"Gledati nazaj in se spraševati, kaj bi bilo, če bi bilo, je nehvaležna naloga"

• Slovenca po uspehu na Češkem prihajata na SP
• Selektor opozoril na kazni, kapetan na realizacijo
• Kdaj bodo na SP na delu Slovenci?

Slovensko hokejsko reprezentanco od nedelje do sobote v Budimpešti čaka svetovno prvenstvo drugega razreda, na katerem se bo v družbi Madžarov, Kazahstancev, Italijanov, Poljakov in Britancev potegovala za eno od prvih dveh mest in vrnitev med svetovno hokejsko smetano. Risi so favoriti in od te vloge ne bežijo. O slovenskem pingpongu in prehajanju med skupino A in B v zadnjem debelem desetletju smo se pogovarjali s kapetanom naše izbrane vrste 29-letnim Janom Urbasom. Cerkničan se je ob svetovnem prvenstvu razgovoril tudi o finskem vetru v reprezentanci, olimpijskih igrah, pogledu na doping in ozaveščenosti o njem, poškodbi, ki je ukrojila njegovo kariero, izkušnji s pridihom lige NHL, Švedski, kjer je bil primoran hitro odrasti, pa tudi o sokrajanih, ki so po njegovem članskem reprezentančnem debiju vzljubili sorodnika hokeja na ledu - inline hokej.

Urbas bo zaigral na sedmem svetovnem prvenstvu, četrtem B skupine. Foto: Vid Ponikvar

Svetovno prvenstvo je pred vrati. Kako ste zadovoljni z opravljenim med pripravami na misijo Budimpešta?
Na začetku smo se še malo privajali, saj kar nekaj igralcev že dolgo ni igralo tekem. Tudi sam sem zadnjo v klubu odigral pred nekaj tedni, tako da se moraš spet privaditi na ta ritem. Prvih nekaj dni je bil tako poudarek na ofenzivni igri, nato smo začeli pozornost posvečati obrambi, v zadnjih dneh pred prvenstvom pa smo poskušali izboljšati še igro z igralcem več, z igralcem manj, saj na prvenstvih to ponavadi odloča. Mislim, da smo v pripravah dobro opravili stvari, ki si jih je selektor zamislil.

Pripravljalni tekmeci so bili Hrvaška, Madžarska, Avstrija. Bi si želeli kakšno tekmo več, predvsem pa za prvega nasprotnika tekmeca, ki bi bil bolj po vaši meri?
Hrvaška res ni bila na naši ravni (premagali so jo z 12:1, op. a.). Vedeli smo, da so slabši, a smo vseeno mislili, da bo malo drugače. Čeprav so bili precej slabši tekmec, smo tudi mi že na prvi tekmi naredili nekaj dobrih stvari, pa čeprav smo bili takrat skupaj šele dva dneva.

Že proti Madžarom je bila drugačna slika, sploh prva tretjina ni bila na želeni ravni. Pozneje smo zaigrali bolje, a se ni izšlo. Smo se pa iz te tekme kar nekaj naučili. Analizirali smo jo in bomo določene stvari popravili. Za konec priprav je Avstrija dober nasprotnik, saj je na naši ravni. Vsekakor bi si želel še kakšno tekmo, pa morda še kakšnega boljšega nasprotnika, ampak tako pač je. Vzamemo, kar dobimo. "Vsekakor bi si želel še kakšno tekmo, pa morda še kakšnega boljšega nasprotnika, ampak tako pač je. Vzamemo, kar dobimo," pravi o pripravljalnih tekmecih pred prvenstvom. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Priprave na svetovna prvenstva skupine B se začenjajo, ko so nekateri še v klubskih pogonih. Vedno kdo manjka, popolna ekipa za SP je tako znana tik pred prvenstvom. Koliko to, da nisi v popolni zasedbi vsaj del priprav, zmoti ekipo?
Vsekakor vpliva. Sploh naši ekipi se vsak igralec zelo hitro pozna. Žal imamo tako majhno bazo, da občutimo odsotnost vsakega stalnega reprezentanta. Tako žal je. Vsako leto, ko igramo v skupini B, je zgodba podobna. Mislim, da smo se že navadili, ampak vsekakor ni dobro, da začneš na primer le s petimi branilci. Z le petimi smo odigrali proti Hrvatom, saj je istočasno potekal še finale državnega prvenstva.

Je pa dobro za mlajše, ki ob odsotnosti kakšnega stalnega člana dobijo priložnost, da pokažejo selektorju, česa so sposobni. Vedno prinesejo svežino. Tudi to je pozitivna stvar, sploh za prihodnost.

Kako so se vklopili mladi, novinci? Nekateri so se sicer morali posloviti, eni so ostali.
Mislim, da kar dobro. Pokazali so veliko željo, morda jim manjka kakšna močnejša liga, v kateri bi še napredovali. A nekaj igralcev zagotovo trka na reprezentančna vrata. Zavedamo se, da bodo morali čez čas tudi ti fantje v reprezentanci prevzeti vidnejše vloge.

• Najstnik Jan Drozg o izkušnji čez lužo: boljše odskočne deske si ne bi mogel želeti

Že na zadnjem prvenstvu skupine B mu je pripadla kapetanska vloga - iz Katovic so se leta 2016 vrnili s prvim mestom in vrnitvijo med elito. Foto: Sportida Februarja ste igrali na olimpijskih igrah proti svetovnim velesilam. Na prvenstvu drugega razreda je zgodba obrnjena. Favoriti ste vi, cilj pa jasen, vrnitev v elito. S kakšnim pristopom se lotiti nižje uvrščenih nasprotnikov?
Zagotovo bo na Madžarskem zelo drugače kot na olimpijskih igrah, ko so bili favoriti nasprotniki. Zavedamo se, da smo zdaj mi v tej vlogi, da nas bodo vsi želeli premagati. Najpomembneje bo, da se ne bomo spustili na raven tekmeca. Moramo igrati na svoji ravni, s svojo hitrostjo, s svojim znanjem. Ko se enkrat spustiš na raven nasprotnika, sploh če je slabši, ti to hitro škodi oziroma se ti lahko maščuje.

Motivacija ne bi smela biti težava pri nikomer, saj smo vsi profesionalci in vemo, zakaj smo na prvenstvu. Vemo, da smo favoriti, tako moramo tudi nastopiti. Nikogar pa ne smemo podcenjevati. Čeprav so v diviziji I, so to dobre reprezentance, ki lahko presenetijo.

Je dobro, da vas na uvodu, ko še spoznavaš teren, se skušaš vpeljati v prvenstvo, čaka na papirju najslabša reprezentanca Velika Britanija?
Mislim, da izbira tekmeca niti ni tako velika stvar. Vemo, da smo mi favoriti, vemo, da bo vsak igral še bolj na nož proti nam kot proti drugim reprezentancam, ker smo le mi prišli iz elite in takega nasprotnika želi premagati vsak.

Morda pa vseeno je majhen plus, da se najprej srečamo z Britanci, saj je prva tekma res pomembna. Če igraš z na papirju malo slabšo reprezentanco, ki se je ravnokar uvrstila v B-skupino, je res morda lažje začeti. A tudi proti takemu nasprotniku moraš biti povsem osredotočen, ker smo že proti Japoncem videli, kaj se lahko zgodi na uvodu, če nisi povsem pri stvari (leta 2014 je Slovenija na SP uvodno tekmo proti Japonski izgubila, a poraz za napredovanje ni bil usoden, op. a.).

Gostitelji prvenstva, Madžari, pridejo na vrsto kot tretji tekmec. Foto: HZS/Drago Cvetanovič Beseda, dve o tekmecih. Britanci, Poljaki, ki so vas na zadnjem prvenstvu premagali, domačini Madžari, Kazahstan, ki stavi tudi na naturalizirane igralce, Italijani …
Že res, da so Britanci ravno prišli v to skupino, a mislim, da se njihova liga iz leta v leto izboljšuje. Kot slišim, gre kar veliko igralcev tja. Res je, da zaradi študija, a vseeno liga s tem pridobiva, ne izgublja. Poljaki so na zadnjem prvenstvu pokazali, da znajo igrati dober hokej, sploh zelo trd in hiter. Tako so nas takrat tudi premagali. Z Madžari smo igrali pripravljalno tekmo in videli nekatere stvari. Doma bodo ob podpori navijačev še močnejši. Dvorana bo polna, vemo, kako glasni so lahko Madžari. Italijani in Kazahstanci podobno kot mi prehajajo med elito in B-skupino …

Vsaka reprezentanca, vsaka tekma je zgodba zase. Gledati moramo vsako tekmo posebej. Ne smemo razmišljati na način "Aha, z njimi igramo zadnjo tekmo." V vsako bo treba iti stoodstotno pripravljen, analizirati tekmeca, pogledati njegove prednosti in slabosti in to izkoristiti. Brez podcenjevanja, saj se hitro lahko spotakneš.

Debelo desetletje smo vajeni slovenskega pingponga, vsakoletnega prehajanja iz najkakovostnejšega razreda v drugi razred prvenstev. Se je v tem času v glavah zasidralo, da je to pač slovenska realnost, da če izpadeš, se boš pa naslednje leto vrnil?
Ne. Vsaj pri meni se zagotovo ni. Ne razmišljam tako. Vsi vemo, da z elito pridejo močnejše tekme, več športnih direktorjev, več ljudi te gleda, bolj si na očeh. Vsak ima v eliti še več možnosti, da si izbori boljšo pogodbo. A žal je tako, da smo mi nekje vmes. Vemo, da smo predobri za B, vemo pa, da smo dobri tudi za A, a nekako se nam ne izide.

Morda je razlog na pomembnejših tekmah, ki na koncu odločajo za obstanek med elito. Da takrat nekoliko popustimo. Ne vem, kako obrazložiti. Na olimpijskih igrah in v olimpijskih kvalifikacijah smo namreč dokazali, da so vse te reprezentance, proti katerim se borimo za obstanek, premagljive. Smo jih že premagovali. Ne vem, zakaj se nam ti izpadi in napredovanja zdaj res že dolgo časa ponavljajo. S svojo kariero je za zdaj zadovoljen. O tem, kam bi ga odnesla pot, če zaradi poškodbe rame ne bi izgubil več kot sezone, ne želi razmišljati. "Gledati nazaj, kaj bi bilo, če bi bilo, je zahtevna in nehvaležna naloga." Foto: Anže Malovrh, STA

Bi bilo drugače, če bi bilo svetovno prvenstvo elite februarja, ko ste vsi še v ritmu klubskih tekem? Konec aprila, maja so nekateri že skoraj dva meseca brez prave tekme …
To bi res lahko vplivalo. Določeni igralci med koncem klubske sezone in začetkom prvenstva res dolgo nimajo tekme. Sam sem se lani znašel v takem položaju. Sezono sem končal konec februarja, dva meseca sem bil brez tekmovalnega ritma. Saj so bile vmes prijateljske tekme, ampak to ni to.

Bi pa pomagalo tudi to, da bi v pripravljalnem obdobju, tudi če bi bilo daljše, igrali z močnejšimi tekmeci. Vemo, da se srečujemo z Italijo, Madžarsko, Avstrijo, a to je vse še vedno povsem naša raven. Zagotovo bi bilo bolje, če bi imeli tekme z Danci, Norvežani, morda še kom boljšim.

"Ne govori sicer veliko, a ko govori, ga res vsi poslušamo in poskušamo izpolniti njegove zahteve," razmišlja o selektorju Kariju Savolainenu, ki se je poleti vrnil na slovensko klop. Foto: Morgan Kristan / Sportida Zdaj, ko je minilo skoraj eno leto od lanskega prvenstva v Parizu, kaj v mislih prevladuje kot glavni razlog za izpad iz elite?
Ne vem, kako bi razložil. Nismo delovali kot ponavadi. Preveč je bilo individualnih napak. To se je potem kopičilo, prihajali so porazi, eden za drugim, zmage ni bilo, vsako tekmo je bilo težje. Na koncu je bilo, kar je bilo.

Po lanskem izpadu iz elite so pri krovni hokejski organizaciji za olimpijsko sezono na selektorsko mesto privabili Karija Savolainena. Kje občutite največ sprememb, tako v značaju ekipe kot igri?
Kari je zelo miren človek. Vnesel je veliko mirnosti. Vedno pove, kar si misli. Ne govori sicer veliko, a ko govori, ga res vsi poslušamo in poskušamo izpolniti njegove zahteve. Nekoliko se je spremenila tudi taktika. Vse gre bolj na gol, ni toliko improvizacije, ampak vsak točno ve, kaj se dela. Spremenila se je tudi razporeditev priprav in treningov, kar nam ustreza. Sestanki so takrat, ko so pomembni. Dovolj zgodaj pred tekmo, da do nje lahko popredalčkaš stvari, da si dobro pripravljen na tekmo.

Velik poudarek daje temu, da vsak pozna svojo vlogo, ve, zakaj je v reprezentanci … Veliko odgovornosti nosi tako v klubu kot v reprezentanci, kar mu povsem ustreza, pravi. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida
Res je. Ne vem, kako je z drugimi, a z menoj se je usedel in mi povedal, kaj točno od mene pričakuje. Je pa pomembno, da vsak sprejme svojo vlogo in jo odigra po najboljših močeh.

Ste jih vsi sprejeli, kot jih morate?
Rekel bi, da smo jih in da smo vsi zadovoljni. Mislim, da je ekipni duh kot vedno zelo dober. Tudi fantje, ki so prišli na novo ali so se vrnili, so se dobro vklopili.

Že leta ste eden ključnih členov te reprezentančne generacije. Kapetansko vlogo na prvenstvu ste že opravljali, zdaj jo boste spet. Tudi pri nemškem prvoligašu Fischtown Pinguins vam pripada vidna vloga. Precej odgovornosti je na vas na obeh odrih.
Ob tem se počutim super. Tako v reprezentanci kot v Nemčiji. V klubu sem eden od ključnih igralcev, kar mi zelo ustreza. Mislim, da sem se dobro spoprijel s klubski nalogami in odgovornostjo. Vesel sem, da bodo tudi v prihodnosti računali name. Lepo je, da mi tudi v reprezentanci zaupajo. Vsekakor mi je v čast, da bom kapetan. Kar nekaj fantov imamo, ki bi tudi lahko bili. S tem seveda prihaja tudi določen pritisk, a upam in verjamem, da se bom z njim spopadel, kot se znam.

• Razočarani Kopitar bo Slovence na SP spremljal iz ZDA
• Kopitarja na prvenstvih drugega kakovostnega razreda najbrž ne bomo več videli

"Ni bilo lahko. Mislim, da je pomagalo, da smo se vsi hitro vrnili v klube in že čez nekaj dni igrali klubske tekme. Potem gre to hitreje iz glave. Ostal pa je grenak priokus. A nimamo si česa očitati, dali smo vse od sebe," razlaga o olimpijskem obračunu z Norveško, po katerem so ostali brez želenega četrtfinala. Foto: Stanko Gruden, STA

Koliko so vam februarske olimpijske igre, pa čeprav kot ekipa že veste, da lahko premagujete člane elite, dale dodatne samozavesti?
Precej. Tudi zadnja tekma proti Norvežanom, sicer smo izgubili, a smo bili boljši nasprotnik, nam je zagotovo dala samozavest. A to je bilo februarja, zdaj bo treba iti spet na novo. Pozabiti moramo februar in prvenstvo začeti z ničle.

Če se ustavimo pri Norvežanih. Kako dolgo ste premlevali poraz, ki vam je zaprl vrata četrtfinala?
Ni bilo lahko. Mislim, da je pomagalo, da smo se vsi hitro vrnili v klube in že čez nekaj dni igrali klubske tekme. Potem gre to hitreje iz glave. Mi smo imeli še tri tekme in se je začela končnica, tako da ni bilo veliko časa za premlevanje, zakaj in kako, kar je bilo dobro. Ostal pa je grenak priokus, a kot sem že takrat povedal, dali smo vse od sebe. Rezultat je bil, kakršen je bil. Če narediš, kar je v tvoji moči, potem sam sebi in ekipi ne moreš nič očitati in si lahko samo ponosen na to, kar si naredil.

Žiga Jeglič še čaka na kazen in bo izpustil svetovno prvenstvo. "Stojimo mu ob strani." Foto: Stanko Gruden, STA Ste se pa pred srečanjem morali spopasti še z neprijetno informacijo o pozitivnem dopinškem testu Žige Jegliča, ki ga je očrnila in zaradi katere na svetovnem prvenstvu ne bo igral, saj še čaka na kazen, epilog.
To se je zgodilo zelo na hitro. Poznalo se je, da Žige ni bilo v ekipi, saj vemo, kakšen igralec je. A tisti, ki so bili na njegovem mestu, so dobro oddelali. Gre za zelo občutljivo temo. Povedali smo, da stojimo za Žigom. Če kaj potrebuje, mu bomo stali ob strani še naprej.

Ste hokejisti dovolj osveščeni o dopingu, prepovedanih substancah, postopkih, potrebnih v primeru prijave terapevtskih izjem, ali bi morali o tem vedeti več?
Če sem iskren, v klubu ni nobenih osveščanj. Fantje, ki ne igrajo za reprezentanco, ne vedo, kaj lahko, kaj ne. Ne govorim, da kdo kaj jemlje, da se ne bomo narobe razumeli, a v klubu rednih kontrol ni. Mislim, da smo imeli letos eno ali morda največ dve. Tudi ko sem bil na Švedskem, so bile zelo redke.

Kot profesionalci moramo biti sami odgovorni za stvari, ki jih damo v telo, oziroma se moramo prej posvetovati z zdravnikom. Če nekaj ni primerno, se tega ne vzame. Glede na to, da nikoli nisem imel kakšnih zdravstvenih težav, da bi moral jemati kakšna zdravila, ne vem, kako potekajo postopki, tako da se v te stvari nisem poglabljal. Je pa zagotovo treba prijaviti kakšna zdravila v vseh evropskih ligah, saj so te pod okriljem Mednarodne hokejske organizacije (IIHF), ki ima protidopinški program in velja za vse evropske lige.

"Kot profesionalci moramo biti sami odgovorni za stvari, ki jih vzamemo, oziroma se moramo prej posvetovati z zdravnikom. Zavedam se, da gre lahko hitro kaj narobe." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Pa vendar, ko vzamete zdravilo (morda proti glavobolu), preverite, katere sestavine so v njem?
Sam ne pogledam sestave, ampak če nisem prepričan glede zdravil, vprašam zdravnika, ali jih smem vzeti. Zavedam se, da gre lahko hitro kaj narobe.

Zadnji Sportalovi sobotni intervjuji:

• Selektor slovenske košarkarske reprezentance Rado Trifunović
• Teniški igralec Aljaž Bedene
• Nogometni vratar Nejc Vidmar

Če se dotakneva še vaših začetkov. Kdo je bil tisti, ki vas je navdušil nad hokejem? Ni ravno v navadi, da bi Cerkničani trumoma hiteli na treninge hokeja v Ljubljano.
Zasluge za začetek ima zagotovo oče. On se je nekoč rekreativno ukvarjal s hokejem, ki sem ga imel vedno zelo rad. Iz leta v leto bolj, tako da sem šel kot najstnik na Švedsko. Takrat so se stvari odvijale precej hitro, hitro se je stopnjevalo.

V Cerknici res ni pogojev za hokej, ledene dvorane, se je pa leta 2010, ko sem prvič zaigral za reprezentanco v Ljubljani, pri nas začel hokejski bum. Začel se je razvijati hokej na rolerjih. Pozimi, ko zamrzne jezero, se igra tudi na ledu, drugače pa se fantje enkrat ali dvakrat na teden zberejo na inline hokeju in so kar zagnani, kar me veseli.

Cerknica - domači kraj slovenskega napadalca, kjer so nekateri po njegovem debiju v članski hokejski reprezentanci vzljubili inline hokej. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Če priložnosti, da zapustite Olimpijo in odidete v Skandinavijo ne bi bilo, vas danes ne bi gledali v dresu Slovenije?
Zagotovo ne. Preden sem odšel, je bilo vprašanje, ali šola ali hokej. Na srečo mi je na Švedskem uspelo oboje. Odločil sem se za hokej, hkrati pa naredil tudi šolo.

Zgodaj ste odšli v tujino, ki je lahko kruta, pa ne le do najstnikov. Kaj vam je dala?
Ogromno. Pri 16, 17 letih, ko greš sam, se moraš znajti. Na začetku sem bil v stanovanju s Švedom, moral sem se hitro naučiti določenih stvari. Prati, kuhati sem moral sam, za vse sem bil sam. Na začetku sem za vsako stvar v roke vzel telefon in klical "Mami, kako to, mami, kako ono" (smeh, op. a.). A sčasoma se navadiš. To ti pride v kri. Hitreje odrasteš, kot če ostaneš doma, kjer so stvari lažje, sploh če si pri starših.

Ste na Švedskem, kjer ste bili primorani odrasti hitreje kot vrstniki doma, dobili največ znanja, ki vam še danes pride prav?
Vsekakor so bila prva leta najbolj poučna. Pri takih letih, sploh kot tujec, biti sam v tujini ni lahko. Moraš biti boljši od domačinov. Ne gledajo te vsi najlepše, saj si zavzel njihovo mesto. Pri članih se to lažje razume, ker je to profesionalizem. V mlajših kategorijah, ko fantje študirajo, hodijo v šole, pa je drugače. Ne bom lagal, na trenutke je bilo težko, a takrat sem več časa preživel na ledu in v dvorani, kot bi ga drugače. Vemo, kako je v Sloveniji. Imaš uro na ledu in to je to. Tam smo bili v hokeju veliko več ur.

Bi rekli, da ste svoj potencial do zdaj izkoristili v popolnosti?
Gledati nazaj, kaj bi bilo, če bi bilo, je zahtevna in nehvaležna naloga. Zavedam se, da me je nekoliko ustavila poškodba rame na Švedskem leta 2011. Takrat sem izgubil leto in pol. To je bilo najtežje obdobje v karieri. Moral sem se vrniti popolnoma od začetka. Po takšni odsotnosti si precej iz forme, iz ritma, ampak nikoli nisem razmišljal, da bi pustil hokej. Sem pa vesel, da zdaj ne čutim posledic in lahko normalno igram.

Po olimpijskih igrah v Sočiju je prišlo vabilo na poletni tabor iz lige NHL, Washington Capitals. Preden sem odšel tja, bi lahko podpisal kakšno pogodbo, a sem se odločil, da poskusim. Če ne poskusiš stvari, ki so ti ponujene, se lahko čez leta tolčeš po glavi. Izkoristil sem, kar sem lahko, poskusil sem, kar so mi ponudili.

Za zdaj sem s svojo kariero zadovoljen. Je pa pred menoj še nekaj hokejskih let, tako da se lahko še kaj zgodi.

Omenili ste poletni tabor lige NHL v dresu Washingtona. Kakšna izkušnja je bila?
Povsem drugače, kot kje drugje, drugačen svet. Tam šele vidiš, na kakšni ravni so določeni fantje pri 18 letih in zakaj nekatere na naboru lige NHL pri teh letih izberejo v prvem krogu. Trenerjev je res veliko. Najprej se s 30 ukvarjajo trije, a tudi s tremi najboljšimi se ukvarjajo trije, saj želijo z njimi do potankosti izpopolniti določene stvari.

Sam sem bil s 24 leti najstarejši. Nekateri pogovori o možnostih, da bi ostal takrat v ZDA, so potekali, a za vsako ceno ne bi želel tja. Želel sem biti v okolju, v katerem bi od mene nekaj pričakovali, mi dali priložnost za čim več igralnega časa ... Vemo, kako je tam. Imajo svoje, ki jih potiskajo v ospredje, ker jih morajo, tako da se nisem odpravil tja. Sem pa potem pristal na Švedskem in tam izvlekel nekaj pozitivnih stvari.

Tujina, predvsem Švedska, kamor se je odpravil kot najstnik, ga je naučila ogromno. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Švedska je precej zaznamovala vašo kariero, a zdi se, da ste se tudi v Nemčiji dobro znašli. So stvari urejene, kot ste si želeli?
Vse je, kot mora biti. Pomembno mi je, da nam je z družino lepo. Prvo leto, ko sva s partnerico dobila hčerko, smo bili v Beljaku, kjer je bilo super, saj smo bili res blizu doma, kar je bila pozitivna stvar. Zdaj smo se tudi Nemčije že dobro navadili. Všeč nam je, tudi zato sem podpisal še za dve sezoni, da se malo ustalimo, ostanemo malo dlje na enem mestu. Tako je tudi za hčerko lažje, da se privadi na vrtec in podobno. Nimam pripomb.

"Vsekakor te hokej nauči spoštovanja drugega. Tudi red, ki se ga moraš držati v klubu in reprezentanci, bo ostal še po koncu kariere." Foto: Vid Ponikvar Spremljate slovensko klubsko sceno? Ste kdaj razmišljali, da bi, če bi bile razmere urejene, kariero, ko bo čas za to, končali v Sloveniji?
Če sem iskren, ne prav veliko. Ogledal sem si eno tekmo četrtfinala Alpske lige in kakšno tretjino finala državnega prvenstva. Bil sem precej leteč, tako da mi kaj več ni uspelo, poleg tega vsega ni bilo po televiziji. Nikoli nisem igral za člansko ekipo Olimpije, za drugo ekipo ja, za prvo pa ne, tako da to ne bi bilo slabo za konec kariere (smeh, op. a.), a o tem še nisem razmišljal. Bi jo pa želel končati na najvišji stopnički.

Vselej delujete mirno, preudarno, spoštljivo. So vrline prišle tudi s hokejem, kaj vam je dal, kar boste unovčili tudi v življenju po hokeju?
Vsekakor te hokej nauči spoštovanja drugega, saj veliko časa preživiš s fanti. Pa ne le spoštovanja soigralcev, pač pa tudi nasprotnika. Na ledu, med tekmo se odvija ena zgodba, po tekmi pa si sežeš v roke ne glede na to, kaj se je zgodilo na tekmi, ker veš, da je to igra, v kateri vsak hoče zmagati. Naučil me je tudi reda. V klubu, reprezentanci velja določen red, ki se ga je treba držati. Tega se navadiš. To bo ostalo tudi po karieri.