Vuelta
Dirka po Španiji
Nedelja, 10. 9. 2023, 4.00
7 mesecev, 3 tedne
Skok v športno preteklost
Najbrž najbolj nora Vuelta v zgodovini, v osrednji vlogi pa španski zvezdnik
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,02
Federico Bahemontes je legenda španskega kolesarstva, ampak na Vuelti leta 1960 se je igral z živci prirediteljev, sotekmovalcev, moštvenih kolegov in navijačev.
Najbolj nora dirka po Španiji se je odvila leta 1960, piše Marcus Pereda v blogu za medij Roleur. V osrednji vlogi na kaotični 15. izvedbi španske pentlje pa je bil nihče drug kot tedanji kolesarski superzvezdnik Federico Bahamontes. Orel iz Toleda je leta 1959 postal prvi Španec, ki je osvojil znameniti francoski Tour, to mu je v domovini prineslo status božanstva in tamkajšnji navijači so zaradi tega tudi lažje spregledali njegovo arogantno obnašanje. A na Vuelti leta 1960 je tudi njih prignal preko meja tolerance. Na škandalozni Vuelti se je z njimi zapletel celo v pretep.
Španska Vuelta je najmlajša in še vedno najslabše organizirana dirka velike trojice. Danes se razlike s francoskim Tourom in italijanskim Girom poznajo le v manjših podrobnostih, saj je Vuelta sploh v zadnjih desetletjih pod vodstvom direktorja Javierja Guilléna močno napredovala in si izborila svoje mesto v elitni druščini tritedenskih dirk, a leta 1960 je bilo drugače. Vuelta je bila tedaj precej divja dirka, bolj kot ne namenjena domačim, španskim kolesarjem. Etape so bile bolj ali manj ravninske, pravih izzivov za svetovne zvezdnike tam ni bilo, prirediteljem pa ni šel na roko niti neugoden aprilski termin. Pa tudi Španija pod vodstvom diktatorja Francisca Franca ni bila ravno najbolj ugledna evropska država.
Arogantni zvezdnik s številnimi sovražniki
Tudi zato je bil leta 1960, ko je bila na sporedu šele 15. izvedba največje španske kolesarske dirke, frankistični režim toliko bolj vesel, da je udeležbo na dirki potrdil Federico Bahamontes, tedaj zaradi senzacionalne zmage na Touru leto poprej, brez konkurence največji zvezdnik španskega kolesarstva. In tega se je nadvse dobro zavedal tudi on. Arogantni Bahamontes med kolesarji ni imel veliko prijateljev, piše Pereda. Orel iz Toleda je prestopil v moštvo Faema za takrat astronomsko plačo 800 tisoč pezet. Direktor ekipe je bil nekdanji kolesar Bernardo Ruiz, ki je Bahemontesa naravnost sovražil in sta se v preteklosti tudi že stepla. Zvezdnika so sovražili tudi preostali člani ekipe, edini, ki je javno povedal, da se s primadono še kar dobro razume, Miguel Pacheco, je bil prav zato celo izgnan iz ekipe.
15. Vuelta se je sprevrgla v pravo farso, predvsem po zaslugi največjega španskega zvezdnika.
Bahamontes je brez sramu uveljavljal svojo voljo in grozil, da na Vuelti ne bo dirkal, če mu v ekipi ne zagotovijo kapetanske vloge. Vodstvo ekipe ob pritiskih političnega vrha seveda ni imelo druge možnosti, kot da se podredi, a že prvi dan dirke so se pokazale prve težave. Vuleta 1960 se je začela z nenavadnim ekipnim kronometrom na velodromu. Vsaka ekipa je morala odpeljati 18 krogov, nato dirkališče prepustila naslednji. Dolgo in dolgočasno dirkanje je že takoj načelo živce navijačev. Kolesarji Faeme so se kronometra lotili živčno, v ekipi je prišlo do padca in na tleh se je znašel tudi Bahamontes. S poškodovano roko – izgubil je celo noht na enem od prstov - je po preizkušnji stopil pred novinarje in povedal, da padec ni bil naključen. "Že njegovi tekmeci so bili osupli, kaj šele moštveni kolegi," piše Pereda.
Kaotično dirkanje brez repa in glave
V naslednjih etapah je sledilo nadvse kaotično dirkanje, Bahamontes je soliral, se zaganjal v dolge in nesmiselne napade, kolegi iz Faeme ga niso niti razumeli, kaj šele, da bi mu poskušali pomagati. Z velikim razlikami so zmagovali neznani kolesarji, nekaj redkih zvezdnikov z Bahamontesom na čelu pa se ni pretirano izkazalo. V osmi etapi so na cilj v Zaragozo tekmovalci prišli šele ob 21.30. V soju luči spremljevalnih vozil so ležerno prikolesarili na nogometni stadion La Romareda, kjer jih je z žvižgi pričakalo 30 tisoč navijačev. Tudi prirediteljem je bilo dovolj in kolesarjem niso želeli izplačati nagrad.
Tedaj se je pravi kaos šele začel. Bahamontes in še nekaj užaljenih primadon je v nadaljevanju dirke kolesarilo protestno počasi, redno so zamujali časovne zapore in prireditelje silili, da so spreminjali pravila. Pasivno dirkanje so navijači označili za nedopustno aroganco in popolno nespoštovanje ter postajali vse bolj bojeviti. Kolesarji so bili deležni vse pogostejših žaljivk, takratni direktor dirke Luís Bergarecheje postajal vse bolj obupan, razlike v skupnem seštevku pa so se merile v urah. Bahamontes je sicer dobil 211 kilometrov dolgo 13. etapo, a le s petimi minutami prednosti. Želel si je zmagati z vsaj 30 minutami naskoka in ker mu ni uspelo, je za to okrivil svojo ekipo. V skupnem seštevku je tedaj za vodilnim kolesarjem zaostajal debelih 44 minut. Nezadovoljstvo se je bližalo vrelišču.
V šestnajsti etapi množični pretep
Doseglo ga je v 16. etapi. Tedaj je Bahamontes protestiral zaradi izključitve enega njegovih redkih prijateljev, Julia San Emeteria, in poskušal zaostati za časovno zaporo, prepričan, da si prireditelji junaka Toura pač ne bodo upali izključiti. Pa jim ga niti ni bilo treba, na enem od vzponov v bližini Günesa so z arogantnim španskim zvezdnikom obračunali kar navijači. Bojda so šli z žaljivkami predaleč in Bahamontes se jih je lotil kar s tlačilko. Navijači so se branili z dežniki, letele so tudi pesti in steklenice, izbruhnil je vsesplošni pretep, v katerem pa začuda nihče ni bil resneje poškodovan. Po škandalozni etapi je Bahamontes trdil, da ni udaril nikogar, fotografski dokazi pretepa pa so bili po njegovih interpretacijah "posledica slabih kotov in čistih naključij". Etapo je končal 54 minut za zmagovalcem, se pritoževal nad bolečinami v trebuhu, a tedaj mu ni nihče več verjel.
15. Vuelta se je sprevrgla v popolno farso, Bahamontes je bil izključen pred koncem, dirko je končalo vsega 26 kolesarjev, zmagovalec pa je bil neznani Belgijec Frans De Mulder, rudar, ki je kolesaril vsega pet let.
Leta 2019 je lahko čestital Primožu Rogliču za zmago na Vuelti. Sam je ni osvojil nikoli.
Sčasoma so Bahamontesu španski navijači oprostili dramo z Vuelte leta 1960, umrl je 8. avgusta letos, star 95 let in priznan kot legenda kolesarskega športa. Leta 2013 ga je posebna žirija ob 100. izdaji dirke po Franciji izbrala za najboljšega hribolazca v zgodovini. Med žiranti je bil tedaj med drugimi tudi Francoz Bernard Hinault, petkratni zmagovalec domače pentlje. Nagrado ob nazivu je prejel iz rok tedanjega francoskega predsednika Francoisa Hollanda.
Leta 2019 je lahko čestital tudi slovenskemu asu Primožu Rogliču za njegovo prvo zmago na Vuelti, dirki, ki je bila takrat že ena od največjih in najprestižnejših na svetu.
