Druga kariera
Nedelja, 21. 8. 2022, 18.00
1 leto, 8 mesecev
Druga kariera (273.): Peter Kočjaž
Nekdanji kolesar na poti okrog sveta: Ko v službi daš odpoved, gre zares
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,93
3
Peter Kočjaž, nekdanji kolesar iz vasi Prečna pri Novem mestu, je na dobri četrtini poti z jadrnico okoli sveta.
V 273. zgodbi rubrike Druga kariera gostimo 41-letnega Petra Kočjaža, nekdanjega kolesarja novomeške ekipe Krka-Telekom, serviserja, mehanika in policista, ki s partnerico Natalijo Ogrinc jadra okoli sveta. Plujeta na 12-metrski jadrnici, ki nosi ime po Petrovem sinu Timiju. Za Dolenjcema je že četrtina poti, pred njima pa prostrani Tihi ocean. Kaj je čar življenja na morju in kakšne izzive prinaša?
Peter Kočjaž
Peter Kočjaž iz Prečne pri Novem mestu je človek različnih poklicev in znanj. Bil je policist, strojni tehnik in mehanik, v mladosti pa je deset let kolesaril za novomeško ekipo Krka-Telekom, predhodnico današnje Adrie Mobila. Dirkal je skupaj z Bogdanom Finkom, danes direktorjem dirke Po Sloveniji, Milanom Erženom, direktorjem ekipe Bahrain-Victorious, Gorazdom Štangljem, športnim direktorjem, Boštjanom Mervarjem, enim ključnih mož v kolesarski preobrazbi Primoža Rogliča, in še bi lahko naštevali.
"Kot mladinec sem bil v slovenski mladinski reprezentanci in sem seveda sanjal o tem, da bom kolesar, a večjih uspehov nisem dosegel," se svojih kolesarskih let spominja Kočjaž, ki je kolesarsko pot končal leta 2000 in presedlal med serviserje. "Moja prva dirka v tej novi vlogi je bila etapna Dirka po Bosni. To je bila zadnja dirka Sandija Papeža, kjer je tudi zmagal. Tri leta sem delal tudi za slovensko kolesarsko reprezentanco."
Bil je v spremljevalnem avtu, ko je Andrej Hauptman na svetovnem prvenstvu 2001 v Lizboni osvojil bronasto medaljo na cestni dirki in ko je Jani Brajkovič leta 2004 postal svetovni prvak v kronometru v kategoriji do 23 let.
Njegovo spretnost so prepoznali tudi v tujini. "Bil sem na testiranju pri vrhunski kolesarki ekipi Gerolsteiner, tudi na Giru sem bil nekaj dni z njimi, še celo v njihovem oglasu za vodo sem nastopil, a se potem sam nisem odločil za ponudbo, saj bi to pomenilo preveč odsotnosti od doma. Takrat sem imel 20 let in bil sem premlad za tujino. Nisem še bil pripravljen na to, da grem od doma," pripoveduje Kočjaž. Povsem drugače kot dve desetletji pozneje, ko brez pretiranega strahu pluje mimo čeri nepredvidljivega morja.
S partnerico Natalijo Ogrinc sta se na pot odpravila septembra 2021, cilj pa naj bi dosegla v približno dveh letih in pol.
"Ko v službi daš odpoved, veš, da gre zares," pravi Kočjaž, ki skupaj s partnerico Natalijo Ogrinc jadra okoli sveta.
Kako to, da nekdo iz Prečne v okolici Novega mesta tako strastno sanja o življenju na morju?
Kaj pa vem, od nekdaj sem imel rad morje. Na morju je vsak dan drugačen.
Rad sem se potapljal in vse to zdaj počne tudi moj osemletni sin, ki je več pod vodo kot nad njo.
Sicer pa sem od nekdaj imel tri želje, da bi imel jadrnico, da bi se potapljal in da bi imel motor, in do zdaj sem vse to na neki način tudi uresničil. Prvo jadrnico sem si kupil s posojilom, tečaj za potapljača in motor pa sem opravil v obdobju, ko sem se v Tacnu izobraževal za policista.
Po obdobju, ki sem ga preživel v kolesarstvu, najprej deset let kot kolesar v novomeški Krki Telekomu in nato kot serviser v isti ekipi ter slovenski kolesarski reprezentanci, sem šel v policijo. Najprej za dve leti v šolo v Tacen, nato sem nekaj let delal kot policist, a sem hitro ugotovil, da to delo ni zame.
Kljub temu ničesar ne obžalujem. Med šolanjem v Tacnu sem lahko opravil potapljaški tečaj, izkoristil pa sem tudi popust pri ceni za izpit za motor. V Novem mestu sem najprej opravil začetni tečaj za potapljača, istega leta pa sem si kupil tudi prvo jadrnico.
"Od nekdaj sem imel tri želje, da bi imel jadrnico, da bi se potapljal in da bi imel motor, in do zdaj sem vse to na neki način tudi uresničil. Prvo jadrnico sem si kupil s posojilom, tečaj za potapljača in motor pa sem naredil v obdobju, ko sem se v Tacnu izobraževal za policista."
Vem, da je splošno mnenje, da si jadrnice lahko privoščijo samo bogataši, a ni povsem tako. Ko sem videl, da jo je mogoče kupiti po normalni ceni, sem najel posojilo in jo kupil. Za osemmetrsko jadrnico sem leta 2009 odštel 8.800 evrov. Očistil sem jo in uredil.
Zanimivo je, da takrat sploh še nisem imel izpita. Tako sem moral najprej opraviti izpit za čoln, da sem sploh lahko izplul. Bil sem lastnik jadrnice, a sploh še nisem smel pluti (smeh, op. p.).
Moja prva plovba je bila iz Portoroža do Crikvenice. Še danes se spomnim, da je pihal jugo, jaz pa sem bil brez vsakršnih izkušenj. Res je bilo pestro. Jadranje mi je hitro zlezlo pod kožo in od takrat sem mislil samo še na jadranje, živel samo zanj. Že v petek sem po službi hitel na morje in se v nedeljo vračal nazaj.
Vse več časa sem preživljal na morju, tudi po 150 dni na leto. Začel sem spremljati forume s tovrstno tematiko, prebirati knjige, gledati posnetke na YouTubu. Jadranje me je povsem fasciniralo. Pozneje sem odprl svoj jadralni klub Krka.
Kaj je čar življenja na morju?
Kaj vas je tako vabilo na morje?
Želel sem se čim več naučiti. Želel sem prepluti Jadran, z Natalijo sva dvakrat plula do Grčije. Vse bolj pa sem razmišljal tudi o potovanju okrog sveta. Dolga leta so bile to samo besede …
Kdaj je ideja meso postala?
Pred tremi leti. Resno je postalo, ko sva v službi dala odpoved. Takrat sem delal v Krki, Natalija pa v optiki. Ko daš odpoved, ni več poti nazaj.
To je bilo v obdobju pred epidemijo, ta nama je potem povzročila kar precej težav, saj zaradi zaprtih meja nisva mogla do jadrnice. Ko pa greš okrog sveta, to zahteva ogromno priprav in priprave jadrnice.
Na pot sva se odpravila 4. septembra 2021. Želel sem počakati, da gre sin v šolo.
Jadrnica je bila sicer pripravljena, ne pa tako, kot bi to bilo optimalno in kot sem si zamislil. Vse je šlo časovno zelo na tesno, a če sva že dala odpoved v službi, potem sva želela svoje cilje tudi uresničiti.
Preračunala sva, kdaj je najboljše obdobje za prečkanje Atlantika. Ko je sezona hurikanov, kot je na primer zdaj, tam nimaš kaj početi.
Natalija se mi je zaradi službe pridružila pozneje, na Kanarskih otokih, pred tem pa je z mano jadrala oceanografija Daniela Turk, Novomeščanka, ki sicer živi v Kanadi in je med drugim več let delala za Naso. Med plovbo je zbirala vzorce planktona in nanoplastike iz morskih voda za svoje raziskave.
"Od nekdaj sem imel rad morje. Na morju je vsak dan drugačen."
Peter in Natalija poskušata biti med plovbo čim bolj samooskrbna. Na jadrnici imata med drugim tudi šest solarnih panelov in vetrni generator za električno energijo ter tako imenovani watermaker, napravo, ki slano vodo pretvarja v sladko.
Na jadrnici imata tudi potapljaško opremo s kompresorjem, poseben reševalni splav z zalogami hrane, vode in opremo za reševanje.
Če se vrnemo v obdobje pred začetkom projekta jadranja okrog sveta ... Kaj vse ste počeli do te točke življenja? Vaša življenjska pot je precej razgibana.
Po koncu kolesarske kariere sem bil najprej policist, nato sem sedem let delal v razvoju v podjetju Trimo Trebnje, kjer sem razvijal nove produkte, prijavil sem tudi dve inovaciji, ukvarjal sem se s 3D-modeliranjem ….
Vmes ste pri 33 letih zboleli še za rakom na modih …
Da, takrat so mi v obdobju bolniškega dopusta prekinili delovno razmerje. Kar zadeva bolezen, so me sprva samo operirali, češ, da obstaja 99,9 odstotka možnosti, da bo vse v redu, nisem pa imel kemoterapij.
Žal so zdravniki čez pol leta ugotovili, da se je rak razširil na trebušne bezgavke, tako kot pri Lanceu Armstrongu, zato sem potreboval tri cikle agresivne kemoterapije.
"Natalijo sem poznal že prej, bolje pa sva se spoznala na jadranjih, ki sem jih organiziral konec leta 2017. Skupaj smo hodili jadrat in počasi sva ugotovila, da nama medsebojna družba ustreza, počasi pa je med nama zorela tudi ideja o potovanju okrog sveta."
Ljudje, ki preživijo težko bolezen, pogosto poročajo o spremenjenem dojemanju sveta. Ste tudi sami na glavne stvari v življenju začeli gledati drugače?
Niti ne, z boleznijo se niti nisem obremenjeval, je pa res, da poskušam svoje življenje čim bolj izkoristiti.
Z nekdanjo ženo sva v tistem obdobju pričakovala sina, zato sem bolj razmišljal o tem. Zanimivo je, da se je sin Tim – jadrnica, s katero plujeva okrog sveta, nosi njegovo ime, Timy – rodil dan po moji zadnji kemoterapiji, zato rad rečem, da sva se rodila na isti dan.
Spomnim se tudi, da me je kolega po prvi kemoterapiji, ko sem izgubil vse lase in mi je bilo grozno slabo, odpeljal na jadrnico in da sem tam povsem oživel. Razmišljal sem samo o tem, da bom spet jadral.
Notranjost 12-metrske jadrnice Timy, proizvajalca Jeanneau, model Sun Fast 39. Jadrnica je bila leta 1991 izdelana v Franciji.
Kdaj ste začeli resno razmišljati o potovanju okrog sveta?
Ko sem kupil drugo jadrnico, Timy je moja tretja, sem počasi o tem začel govoriti tudi na glas. A za kaj takega potrebuješ sredstva, izkušnje in družbo. Sam se na tako pot ne bi odpravil.
Potem so se vam s srečanjem z Natalijo zvezde poravnale?
Res je. Natalijo sem poznal že prej, bolje pa sva se spoznala na jadranjih, ki sem jih organiziral konec leta 2017. Skupaj smo hodili jadrat in kmalu sva ugotovila, da nama medsebojna družba ustreza, počasi pa je med nama zorela tudi ideja o potovanju okrog sveta.
Trenutno sta v Sloveniji oziroma vi na Hrvaškem, kjer delate kot skiper. Sta že od začetka imela v načrtu, da se vračata v Slovenijo in vse trase ne opravita v enem zamahu?
Da, tudi Miran Tepeš, ki je kar trikrat obplul svet, in Jasmin Čaušević sta plula po etapah in enako sva se odločila tudi midva.
Predvsem zaradi mojega sina, da se vidiva tudi v živo, ne samo po videopovezavi, kot to počneva takrat, ko sem na morju.
Tudi zato bo najino potovanje precej krajše, kot bi sicer želela. Lahko bi si vzela pet, deset let, vmes poiskala zaposlitev v tujini in tako naprej, tako pa si želiva pot opraviti čim prej.
Običajno taka pot traja okrog dve leti. Midva računava, da nama bo uspelo v dveh letih in nekaj mesecih.
"Pot nadaljujeva 5. septembra. Najprej potujeva do Pariza, nato pa do Martinika v Karibskem otočju, kjer naju čaka jadrnica."
Trenutno bi morala biti nekje na Tihem oceanu, a ker sva imela težave z jadrnico, se je vse skupaj nekoliko zavleklo. Domov sva se nameravala vrniti februarja, ko so šolske počitnice, a sva zaradi težav z jadrnico morala ostati na Karibih, kar po eni strani ni bilo tako slabo, saj sva imela več časa za raziskovanje Karibov in za to, da ustrezno urediva jadrnico.
Glede na to, da smo sredi sezone hurikanov, tako ali tako ne bi mogla na Tihi ocean, zato sva se odločila, da se za tri mesece vrneva v Slovenijo. Vmes poskušam čim več časa preživeti s sinom, našla pa sva si tudi zaposlitev, sam delam kot skiper, tako da bi zbrala nekaj sredstev za stroške na jadranju.
Pot nadaljujeva 5. septembra. Najprej potujeva do Pariza, nato pa do Martinika v Karibskem otočju, kjer naju čaka jadrnica.
Med plovbo se lahko zgodi marsikaj. Kakšne varnostne mehanizme imata na barki, če se znajdeta v težavah?
Če bi se najina jadrnica začela potapljati, potem bi se umaknila na varnostni splav za oceansko plovbo, v katerem je vse, kar potrebuješ za preživetje, od vode in hrane, tablet proti slabosti, pribora za šivanje, lijaka za vodo, strehe in podobno.
V primeru težav bi lahko uporabila tudi satelitski telefon in bojo EPIRB, ki se sproži ob stiku z vodo ali jo sprožiš ročno ter pomeni klic v sili. Pri nakupu varnostnih instrumentov nisva varčevala, saj se zavedava, kako pomembni so lahko.
Plovba čez Atlantik:
Kaj pomeni največji strošek na vajini poti?
Največji strošek so hrana in prijave ob vstopu v posamezne države zunaj Evropske unije.
Prej o tem sploh nisva razmišljala, mislila sva, da bodo glavni stroški gorivo, hrana in razna zavarovanja, pa ni tako. Do zdaj sva namreč v slabem letu dni porabila le za dober avtomobilski rezervoar in pol nafte, hrano kupujeva tam, kjer je najcenejša.
Nekateri otoki – vsak otok je svoja država in se je za vstop treba prijaviti – so tako dragi, da sva se jim raje izognila.
Za vstop na Galapaško otočje je treba odšteti 2.500 dolarjev, zato se tam ne bova ustavljala. To je predrago. Za Panamski prekop je na primer treba odšteti 1.500 dolarjev in podobno.
Stroški seveda hitro narastejo tudi, kadar se zgodijo razne okvare, te poskušam urediti sam, ali kraje. Že na začetku poti so nama na Kanarskih otokih ukradli nov gumenjak, ki ga nujno potrebujeva za dostop do obale.
"Največji strošek predstavlja hrana in prijave ob vstopu v posamezne države zunaj Evropske unije."
Vas je kdaj mikalo, da bi se udeležili kakšnega jadralskega tekmovanja?
Da, razmišljal sem o tem. Želel sem postati prvi in edini Slovenec, ki bi nastopil na regati Vandee Globe okrog sveta, a so stroški, povezani z njo, zame preprosto previsoki. Jadralci tam jadrajo z večmilijonskimi barkami, zato pustimo času čas.
Kako bosta poskušala svojo izkušnjo unovčiti? Predvidevam, da je uspešno opravljen projekt plovbe okrog sveta odlična referenca za skiperja.
Res je, ljudje iščejo skiperje z izkušnjami in sam za zdaj nisem imel nobenih težav z iskanjem dela.
Kar zadeva najine ideje za prihodnost, pa si želiva kupiti katamaran, ki sva ga našla na Karibih, kjer se prodaja po zelo ugodni ceni.
Katamarani so zelo priljubljeni, najem pa je precej drag.
To je tudi razlog, da sva trenutno v fazi prodaje jadrnice. Če bi jo uspela prodati, bi lahko kupila katamaran in pot nadaljevala z njim.
Na katamaranu je trikrat več prostora kot na jadrnici enake dolžine, več je kabin, kar pomeni, da bi na njej lahko imela goste. Katamaran bi lahko tudi tržila in zunaj sezone organizirala šole jadranja in podobno.
Bomo videli, kako se bo izšlo, vsekakor pa razmišljava o tem, da bi ostala v teh vodah. V času epidemije koronavirusa je zanimanje za navtiko močno naraslo, zato je v tej branži veliko priložnosti.
Kočjaž ima na jadrnici ogromno foto in videoopreme.
Dogajanje med plovbo vestno fotografiram in snemam, tudi z dronom in go-pro kamerama, tako da vsak petek okoli 16. ure objavim vlog, če imava dostop do interneta, fotografije in videe sproti objavljava tudi na družbenih omrežjih, vso zgodbo pa bova poskušala predstaviti tudi v knjigi. Tudi zato, da bo sin imel spomin na moje potovanje, da lahko spremlja, kaj oči počne in doživlja.
Še kdaj sedete na kolo?
Ne, ker sem stalno na morju. Kar zadeva šport, tečem. Za kolo potrebuješ preveč časa.
Je lepše jadrati kot goniti kolo?
Je, je bilo pa nekoč lepo tudi na kolesu. Še vedno rad spremljam kolesarstvo …
Preberite še:
3