Goran Dragić
Luka Dončić
Torek, 23. 4. 2019, 14.00
5 let, 7 mesecev
Zlati junaki EuroBasketa, 20 mesecev pozneje
Luka Dončić blesti, preostali pa ...
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,87
Ob robu odpovedi, ki jo je po slabem letu dobil zdaj že nekdanji trener Phoenixa Igor Kokoškov, smo preverili, kako so zlati lesk EuroBakseta 2017 v dobrih 20 mesecih izkoristili člani slovenske reprezentance.
Pred natančno 583 dnevi je Goran Dragić visoko v zrak dvignil pokal za naslov evropskega prvaka. Slovenski navijači so bili v deliriju. Tako tisti, ki so v Istanbulu poskrbeli za eno najbolj odmevnih navijaških romanj, kot tisti v domovini. Zmaga na EuroBasketu je za mnoge največji uspeh slovenskega športa. Zlati lesk, ki bo ostal večen. Ne glede na to, da je reprezentanca nato že v naslednji akciji, kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu 2019, doživela klavrn poraz. In ne glede na to, da Slovenci (pre)pogosto hitro pozabimo na svoje športne junake. V kakšno smer pa so se razvijale kariere junakov čarobne istanbulske noči?
Igor Kokoškov (brez kluba)
Igor Kokoškov, na EuroBasketu selektor prvakov, je lani postal prvi neameriški strokovnjak v vlogi glavnega trenerja moštva lige NBA. Pri Phoenix Suns so pri imenovanju 46-letnega Srba, ki je selektorsko taktirko predal Radu Trifunoviću, jasno povedali, da jih je dotedanji pomočnik pri Utah Jazz prepričal tudi s svojim podpisom v slovenski košarkarski simfoniji. A pod arizonskim soncem je "plesal" le eno leto. Potem ko je bil Phoenix najslabši v konferenci, so ga odslovili.
Anthony Randolph (Real Madrid/ŠPA)
Američan v slovenskem dresu je že pred prvenstvom podaljšal pogodbo z madridskim Realom. Nato je prvič tudi na klubski ravni zaigral kot slovenski državljan. Pokazal je nekaj všečnih predstav, a imel tudi nekaj težav s poškodbami, v zaključku sanjske sezone, v kateri je Real osvojil evroligo in špansko prvenstvo, pa ni bil v poglavitnih načrtih trenerja Pabla Lasa. Letos ima vidnejšo vlogo, z Realom pa se te dni poteguje za preboj na zaključni turnir evroligaške četverice. Proti Panathinaikosu prvaki vodijo z rezultatom 2:0.
Matic Rebec (Delteco San Sebastian/ŠPA)
Ptica selivka. Primorski organizator igre se je po EuroBasketu lotil prvega mednarodnega klubskega izziva. Potem ko je doma igral za Helios, Rogaško in Krko, se je na krilih reprezentančnega uspeha odpravil v Rusijo. Enisey pa zanj ni bil zadetek v polno. V klubu ni dolgo zdržal. Že januarja se je vrnil in podpisal za Sixt Primorsko, s katero je osvojil slovenski pokal. Tudi v Kopru ni dolgo zdržal. Novo sezono je začel pri FMP Železniku, februarja pa se je preselil v San Sebastian, kjer je član Delteca.
Goran Dragić (Miami Heat/ZDA)
Ideolog slovenske igre in kapetan v najbolj žlahtnem pomenu besede je prav v finalu EuroBasketa odigral zadnjo tekmo za izbrano vrsto. V prvem delu klubske sezone je nato plačeval dokaj visoko ceno za EuroBasket. Čustveno je bil povsem izpraznjen, tako da se je znašel v precejšnji osebni krizi. A pravočasno je zadihal s pravimi košarkarskimi pljuči, se podpisal pod eno najboljših sezon v ligi NBA, prvič zaigral na tekmi All-star in se prebil v končnico. Letošnja sezona je bila precej slabša, a v prvi vrsti zaradi zdravstvenih težav in slabše spremljevalne zasedbe. Zdaj je ključno vprašanje, ali bo ostal na Floridi. Odločitev je v njegovih rokah.
Aleksej Nikolić (Partizan/SRB)
Eden od junakov velikega finala proti Srbiji se je po veličastnem sprejemu v Ljubljani vrnil v staro "jato", torej v Bamberg. Po sezonah kaljenja je upal na večjo priložnost. A zaman. Znova ni bil nosilec nemške ekipe, za katero je sicer igral tudi v evroligi, a v povprečju po 12 minut, kar je zadostovalo za 2,6 točke na tekmo. Selitev je bila neizbežna. Zanj se je ogrevala ljubljanska Olimpija, a se je odločil za beograjski Partizan. S črno-belimi se je prebil v polfinale lige ABA in s tem v EuroCup. Na individualni ravni pa ni izstopal (povprečno 19,5 minute, 6,4 točke in 2,3 asistence).
Klemen Prepelić (Real Madrid/ŠPA)
Bistričan, ki je v letu po reprezentančnem vrhuncu kariere nizal uspehe tudi v zasebnem življenju (poroka in rojstvo otroka), spada v tisto skupino istanbulskih junakov, ki so znali zlati elan najbolj unovčiti. Po odličnih predstavah na prvenstvu se je vrnil v Francijo, kjer se je iz Limogesa preselil v Levallois Metropolitans. Javna skrivnost je bila, da je bil vseskozi tudi pod drobnogledom madridskega Reala. "Prle" Špancev ni razočaral. Z odlično sezono je okrepil njihovo zanimanje in se poleti v prestopu kariere preselil k aktualnim evropskim prvakom. V večjem delu sezone je bil ob močni konkurenci za igralne minute deležen skromne minutaže (v španskem prvenstvu igra povprečno 11 minut, v evroligi pa 9 minut).
Edo Murić (Cedevita Zagreb)
Mlajši od bratov Murić je sezono pred EuroBasketom končal v Turčiji. Tam je postal tudi evropski prvak. Nato se je vrnil v Turčijo, a ne k Banvitu, temveč k Anadolu Efesu. Dišalo je po nadaljevanju pravljice, a se Ljubljančanu v novem klubskem okolju ni uspelo ukoreniniti. Med božično-novoletnimi prazniki se je po spogledovanju z Olimpijo nato preselil na Poljsko, kjer je njegov delodajalec postal Stelmet Zielona Gora. Tam je ostal do septembra 2018, nato pa se je po prekinitvi pogodbe preselil k zagrebški Cedeviti. Z Zagrebčani je obstal v polfinalu lige ABA, zdaj pa ga čaka boj za naslov hrvaškega prvaka.
Jaka Blažič (Barcelona/ŠPA)
"Korak nazaj za dva naprej," je že pred EuroBasketom dejal Jaka Blažič, ki se je iz Baskonie preselil v Andorro. Tam je, tudi na račun okrepljene reprezentančne samozavesti, odigral zelo kakovostno sezono. Dovolj kakovostno, da se je znašel na radarju velike Barcelone. Poleti je tudi uradno postal član katalonskega kluba. Pri vodilnem moštvu španskega prvenstva je zadolžen za posebne naloge. V ligi ACB v povprečju igra 15 minut, malce manj v evroligi. V slednji se s soigralci prav te dni bori za preboj na "final 4". Tekmec je turški Anadolu Efes.
Gašper Vidmar (Reyer Venezia/ITA)
Ni manjkalo veliko, pa bi tudi o ljubljanskem centru lahko pisali kot o velikem "dobičkarju" reprezentančne slave, zdaj pa je daleč od te ravni. Že ko se je jeseni 2017 vrnil v Banvit, je bilo jasno, da njegove delnice kotirajo višje od ravni turškega kluba. To je potrdilo tudi ravnanje Reala. Španci so namreč po nizu poškodb pod košem oko vrgli prav proti Vidmarju, a so imeli pri Banvitu previsoka pričakovanja glede odškodnine. Vidmar je ostal v klubu do konca sezone, nato pa se je preselil v Benetke. Njegov Reyer zaseda drugo mesto v italijanskem prvenstvu, Vidmar, katerega zdravstveno stanje ni brezhibno, pa v povprečju igra slabih 13 minut na tekmo in v tem času dosega 4,7 točke in 2,6 skoka.
Saša Zagorac (Trefl Sopot/POL)
Veteran evropskih prvakov je bil eden od trojice, ki je novega delodajalca našla pred prvenstvom. Po odhodu iz ruske Parme ga je s svojo ponudbo prepričal madžarski klub Sopron. Pri sosedih je sicer hitro ujel igralski ritem, a se je kaj kmalu izkazalo, da selitev ni bila zadetek v polno. Sredi sezone se je vrnil v Slovenijo in podpisal pogodbo z novomeško Krko, za katero je igral do konca sezone. Ob začetku sezone 2018/19 se je preselil v Bahrajn (Al-Riffa), zdaj pa je član poljskega prvoligaša Trefl Sopot. Vmes je že naznanil, da je reprezentančne čevlje obesil na klin.
Žiga Dimec (Lietkabelis/LIT)
Bil je edini zlati reprezentant, ki je sezono po EuroBasketu začel v slovenski ligi. Njegov klub je namreč ostala novomeška Krka, za katero je po slovesu od Rogaške igral od leta 2015. Po koncu sezone, v kateri je bil s Krko državni podprvak in zmagovalec druge lige ABA, pa je vendarle napočil trenutek za prvo tujo avanturo. V svoje vrste ga je vzel nemški prvoligaš Medi Bayreuth, ki pa mu je ponudil le kratkoročno pogodbo. Nato se je preselil v Litvo in se uveljavil v dresu Lietkabelisa, s katerim trenutno zaseda četrto meso v državnem prvenstvu.
Vlatko Čančar (Burgos/ŠPA)
Sezono po zlatem EuroBasketu je Primorec začel pri srbski Megi, a je po dobrih predstavah okrepil San Pablo Burgos. S španskim prvoligašem je sklenil tudi dogovor o sodelovanju za sezono 2018/19. Vmes se je sicer mudil v Las Vegasu, kjer je v poletni ligi NBA igral za Denver. Klub iz Kolorada, ki ga je izbral na naboru leta 2017, ga tudi sicer stalno spremlja. A zdi se, da še ni napočil trenutek za selitev v ligo NBA. Njegovo povprečje v klubu, ki je na 11. mestu trenutno pod pragom končnice ACB lige, znaša deset točk, štiri skoke in 1,2 asistence na tekmo.
Luka Dončić (Dallas/ZDA)
Prav najmlajši član zlate Slovenije je bil tisti, ki je najbolj izkoristil zlata krila in šampionski elan. EuroBasket mu je okrepil samozavest in ga potrdil v vodilni vlogi, kar je sprva unovčil pri Realu. Ljubljančan je čez noč postal prvi mož kraljevega kluba. Z njim je bil španski in evropski prvak, ob tem pa tudi MVP obeh tekmovanj. Na naboru lige NBA ga je nato kot tretjega izbrala Atlanta in pravice zanj nemudoma posredovala Dallasu. Luka se je v Teksasu, kjer bo v treh sezonah zaslužil 16 milijonov evrov, odlično znašel. S klubom se sicer ni uvrstil v končnici, a je po sanjski krstni sezoni (21,2 točke, 7,8 skoka in šest asistenc) prvi favorit za novinca leta.
