SiolNET. Sportal Košarka
5,55

termometer

  • Messenger
  • Messenger
KREŠIMIR ĆOSIĆ

Četrt stoletja po smrti odprl vrata slačilnice in povzdignil slovensko legendo

5,55

termometer

Knjiga Čosić
Avtobiografija, ki je razpihala debelo plast prahu. Foto: MaPa

Legendarni hrvaški košarkar Krešimir Ćosić se je v avtobiografiji, ki jo je 24 let po njegovi smrti uredila najstarejša hčerka, med drugim globoko priklonil slovenskemu športu. Odprl je vrata slačilnice zlate jugoslovanske reprezentance, z odebeljenimi črkami pa je v Dalmatinčevih spominih za vselej ostal predvsem Ivo Daneu. Obenem se je Ćosić dotaknil tudi svoje avanture v ljubljanski Olimpiji.

Prihodnje leto bo minilo četrt stoletja od prezgodnje smrti košarkarskega velikana Krešimirja Ćosića, za katerega je bil v 46. letu starosti usoden rak. V vseh teh letih se je že ustvaril vtis, da so njegovi sopotniki povedali vse zgodbe o legendarnem košarkarju in avantgardnem trenerju, ki je zaznamoval zajetno obdobje in pustil neizbrisen pečat. Vse do letošnjega poletja, ko je luč sveta ugledala njegova avtobiografija z naslovom Igraj, verjemi, živi.

1978: svetovni prvak z Jugoslavijo, za katero je igral tudi Peter Vilfan. 1978: svetovni prvak z Jugoslavijo, za katero je igral tudi Peter Vilfan. Foto: FIBA

Avtobiografija 24 let po smrti ali, kot piše na naslovnici – avtobiografija, na katero smo čakali 35 let? Da, Ćosić je namreč vestno beležil ali narekoval svoje anekdote, misli, opažanja … Po dolgotrajnem odlašanju oziroma zorenju jih je v roke vzela hčerka Ana Ćosić Pajurin, jih uredila, dopisala poglavje o življenju po letu 1983 (do takrat so zbrani zapiski) in pred tedni postavila na knjižne police.

Ćosićeva avtobiografija ponuja zanimiv vpogled v neke druge čase, v prehod s košarke na zunanjih igriščih na košarko v dvorane. Legendarni Hrvat, ki se je rodil 26. novembra 1948 v Zagrebu, a je kot Dalmatinec otroštvo preživel v Zadru in Dobropoljani, kjer se je zaljubil v košarko, se je ob sprehodu skozi klubsko in reprezentančno kariero dotaknil tudi številnih sopotnikov. Tudi slovenskih, recimo Boruta Bassina, Aljoše Žorge, Petra Vilfana, Borisa Kristančiča, Mika Pavloviča … Prav posebno mesto v knjigi pa je namenil enemu od najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov Ivo Daneuu, ki je bil vrsto let Ćosićev klubski tekmec in reprezentančni soigralec.

Ivo Daneu Ivo Daneu Foto: Vid Ponikvar Kapetan, "nekadivc", evropski Oscar Robertson …

Enajst let starejši Daneu je bil za Ćosića sprva uveljavljeni tekmec iz tedaj močne in urejene ljubljanske Olimpije, kmalu pa tudi izkušeni kapetan, ki ga je pričakal v jugoslovanski reprezentanci. "Kot pravi kapetan se je izključeval iz zabavnega življenja ter v vsakem trenutku ohranjal primerno raven obnašanja," mariborskega Ljubljančana z izvrstno tehniko opisuje Krešo, ki ne skriva občasno nešportnega življenja. Tudi s kakšnim kozarcem in cigareto. Tudi Daneu? Ne, zato so ga v reprezentanci klicali "nekadivc".

"Ivo je bil evropski Oscar Robertson, košarkar, ki je lahko odločal največje tekme. O košarki je vedel vse in težko bi mu našli slabo točko. Nekateri igralci so bili sicer bolj dinamični, a on je bil profesor košarke," je zapisal Krešo in se med drugim spomnil tudi prijateljske tekme s Panamo pred OI 1968, ko je eden od tekmecev Iva grobo udaril, nato pa se je vanj zakadila celotna ekipa. Končalo se je z vsesplošnim pretepom.

Ćosić (11) in Daneu (10) sta bila dolga leta reprezentančna soigralca. Ćosić (11) in Daneu (10) sta bila dolga leta reprezentančna soigralca. Foto: FIBA

Asket Cerar

Na olimpijskih igrah v Mehiki je Ćosiću v oko padel tudi legendarni telovadec Miro Cerar, s katerim se je srečal v olimpijski vasi. Označil ga je za velikana in celovito osebnost. "Navdušen sem bil nad asketskim življenjem. Razlika med nama je bila očitna. Že zgodaj zvečer se je umaknil, mi pa smo lumpali in ponočevali," je zapisal o slovenskem olimpioniku.

Krešo Čosić 1974 Foto: FIBA Zlati dnevi v Ljubljani

Daneu in Ćosić sta skupaj prehodila pestro košarkarsko pot. Ta se je končala leta 1970 na svetovnem prvenstvu v ljubljanskem Tivoliju. Ivo se je takrat kot kapetan poslovil od izbrane vrste. Na parketu ni bil več gonila sila, tako kot na primer tri leta pred tem, ko je bil najkoristnejši igralec prvenstva. Imel je tudi nekaj zdravstvenih težav, a Ćosić vseeno opozarja na izjemno vlogo. Ne le v slačilnici, kjer je imel velik vpliv. "Zame je bil Ivo Daneu tudi v Ljubljani glavni junak turnirja in pravi kapetan reprezentance. Dirigent, avtoritativni šef in igralec, ki vse niti drži trdno v svojih rokah," se spominjal velikan svetovne košarke.

"Pred prvenstvom se je poškodoval. Bilo mu je težko, a je vseeno storil vse, da bi prišli do zlata. Eden od odločilnih trenutkov prvenstva je bil sestanek igralcev po tekmi z Italijo, kjer smo z njegovo pomočjo rešili težave. Na tekmi proti ZDA je Ivo odločil tekmo s štirimi točkami v najtežjih trenutkih ter umirjanjem igre. Takšni trenutki so ga vedno navdihovali," je zapisal Ćosić ter dodal: "Bili smo srečni, ker smo vedeli, kaj smo preživeli z njim, a žalostni, ker nam je bilo jasno, da ga bo težko nadomestiti. To se je kmalu potrdilo."

Slovenci in sneg

Na Ćosićevo kariero in razmišljanje so močno vplivala leta, ki jih je preživel v ZDA. Nekaj pa ga je v kraju Provo, kjer je študiral in igral košarko, zelo motilo. "Zima, zima, ki je ni nikoli konec. Nisem ravno navdušen nad snegom in snežnimi radostmi. Pri nas so le Slovenci ustvarjeni za to. Oni so igrali dobro košarko, ko se je igralo na odprtih igriščih. Ko pa se je igra preselila v dvorane, niso bili več v prednosti, saj tam smučanja in košarke ne moreš povezati," je v šaljivem slogu leta 1971 zapisal Ćosić.

Ivo Daneu Sportal Legendarni Ivo Daneu in njegov predsedniški kandidat #intervju

Vrnitev v Tivoli

Ćosić, po katerem se danes imenuje dvorana v Zadru, se je v Ljubljano pogosto vračal tudi po zlatem svetovnem prvenstvu. Še več, leta 1976 ga je v svoje vrste zvabila tedanja Brest Olimpija. V Tivoliju je bil tako igralec kot tudi trener. Po spletu okoliščin in sporih z vodstvom jugoslovanske košarkarske zveze je v delu svojega službovanja v Ljubljani poskrbel tudi za edinstveno sedenje na dveh stolih. Leta 1977 je bil namreč registriran kot igralec Zadra, obenem pa je bil še naprej trener Olimpije. Bil je razpet med Slovenijo in Dalmacijo ter ves čas na cesti.

"Ljubljana mi je bila od nekdaj simpatična. Slovenska košarka pa je imela dolgo in slavno preteklost. Ljubljansko občinstvo je bilo športno vzgojeno, z dobrim okusom in poznavalsko. Dihalo je s tekmo. Za njo je košarka doživetje," je z izbranimi besedami o Ljubljani, Sloveniji in Olimpiji razmišljal mož iz pregovorno košarkarskega Zadra.

Slovo z grenkim priokusom

V Ljubljano je Krešimir Ćosić ob koncu 70. let preteklega stoletja poskušal prenesti ameriški delovni sistem in vse skupaj združiti s košarkarskimi ritmi nekdanje Jugoslavije. Vizionarsko je želel Olimpijo tesneje povezati z Ilirijo, Slovanom in klubi iz drugih krajev. Načrtoval je vsakoletni košarkarski kamp, s katerim bi dolgoročno dvignil kakovost.

A ni šlo. Pravi, da se je večkrat počutil kot don Kihot. Ljubljansko klubsko vodstvo ni sledilo njegovim zamislim. Ni čutil podpore. "Negotovost in nerazumevanje sta me izčrpavala. Vlagal sem znanje, izkušnje in voljo, a vse je ostalo po starem. Nisem več zmogel," je slovo od Olimpije leta 1978 pojasnil eden največjih košarkarskih umetnikov z območja nekdanje skupne države.

Krešo Čosić (26. 11. 1948, Zagreb-25. 5. 1995, Baltimore) Krešo Čosić (26. 11. 1948, Zagreb-25. 5. 1995, Baltimore) Foto: L. G. Košarkar in trener pred časom

Rdeča nit pogovorov z nekdanjimi košarkarji ali trenerji, katerih pot se je križala s Ćosićevo, je ocena, da je bil človek pred časom. Že kot aktivni igralec je bil drugačen. Z 211 centimetri je bil sicer njegov igralni položaj skorajda samoumeven. A še zdaleč ni bil klasičen center, tista stara "petica", ki bi se zasidrala pod košem. Navduševal je s prilagodljivostjo in gibljivostjo ter na tej ravni postavljal nove smernice. Sprva v domačem Zadru, nato v študentski ekipi BTU v ameriški zvezni državi Utah, pa pri ljubljanski Olimpiji, Virtusu iz Bologne, zagrebški Ciboni in reprezentanci nekdanje Jugoslavije.

Bil je most med rodovi. Njegovi soigralci so bili namreč tako Radivoje Korač, Trajko Rajković, Josip Djerdja in Ivo Daneu kot tudi Dražen Dalipagić, Mirza Debilabšić, Zoran Slavnić in nazadnje Dražen Petrović. Z njimi je jezdil na šampionskih valovih, o čemer priča seznam lovorik. Z reprezentanco nekdanje skupne države je bil olimpijski prvak (1980) in dvakrat srebrn (1968 in 1976). Pohvali se lahko tudi z dvema zlatima kolajnama s svetovnih prvenstev (1970 in 1978) in tremi z EuroBasketa. Skupaj je na velikih tekmovanjih prejel kar 14 kolajn. Na klubski ravni pa je bil večkratni jugoslovanski prvak z Zadrom in s Cibono zmagovalec pokala pokalnih zmagovalcev (1982).

Da je bil človek pred časom, pa velja tudi za njegovo kratko trenersko kariero. Začel jo je že pri Zadru, nadgradil pa pri ljubljanski Olimpiji. Vodil je tudi Jugoplastiko, AEK in jugoslovansko reprezentanco. Pri zadnji je bil v letih 1986 in 1987 začetnik pomladitve, s katero so reprezentančni prag prestopili tudi Toni Kukoč, Vlade Divac in Dino Rađa.

SP v košarki 1970 obrezana Sportal Obletnica veličastne zmage in plakata, ki je razjezil Američane Ivo Daneu z družino. Ljubljana, oktober 1976. Sportal Ivo Daneu in njegovih 80 let Luka Dončić Sportal Kako je Luka Dončić upošteval nasvet legende in se igral

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • vrhovsek / 02.08.2019. ob 17:15 +3 0

    Mirza Delibašič.....

    +3 0
  • ff / 04.08.2019. ob 09:16 +1 0

    .........Dragan Kičanović.

    +1 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin