motoričen debil. Nenehno sem bil sicer kapetan ekipe, imel glavo, telesa pa ne. Igral sem v prvi kadetski in mladinski ligi. Če nisi, nisi. Realen sem in to povem. Je pa ljubezen do tega športa tako velika, da sem ostal v njem.

Kako, da ste zaplavali v ženske vode?
V Trbovljah so ustanovili klub. Kot mladega so me potisnili v trenerske vode. Veliko bolj urejen je bil pogon za dekleta kot za moške. Mlajše pionirke so bile prvakinje, prav tako kadetinje. Večkrat. Dober pogon smo imeli. Nika Barić je bila na primer del tega. Z njo sem začel delati že v drugem razredu osnovne šole.

Foto: Vid Ponikvar Moška in ženska košarka sta drugačna svetova. Kako težko se je boriti za pozornost v ženskem športu?
Borimo se. Ne le jaz, ampak vsi. V Celju se borimo, da bi to spremenili. Zavedamo se, da ne gre čez noč. Potrebujemo čas. V zadnjih desetih letih smo z mlajšimi kategorijami pokazali, da je mogoče narediti dobro zgodbo. Mlajša reprezentanca je deset let igrala v A-diviziji, lani smo osvojili srebrno medaljo na evropskem prvenstvu. Dokazali smo, da je mogoče narediti pravo zgodbo tudi z majhnim bazenom.

Da bi spremenili razmišljanje medijev in ljudi, moraš imeti rezultate. Morda prihaja čas, ko bi ženska košarka lahko prišla do ravni, da se bodo ljudje znali identificirati tudi z žensko košarko. Niti ni naš celjski klub v položaju, da bi igral v evroligi in imel v njej rezultat.

Sportal Kaj imajo skupnega Dončić, Zahović in Oblak?

V preteklosti je bilo zanimanje za slovensko žensko košarko, ko smo imeli klube v elitnem tekmovanju. Ali je mogoče, da bi se v prihodnje to spremenilo in bi spet zapeljali v to smer?
Vse je odvisno od financ. Če bi imel reprezentančno ekipo v evroligi, bi lahko normalno igrali. Če bi dodal dve tujki, bi lahko igrali za nekaj več. Vendar so to proračuni od milijona in vse do 15 ali 20 milijonov evrov, kot ga ima ruski Ekaterinburg. To so resne zgodbe. Ženska košarka se primerja z moškim rokometom.

Takšen proračun, kot ga ima Ekaterinburg, bi zavidali tudi marsikateri v moški evroligi …
Nimajo vsi takšnega. To je resna zgodba, če želiš dvigniti vse na višjo raven. Potreben je čas, če ni financ. Razen, če pride kakšen zasebnik. Sicer pa moraš delati dolgoročno.

Foto: Vid Ponikvar Verjetno ni igralca pri Petrol Olimpiji, ki bi imel takšno plačo kot najbrž Nika Barič, ki igra prav za bogati Ekaterinburg?
Stoodstotno prepričan sem, da je tako. Pa še … (smeh, op. a.).

Ali vas stanovski kolegi iz moške košarke kaj zbadajo, da je ženska košarka manjvredna?
Ne. Vem, kako je v moški košarki. Nekateri moški trenerji so imeli možnost delati v ženski košarki in so se opekli.

Vas mika, da bi šli v moško košarko?
Imam možnosti, da bi šel, vendar v tem trenutku ne vidim boljšega projekta pri delu z mladimi, kot je v Celju. Da bi bil pameten projekt in bi lahko dolgoročno kaj naredili. Ni muha enodnevnica, da bi delal za rezultat v eni sezoni. Dolgoročno delo lahko veliko več prinese, povrhu vsega pa lahko potem z reprezentanco ustvarjaš za rezultat.

Sportal Shaq dregnil v bolečo točko: Luka, ne vidim tvojega očeta

Ali je razmišljanje, ko se morate pogovarjati s košarkarjem ali košarkarico, drugačno?
Ni.

Res?
Ni, a je veliko težje v ženski košarki. Glede na izkušnje je pristop pomemben. Ko se oboji zastrupijo, lahko delaš, kar želiš. Zavedam se, da je moška košarka hitrejša, močnejša, kakor tudi pri drugih športih.

Večkrat sem se pogovarjal s trenerji ženskih smučarskih skakalk in so mi dejali, da je šest deklet težko nadzirati, ker ima vsaka svoje potrebe. Kako je v košarki, kjer jih imate vsaj dvakrat več?
Red in disciplina sta temelj. Vsaka ženska ima rada red in disciplino. Če si do njih korekten in se dela kakovostno, ni težav. So pa bolj muhaste in te poskušajo prenesti naokoli. Če imaš izkušnje, ti je hitro jasno. Ne smeš dopustiti.

Morda uporabljajo ženske čare, da bi vas poskušale oviti okoli prsta?
Kakor vse ženske …

Sportal Celjske košarkarice v zadnjem krogu do prve zmage #foto

Foto: Vid Ponikvar Ali kaj vpliva menstrualno obdobje, ki ga imajo dekleta?
Ne vem. Eden izmed tistih trenerjev sem, ki me te stvari ne zanimajo. Daleč od tega, da bi se distanciral, če bi imela kakšna težave. Temu razumljivo prisluhnem. Sicer pa nočem vedeti, ker bi sam sebe požrl. Poznam starejše trenerje, ki so vedeli za vsak cikel. Ne želim se ukvarjati s tem, jih pa razumem, če so kakšne težave.

Ali morate kaj paziti, da ne pohvalite kakšno preveč, ker se lahko pri kateri vklopi zavist?
Ne obremenjujem se s tem. Največja avtoriteta je znanje pri trenerju. Druga stvar je psihologija. To moraš vsakega posameznika začutiti. Ko ga, veš, kako delati z njim. Zagotovo pa je vsako dekle svoje, drugačno. Povem, kar jim gre. Naravnost. Tega se držim in učim trenerje, ki prihajajo. Ampak naj bodo pošteni in pravični. To imajo tudi punce najraje: da si neposreden.

Ali ste bolj strogi do mlajših ali do članic?
Kakor je … Red in disciplina morata biti. Včasih so mi rekli, da preveč vpijem. To je sestavni del.

Koliko si vas dekleta kaj privoščijo, glede na to, da ste kot moški v manjšini? Pele so vam na primer za rojstni dan kar na letalu.
Presenetile so me. Tu se kaže naš odnos, ki je pristen. Lahko bi rekel, da je že skoraj družinski. Zdi se mi, da imamo vzpostavljen kult. Ko pridejo nove, vedo, kakšen sistem je.

Foto: Urban Urbanc Prej ste omenili načrtno delo. S slovensko reprezentanco ste se zdaj drugič zapored uvrstili na člansko evropsko prvenstvo. Verjetno je razlog treba iskati v tem, da se na primer v Celju in še kakšnem slovenskem centru dela zelo dobro z mladimi. Ali ste kaj vzeli iz sistema Zmaga Sagadina, ki je bil pri Olimpiji znan po vzgoji mladih košarkarjev?
Zagotovo. Spoštujemo, kar je delala Olimpija v tistih časih. Ne, da bi hoteli posnemati ravno njih, vendar je to za zdaj edini model v slovenski ženski košarki, da lahko da slovenski košarki rezultat kratko- in dolgoročno. Želel bi si, da bi se ob Triglavu, ki prav tako zelo dobro dela, priključili še Ježica, Ilirija, Maribor, Murska Sobota, Koper … Mislim, da moramo to spodbujati in sprovocirati, da se angažirajo in vidijo smisel. Baza je precej majhna glede na rezultate, ki se dogajajo. Tudi hokejisti imajo katastrofalno bazo in so dokazali, da je mogoče. Oni so nam lahko le vzor.

Kako pritegniti ljudi?
Verjetno je rezultat osnovno merilo, ki bi jih pritegnil, da bi z večjim zanimanjem spremljali žensko košarko. Zagotovo je to eden od vidikov. Že v članski reprezentanci imamo nekaj deklet, ki so prava. V mlajših imamo kar nekaj potenciala. V Celju imamo Nigerijko, ki je visoka 186 centimetrov in rokometno žogo zabije v koš. Potem imamo Škofjeločanko, letnik 2003. Mojca Jelenc je visoka dva metra. To je toliko, kot bi bil v moški košarki nekdo visok 220 centimetrov - na primer Kristaps Porzingis. Agilna je in teče bolj kot midva skupaj.  Zadene, je hitra, prodorna. Potencial za žensko reprezentanco. Pri visokih košarkaricah moraš biti bolj strpen in pameten. Čas je potreben, da narediš takšno igralko.

Sportal Za zdaj ima še nekaj dvomov o Luki Dončiću

Koliko je registriranih košarkaric pri nas, sploh če primerjamo s tekmicami v skupini na evropskem prvenstvu – Turčiji, Italiji in Madžarski?
Turčija je najmočnejša liga na svetu, ko se konča WNBA. In seveda ruska liga. Vse te igralke pridejo iz Amerike v Rusijo, Turčijo, Italijo. Italija je prav tako močna. Madžarska z Orbanom spodbuja šport in košarka je eden izmed tistih, v katere vlagajo. Madžarska ženska liga je ena izmed najboljših petih v Evropi. Lani je Šopron igral finale evrolige.

Foto: Getty Images Ali bi v ženski košarki lahko imeli žensko različico Luke Dončića?
Saj imamo Niko Barić, ki je neverjetno podcenjena, ker je to ženska košarka. Nika Barić je bila, vsaj mislim, edina Slovenka kot najboljša mlada košarkarica v Evropi. V Rusiji igra v dream teamu. V njem so košarkarice, kar so v moški ligi NBA Dwyane Wade, LeBron James. In da obstaneš v takšni ekipi, je velika stvar. Tega pri nas ne znamo ceniti. Prepričan sem, da je mogoče ustvariti ženskega Luko Dončića.

Najprej jih treba najti, nato delati z njimi, prati glavo in dati priložnost. Pri ženskah priložnost dobivajo, pri moških ne. To je največja preglavica v moški košarki. Ni projekta, povrhu vsega je dončićmanija in nihče od mladih ne želi ostati v Sloveniji, ker mislijo, da se pri nas ne dela dobro. Kar ni res. Je pa res, da je to težava klubov, ker imajo takšno politiko, kakršno že imajo. Pri nas je obratno. Vsaka mlada igralka na Balkanu ali v Evropi bi prišla v Celje. Če bi imeli pravilo 12 tujk, bi zagotovo pripeljali 12 najboljših mladih igralk iz Evrope. Vse bi verjetno prišle. To je čista resnica.

Nika je imela možnost, da bi bila del ženske različice NBA.
Imela je raka na ščitnici. Ko bi mogla iti v ZDA, se ji je stanje poslabšalo. Tisto leto ni mogla iti. Naslednje leto je želela, vendar so bili jezni, ker ni prišla leto prej. Vendar je zelo zadovoljna zdaj v Rusiji.

Sportal Dončić razočaran glede reprezentance, v ZDA ga legende hvalijo

Ali mlada dekleta veliko govorijo o Luki Dončiću?
Seveda. Kot vsi. Luka je res fenomen. Moja ekipa je pred leti v mini pokalu Spar igrala proti njemu. Takrat sem vodil generacijo 1997 iz Trbovelj. Mi smo prvi zmagovalci pokala Spar. V polfinalu smo premagali Olimpijo. On je bil dve leti mlajši, že takrat je kazal zunajserijske poteze. Sicer je bil počasen, vendar z izjemno roko. Takrat je potem šel v Real.

Foto: Vid Ponikvar In kako bi ovrednotili srebrno medaljo mladih deklet na lanskem evropskem prvenstvu?
Izjemno velika stvar. Če pogledamo zadnje uspehe v mlajših kategorijah, je že nekaj let od zadnje medalje. Petnajst let je ni bilo. Prej so bile moške, zdaj je ženska, kar je velika stvar. Zlasti, ker smo igrali s Španijo. Pravijo, da je generacija zanimiva, najboljše pa so že v članski reprezentanci. Člansko reprezentanco smo pomladili in se tudi z njo uvrstili na evropsko prvenstvo. Ta reprezentanca bi lahko igrala skupaj dva olimpijska ciklusa. V ozadju imamo izjemno nadarjeni generaciji 2003 in 2004. Nekako na pet let se nam pojavljajo. V prihodnost gledamo pozitivno.

In kakšni so vaši cilji v Celju?
V zadnjih letih smo vzgojili nekaj igralk, ki igrajo na najvišji ravni. Želimo jih več, želimo pa kontinuirano igrati v Eurocupu, v katerem smo letos. Da bi dodali mladim košarkaricam dve, tri izkušene igralke in bi lažje prišli tudi do rezultata. A ne nameravamo zamenjati zgodbe, ker ta prinaša rezultat mlajšim kategorijam, prav tako tudi članski reprezentanci, kar zadeva perspektivo.