Petek, 6. 10. 2017, 0.01
7 let
Jubilej košarkarske legende
Ivo Daneu in njegovih 80 let
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,35
1
Ivo Daneu, še vedno edini Slovenec, ki je dobil mesto med košarkarskimi legendami v prestižnem hramu slavnih mednarodne košarkarske zveze, danes praznuje 80. rojstni dan. Pred 6. oktobrom o tej življenjski prelomnici ni želel govoriti. "Lahko me zadene kap in potem o tem ne bi imelo smisla razpravljati, kajne," je vztrajno zavračal vse pogovore, povezane z njegovo okroglo obletnico.
Današnji slavljenec Ivo Daneu bo tudi gost Sportalovega intervjuja. V prijetnem klepetu pod Plečnikovimi arkadami na ljubljanski tržnici se je razgovoril o statusu legende, prigodah iz košarkarskih dni, EuroBasketu 2017 ... Razkril nam je, zakaj je jezen na državo, kako je ob bolni ženi otroka v košari za perilo prepeljal v Maribor, kakšen je njegov vsakdan ...
Raje se spominja in govori o športnih mejnikih, ki jim je dodal svoj pečat. Nedvomno je bil eden najboljših košarkarjev, kar jih je kdaj odraščalo pri nas. Ivo Daneu ima namreč v svoji zbirki naslov svetovnega prvaka, osvojen pred domačim občinstvom leta 1970 v Ljubljani, olimpijsko srebro iz Mehike leta 1968, naziv najkoristnejšega igralca na svetovnem prvenstvu leta 1967 v Urugvaju, šest naslovov državnega klubskega prvaka (z Olimpijo) ... Vse lovorike je dosegel pod zastavo takratne Jugoslavije, o osvajanju naslova svetovnih prvakov leta 1970 pa je bil leta 2015 posnet celo film (Postali bomo prvaki sveta).
Primorski navijači so za svetovno prvenstvo leta 1970 v Ljubljani pripravili transparent s sloganom Luna vaša, zlata naša. S tem so ameriškim košarkarjem želeli sporočiti, da je res, da so leto prej prvi stopili na Luno, a zlata medalja SP bo vendarle 'naša', jugoslovanska.
Daneu je odraščal v Mariboru. Izhaja iz visoko izobražene družine. Oče je bil doktor ekonomije in diplomirani pravnik, igral je violino in klavir, mama je bila diplomirana ekonomistka. Ko so družino v času druge svetovne vojne izgnali v Srbijo, je Nemcem zameril za vse večne čase.
Kot komaj 12-letni fantič je izgubil očeta, kar je močno zamajalo družinski proračun. "Mama je morala takrat poprijeti za vsako delo. Postala je šivilja, kmetica," se je spominjal v pogovoru, ki ga bomo na Sportalu objavili to soboto.
Leta 2013 je bil ambasador EuroBasketa v Sloveniji.
Pomanjkanja kljub temu ni občutil: "Imel sem lepo mladost, nikomur nisem bil nevoščljiv za jahte in avtomobile," je povedal, a dodal, da je to deloma ukrojilo tudi njegovo športno pot.
Sanjal je namreč o tem, da bi postal teniški igralec, a družina žal ni zmogla stroška nakupa teniškega loparja. Lotil se je nogometa, nato pa v Ljudskem vrtu doživel neprijetno srečanje z nogometno žogo in zaradi poškodbe zapustil nogometne zelenice.
Takrat je vstopila košarka. Najboljša odločitev, bi se lahko navezali na vse uspehe, ki jih je pomagal krojiti. Dosegal jih je, čeprav je že od rojstva slep na desno oko. "Tega nikoli nisem občutil kot primanjkljaj, ampak sem to sprejel kot dejstvo. Saj veste, ljudje smo najbolj prilagodljive živali," je dejal.
Ivo Daneu je oče dveh otrok, Klemena in Jaka. Slednji se je odločil za košarkarsko pot.
S košarko se je resneje začel ukvarjati konec 40. let prejšnjega stoletja. Večino športne kariere je 'oddelal' kot amater. Hodil je v redno službo, zvečer igral košarko in veliko časa preživel s soigralci. "Skupaj smo hodili v kino, preganjali punce, lepo smo se imeli," se spominja. "Takrat ni bilo iPadov in interneta, ki so danes povsem obnoreli mlade. Namesto sodobnih pripomočkov smo mi večino časa preživljali na športnih igriščih," je dodal.
Kljub amaterizmu je zaslužil dovolj, da si je družina vsako leto lahko privoščila teden dni smučanja in teden dni počitnic na morju. "To je vse, kar sem potreboval," ostaja skromen.
Pravi, da je bil v življenju 'ziheraš', na parketu pa je rad tvegal. Med drugim je dobil tudi dve ponudbi iz tujine, a je obe zavrnil. Nemško zaradi nestrinjanja z medvojnim početjem Nemcev, špansko (konkretno, ponudbo Reala iz Madrida) pa zaradi takrat še nevzpostavljenih diplomatskih odnosov med državama. "Moral bi emigrirati, žene pa takrat nisem želel spravljati v neroden položaj. Saj smo se tukaj prav lepo imeli."
Leta 1970 je kot kapetan jugoslovanske košarkarske reprezentance prvi dvignil pokal za naslov svetovnih prvakov. "Sestavljen je bil iz dveh delov. Skoraj bi mi zgrmel po tleh," se spominja anekdote s podelitve nagrad najboljšim.
O prekinitvi športne kariere je razmišljal večkrat, a so ga vedno znova zvabili nazaj na parket. Dokončno (no, pa tudi takrat ne povsem, saj se je dve leti pozneje za kratek čas aktiviral kot igralec košarkarskega kluba Rudar iz Trbovelj) se je poslovil po svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani. Tam je, čeprav je bil kapetan, le za nekaj minut stopil na parket. Razlog? Poškodba.
Bil je tudi politično aktiven. 4. oktobra 1990 je kot poslanec socialistov predlagal plebiscit o samostojnosti Slovenije
Kljub starosti 80 let je še vedno zelo vitalen in bistrega duha. Lahko bi rekli, da uživa v sadovih preteklega dela. Zaradi trdnega zdravja zase pravi, da je milijonar.
"Z ženo si vsako jutro privoščiva skupni zajtrk, sledi pregled časopisja, veliko časa preživljam s prijatelji." Med njimi je veliko nekdanjih košarkarjev, z nekaterimi se že več let vsako soboto srečuje na ljubljanski tržnici, rad se druži tudi z vnuki. Tudi po našem intervjuju jih je odpeljal na pico.
Dva že stopata po košarkarski poti, tako kot je dolga leta stopal Ivov sin Jaka, medtem ko vnukinja še ni odkrila svojega poslanstva. Po intervjuju nas je prosil, naj mu prepis pogovora posnamemo na CD in mu ga pošljemo. Njegovi intervjuji bodo namreč del spominske dote, ki jo želi predati svojim naslednikom.
Vinko Jelovac: Kapetan, čeprav to ni bil
Košarkar, trener
"Čas teče, a spomini ostajajo. V teh spominih ima Ivo pri meni vedno pomembno vlogo. Od trenutka, ko me je v Slavonskem Brodu prepričeval, naj pridem v Ljubljano, do najinih prisrčnih srečanj v Istri. Vedno sem vesel, ko se vidiva.""Ivo je bil kapetan jugoslovanske reprezentance. V Olimpiji ni nosil kapetanskega traku. A zame je bil in bo ostal kapetan. Nanj sem vedno gledal z velikim spoštovanjem."
"Izjemen človek. Pozitiven človek. Bil pa je tudi košarkarski genij. V svojem času je bil eden najboljših branilcev na svetu. Bil je vodja Olimpije in reprezentance."
Mik Pavlovič: Legenda!
Košarkar, trener, dolgoletni košarkarski delavec
"Primerjave Ivo Daneu-Goran Dragić so nesmiselne. Minilo je preveč let. Trdim pa, da je tudi Ivo zaslužen za položaj, v katerem je danes slovenska košarka. Odigral je namreč ključno vlogo pri preboju. Po njegovi zaslugi je košarka pri nas dobila ustrezen prostor.""V medijih radi uporabljajo besedo legenda. Ivo je resnična legenda."
"Dvakrat sem bil njegov trener. Tudi svoje ime sem gradil na njegovi igri. Ob tem pa sva se včasih tudi sporekla. Ivo je bil namreč tako napreden in dominanten, da ga je bilo težko prepričati o kakšni ideji, ki ji ni bil naklonjen. 'Jaz imam vedno prav,' je govoril."
Jaka Daneu: Dedek, ki vedno priskoči na pomoč
Sin legendarnega košarkarja, košarkar, trener
"Očeta nikoli nisem videl igrati, zato sem za zgodbo o velikem košarkarju izvedel posredno. Je pa dejstvo, da so ga povsod, kamor smo prišli kot družina, ljudje prepoznali. Veliko je bilo pozitivnih odzivov, čeprav brez škodoželjnosti ni šlo. Tako sem večkrat slišal, da košarko igram le zaradi tega, ker je moj oče Ivo Daneu. A s tem se nikoli nisem pretirano obremenjeval. ""Na splošno pa menim, da v slovenskem prostoru legendarnih športnikov ne znamo primerno spoštovati, ko je njihovih karier konec. V številnih državah je odnos drugačen."
"Ivo Daneu danes? Ni se prav veliko spremenil. Rad ima svoje rituale, med katerimi je zaželeno, da se ga ne moti. Sicer pa je kot oče in dedek vedno pripravljen spustiti vse iz rok in priskočiti na pomoč."
1