Kar 42 let je bil lastnik državnega rekorda: "Mislil sem, da ga bo kdo že prej popravil"

Rok Kopitar, danes 63-letni Celjan, kar 42 let lastnik državnega rekorda na 400 m z ovirami (49,11), je dvakrat nastopil na olimpijskih igrah. Prvič zelo uspešno, drugič pa bi na svoj nastop najraje pozabil.

Prvi nastop se navezuje na leto 1980, ko je na olimpijskih igrah v Moskvi v teku na 400 m z ovirami osvojil 5. mesto, kar je bil eden najvidnejših uspehov slovenske atletike v času nekdanje skupne države, a je sam, in ni bil edini, ciljal še višje, na olimpijsko medaljo.

Če bi na igrah ponovil tek v času svojega osebnega rekorda (49,11), ki ga je na mitingu v Mariboru postavil mesec dni pred olimpijskimi igrami, bi mu okoli vratu obesili celo bronasto odličje. Res je, da na igrah zaradi bojkota ni bilo ameriških atletov, tudi najboljšega Edwina Mosesa in še nekaterih drugih, a medalja je medalja in tej se ne gleda v zobe oz. z leti vedno manj.

Kmalu po olimpijskih igrah so ga začele pestiti poškodbe Ahilove tetive in počasi je začel izgubljati stik s konkurenco. Tako je moral leta 1984 zaradi poškodbe izpustiti olimpijske igre v Los Angelesu, ki bi morale biti vrhunec njegove kariere, leta 1988 pa je v Seulu v Južni Koreji v posamičnem teku na 400 m z ovirami izpadel že v predtekmovanju. V isti disciplini je bil leta 1979 prvak Mediterana. Kariero je zaključil leta 1990 in se iz športa umaknil. 

Matic Ian Guček je v začetku avgusta na svetovnem mladinskem prvenstvu v Caliju v Kolumbiji popravil 42 let star rekord Roka Kopitarja v teku na 400 m z ovirami. Nova slovenska rekordna znamka zdaj znaša 48,91 sekunde. Foto: Damjan Šparovec

Pred tednom dni smo po dolgem času spet slišali vaše ime in to večkrat. Kako ste sami sprejeli novico, da se je našel nekdo, ki je podrl vaš rekord v teku na 400 m z ovirami, ki se je obdržal več kot štiri desetletja?

Bil sem navdušen. Rekordi so namenjeni temu, da se rušijo, da se popravljajo. Sem pa pričakoval, da se bo to zgodilo že prej.

Računal sem, da bo moj rekord iz leta 1980 podrl že Miro Kocuvan mlajši, a so ga tako kot mene ustavile poškodbe. Žal je tako.

Sicer pa Matica poznam, tudi on je Celjan. In zanimivo je tudi to, da ga trenira isti trener, kot je treniral mene. To je Miro Kocuvan, ki ima danes že častitljivih 75 let. Miro je super, je pa super tudi, če imaš talente, ki jim ni težko garati za uspeh.

Tek na 400 m z ovirami je težak in tehničen šport. Zahteva kompletnega atleta, o rezultatu pa odločajo hitrost, moč in vzdržljivost.

Nova rekordna znamka zdaj znaša 48,91 sekunde. Vas je presenetila?

Ne, vedel sem, da  bo Matic postavil rekord, le pričakoval sem, da se bo to zgodilo prihodnje leto. Pri njem je poleg tega, da je velik talent, zelo pomembno tudi to, da pri preskakovanju ovir uporablja obe nogi, medtem ko sem sam uporabljal samo eno, kar je naporno, poleg tega sem med ovirami moral delati res dolge korake. 

Sportal Izjemen nastop mladega Slovenca: izboljšal 42 let star državni rekord

Zakaj se vam zdi, da je tako dolgo trajalo, da se je našel nekdo, ki je 400 m z ovirami pretekel hitreje kot vi?

Ne vem, je pa po eni strani to žalostno. Kot sem že dejal, rekordi so zato, da se popravljajo, in res ne vem, zakaj je tako dolgo trajalo. Pričakoval bi, da se to dogajalo vsakih pet, deset let, 42 let pa je res kar veliko.

Se še spomnite dneva, ko ste postavili rekord?

Seveda. Zgodilo se je na mitingu v Mariboru, malo pred olimpijskimi igrami v Moskvi.

Sicer pa mislim, da sem bil v karieri sposoben doseči precej več, kot sem, če me le ne bi ustavile poškodbe. Imel sem težave z Ahilovo tetivo na obeh nogah, kar me je zelo zgodaj ustavilo.

Tako sem vrhunec kariere nehote doživel že pri 21 letih, kar je zanimivo, saj smo vsi pričakovali, da bodo olimpijske igre v Moskvi zame samo nabiranje izkušenj, vrhunec pa naj bi bile naslednje igre leta 1984 v Los Angelesu.

V Moskvi so vsi poudarjali, naj se na olimpijske igre podam brez obremenitev in pričakovanj, na koncu pa se je izkazalo, da bo peto mesto na olimpijskih igrah moj največji uspeh.

Dejstvo je, da so najboljša leta za tek na 400 m ovire okoli 27., 28. leta. Vem tudi, da to ni bil moj vrhunec oziroma potencial. Žal se mi ni izšlo. Srčno upam, da bo Matičeva pot drugačna, da mu bo uspelo in da bo še naprej popravljal rekorde.

Če bi tekmovali v današnjem času, bi bilo tudi glede poškodb oz. saniranja teh verjetno precej drugače.

Drži. Sam sem zaradi težav z Ahilovo tetivo prestal dve operaciji, v Beogradu in Helsinkih pri najboljših zdravnikih za tovrstne poškodbe, a ni kaj dosti pomagalo. Tudi oprema je bila v našem obdobju precej slabša od današnje, da o metodah treninga in prehrani sploh ne govorim. Včasih se je treniralo s poudarkom na količini, danes pa na kakovosti.

Tudi pomembnost počitka se najbrž ni poudarjala?

Ne, res je. Če sem počival, sem imel slabo vest.

Ste se lahko posvečali zgolj športu, ali ste šport morali kombinirati s službo?

Da, lahko sem se posvečal samo športu, saj smo imeli posebne štipendije, vendar ni šlo za velike vsote denarja. Omogočili so nam tudi priprave v tujini, hodili smo na primer na višinske priprave v Mehiko, Avstralijo, vsako zimo smo trenirali na Cipru. Glede pogojev nimam nobenih pripomb.

Saj pravim, zdelale so me poškodbe. Težave so se mi začele pojavljati leta 1980. Potem sem malo treniral, nato nisem več mogel in podobno, in potem to ni več to. Pri vrhunskem športu pa je tako, da če ne treniraš konstantno, ni nič. Konkurenca te prehiti.

Moj cilj je sicer bil evropsko prvenstvo leta 1982  ter olimpijske igre v Los Angelesu leta 1984, kamor pa potem sploh nisem odpotoval. Naslednjih olimpijskih iger sem se udeležil šele leta 1988 v Seulu v Južni Koreji, a se nisem preveč izkazal. Izpadel sem že v kvalifikacijah.

So spomini na igre v Moskvi še vedno živi? Menda so organizatorji pripravili tak spektakel, da ste športniki imeli občutek, da ste v Indiji Koromandiji?

Res je, super je bilo. Ko smo se pogovarjali z domačini, so rekli, da prvič vidijo sadni jogurt in banane. Govorilo se je tudi, da so vse lopove in prostitutke umaknili iz mesta, da bi ustvarili boljši vtis. Spomnim se tudi, da si lahko z olimpijsko akreditacijo ustavil katerikoli taksi, ki te je brezplačno vozil po Moskvi. Lepi spomini.

Ste pred olimpijskim nastopom imeli veliko tremo? Prve olimpijske igre so le prve. 

Da. Vsi so računali na medaljo, vključno z mano, a so vsi tudi poudarjali, da so te igre zame le odskočna deska za naprej, da moj čas šele prihaja, ker sem še mlad, in naj se ne obremenjujem. A sem vseeno se. Ni se izšlo tako, kot sem si mislil.

Kopitar je največji uspeh kariere − 5. mesto − dosegel na olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980, pa čeprav je bil prepričan, da bo vrhunec dočakal šele štiri leta pozneje, na olimpijskih igrah v Los Angelesu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Že pred olimpijskimi igrami sem imel težave. Na pripravah v Romuniji sem si približno deset dni pred nastopom zvil gleženj, kar ni preveč dobro vplivalo na moj nastop. Skratka, res se ni izšlo po pričakovanjih.

Na koncu sem zasedel peto mesto, kar ni slabo, a z izenačitvijo osebnega rekorda bi lahko bil celo tretji.

Res je tudi, da v Moskvi zaradi bojkota ni bilo Američanov, so pa zato tam bili močni atleti iz afriških držav in Vzhodne Nemčije. Še posebej slednji so bili pogosto pod vprašajem zaradi uporabe dopinga, a takrat še ni bilo tako temeljitih nadzorov, kot so danes, da bi jim to lahko dokazali.

Dopinške nadzore so takrat izvajali samo na tekmovanjih, pa še tega ne vem, ali vedno, v preostalem delu sezone pa sploh ne. Tako da je tu še eno vprašanje, kaj bi lahko bilo.

Ste tudi sami od sebe veliko pričakovali?

Kaj pa vem, zdi se mi, da nisem dal vsega od sebe. Ravno zato, ker so mi vsi govorili, da je to samo nabiranje izkušenj, češ da bom vrhunec dosegel pozneje. Žal se je izkazalo, da se to ne bo zgodilo.

Ste bili zelo razočarani? Ali ste tudi vi mislili, da je pred vami še ogromno priložnosti?

Da, bil sem razočaran. Najraje bi tekel še enkrat.

Je bilo peto mesto na olimpijskih igrah v nekdanji Jugoslaviji kakorkoli cenjeno?

Moje peto mesto je bilo takrat najboljša atletska uvrstitev za Jugoslavijo, peti pa je bil tudi plavalec Borut Petrič (na 1.500 m prosto, op. a.). Ne bi pa rekel, da je moja uvrstitev kaj posebno odmevala, z medaljo bi bilo seveda drugače. Ni bilo tako, kot je danes.

Sem pa si takrat mislil, da moj čas šele prihaja. Verjamem, da sem bil sposoben teči rezultat 48,40, 48,50. O tem sem stoodstotno prepričan. 

Norvežan Karsten Warholm je lastnik svetovnega rekorda v teku na 400 m z ovirami. Rekorden čas 45,94 sekunde je odtekel v finalu olimpijskih iger v Tokiu. Foto: Reuters

Kako ste sploh pristali v atletiki?

Prihajam iz športne družine, oba starša sta bila atleta. Odraščal sem v času, ko ni bilo mobilnih telefonov in smo otroci ves prosti čas preživljali v naravi in športu. Tekmoval sem tudi v smučanju − še danes rad smučam −, igral sem tudi nogomet in rokomet …  

Z atletiko sem se začel ukvarjati nekje pri 14., 15. letih. Trenerji so videli, da sem hiter, in so me usmerili v tek.

Tekel sem več disciplin, za Kladivar sem nastopal v skoraj vseh tekaških disciplinah, na 100 m, 110 m z ovirami, štafeto, 200 m, 400 m z ovirami in … Skratka, tekmoval sem v sedmeroboju. Tudi to je danes drugače, tekmovalci so bolj specializirani za posamezno disciplino, medtem ko smo včasih tekmovali v vseh. Lahko bi rekel, da so me izkoriščali. Verjamem, da je tudi to razlog za moje težave s poškodbami. Vsega je bilo preveč.

Kako se počutite danes? Je šport pustil kaj posledic?

Ne, k sreči ne, tudi tetivi me ne mučita več.

Kako ste lahko kot športnik s treningi in tekmami združevali šolo? Ste se lahko izobraževali ob športu?

Da, končal sem višjo ekonomsko šolo v Mariboru, pozneje sem se vpisal še na visoko, a je nisem dokončal.

Ste imeli kdaj  željo, da bi delovali kot trener?

Ne, nikoli.

Se vam je šport zameril?

Ne, kje pa. Šport imam še vedno zelo rad in spremljam vsa tekmovanja, seveda najbolj atletiko. Po koncu kariere leta 1990 sem najprej 14 let delal v Cetisu Celje kot ekonomist, potem sem bil nekaj časa na Kladivarju, najprej kot poslovni sekretar nato kot vzdrževalec, letos pa sem šel na čakanje. Do upokojitve imam še dve leti.

Kaj počnete danes?

Pomagam pri priložnostnih delih.

Kopitar verjame, da bo Kristjan Čeh v metu diska prej ali slej postavil nov svetovni rekord. Foto: Bojan Puhek

Kako gledate na prihodnost slovenske atletike? Svetovno prvenstvo ste najbrž spremljali. Koga vidite kot prihodnjo slovensko atletsko zvezdo?

Zagotovo Kristjana Čeha, ki je izjemen talent. Verjamem, da bo nekoč postavil tudi svetovni rekord. Tudi sicer mislim, da je prihodnost slovenske atletike zelo svetla.