SiolNET. Sportal Hokej
2,19

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Raimo Summanen

Razmišljujoči Finec na ljubljanski učni poti

2,19

termometer

Na pragu končnice Alpske lige gostimo trenerja moštva HK SŽ Olimpija Raima Summanena. Član finskega hokejskega hrama slavnih, nekdanji hokejist, zadnjega četrt stoletja pa trener se je razgovoril o odraščanju v družbi skakalnega asa Mattija Nykänena in spremljanju njegovega propada, delitvi slačilnice z Waynom Gretzkyjem, Stanleyjevem pokalu, savni, depresivni têmi, zlomljivosti človeka, vseživljenjskem učenju, pa tudi najbolj vznemirljivem delu sezone, ki ga z varovanci v četrtfinalu Alpske lige proti Vipitenu začenja zvečer. 

Nekdanji dolgoletni hokejist, prekaljeni trenerski maček Raimo Summanen od konca januarja trenersko znanje predaja na hokejiste HK SŽ Olimpija, ki danes začenjajo četrtfinale Alpske lige proti Vipitenu. Nekdanji dolgoletni hokejist, prekaljeni trenerski maček Raimo Summanen od konca januarja trenersko znanje predaja na hokejiste HK SŽ Olimpija, ki danes začenjajo četrtfinale Alpske lige proti Vipitenu. Foto: Vid Ponikvar

Raimo Summanen je konec januarja v slovensko prestolnico prinesel zvrhano malho igralskih in trenerskih hokejskih izkušenj, obogateno z več ekipnimi lovorikami in individualnimi priznanji. Kot najstnik je sanjal o nastopu v elitni finski ligi, a sanje presegel in leta 1984 z NHL-ovcem Edmonton Oilers, pri katerem so kraljevali Wayne Gretzky, rojak Jari Kurri, Paul Coffey, Mark Messier, osvojil Stanleyjev pokal. Veselil se je naslovov finskega klubskega prvaka, z izbrano vrsto je nastopil na dveh olimpijskih igrah, največji reprezentančni uspeh pa dosegel leta 1995, ko so Finci prvič postali svetovni prvaki. 

Po zlatu se je upokojil in se predal trenerskemu delu. Vrsto let je vztrajal med finsko elito, spoznal krutost Kontinentalne hokejske lige, trenerski podpis pa pustil tudi v najkakovostnejši švicarski in slovaški ligi ter finski reprezentanci, ki jo je leta 2004 na svetovnem pokalu v Torontu popeljal do srebra.

Z zgovornim 59-letnikom, ki je marsikateri odgovor o življenju našel v filozofiji Nassima Taleba, smo se dotaknili številnih tem. Na mnoge se je odzval z razmišljujočimi pogledi, ki temeljijo na starih modrostih ljudi, ki so v življenju nekaj že izkusili. 


59-letnik sledi načelom starejših ljudi, ki so v življenju že nekaj doživeli, in poudarja pomembnost vseživljenjskega učenja. 59-letnik sledi načelom starejših ljudi, ki so v življenju že nekaj doživeli, in poudarja pomembnost vseživljenjskega učenja. Foto: Vid Ponikvar

Smo v precej pestrem športnem tednu, v katerem boste z Olimpijo začeli končnico Alpske lige.
Slišal sem, da vaša mlada nogometna reprezentanca gosti evropsko prvenstvo, da imajo pomembne tekme tudi člani ...

Res je. Poteka pa tudi veliki vsakoletni športni praznik, zaključek sezone v smučarskih poletih v Planici, v kateri je nekoč navduševal vaš rojak, pokojni Matti Nykänen. Oba sta otroštvo preživela v kraju Jyväskylä. Povejte nam iz prve roke, kako velik pečat je pustil v finskem športu.
Oh, Matti. Rojen sem bil leto pred njim, bila sva soseda. Ko sva imela štiri, pet let, sva živela nekje na razdalji dveh kilometrov, praktično v isti soseski. Sprva sva obiskovala isto šolo, pozneje so ga premestili v posebno, saj je znal biti malce divji.

Summanen je odraščal v istem mestu kot pokojni finski skakalni mojster Matti Nykänen. Summanen je odraščal v istem mestu kot pokojni finski skakalni mojster Matti Nykänen. Foto: Guliverimage Vselej je bil zelo suh, majhen fantič, oprijel se ga je vzdevek Matti the Mouse (miš, op. a.), Masa-hiiri. Nekoč je prišel celo na hokejski trening, a res ni imel konstitucije za ta šport, se je pa nato predal skokom. In bil je izjemen, velikan smučarskih skokov.

Veste, tudi sam sem se nekoč preizkusil na skakalnici, a to ni bilo zame. Tam moraš znati preklopiti v glavi. Ko smo ga opazovali na zaletni rampi, smo se spraševali: "Kako, za vraga, si upa?". Sprva smo mislili, da sploh ne občuti strahu, a ko sem se nekoč pogovarjal z njim, je priznal, da ga je bilo še kako strah. Morda si je zato "pomagal" s pijačo, morda je prav strah s seboj prinesel vse klavrne posledice, težave z alkoholom ...

Leta 1984 sta oba nastopila na olimpijskih igrah v Sarajevu. Matti je postal olimpijski prvak in podprvak, Summanen je bil z levi šesti. Leta 1984 sta oba nastopila na olimpijskih igrah v Sarajevu. Matti je postal olimpijski prvak in podprvak, Summanen je bil z levi šesti. Foto: Guliverimage Verjamem, da je nanj močno vplivalo to, da je bil zaradi drobne postave deležen zbadanj, tudi ustrahovanj. To je moralo pustiti globoke rane. Menim, da je v skokih našel zatočišče, v katerem je z uspehi in pogumom pokazal, da je tudi on lahko mož, ne le strahopeten fantiček. Da je tudi on lahko v nečem dober. 

Skupaj sva doživela Sarajevo (olimpijske igre leta 1984, op. a.). Kdo bi si mislil, da bosta dva fanta iz iste soseske, iz majhnega mesta del iste finske odprave na tem velikem tekmovanju, olimpijskih igrah? Eden v skokih, drugi v hokeju. Precej noro. Na tistih olimpijskih igrah je bil uspešen, pa nato še v Calgaryju ... 

Čeprav sem se pozneje preselil v Espoo, sem še naprej spremljal njegovo zgodbo od blizu, seznanjen sem bil z dogajanjem ... Bil je zvezda, a njegovo življenje je bila tragedija. On je lep dokaz, da si lahko v nečem mojster, najboljši na svetu, a hkrati tako šibek v drugih sferah življenja. Žalostno. 

Če pred dobrim letom ne bi udaril covid-19, bi bilo v Planici v teh dneh več deset tisoč gledalcev, a koronavirusna bolezen je življenje močno spremenila. Stvari so se obrnile na glavo, tudi v športu. Kako vi dojemate vse skupaj?
Življenje je pomembnejše od športa, je nad njim. Znova nas je opomnilo, kako hitro in nepredvidljivo se lahko stvari spremenijo. Tudi v športu je podobno. Smo sredi težkega obdobja, pomembno je, da preživimo in da nam nekako uspe kar se da dobro delovati v danih pogojih.

Notranji mir najde v savni. Notranji mir najde v savni. Foto: Vid Ponikvar

Vam je zadnje leto dalo kakšno lekcijo?
Najboljši nauki so zame tisti, ki smo se jih naučili od starih staršev, starejših ljudi, ki so v življenju že nekaj doživeli. Oni poznajo življenje. Res je, da se to spreminja, postaja vse hitrejše, a osnove, temelji ostajajo. Gre za načela, ki bolj kot na teoriji temeljijo na praksi, izkušnjah. Bistveno je, da gremo kljub neugodnim razmeram, v katerih smo se znašli, naprej, poskušamo preživeti. 

Omenili ste hitrejši tempo življenja v zadnjih letih. Se znate ustaviti, sprostiti telo in duha?
Da. Rad hodim in kolesarim. Ukvarjam se tudi z jogo oziroma, bolje rečeno, veliko dam na raztezanje. Včasih sem precej bral, trenutno pa si raje ogledam dober film. Rad imam dobro hrano in seveda savno. 

Nekateri potrebujejo cerkev, drugi naravo, jaz pa savno, saj sem vendarle Finec. Edini klub, v katerega sem včlanjen, je klub savne na Finskem. In veste, kaj mi je tam najbolj všeč? Da so v savni vsi enaki, tam ni razlik, nikoli ni prerekanj, nasprotovanj. Tam se res umirim in odmislim vse.

Veseli me, da se je zdaj tudi v Ljubljani nekaj stvari začelo odpirati in da sem našel svoje mesto za sprostitev.

Kako je z vašo slovenščino? So vas fantje pri Olimpiji naučili kakšne besede?
Pravzaprav ne.

Prav nobene?
No, poznam nekaj odličnih, a lahko si predstavljate, da gre za neprimerne besede. Ta trenutek jih res ne bi rad izgovoril (smeh, op. a.).  Z Olimpijo danes začenjajo četrtfinale Alpske lige proti Vipitenu. Z Olimpijo danes začenjajo četrtfinale Alpske lige proti Vipitenu. Foto: Grega Valančič/Sportida

Potem pa nam zaupajte, kakšen vtis je v teh dveh mesecih na vas naredila Slovenija.
Videl sem res veliko sveta in lahko rečem, da je vam pripadlo kar precej lepot. Tako majhna dežela, pa imate morje, dve uri stran so gore. Tega nima vsak, tudi veliko večje države ne. Včasih se med hojo ali kolesarjenjem v Tivoli sprašujem, ali je vse to sploh resnično. Ljudje so nasmejani, uživajo, se veselo sprehajajo po parku. 

Verjamem, da k temu močno pripomore svetloba. Te nam na Finskem pozimi kronično primanjkuje, vi pa imate skoraj cele dneve sonce. Ljudem, ki na Finskem v zimskih mesecih niso preživeli veliko časa, je težko razložiti, kako grozljiva je tema, kako depresivno je lahko, ko skoraj ves dan ne vidiš svetlobe. To je zagotovo eden od ključnih razlogov za razširjenost alkoholizma in depresije na Finskem. 

Ampak saj veste, da smo po raziskavah menda najsrečnejša država na svetu, kajne? (smeh, op. a.) Upam, da se zavedate, da to ni res. Ne vem, kakšen je namen teh "raziskav". 

Še vedno sem turist v vaši državi, rad bi obiskal več krajev, tudi podeželje, da bi jo spoznal še bolje, izvedel še kaj več o njej.

Finska Novice Finska ostaja najsrečnejša država na svetu

Pred desetletjem je začel prebirati dela filozofa Nassima Taleba. Kot pravi, mu je knjiga Antifragile odprla oči in ga vodila do novih spoznanj o življenju. Pred desetletjem je začel prebirati dela filozofa Nassima Taleba. Kot pravi, mu je knjiga Antifragile odprla oči in ga vodila do novih spoznanj o življenju. Foto: Vid Ponikvar Pravite, da so za vas najboljša načela dedkov, babic, starejših. Ste jim sledili že v mladosti ali je to prišlo z leti?
Če sem iskren, sem se njihovega resničnega pomena bolje zavedel pred desetletjem, ko sem začel prebirati Nassima Taleba. Oči mi je odprla knjiga Antifragile. Verjamem, da ljudje v življenju potrebujemo stresorje. In covid-19 to zagotovo je. Če je vse ravno, povprečno, brez vzponov in padcev, brez ekstremov, lahko postane nevarno.

Zanj je povprečje največji sovražnik človeka. In pogosto smo ocenjeni prav glede na povprečje. Le poglejte na primer naš šport. Govorimo o povprečnem številu točk nekega hokejista, o povprečnem številu golov, ki jih ekipa doseže, prejme na tekmo. Razmišljanje o povprečju je lahko nevarno. Zdi se mi, da včasih ne razumemo pomembnosti ekstremov, tudi majhnih stvari, da je celota pravzaprav sestavljena iz majhnih stvari. 

Zanimivo, a sami ste prav zaradi premajhne vloge pri Edmontonu, kot ste dejali v enem od intervjujev, šampionski NHL-prstan prvič nadeli šele 30 let po osvojitvi Stanleyjevega pokala. Res je, da ste v tisti sezoni odigrali zgolj nekaj tekem za prvake, zato tudi vašega imena niso vgravirali na pokal, a kljub vsemu ste bili del ekipe ...
Ne razumite me narobe, izjemno sem ponosen na ta dosežek Edmontona, a takrat sem resnično odigral le peščico tekem.

Potreboval sem precej časa, da sem spoznal, da za končni uspeh štejejo prav vsi člani, vpeti v klub, organizacijo. In to ne le igralci, pač pa tudi tisti delavci, ki so pogosto v ozadju, ki so skriti javnosti. Do tega sem prišel šele po letih trenerskega dela. 

Sicer pa zmagovanje ni glavna nagrada, v športu je zame najpomembneje, da si vselej s srcem pri stvari, da daješ vse od sebe, da vztrajaš, tudi ko ni lahko. Takrat si zame pravi  zmagovalec. 

Menim, da se iz porazov lahko naučiš veliko več kot iz zmag. A pomembno je, da po porazih ne izgubiš upanja za dlje časa. Lahko ga izgubiš za dan, dva, nato pa se moraš vrniti.

Kdor pravi, da je nezlomljiv, da sem in tja ne izgubi upanja, ne govori resnice. Vsak človek se pod določenimi pogoji lahko zlomi. In to je na neki način blagoslov, saj le tako lahko spoznamo, da supermož, superženska, superheroj, če hočete, ne obstajajo.

"Videl sem res veliko sveta in lahko rečem, da je vam pripadlo kar precej lepot. Tako majhna dežela, pa imate morje, dve uri stran so gore," je navdušen nad Slovenijo. "Videl sem res veliko sveta in lahko rečem, da je vam pripadlo kar precej lepot. Tako majhna dežela, pa imate morje, dve uri stran so gore," je navdušen nad Slovenijo. Foto: Vid Ponikvar

Ste kdaj izgubili upanje za daljše obdobje?
Da, a takrat sem tudi potegnil črto pod igralsko potjo. Ko sem prišel v 30. leta, se mi je zdelo, da ne morem več napredovati, da se ne morem več izboljšati, izgubljati sem začel hitrost, zato sem tudi zelo hitro, pri 32 letih, končal kariero. 

Borilnim športom pravijo martial arts.  Posrečeno. Tudi sam menim, da je šport umetnost.

Takrat sem si rekel - trener je bil Vladimir Juržinov -, da samo zapravljam čas, če ne morem več napredovati v tej umetnosti. In sem končal, brez obžalovanja.

Umetnost v mehurčku? Mnogo nekdanjih športnikov namreč pravi, da so pravo realnost življenja spoznali šele po karieri, saj so bili med njo povsem osredotočeni le na šport. Se strinjate?
Povsem jih razumem. Največja nevarnost je, da si povsem odklopljen od realnosti predolgo časa. Nekaj je to, da pozabiš na realnost med tekmo, saj si osredotočen le na igro, a nato se moraš spet "priklopiti". Najti moraš ravnovesje. Pa saj tudi nekomu zunaj športa, ki je usmerjen zgolj v svojo kariero in vseskozi le gara, ni lahko najti ravnovesja. To pa lahko pripelje do težav. 

Več iz rubrike Sobotni intervju

Slačilnico si je pri Edmontonu delil z Waynom Gretzkyjem. Leta 1984 je bil del ekipe Naftarjev, ki je osvojila Stanleyjev pokal, na katerem zaradi premajhnega števila tekem ni njegovega imena, je pa prejel šampionski prstan. Slačilnico si je pri Edmontonu delil z Waynom Gretzkyjem. Leta 1984 je bil del ekipe Naftarjev, ki je osvojila Stanleyjev pokal, na katerem zaradi premajhnega števila tekem ni njegovega imena, je pa prejel šampionski prstan. Foto: Guliverimage Osvojili ste Stanleyjev pokal, bili svetovni prvak s Finsko, finski klubski prvak, v vitrinah imate številne individualne nagrade ... Na kaj ste najbolj ponosni?
Ne želim izpostaviti zgolj ene stvari. Ponosen sem na celotno hokejsko izkušnjo. Na to, da sem vztrajal, pa čeprav ni bilo vedno lahko. Ko sem začenjal, smo igrali na prostem, nismo imeli pokrite dvorane. Šele pri 18 letih, ko sem prvič zapustil dom in odšel v športno enoto vojske, sem prvič igral v dvorani. Takrat je bil moj cilj, da bi zaigral v najboljši finski ligi.

Pa ste prišli vse do lige NHL, v kateri ste priložnost za igro dobili v petih različnih sezonah, bili soigralec največjega, Wayna Gretzkyja. Kaj lahko poveste o njem? 
Bil je resnično poseben hokejist. Pred nekaj leti sva se znova srečala, imel sem priložnost za pogovor z njim na štiri oči. Po tem pogovoru mi je bilo še bolj jasno, kako strog je bil ta človek do sebe, kako zelo tekmovalen je bil, pod kakšen pritisk se je znal spraviti. 

Res je, da morda ni bil tisti, ki je največ treniral, a ko se je začela tekma, je vedno želel narediti nekaj več. Ne glede na to, kako utrujen je bil, se je od njega pričakovalo, da bo vsak večer nabral kup točk. Veste, to je prekleto težko.

Pa ne le zadetki in podaje, na ledu je skrbel tudi za morda na prvo žogo majhne, nevidne stvari, ki pa so pripeljale do velikih. 

Moral je biti mentalno zelo močan. Ni mu bilo lahko, tudi s tega vidika, da mu je sledila vsa Kanada, ne. Ni imel miru, vseskozi je bil na očeh javnosti.

Kakšna obzorja je odprla liga NHL?
Pred odhodom v Kanado sem igral le doma, bil sem neki finski mulec, tam pa sem začel postajati globalni državljan. Zaradi hokeja sem obiskal precejšen del sveta, morda le Azije ne poznam najbolje.

Predvsem pa sem v Kanadi in ZDA spoznal, da je človek, tudi če je to vodilni mož države, na koncu le človek. Bil sem del različnih prizorov. Na eni strani lahko spoznaš predsednika, na drugi vidiš veliko kriminala. 

Anže Kopitar Sportal Anže Kopitar: Dober občutek, zdaj je lažje zjutraj vstati

Bogata trenerske kariera

Zaupali so mu tudi selektorsko taktirko finske reprezentance, ki je pod njegovim vodstvom leta 2004 v Torontu v finalu svetovnega pokala izgubila s Kanado. Zaupali so mu tudi selektorsko taktirko finske reprezentance, ki je pod njegovim vodstvom leta 2004 v Torontu v finalu svetovnega pokala izgubila s Kanado. Foto: Reuters

Summanen se je po igralski karieri hitro znašel v trenerskih vodah, v katerih je že četrt stoletja. Med drugim je kot glavni trener deloval v elitni finski ligi (HIFK, Jokerit, Blues, Ilves ...) in se kot del trenerskega štaba dvakrat veselil naslova prvaka. Udejstvoval se je v Kontinentalni hokejski ligi, več sezon je v tej vodil Avangard Omsk, z njim nanizal kar 18 zmag, ga popeljal vse do konferenčnega finala. Pot ga je zanesla tudi v švicarsko najkakovostnejšo ligo NLA, bil je skavt NHL-ovca St. Louis Blues.

Zaupali so mu tudi vodenje finske reprezentance, s katero je leta 2004 na svetovnem pokalu v Torontu po hudem finalnem boju z gostitelji Kanadčani osvojil srebro. Leto pred tem je bil izbran za najboljšega finskega trenerja. Pred prihodom v Ljubljano je v sezoni 2018/19 pri Zvolnu skrbel za podmladek in se pridružil tudi članski ekipi.

Kaj bi izpostavili kot vrhunec trenerske kariere?
Morda bi kdo pričakoval, da bom omenjal rezultatske dosežke, pa sem celo bolj ponosen na nekaj drugega. Na to, da z dobrim prijateljem, nekdanjim hitrostnim drsalcem Jannejem Hänninenom, ki je zdaj predsednik finske zveze za hitrostno drsanje, poleti že 12 let skrbiva za individualne priprave nekaterih NHL-ovcev. 

Čeprav je hokej ekipni šport, verjamem, da je koncept individualnih priprav zelo pomemben. V vse več ekipnih panogah vse pogosteje prisegajo tudi na treninge, ko se lahko bolje posvetiš posamezniku. Je pa treba spoštovati dejstvo, da je hokej ekipni šport, treba je vedeti, do kod greš lahko z individualizmom. In spet smo pri umetnosti in iskanju ravnovesja.

Kar nekaj sezon je bil glavni trener Avangarda Omska v ligi KHL, kjer ni bilo najtežje, saj si točno vedel, da moraš zmagati, sicer boš "mrtev". Kar nekaj sezon je bil glavni trener Avangarda Omska v ligi KHL, kjer ni bilo najtežje, saj si točno vedel, da moraš zmagati, sicer boš "mrtev". Foto: Guliverimage

Kje vam je bilo kot trenerju najtežje? Precej časa ste preživeli v Sibiriji, v Omsku, v ligi KHL, v kateri ni najlažje.
O, ne, Rusija ni bila najtežja. Tam je bilo kar dobro, ker je bilo povsem jasno, da moraš zmagati, sicer boš "mrtev" (smeh, op. a.).

Najzahtevnejša trenerska naloga me je pričakala na Slovaškem, kjer sem treniral otroke. Pri teh gre za povsem drugačen pristop, odgovornost je še večja. Skrbelo me je, ali bom zmogel, ali bom lahko poskrbel, da bodo ti mali hokejisti naslednjič še prišli na trening, da se jim hokej ne bi zameril. 

Na to obdobje sem res ponosen. Znam biti precej "težek", neposreden trener, zato sem se nekoliko bal, da mi pri mladih, ki so v hokeju za zabavo in z njim ne služijo, ne bo uspelo. Na koncu mi je, vsaj tako mislim. Vzpostavili smo dober odnos, povezanost. Bilo je lepo, a nekaj mi je manjkalo. Pogrešal sem ekstrem. Manjkal je pritisk zmage v profesionalnem hokeju.

"Nekatere stvari sem se naučil, nekatere se še moram. Zavedam se, da si določenih potez v preteklosti ne bi smel privoščiti." "Nekatere stvari sem se naučil, nekatere se še moram. Zavedam se, da si določenih potez v preteklosti ne bi smel privoščiti." Foto: Vid Ponikvar Težek, neposreden, pravite. Ob vseh vaših uspehih se da prebrati tudi o vašem temperamentu, nagli jezi, stvareh, ki vam ne morejo biti v ponos. 
Veliko se je pisalo, da. Stvari o sebi sploh ne berem, a vselej pridejo do tebe, prebere kdo od znancev, pošlje sporočilo, sprašuje: "Si videl to, si videl ono?" Nekatere stvari sem se naučil, nekatere se še moram. Zavedam se, da si določenih potez v preteklosti ne bi smel privoščiti (premor, op. a.). Velikokrat sem se poglobil v te stvari, jih analiziral, a še danes se pogosto držim instinkta. 

Vedno sem bil mamin sin, čeprav v tem nočem iskati izgovora za svoja dejanja, za katera sem sprejel odgovornost. Mama je vedno govorila: "Nikoli ne začenjaj, a če se znajdeš sredi nečesa, ne odnehaj." Ko pride do kočljivega položaja, sploh hinavščine, ki je ne maram, pogosto ne znam odnehati, ampak grem do konca. In tu se moram še veliko naučiti. Verjamem v to, da se vse življenje učimo. 

Sledim prepričanju, da se moraš, ne glede na to, kolikokrat se znajdeš na tleh, pobrati, moraš poskušati vstati. Ne glede na to, koliko dobrih in slabih dejanj je človek v življenju naredil, mora vsak znati nositi svoje breme, svoj križ.

HK Olimpija HDD Jesenice 3. marec 2021 Sportal Ljubljančani in Jeseničani so izbrali četrtfinalnega tekmeca

"Tudi če si favorit, se moraš zavedati, da lahkega nasprotnika ni. Veliko težje je igrati s tarčo na hrbtu kot pa vstopiti v srečanje kot "underdog"." "Tudi če si favorit, se moraš zavedati, da lahkega nasprotnika ni. Veliko težje je igrati s tarčo na hrbtu kot pa vstopiti v srečanje kot "underdog"." Foto: Vid Ponikvar

Vrniva se k Olimpiji, katere trenerske vajeti ste prevzeli konec januarja. V katerem elementu je ekipa od vašega prihoda najbolj napredovala?
Težko je odgovoriti na to vprašanje, lahko pa rečem, da mi je pri tej ekipi všeč precej stvari. Ekipa je hitra, pripravljena na trdo delo, na trenutke morda še preveč. Gre za dobro skupino fantov, dobro celoto, ki lahko igra v svojem ritmu, svojem tempu. 

En del poti smo končali, glavni nas še čaka. Verjamem, da se lahko v tem delu še veliko naučimo. 

Končnica Alpske lige je pred vrati. Redni del ste končali na prvem mestu, ste favoriti za naslov prvaka. 
Ne glede na to, s katerega položaja si se uvrstil v končnico, je to prav za vsakega udeleženca najboljši del sezone. Vsaka tekma šteje. Izziv je iz tekme v tekmo večji. Vse se začenja z ničle, gre za povsem drugo zgodbo. Tudi za trenerja je to še kako vznemirljivo obdobje. Kdor pravi, da v končnici ni pod pritiskom, ne govori resnice.

"Stvari se v našem športu lahko spremenijo izjemno hitro, v nekaj menjavah se lahko vse postavi na glavo, vse je zelo nepredvidljivo, zato nikogar ne bomo podcenjevali, dobro bomo pripravljeni." "Stvari se v našem športu lahko spremenijo izjemno hitro, v nekaj menjavah se lahko vse postavi na glavo, vse je zelo nepredvidljivo, zato nikogar ne bomo podcenjevali, dobro bomo pripravljeni." Foto: Vid Ponikvar/Sportida In tudi če si favorit, se moraš zavedati, da lahkega nasprotnika ni. Veliko težje je igrati v vlogi favorita, kot pa vstopiti v srečanje kot "underdog". Stvari se lahko v našem športu spremenijo izjemno hitro, v nekaj menjavah se lahko vse postavi na glavo, vse je zelo nepredvidljivo, zato nikogar ne bomo podcenjevali, dobro bomo pripravljeni. 

V zadnjih treh, štirih tednih se nam je nabralo kar nekaj poškodb, a vesel sem, da se je kar nekaj poškodovanih fantov vrnilo. Pri nekaterih se je sicer pametno vprašati, ali bi tvegali s takojšnjo vrnitvijo ali še nekoliko počakali.

Olimpija se prihodnjo sezono seli na višjo tekmovalno raven, v ligo ICEHL (nekdanjo ligo EBEL). Kaj pravite o tem, kako dobro poznate tekmovanje?
Pozanimal sem se pri več ljudeh, tako trenerjih kot nekaterih igralcih. Vem, da je vsako leto kakovostnejša. A ne bi rad razpredal o prihodnosti, raje živim v sedanjosti, o prihodnosti bomo govorili kdaj drugič. Lahko le rečem, da gre za precej zahtevnejšo ligo, a trenutno vse misli usmerjam v to, da letošnjo sezono končamo, kot se spodobi. 

Preberite še:

Jan Drozg Sportal Drozg verjame, da bo dobil priložnost v NHL HK SŽ Olimpija HK Olimpija Miha Butara Sportal Finančne zahteve poravnali, najtežje je bilo spet pridobiti zaupanje San Jose Sharks Los Angeles Kings Anže Kopitar Sportal Kralji še drugič nemočni proti San Joseju HDD Jesenice Bregenzerwald Mitja Šivic Sportal "Ko si nasprotnika izbereš, ta takoj čuti malo sovraštva proti tebi"

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 7
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin