"Kaj nameravate Slovenci zavzeti ves svet?" #video

Devet let je trajala profesionalna kolesarka kariera Martina Hvastije, ki je ostal v športu tudi po koncu športne poti po letu 2005. Med drugim se je preizkusil že kot selektor članske reprezentance, športni direktor ekipe, opravlja funkcijo športnega direktorja na Kolesarski zvezi Slovenije, poslušamo ga lahko kot strokovnega komentatorja na nacionalni televiziji ob prenosih slovitega Toura. Kolesarstvo ima v malem prstu. Izkušnje, ki jih je pridobil tudi na vseh treh največjih dirkah na svetu, zdaj s pridom uporablja.

Prav z največjo dirko na svetu je povezana ena, ki mu je vzela veliko energije in tudi denarja, da je dokazal, da ni bil ničesar kriv. Direktor dirke ga je namreč zaradi pritiskov predčasno poslal s Toura, ker se je njegovo ime pojavilo v dopinški aferi, pa čeprav je bil nedolžen. "Čez leta, ko je bil upokojen, je prišel do mene in se opravičil. Dejal je, da je bil prisiljen v ta korak, sicer bi ga raztrgali. Nisem mogel drugače, mi je dejal in se še enkrat opravičil," je dejal Hvastija, ki svojo izkušnjo zdaj prenaša na mlajše kolesarje, saj je lastni koži občutil, da je prav tako pomembno, o čem se s kolegi pogovarjaš.

Ali lahko slovenski kolesar osvoji tritedensko dirko? Več v spodnjem videu.

Veliko ste prepotovali po svetu. Smo Slovenci kolesarski narod?
Zagotovo. Kolesarstvo je rekreativen šport, s katerim se ljudje ukvarjajo popoldne v prostem času. Po definiciji je kolo prevozno sredstvo. Zato je marsikomu blizu po naravi. Vrhunski šport je nekaj drugega. Eni pravijo, da je nadgradnja. Vendar je vrhunski šport ločen od rekreativnega. Dela se z mladimi. Med njimi iščemo talent, posameznike z voljo, predanostjo.

Kako prijazne so pri nas ceste za kolesarje v primerjavi s tujino?
Cestno kolesarstvo je šport, ki se dogaja na cestah. Te so namenjene vsem uporabnikom. Nekatere so namenjene pešcem, nekatere kolesarjem in vozilom, nekatere le vozilom. Takoj je treba ločiti, kje je deljena uporaba. Strpni moramo biti. Sam se na cesti znajdem v vseh vlogah. Gorsko kolesarstvo je posebna težava. Tudi tam sem doma, saj se vozim z gorskim kolesom. Tam gre za dodatno delitev na pohodnike, gorske kolesarje, dovoljeno uporabo poti, planinskih poti.

Na cesti sem torej kot voznik in kolesar. V vsakem primeru imajo vsi pravico uporabljati cesto. Kjer so kolesarske steze, je treba kolesarje spraviti nanje, čeprav niso narejene za vrhunske rekreativce, kaj šele za vrhunske kolesarje. Narejene so narobe, neprimerne za hitro vožnjo. Prav tako se ne smeš peljati hitreje od 25 km/h. Cel kup težav. Ne bom rekel, da je v tujini povsod super. Na Nizozemskem, Danskem in v Belgiji, tudi v Angliji, je za kolesarje poskrbljeno bolje. Vendar se je infrastruktura gradila že vrsto let. Pri nas delamo zadnjih 20 ali 30 let.

V Sloveniji je ogromno rekreativnih kolesarjev. Foto: Vid Ponikvar Kaj imajo drugače?
Belgija je značilen primer, najbolje pa je narejeno na Nizozemskem. Kjer je mogoče, so kolesarske proge povsem ločene. Posebna cesta, po kateri se lahko pelješ 50 km/h. To cesto je treba obvezno uporabljati. Belgija ima nekaj ločenih. Nima jih povsod po vaseh in mestih, a delajo že dolgo časa. Večinoma so stvari uredili. Po magistralnih, regionalnih cestah se kolesarji ne vozijo. V Belgiji imajo cel kup kanalov ob rekah. Tam so poti namenjene zgolj za rekreacijo. V teh kanalih je mogoče trenirati večje hitrosti za motorjem, česar pri nas na cestah ne moreš izvajati.

Kakšna pa je kaj kultura kolesarjev in voznikov vozil? Velikokrat lahko slišimo za nesoglasja.
Vsi smo v vseh vlogah, vsaj večina. Ko se zjutraj pripeljem v Tivoli, včasih kakšno grdo rečem čez kolesarje, ker se ne znajo voziti.  Redno gredo v nasprotno smer, čez rdečo luč, redno sekajo linije, ki so namenjene kolesarjem. Vozijo po pločnikih, parkiriščih. A vsi ti se po mojem ob dežju peljejo tudi z avtom. Ljudje ne znajo menjati vlog. V tisti, v kateri so, se počutijo ogrožene ali pa, kot da so lastniki sveta.

Sportal Kraljevska etapa letos po najbolj slikoviti cesti do Predmeje #PoSloveniji #video

Večkrat vidimo kolesarje na cestah voziti vzporedno. Ali se s tem počutijo bolj varne, da jih avtomobili ne prehitevajo v škarje?
Pri nas je z zakonom dovoljena tovrstna vožnja za licencirane kolesarje ob določenih pogojih. Zraven mora biti spremstvo avtomobila z rumeno lučjo. Mislim, da do skupine 12 kolesarjev. To lahko delno izkoriščajo tudi vrhunski rekreativci oziroma amaterji, vendar morajo zadostiti tem pogojem. Zakon za zdaj pravi tako. Stvari želijo spremeniti. Kaj je prav in kaj ne, ne vem. Absolutne resnice ni, kakor tudi ne v gorskem kolesarstvu o tem, katere poti se smejo uporabljati.

Če kolesarji vozijo drug za drugim, jih avtomobili tudi prehitevajo, ko nasproti prihaja drug avto, kar lahko povzroči nesrečo.
Tudi traktor je ovira in se lahko pelje po cesti. Počasnejši je od skupine šestih kolesarjev, ki se peljejo vzporedno. Je daljši in počasnejši. Šofer počaka in ga zaobide, kjer lahko. Če se kolesar pelje sam po cesti, ga prehitevajo v škarje. Uroš Murn je bil poškodovan na ta način. Leto po tem, ko je bil na svetovnem prvenstvu v Salzburgu sedmi. Na treningu ga je nekdo povozil. Teh nesreč je cela vrsta, a je bila ta najbolj odmevna. Izgubili smo res vrhunskega kolesarja. Gre za strpnost in kulturo. Druge rešitve ni. Vsi se moramo zavedati, da smo vsi na cesti. Ceste niso namenjene le vozilom in ljudem, ki se jim po službah mudi domov. Po gostilnah lahko slišiš ljudi, ko govorijo, da bodo enkrat kakšnega kolesarja naložili kar na "havbo". Ceste niso narejene le zanje. Niso pa, jasno, le za kolesarje.

Jani Brajkovič in Martin Hvastija. Foto: Vid Ponikvar Kakšne so pri nas ceste za kolesarjenje?
Lokalne ceste so slabe. Tega ne moremo spregledati. Živim v Polhograjskih Dolomitih in vidim, da je cesta iz leta v leto slabša. In na njej je veliko kolesarjev. Ko se po njej voziš, ne moreš več paziti na idealno linijo, ampak moraš gledati luknje, da se umikaš, da s cestnim kolesom sploh zvoziš. Avti, ki vozijo zadaj, tega ne vedo, nevarno je. V resnici so ceste slabe in neuporabne, vsaj te, ki jih poznam v okolici Ljubljane – tudi na Gorenjskem, v delu Štajerske, Primorske … Žal tako je. Tudi motoristi imajo podobne težave. Bolj pazijo na preživetje kot na varnost.

Ali ste sami okrnili vožnje s kolesom, ko ste končali kariero?
Tekmovalne ambicije sem izživel. Z majhnimi otroki grem na kolo. Zelo malo kolesarim. Ne iščem družbe, zlasti ne tekmovalnosti. Kolesarstvo je poseben šport. Vožnja v službo ima posebnost, ker lahko hitro postaneš tekmovalen. Poznam ljudi, ki hodijo vsak dan v službo iz Kranja v Ljubljano. To je dirka že ob 6. uri zjutraj do Celovške ceste. Kolesarstvo te hitro potegne. Če je nekdo malenkostno hitrejši od tebe, mu lahko še vedno slediš, ker obstaja zavetrje. To ti omogoča, da greš hitreje, kot si sicer sposoben. V teku je tega manj. Ko te nekdo prehiti, gre naprej. Pri kolesarstvu se hitro pojavi tekmovalnost. In tekmovati na odprtih cestah lahko privede do katastrofe. Sam se vozim le po gozdu z gorskim kolesom. 

Kako ste sploh začeli kolesariti?
V šestdesetih, sedemdesetih letih je bil oče kolesar in nato biatlonec. Športna družina smo. V petem razredu sem dobil za odličen uspeh kolo. Začel sem se voziti, prišel najprej v manjši klub Jub Dol, kjer je bil sosed trener. S prvimi rezultati sem prišel v Rog, ki je bil takrat najmočnejši klub pri nas. Vsak se najde. Malce sem bil usmerjen v ta šport zaradi očeta.

Kako je z vašimi otroki?
Za zdaj jih drži nogomet. Nogomet ne potrebuje reklame, ampak se med seboj dogovorijo. V nogometu je konkurenca absolutna. Množica je ogromna. Baza je široka. Boljši gredo naprej, preostali iščejo druge možnosti. Pri kolesarstvu takšne tekmovalne baze ni. Le pozneje pri starejših, rekreativno.

"Devet let sem živel od kolesarstva. Živeti od tistega, kar te veseli, je res lepo," poudarja Hvastija - na sliki s Kristijanom Korenom. Foto: Vid Ponikvar Glede na to, da ste vpeti v kolesarstvo, kakšne so kaj razlike v treningih takrat in danes?
Jasno je, da je znanost naredila velik napredek. Metode treninga so se izoblikovale. Čeprav še vedno mislim, da je osnova talent za aerobne sposobnosti in trdo delo. Ko imaš pravilen pristop, je več poti do cilja.

Če pogledate svojo kariero, ste zadovoljni s tem, kar ste naredili? Ali bi lahko še kaj več?
Za nazaj ne morem popravljati (smeh, op. a.). Nekatere stvari bi zagotovo popravil, vendar življenja ne moreš resetirati.

Na kaj ste najbolj ponosni?
Devet let sem živel od kolesarstva. Živeti od tistega, kar te veseli, je res lepo. Čeprav noben vrhunski šport ni zdrav in lahek. Vendar je lepo, da počneš, kar si vso mladost želiš. Veliko je bilo lepega. Dosegel sem precej v kronometru, čeprav bi lahko še več. Zdaj mi je žal, ko vidim, da je polna usmeritev pri določeni starosti nujna. Takrat sem gledal na to bolj obstransko. Po drugi strani sem bil zadovoljen z denarjem, ki sem ga dobil.

Sportal Kristalno jasno je: s Primožem Rogličem spisati zgodovino #video

Ali ste kaj uporabljali velodrom v Češči vasi?
Ko sem bil profesionalec, so ga naredili. Kot amater sem ga zamudil, kot profesionalec se z njim nisem ukvarjal, ker je bil prepozen zame. Nato je delo na velodromu zamrlo, ker ni bil pokrit. Upamo, da bo zdaj drugače.

Kakšno širino da velodrom kolesarju?
Dobiš osnovo, tehnično kakovost. Mogoči so trenažni procesi, ki jih sicer ne moreš opraviti. Tudi na olimpijskih igrah je veliko disciplin. Veliko lažje se najdeš v eni od teh. Cestno kolesarstvo je specifičen šport, saj imaš le cestno dirko in kronometer. V primerjavi s plavanjem, atletiko. Biatlonci imajo šest nastopov. Na velodromu je drugače. Veliko možnosti je, da si glede na fizično konstitucijo najdeš disciplino.

"Zelo malo je potrebno, da si lahko papirnati grešnik, veliko pa potrebuješ, da to opereš." Foto: Vid Ponikvar Koliko je na vas vplivala tista afera, ko so vas leta 2004 vrgli s Toura? Ali je vplivala na vašo kariero?
Stvar se je potem hitro rešila, a sem moral zapustiti Tour. Dirkati sem nehal, ker je ekipa na koncu sezone razpadla. Pri 36 letih nisem dobil druge pogodbe. Če bi ekipa še obstajala, bi lahko še kakšno leto potegnil. Pri 36 je pa že kar čas, da razmišljaš o koncu.

Kakšen je bil občutek, ko so vas po krivem označili kot morebitnega dopinškega grešnika?
To je bil proces v Italiji, vpletenih je bilo več kot 40 kolesarjev. Štirje smo bili na Touru, bili smo izpostavljeni in smo morali zapustiti dirko. Po dveh mesecih se je stvar potem rešila. Proces je padel zaradi pomanjkanja dokazov. Bili so videoposnetki in pogovori po sobah, ko so prisluškovali. Po tem ni bil nihče obtožen. Bila je šola. Ta primer uporabljam za to, da mladim govorim, kako morajo paziti, kaj govorijo. Mi smo se le pogovarjali o stvareh, ki so bile prepovedane, in to je bilo posneto. Na podlagi tega so nas zato poskušali prikazati kot grešnike. Niti pogovarjati se ne smeš o tem.

Nesrečo sem imel, da sem bil premalo pozoren. Prisluškovali so nam na Giru. To so odobrili preiskovalci, policija in preostali. Zelo malo je dovolj, da te potem prikažejo kot umazanega, pa čeprav nisi. To govorim mladim. Takrat so se začeli racije in obiski po sobah. Vse si moral imeti po receptih. Če si bil bolan, si moral imeti za vsako zdravilo recept s seboj, sicer si imel težave in so te štiri mesece lovili po laboratorijih, sodiščih. Zelo malo je potrebno, da si lahko papirnati grešnik, veliko pa potrebuješ, da to opereš.

Škoda pa je bila narejena, saj niste storili nič nezakonitega. Le pogovarjali ste se o določeni temi.
Takrat sem razmišljal o tožbi, vendar sem ugotovil, da sem porabil že deset tisoč evrov, da sem razčistil, da nisem kriv. Nisem imel volje, energije in tudi denarja nisem želel metati stran še za kaj več. To sem potem poskušal pozabiti oziroma zdaj uporabiti za šolo mladih.

Hvastija je bil po karieri tudi selektor članske kolesarske reprezentance. Foto: Vid Ponikvar So vas na Touru kar poiskali, češ da morate iti?
Drugi ali tretji dan Toura je prišel takratni direktor Jean-Marie Leblanc do hotela, kjer smo spali. Poklical je športnega direktorja in mene ter moštvenega kolega. Dejal je, da je dobil obvestilo novinarjev Le Monda, da so prišli do informacije, da sva vpletena v proces v Italiji, za katerega še midva nisva vedela in sploh nisva bila obveščena o njem. Dejal je, da ne želi, da iz tega nastanejo izgredi. Dodal je, da za zdaj ne bodo ukrepali, a naj se drživa ob strani in naj se ne izpostavljava.

Nato je prišla etapa po kockah Roubaixa in sem očitno predobro dirkal. Z zadnjega odseka sem prišel prvi in so me ujeli šele pred ciljem. Po cilju je spet prišel Le Blanc in dejal, da so novinarji videli, da dirkam in se izpostavljam. 'Zdaj ne morem drugega, kot da vas pošljem domov,' je dejal. Čez leta, ko je bil upokojen, je prišel do mene in se opravičil. Dejal je, da je bil prisiljen v ta korak, sicer bi ga raztrgali. Nisem mogel drugače, mi je dejal in se še enkrat opravičil.

Ima pa kolesarstvo prav zaradi dopinških afer predznak, ki se ga je težko znebiti. Spomnimo se zgodbe smučarskih tekačev z nordijskega svetovnega prvenstva v Seefeldu, ko smo lahko videli, kako so si menjavali kri, kar naj naj bi bilo izkoreninjeno, prej pa je bilo na tapeti prav v kolesarstvu.
To je travma in mislil sem, da je tega že konec. Šokiran sem bil. Primer še ni razčiščen. V ozadju naj bi bilo še veliko imen. Kolesarji so se kar sami javljali, še preden so jih objavili. Verjetno iz strahu. Doping je širši pojem. Tu so metode, ki so prepovedane. Z biološkim potnim listom smo mislili, da tega ne bo več, saj je to težko početi, ker se vsaka sprememba vidi na krvni sliki. Očitno so našli obvoze. Je pa res, da imamo biološke potne liste le v kolesarstvu. Poskušajo jih uvrstiti tudi v druge vzdržljivostne športe. Sistem javljanja lokacij imajo sicer tudi drugi športi, vendar brez bioloških potnih listov – to je kontinuirano slednje krvne in hormonske slike skozi daljše časovno obdobje.

Sportal Nadarjenemu Slovencu so se pri Arabcih obzorja izdatneje odprla #video

Zanimivo je, da ima v kolesarstvu veliko kolesarjev astmo.
Astma je kortizonsko zdravljenje alergij, takšnih in drugačnih. Seveda jih ima veliko astmo, ker ko zdraviš astmo, znižuješ tudi bolečinski prag. Ves doping je prepovedan, imaš pa hujše in blažje oblike. Zdravljenje astme ali čebeljega pika, ki ima učinek tudi drugje, ni oblika dopinga, zaradi katerega bi osvojil Tour de France. To je lažja oblika in je manjši prispevek k razliki med resničnimi sposobnostmi in tistimi, ko jemlješ zdravila za astmo. Ni tako hudo, kot se sliši. Če imaš potrdilo, to lahko imaš. 

V družbi trenutnega članskega selektorja Andreja Hauptmana. Foto: Vid Ponikvar Kolesarstvo je sicer nevaren šport, saj jih lahko ob padcu huje skupiš. Zaščite prave ni. Ali ste imeli tudi sami kaj nesreč?
Padci so sestavni del kolesarstva. To je ena od prvih lekcij kolesarstva, ki mi jih je povedal trener. Vsak, ki vozi, prej ali slej pade. Na semaforju lahko padeš, če noge ne potegneš hitro iz pedala. Med dirko sta lahko eden ali dva kriva, da jih pade tudi 30. Že po definiciji nisi vedno kriv za padec, če so skupinski. Pojavijo se luknje na cesti, zaradi katerih se lahko znajdeš na tleh. Prav tako na nesreče vplivajo tehnične okvare. Milijon stvari se ti lahko zgodi. Vprašanje je, kako krmariš čez nesreče. Padci so sestavni del kolesarstva. Sam sem imel zlom roke v mladosti, na dirki Milan-San Remo sem imel 75-odstotno natrgano mišico in sem bil dva meseca odsoten. Nisem pa imel hudih poškodb.

A ste po karieri takoj vedeli, da želite ostati v kolesarstvu?
Profesionalno kariero sem končal leta 2004. Poklicali so me iz Perutnine Ptuj, ali bi dirkal zanje. Eno leto sem vozil še zanje, zmagal v Kranju, kar mi veliko pomeni. Potem je bila želja in možnost v tej ekipi, da bi stopili korak višje – na prokontinentalno raven. Pregovorili so me, da za naslednjo sezono še jaz ob Srečku Glivarju postanem športni direktor. V tistem trenutku sem tekmovalno kariero zamenjal za trenersko. Takoj sem bil tudi selektor reprezentanc, ki ga ni bilo. Hitro sem zamenjal in ostal v kolesarstvu.

Verjetno se ne vidite, da bi delali kaj drugega?
Težko. Že pri 36 letih je težko zamenjati poklic. Zdaj je še težje (smeh, op. a.).

"Lahko smo veseli, da ga imamo in da je končno našel pravi šport," se je zasmejal Hvastija, ko je beseda nanesla na fenomen Primoža Rogliča. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Prej smo govorili, da smo Slovenci kolesarski narod. Čeprav nas je tako malo, imamo tudi zelo priznane kolesarje. Čemu bi pripisali takšno uspešnost?
Tekmovalna baza je majhna. Izstopamo v več športih. To nam priznavajo tisti, ki sledijo športu. Imam kar nekaj prijateljev. Zadnjič mi je Nizozemec govoril, koliko smo Slovenci posebni. Ko je bil pred nekaj leti Aleksander Čeferin izvoljen za predsednika Uefe, mi je dejal: Pa kaj nameravate Slovenci zavzeti ves svet? Očitno imamo željo po športu. Zakaj so v kolesarstvu dobri rezultati, ne vem. Klubi še vedno precej dobro delajo, čeprav zadnja leta delujejo v slabih pogojih. Denarja je vse manj, več je prispevkov staršev za mlade. V mojih časih si dobil vso opremo zastonj, zdaj je tega vse manj. Šport je vse držaji. Negativna selekcija se bo poznala. Preprosto bo lahko treniral le tisti, ki mu bodo starši lahko kupili kolo in opremo. Kar pa ni poceni. Za zdaj še vedno izbrskamo v tej bazi dovolj talenta.

Znana primerjava, ki sem jo povedal že pred leti, še vedno drži: Nizozemec mi je rekel, da se ne morejo primerjati s Francozi, saj imajo dva tisoč licenciranih kolesarjev do 23. leta starosti – od 19 do 22 let. Dejal je, da jih imajo oni le 400. Potem sem ga nekaj časa čudno gledal in mu rekel, da jih imamo mi le 25, od tega so trije do maja že odnehali. Med 20 na vsakih nekaj let vedno najdemo kakšnega. Potem se pa najde kakšen fenomen, kot je Primož Roglič, ki je vse to preskočil.

Kako lahko prav Roglič spremeni trend kolesarstva, da ni treba biti v tem športu že povsem od začetka?
Zadnjih nekaj let se precej govori o tem. Kolesarstvo ni šport, ki bi ga moral začeti trenirati že pri petih letih. Če bi na primer zamudil okno pri plavanju, tenisu in drugih specifičnih športih, težko razviješ določene lastnosti. Pri kolesarstvu, na srečo ali na žalost, ni tako. Lahko prideš pozneje, vendar moraš prej nekaj početi. Moraš aerobno razviti srce in pljuča ter osnovne stvari. Če imaš talent, se lahko pozneje priključiš.

Pa to ni trend zadnjih let. Tony Rominger, ki je bil najhitrejši kolesar v vožnji na uro in zmagovalec Vuelte, je tudi takšen. Še nekaj jih je bilo. On je začel dirkati pri 20 letih. V vojski ga je navdušil kolega. Prej ni počel nič. Je pa res, da je vsak dan hodil s hriba v šolo, saj je živel v švicarskih hribih. Pozimi ni hodil v šolo, poleti pa dve uri. Fizično je bil sposoben. Zdaj imamo v zadnjih letih primer Rogliča in Michaela Woodsa, ki je prišel iz gorskega teka. Potem je tudi mladi Belgijec Remco Evenepoel, ki je bil prej nogometaš. A je res, da je bil njegov oče kolesar, kar pomeni, da se je s kolesom vozil. Za svoja leta je bil vrhunski nogometaš, a se je odločil za kolesarstvo. Ni nemogoče.

"Roglič je sposoben zmagati tritedensko dirko." Foto: Reuters Kako gledate fenomen Rogliča, da je prišel iz športa, v katerem je kolesarstvo pravzaprav prepovedano?
Lahko smo veseli, da ga imamo in da je končno našel pravi šport (smeh, op. a.). Precej dober je bil že v skokih, vendar je očitno v kolesarstvu lahko še boljši. Tu ni druge filozofije. Prišel je, našel je talent v sebi in ga znal izkoristi. Prednost je, da se lahko hitro uči, saj je vendarle zamudil osnovno šolo kolesarstva. Zelo hitro pridobiva. Razume stvari, je učljiv.

Druga stvar je, da ni nasičen kot nekdo, ki se s kolesarstvom ukvarja že od zelo zgodaj. Za Primoža je veliko stvari novih in zanimivih.

Ali po preizkusih vidijo, da je nekdo tako sposoben?
Obstajajo enostavni preizkusi aerobnih sposobnosti. Po mojem mnenju so najbolj zanesljivi na fakulteti za šport. Lahko delaš tudi doma na sobnih kolesih za širšo uporabo, na fakulteti pa imamo konstantne pogoje. Doma z masko tega ne moreš početi, lahko le približno izračunaš. Več kisika kot kolesar porabi, večjo kapaciteto ima. Več vatov kot proizvedeš, večjo zmogljivost imaš. Potem je odvisno še, kako si visok in težak. Zanimivo je, da je to prirojeno. S treningom lahko narediš nekaj korakov naprej. Če nimaš osnove, ti teh nekaj korakov ne pomaga. Težko pridobiš.

Sportal Dobri angel Olimpije z veliko srčno napako #video

Kako ga vidite kot vodjo na tritedenski dirki. Zanj bo prvič izziv, da bo maja kot kapetan prišel na Giro.
To je zelo širok pojem. Tu si moraš ustvariti ugled. Ali ga imaš ali ne. Biti vodja pomeni, da obvladaš vso ekipo, ki ti sledi. To je zapleten fenomen. Oblikovanje skupine, ekipnega duha. Vse to moraš narediti, če želiš biti vodja in osvojiti tritedensko dirko. Da si drugi, tretji, četrti ali peti, je nekoliko lažje, ker le slediš najboljšim. Če želiš zmagati, moraš imeti fizično in psihološko močno ekipo. Prepričati moraš sedem, osem drugih, da delajo stoodstotno le zate. Težko je to. Samo z denarjem tega ne moreš. Moraš imeti v sebi sposobnost biti vodja.

Tadej Pogačar ima po mnenju Hvastije prav tako svetlo prihodnost. LAhko bi bil tudi odličen material za tritedenske dirke. Foto: Vid Ponikvar Z zadnjih posnetkov s priprav z ekipo je bilo videti, da mu bodo sledili …
Za zdaj mu kaže dobro. Roglič je zdaj že na stopnji, če gledamo rezultate, ugled in vse, da bi lahko, vsaj tako je moje mnenje, bolj vplival na oblikovanje ekipe okoli sebe.  Ampak očitno zaupa vodstvu ekipe in verjame ter prepušča to njim. On bi lahko pripeljal že kaj pomočnikov, svojo skupino: ne samo kolesarjev, ampak maserje, mehanike. A se očitno tam dobro počuti. Po tem, kar smo spomladi videli, stvar deluje. Tirreno je suvereno dobil, delovali so vrhunsko. Če bo tako tudi na Giru, se nič ne bojim.

Imamo pa tudi 20-letnega Tadeja Pogačarja, ki naj bi bil prav tako dober material za uspešne nastope na tritedenskih dirkah.
Pogačar ima pred seboj še veliko časa. Precej stvari mora dokazati. Biti mora potrpežljiv. Je pa nedvomen talent – po prirojenih predispozicijah in izjemni inteligenci. Po tem, kako vidi dirko. Njemu je vse jasno. Skoraj nič ga ni treba učiti. Skoraj vse ve. Ima pregled nad dirko. Odlično se zna pozicionirati v skupini. Ne dela napak. Mislim, da lahko veliko doseže.

Še sam je tudi dejal, da mu včasih ni bilo povsem jasno, kako je prišel do kakšnega uspeha.
Imaš ali nimaš. Mislim, da je tudi on material za tritedenske dirke. To se potem pokaže skozi leta. Mladi kolesarji vozijo najdaljšo dirko od 9 do 10 dni. In ne veš, kako telo deluje nato na tritedenskih dirkah. Nima te izkušnje. Ampak na podlagi vsega, kar smo do zdaj videli, ima odlično regeneracijo. Čez noč se spočije. To ni enako pri vseh. Lani na Tour de l'Avenirju, kjer je zmagal, ni bil na nobeni etapi za razred boljši od preostalih, ampak je bil vsak dan z najboljšimi. Zato je na koncu zmagal, ker ni nič izgubil. V tej konkurenci se je dokazal, zdaj se mora še z najboljšimi.

Ali bi lahko Slovenija dočakala, da bi kdo od slovenskih kolesarjev osvojil tritedensko dirko?
Mislim, da ja. Ob Rogliču in Pogačarju imamo kar močan potencial, da lahko upamo ali verjamemo, da nam bo uspelo. Ni lahko. So velike nacije z dolgo zgodovino kolesarstva in več kot 100 letno tradicijo. Francozi že 30 let niso zmagali dirke po Franciji. To je presežek. Z Rogličem in Pogačerjem lahko verjamemo.