Petek, 11. 10. 2024, 4.00
1 mesec
Intervju s kolesarjem in violinistom Maticem Žumrom
Mnogi v Švico hodijo na izlet, slovenski kolesar Matic Žumer ni želel biti med njimi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,54
Matic Žumer (na levi) je bil del osmerice, ki je na svetovnem prvenstvu v Zürichu prispevala svoj delež k zgodovinskemu uspehu slovenskega kolesarstva, mavrični majici svetovnega prvaka, ki jo je osvojil Tadej Pogačar.
"Najbolj mi je v spominu ostalo vzdušje na vzponih po mestnem krogu Züricha. Na najbolj strmem klancu kroga je bilo res neverjetno, ogromno navijačev se je zbralo, bilo je tako glasno, da če bi pet minut stal na mestu, bi verjetno že trpel sluh," se nepozabne nedelje za slovensko kolesarstvo spominja Matic Žumer, 26-letni Ljubljančan, ki je v slovenski kolesarski reprezentanci na svetovnem prvenstvu v Švici, kjer je Tadej Pogačar osvojil naslov svetovnega prvaka in oblekel mavrično majico, nadomestil poškodovanega Mateja Mohoriča. Ljubitelj violine, klavirja ter samouk na kitari se bo v prihodnji sezoni iz Save Kranj preselil v novomeško Adrio Mobil.
Matic Žumer med pogovorom za Sportal
Matic Žumer, kolesar kranjske Save, ki bo prihodnji mesec dopolnil 27 let, je nepričakovano povabilo selektorja Uroša Murna v oktet slovenske reprezentance, ki je Tadeju Pogačarju pomagala do naslova svetovnega prvaka, dobro izkoristil. "V glavi sem imel le to, da ne smem iti v Švico na izlet," je poudaril v intervjuju za Sportal.Spregovoril je o nepozabnem vzdušju na dirki in sproščenosti v slovenski ekipi, svojih kolesarskih začetkih, ki so bili za današnje čase relativno pozni, in svoji glasbeni poti, ki poleg klavirja in violine vključuje tudi kitaro. Dotaknili smo se tudi realnosti življenja kolesarja v kontinentalni ekipi. "Ko nič ne zaslužiš, s tem da treniraš 20 ur tedensko in se ne moreš lotiti nekega resnega dela, saj ti časovno enostavno ne znese, je lahko kar težko. Tako sem letos razvažal hrano za Wolt, ker sem to lahko delal takrat, ko sem imel čas. Inštruiram tudi matematiko," je povedal Žumer.
Matic, katere zgodbe s svetovnega prvenstva v Zürichu se najraje spomnite, kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Najbolj mi je v spominu ostalo vzdušje na vzponih po mestnem krogu Züricha. Na najbolj strmem klancu kroga je bilo res neverjetno, ogromno navijačev se je zbralo, bilo je tako glasno, da če bi pet minut stal na mestu, bi verjetno že trpel sluh (smeh, op. p.).
Že na dirki Po Sloveniji je noro, ko se pelješ skozi majhne vasice in se ljudje res pripravijo na dirko, opremijo se z baklami, kot da so na nogometni tekmi v Stožicah … noro.
Vsem nam je v spominu ostal predvsem prizor iz cilja, ko ste s preostalimi člani slovenske reprezentance pričakali Tadeja Pogačarja in se skupaj veselili zgodovinske zmage. Kdo se je domislil, da novega svetovnega prvaka pričakate v cilju?
Mislim, da je Luka Mezgec dal pobudo in da smo se tega spomnili kakih pet minut pred koncem dirke, pri čemer smo Tadeja skoraj zamudili. Od avtobusa do cilja nas je ločevalo približno 800 metrov, a smo se komaj prebili skozi nepregledno množico, preskočili smo tudi več ograj … Skratka, tisto je bil res lep trenutek. Tadej je bil izjemno vesel, tudi zahvalil se nam je za pomoč. Nepozaben dan.
Ste zmago dostojno proslavili?
Smo, že na avtobusu, pa pred večerjo in na večerji, kjer smo nazdravili tudi s šampanjcem. Po večerji smo se odpravili v enega od lokalov oz. kavarno v bližini našega hotela, vendar nas je lastnik kmalu odslovil, češ da so taka pravila glede časa obratovanja. Tudi Pogačar ga ni mogel prepričati, da bi lahko ostali še dlje.
Imate tudi kak fizičen spomin na svetovno prvenstvo?
Imam nekaj opreme, tudi podpisane drese. Dan pred dirko smo se nekateri iz ekipe kot največji otroci odpravili do Pogačarja po podpis (smeh, op. p.). Dres, v katerem sem vozil na dirki, startno številko, nogavice in rokavice pa bom dal v okvir. Za spomin.
V slovenski ekipi ste zasedli mesto poškodovanega Mateja Mohoriča, kar je bilo najbrž za vas čisto presenečenje. Kako ste izvedeli za novico?
Da, zame je bilo to popolno presenečenje. Novico sem izvedel v torek, dirka pa je bila v nedeljo. Mislim, da sem si ravno pripravljal zajtrk, ko me je klical Marko Kump, športni direktor ekipe Adria Mobil, in me vprašal, ali je selektor Uroš Murn že bil v stiku z mano. Takoj mi je bilo jasno, za kaj bi mogoče lahko šlo. Razložil mi je, da Mohorič zaradi poškodbe ne more držati za krmilo in da v ekipi potrebujejo zamenjavo. No, nekaj ur pozneje me je potem klical še Murn, mi pojasnil položaj, torej da ima Mohorič zvečer še pregled in da me bo poklical, če ne bo sposoben nastopiti. Ni mi sicer rekel, da sem prva rezerva, ampak da smo vsi slovenski kolesarji iz kontinentalnih ekip rezerve. Dan pozneje, v sredo okoli poldneva, pa sem potem dobil še uradno vabilo in naslednji dan odpotoval v Švico.
Je pa zanimivo, da sem si ravno dva dni pred tem klicem – bilo je v nedeljo, ko sem se po glavni cesti vračal iz Kočevja in vozil s hitrostjo 50 kilometrov na uro – sam pri sebi mislil, da bi takole lahko tudi jaz vlekel glavnino v Zürichu. Seveda pa takrat nikakor nisem resno verjel, da se bo to čez nekaj dni tudi zgodilo.
Sam sem v bistvu do takrat že končal sezono, saj je bila izvedba Dirke po Srbiji, ki bo ta konec tedna in na kateri bom tudi nastopil, še v zraku, sem pa bil vseeno aktiven. Osem dni sem bil brez kolesa, sredi noči sem hodil na Triglav – hotel sem si ogledati sončni vzhod na Triglavu, pa sem se odpravil prezgodaj in se ob 2. uri zjutraj v nalivu znašel na Kredarici (smeh, op. p.) –, tekel sem in podobno. Ampak, ko zdaj pomislim, teden dni pred svetovnim prvenstvom sem spet resno treniral, pa niti ne vem, zakaj. No, k sreči sem.
Ste se zavedali, da je to priložnost, ki jo velja čim bolje izkoristiti?
Da in pri tem nisem čutil prav nobene treme, v glavi sem imel le to, da ne smem iti v Švico na izlet. Po eni strani nihče ni od mene prav veliko pričakoval, tako ali tako so vedeli, da sem član kontinentalne ekipe in da sem vabilo v ekipo dobil tik pred zdajci, po drugi strani pa sem jaz tisti, ki od sebe vedno pričakuje največ. Mislim, da nihče ne bi bil razočaran, niti presenečen, če me na dirki sploh ne bi bilo na spregled …
Tako pa je bilo ravno obratno in ste bili na začetku dirke stalno na spregledu, na čelu dogajanja.
Res je. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, mi je malo žal le to, da nisem vztrajal še dlje. Rečeno mi je bilo, naj ekipo pripeljem do mestnega kroga, če lahko zdržim sto kilometrov, bo super, ampak ko zdaj pomislim, bi morda lahko zdržal še 300 metrov do spusta in potem vlekel še en krog. Ampak zdaj je, kar je. Vsaka šola nekaj stane.
To je bilo vaše prvo svetovno prvenstvo, ste pa bili na evropskem.
Da, leta 2022 sem bil z ekipo na evropskem prvenstvu v Münchnu. Nismo se ravno borili za zmago, je bil pa Luka Mezgec šesti in s tem je bil zadovoljen, mi pa z njim. Zagotovo sem nekaj odnesel s tega prvenstva, vsaj kar zadeva boje za položaj, ki so na takih dirkah izjemno pomembni.
Ste se s fanti iz reprezentance osebno poznali že od prej?
V bistvu niti ne, osebno sem poznal samo Matevža Govekarja in Jako Primožiča, malo tudi Jana Tratnika, ker sva bila na evropskem prvenstvu skupaj v sobi, pa z Luko Mezgecem sva letos na drugi etapi dirke Po Sloveniji spregovorila nekaj besed, ko je pohvalil moj beg v prvi etapi. Tudi z Domnom Novakom sva se malo poznala že od prej, medtem ko se s Pogačarjem in Rogličem osebno nismo poznali. Ampak že po eni uri se mi je zdelo, kot da se poznamo že deset let. Super je bilo.
Kje ste spremljali odločilen napad Pogačarja dobrih sto kilometrov pred ciljem?
Na avtobusu. Z Luko Mezgecem sva po tem, ko sva opravila svoje delo, odšla do ekipnega avtobusa, se oprhala in preoblekla ter sedla pred televizijo. Ko je komentator na Eurosportu napovedal "Now he goes …", sem si mislil, tole pa ne bo dobro. Sicer zdaj razumem, zakaj se je Tadej odločil tako, kot se je, čeprav kot vem, sploh ni načrtoval, da bi šel sam. No, na koncu se je super razpletlo, priznam pa, da sem si najprej mislil, da se ne bo.
Mora pa biti precej noro, da dve uri voziš sam na čelu dirke, brez radijskih povezav in točnih informacij o tem, kaj se dogaja v ozadju, ali ekipa sodeluje ali ne. To mora biti kar velik test za glavo. Je pa res, da če kje, je mestni krog v Zürichu tako vožnjo omogočal.
Ali ima vaš nastop na svetovnem prvenstvu kakršnekoli pozitivne posledice v smislu nove pogodbe? Je kdo stopil v stik z vami in vam ponudil mesto v ekipi?
Že prej sem podpisal enoletno pogodbo z Adrio Mobil, sem pa slišal, da se je zaradi svetovnega prvenstva zame zanimal tudi kdo drug. Ampak pojdimo korak za korakom. Bomo videli, zagotovo mi nastop na prvenstvu ni škodil (smeh, op. p.).
Glasbena žilica
Matic Žumer ima poleg športne močno razvito tudi glasbeno žilico. "Pri petih letih sem začel igrati klavir, ves čas pa sem mamo nagovarjal, da bi igral še violino. Želja se mi je uresničila pri devetih letih. Približno tri, štiri leta sem igral oboje. V glasbi sem res užival, starši me nikoli niso silili," pravi Žumer.
"Šest let sem v glasbeni šoli obiskoval klavir in osem let violino. Z violino sem nadaljeval tudi na Škofijski klasični gimnaziji, kjer sem v tretjem in četrtem letniku igral tudi v godalnem orkestru šole. Sledilo je nekaj let premora, nato pa sem se priključil simfoničnemu orkestru Simfonija 23. Gre za orkester alumnov Škofijske klasične gimnazije, kjer igram še danes in res uživam v tem. Lani smo na primer maja v Cankarjevem domu odigrali celo Carmino Burano in nekaj popevk. Super je bilo, še sam bi šel poslušat, če ne bi igral."
Kaj zaigra, ko želi narediti vtis na ljudi? "Ne vem točno, kaj je z mano narobe, ampak najraje se učim najtežjih stvari. Tako da sem se naučil Madžarsko rapsodijo št. 3 Franza Liszta, znano iz risanke Tom in Jerry. Užitek jo je poslušati in igrati. Zdaj sem si kupil še kitaro in se učim še igranja na kitaro." Zanima ga tudi harmonika, in sicer diatonična harmonika, a to je načrt za prihodnost.
Žumer študira finančno matematiko, vendar si je od študija trenutno vzel premor. "Vsakokrat se težje lotim, vseeno pa upam, da bom študij enkrat končal."
S kolesarstvom ste se začeli ukvarjati dokaj pozno. Kaj vas je spodbudilo?
Res je, kot otrok sem bil bolj zagnan za nogomet, se pa spomnim, da sem nekoč na morju prižgal televizijo v želji, da bi gledal nogomet, karkoli, tudi tretjo češko ligo, samo da je nogomet, a sem na Eurosportu naletel na kolesarsko dirko. Nisem vedel, o kateri dirki je govora. Ko sem prižgal TV ob 14. uri, so predvajali dirko, in ko sem to ponovil ob 17. uri, ni bilo nič drugače. In to vsak dan! Takrat nisem imel pojma, kaj je to Tour de France, je pa bila na televiziji ravno ta dirka. No, potem pa se spomnim, da sem leta 2012 gledal ravno Tour in etapo, v kateri sta bila glavna akterja Chris Froome in Bradley Wiggins. Ne vem, zakaj, ampak takrat me je to začelo zanimati.
S kolesarstvom sem se začel ukvarjati v gimnaziji, pri 15, 16 letih. Imel sem staro gorsko kolo, na katero sem se usedel nekajkrat na leto. Spomnim se, da sem se z njim dvakrat peljal na Krvavec, kar je bil zame takrat izjemen dosežek. Ko so mi gorca ukradli iz bloka, sem si kupil treking kolo – ampak tudi takrat sem se v glavnem vozil samo do šole in nazaj. No, potem pa so mi čez dve leti na Prešernovem trgu ukradli še to kolo in tako sem si v začetku četrtega letnika srednje šole končno kupil specialko – pravzaprav mi jo je kupila mami.
Kmalu sem ugotovil, da na kolesu niti nisem tako slab. Ker sem se kolesarstva želel lotiti resneje, sem na e-naslov Kolesarskega društva Rog poslal elektronsko sporočilo, v katerem sem razložil, da bi rad treniral kolesarstvo. Odgovoril mi je Miro Miškulin, me vprašal po letih, in ker sem bil star že toliko, da sem spadal v kategorijo članov, me je napotil do trenerja Marka Polanca. On je bil tisti, ki mi je pozneje pisal načrt in me treniral. Marko mi je že takrat predlagal, da bi treniral z ekipo Roga, vendar sem predlog zavrnil, ker sem imel relativno slabo kolo in sem bil prepričan, da bom preveč zaostal za ekipo in mi bo zato upadla motivacija.
Tako sem v sezoni 2019, pri 21 letih, začel dirkati na amaterskih dirkah, kjer so večinoma vzponi. Bil sem na primer tretji na Maratonu Alpe in med prvimi tremi tudi na večini vzponov, ki sem jih odvozil …
Po podatkih spletne strani Procyclingstats ste kariero začeli leta 2020 v ekipi Ljubljana Gusto Santic ...
Za leto 2020 sem se najprej dogovarjal s Kolesarskim klubom Kranj, pa je potem to padlo v vodo in sem pristal v ekipi Ljubljana Gusto Santic. Zaradi koronavirusa je bila sezona bolj ali manj brez dirk, nastopil sem samo na obeh dirkah za državno prvenstvo in na Dirki po Poljski in tako nisem mogel kaj dosti pokazati. V sezoni 2021 sem dirkal za KK Bled. Naslednji dve leti sem vozil za MebloJogi Proconcrete, letos za KK Kranj, prihodnje leto pa se selim v KK Adrio Mobile.
Poleg kolesarstva se ukvarjate tudi z drugimi stvarmi. Zanimivo je, da igrate violino. Ali je bilo kolesarstvo za vas nekaj, kar počnete poleg drugih obveznosti, ali je bil vaš fokus usmerjen predvsem v kolesarstvo?
Morda je bilo kolo za zraven bolj na papirju, v glavi pa malo manj. Težko je, da bi bilo kolo postranskega pomena, saj se na dirkah merimo s kolesarji iz razvojnih ekip World Tour, ki se lahko posvečajo samo kolesarstvu in so za to tudi dovolj plačani. Dejstvo je, da se moraš kolesarstva lotiti resno ali pa se ga sploh ne. Razlika med kontinentalnimi ekipami, član katere sem tudi sam, in vsemi drugimi ekipami je vse večja, še posebej od koronskih časov, in vprašanje je, kako se bo to razvijalo v prihodnje.
Kako je s finančnega vidika biti kolesar kontinentalne ekipe? Kaj še počnete, da si zagotovite eksistenco?
Letos se je v Kranju dobro začelo, nato pa je vse padlo v vodo. Ko nič ne zaslužiš, s tem da treniraš 20 ur tedensko in se ne moreš lotiti nekega resnega dela, saj ti časovno enostavno ne znese, je lahko kar težko. Tako sem letos razvažal hrano za Wolt, ker sem to lahko delal takrat, ko sem imel čas. Inštruiram tudi matematiko.
Kako bi ovrednotili letošnjo sezono?
Glede na vse skupaj, glede na pogoje, ki sem jih imel, je bila sezona dobra. Seveda bi si želel še kakšne zmage poleg tiste na dirki v Ivanič gradu, kjer sem prvi v zgodovini zmagal trikrat zapored. Dirkal sem dobro, nekajkrat sem bil blizu zmagi, morda bi lahko dobil kakšno etapo na dirki Beograd–Banjaluka, tako da sem zadovoljen.
Zelo odmeven je bil vaš pobeg v prvi etapi letošnje Dirke po Sloveniji, kjer ste na čelu dirke vozili več kot 200 kilometrov, na koncu pa vas je glavnina ujela nekaj kilometrov pred ciljno črto. Kako se spominjate tega dne?
Pobeg v prvi etapi letošnje Dirke po Sloveniji je bil povsem nepričakovan in nenačrtovan, ampak odličen. Pobral sem dva leteča cilja, glavnina pa me je ujela nekaj kilometrov pred ciljno črto. Res sem se trudil, da bi držal skupino in bi bil tako vsaj en dan tretji v splošni razvrstitvi. Sicer pa me zadnji dve, tri leta ujamejo vedno pozneje, tako da verjamem, da bo napočil dan, ko mi bo uspelo.
Ste si zadali časovnico, kako dolgo boste vztrajali na kolesu?
Ne zares, vztrajal bom tako dolgo, dokler bom opažal napredek in dokler se bo dalo.
Preberite še:
