Četrtek, 13. 9. 2018, 4.00
5 let, 7 mesecev
Intervju z Ivom Janom
Ivo Jan pod dvojnim drobnogledom: Vem, da ne bo lahko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,53
1
Ivo Jan bo v novi sezoni poskušal čim bolj učinkovito prepletati dve službi - selektorsko v domači reprezentanci in trenersko na Južnem Tirolskem.
"Takšen, kot sem bil, sem tudi zdaj. Spreminjam se ne. Nikoli se nisem pretvarjal. Še vedno se med treningom na ledu rad pošalim, morda rad odigram kakšno igro, a znano je, da se, ko zahtevam delo, dela," o svojem trenerskem pristopu pravi nekdanji hokejist Ivo Jan, ki se je znašel v novem položaju in pod dvojnim drobnogledom. Še naprej bo vodil južnotirolsko moštvo iz Sterzinga, premierno pa bo vihtel tudi selektorsko taktirko slovenske hokejske reprezentance.
Dolgoletni slovenski hokejski reprezentant, zadnjih šest let pa trener Ivo Jan bo v tej sezoni deloval na dveh trenerskih frontah. Drugo leto zapored bo na Južnem Tirolskem kot glavni trener vodil italijanski klub iz Alpske lige Wipptal Broncos Weihenstephan. Klubsko udejstvovanje bo združeval s slovensko izbrano vrsto. V tej je slabo leto (sezona 2015/16) deloval kot pomočnik Nika Zupančiča, zdaj je selektor on.
S 43-letnim strategom smo se pogovarjali o obeh službovanjih. Družina ga podpira, če velikega izziva po rdeči luči Matjažu Kopitarju ne bi sprejel, bi obžaloval. Še pred novembrskim zborom risov se želi (tudi o morebitnih težavah) pogovoriti z reprezentanti, tudi z dopinškim grešnikom Žigo Jegličem. Zaveda se, da ga maja, na vrhuncu reprezentančne sezone, svetovnem prvenstvu skupine B, čaka težko delo.
Ne bo lahko niti v Alpski ligi, v kateri vodi polprofesionalno ekipo, kar pomeni, da morajo dodobra usklajevati šole, službe in treninge. Mu pa delo lajša dejstvo, da svoje moštvo, v katerem je tudi slovenski napadalec Jure Sotlar, dobro pozna.
Na dvojni fronti, pod dvojnim drobnogledom. Preden je rekel da reprezentanci, si je vzel kar nekaj časa za premislek.
Letos boste delovali v dveh vlogah. Ob trenerski klubski taktirki v Alpski ligi boste prvič vihteli še selektorsko v slovenski članski izbrani vrsti. Spomladi ste rekli, da bi bila selektorska vloga to za vas velik izziv, a da bi o njem morali zelo dobro razmisliti. Ste dolgo premišljevali?
Lahko rečem, da sem si vzel kar precej časa. Najprej sem tri dni zelo intenzivno razmišljal, kako se odločiti. Naslednje tri dni sem vse skupaj pustil in sploh nisem želel nič slišati, razmišljali o tem. (smeh, op. a.)
Doma ni nihče želel vplivati na mojo odločitev. Žena mi je rekla, da me bo podprla pri vsaki odločitvi. Na koncu sem seštel vse pluse in minuse in se odločil, da sprejmem to vlogo. Če je ne bi, vem, da bi si pozneje očital, da nisem vsaj poskusil. Se pa zavedam, da ne bo lahko. Zelo malo bo odmora zame med sezono, ampak se veselim velikega izziva.
Ste imeli kakšne pomisleke ob tem, da ste druga izbira po Matjažu Kopitarju?
"Verjamem, da fantje niso pozabili igrati hokeja. Verjamem, da so imeli željo. Morda je bilo po mnenju koga res videti, da ni bilo prave želje, a verjamem, da so se trudili. Na kakšen način se trudiš, pa je druga zgodba."
Ko so me poklicali, sploh nisem razmišljal o tem, kaj je bilo, zakaj je bilo ... Biti selektor, voditi reprezentanco je čast za vsakega trenerja. Vedno sem imel to željo, tako da sem vloge vesel.
V klubu vam niso delali težav?
Ne. Trener, ki sem ga v klubu nasledil, je postal selektor italijanske reprezentance, pred tem pa je bil pomočnik. Oni so to vzeli kot potrditev, da se tukaj dobro dela, da se pri njih ne razvijajo le igralci, ampak tudi trenerji. Lahko bi sicer rekli ne, a niso, tako da sem vesel.
Po zadnjem svetovnem prvenstvu, na katerem je reprezentanca obstala v skupini B, dejali, da ne želite komentirati, saj vas ni bilo zraven in dogajanja ne poznate iz prve roke. Pa vseeno, kaj bi rekli, v kakšnem stanju je trenutno slovenska izbrana vrsta?
Zelo težko govorim o tem. Ko bomo enkrat skupaj, bo veliko lažje zame, saj se bomo pogovorili, kako naprej, kaj so oni videli kot težavo, če so jo. Verjamem, da fantje niso pozabili igrati hokeja. Verjamem, da so imeli željo. Morda je kdo menil, da je bilo videti, kot da ni bilo prave želje, a verjamem, da so se trudili. A na kakšen način se trudiš, je pa druga zgodba.
Ste se s kom od fantov že pogovarjali, mu predstavili svoj način dela ali vas to še čaka?
Nekaj pogovorov sem opravil, nekaj klicev sem opravil, z nekaterimi od vodilnih igralcev sem govoril. Muršak je igral v Ljubljani, ko sem bil pomočnik pri Bojanu Zajcu, tako da ga poznam. Verliča sem treniral v Ljubljani, z Ograjenškom sem igral in ga tudi treniral. Z nekaterimi sem bil v reprezentanci. Tudi na Poljskem sem bil na svetovnem prvenstvu. Fantje me poznajo, nisem neznanka.
Takšen, kot sem bil, sem tudi zdaj. Spreminjam se ne. Nikoli se nisem pretvarjal. Še vedno se med treningom na ledu rad pošalim, morda rad odigram kakšno igro, a znano je, da se, ko zahtevam delo, dela. Znam jasno povedati, kdaj je konec časa za šalo. Zdi se mi predvsem zelo pomembna komunikacija. To so odrasli igralci, ki vsi vedo, za kaj gre.
Z reprezentantom Kenom Ograjenškom je igral v svoji zadnji sezoni (2010/11) pri HK Olimpija Ljubljana, a pravi, da to ne bi smela biti težava.
Z nekaterimi ste med kariero še igrali. Bi to lahko bila težava ali znate dobro preklopiti, se postaviti na drugo stran?
Jaz teh težav nimam. Morda bi jih lahko imel kdo od igralcev, a ne verjamem, da jih ima. Govorimo namreč o popolnih profesionalcih, ki se zavedajo, kdo je trener in kdo igralec. Verjamem, da jim je jasno, kje je "meja" med nami. Morda bo kdo rekel, da smo preveč prijateljski. Ko smo zunaj ledu, ko nimamo obveznosti, sem jaz "normalen človek". Takrat nisem selektor, takrat sem Ivo Jan. Ko smo pa enkrat v službi, smo v službi. Mislim, da je to vsem jasno.
Trenerski štab ste si že izbrali?
Potekajo še zadnji pogovori. Mislim, da bo enkrat do konca tedna znan ves štab, tako da bom počakal do takrat, preden več povem.
Prvi zbor vas s fanti čaka novembra, ko se boste odpravili na turnir v Belorusijo. Lahko za to prvo akcijo pričakujemo pomlajeno reprezentanco?
Menim, da bi na teh pripravljalnih turnirjih lahko dali priložnost čim večjemu številu novih igralcev. Seveda si ne moremo privoščiti, da bi zamenjali vso reprezentanco, treba pa bo vključiti mlade. Tako da bi se lahko zgodilo, da bo novembra igrala malo drugačna reprezentanca.
Nekateri stalni člani sploh še nimajo klubov. Poleg tega imamo v reprezentanci tudi kar nekaj starejših igralcev, nosilcev igre, ki bi med sezono teden v obdobju pripravljalnih turnirjev zagotovo raje izkoristili za počitek kot igranje. Morda kdo od njih v preteklosti tega sploh ni hotel povedati.
Velikih sprememb v reprezentanci na vrhuncu sezone (svetovnem prvenstvu) ne gre pričakovati. Bolj pomlajeni pa bodo risi že na novembrskem turnirju v Belorusiji. Februarja bodo turnir gostili v Sloveniji.
Jih boste torej razumeli, če vam bodo izrazili takšno željo?
Seveda. Tudi sam sem nekatere pripravljalne turnirje izpustil ravno zato, da sem lahko igral do takrat, kot sem. Rad vidim, da fantje, ki pridejo na zbor, pridejo z veseljem.
Verjamem, da si, če med sezono izpustiš en pripravljalni turnir, na koncu sezone na prvenstvu veliko bolj željan igrati za reprezentanco. Morda je bilo v preteklosti koga strah, morda se niso hoteli komu zameriti, če bi tak turnir izpustili. Jaz povsem razumem, da starejši potrebujejo več počitka. Ob tem zagotovo ne bom rekel: "Dobro, če zdaj ne želi priti, potem mu tudi v prihodnje ni več treba."
Lani se je veliko govorilo o pomladitvi reprezentance, pa čeprav prave pomladitve na koncu na prvenstvu ni bilo. Ste že razmišljali o tem, ali je mogoče reprezentanco za svetovno prvenstvo v Kazahstanu sploh načrtno pomladiti, pa čeprav na račun rezultata, ali bo treba vztrajati z izkušenimi ter z njimi poskušati napasti elito, čeprav bo to res težka misija?
Mislim, da smo lahko s tako reprezentanco, v katero vpelješ kakšnega mladega, še vedno konkurenčni za vrh B-skupine. A treba se je zavedati, da bo to ena od najtežjih B-skupin, kar se jih spomnim (ob Sloveniji bodo igrali Belorusija, Kazahstan, Madžarska, Južna Koreja in Litva, op. a.). V resnici bo od štiri do pet reprezentanc kandidatk za uvrstitev v elito.
Jan je v sezoni 2015/16 v reprezentanci deloval kot pomočnik selektorja Nika Zupančiča, pozneje se je zaradi obveznosti v Gradcu umaknil. Zdaj bo on vihtel selektorsko taktirko.
Težko rečem, ali sem pripravljen povsem pomladiti reprezentanco in iti na svetovno prvenstvo, kjer lahko tudi izpadeš. Videli smo že spomladi. Na koncu smo se sicer borili za vrh, a po dveh tekmah položaj ni bil nič kaj prijeten. Težko je. Konkurenca je vse večja. Treba bo postopoma priključevati dva, morda tri mlade, da pridobijo izkušnje. Si pa tega nikakor ne moreš privoščiti vsako leto. Sploh ne pri nas, kjer nimamo široke baze igralcev. Tudi mlajše selekcije reprezentanc, U20, U18, ne igrajo na najvišji ravni. Težko je vedeti, ali bi sploh kdo naredil tak preskok, da bi se lahko s člansko ekipo boril za vrh B-skupine.
Ste z Žigo Jegličem, ki prestaja kazen zaradi pozitivnega dopinškega testa z olimpijskih iger, že kaj govorili?
Ne. On je naslednji na mojem seznamu fantov, s katerimi bom govoril. Upam, da bom to razrešil v prihodnjih nekaj dneh. Verjamem, da je potreboval veliko časa, da je vse skupaj premislil. Upam, da bo, takoj ko mu kazen poteče konec oktobra, dobil klub in začel igrati. To je zanj zelo pomembno. Od februarja, ko je dobil kazen, ni bil v ekipnem tekmovalnem pogonu. Niti ni smel biti. Verjamem, da bo klub dobil v čim krajšem času. Potem bomo pa videli. Rad bi, da bi bil novembra zraven, da pride spet v stik z reprezentanco, s fanti.
Na Južnem Tirolskem ima v ekipi le tri profesionalne hokejiste: Slovenca Jureta Sotlarja, Kanadčana Kyla Justa in Američana Brandona McNallyja. Preostali fantje ali delajo ali študirajo.
Precej manj časa kot do prve reprezentančne akcije vas loči od prvega klubskega preizkusa v novi sezoni Alpske lige. Kako ste pripravljeni pred sobotno tekmo pri Gardeni?
Vsi skupaj smo že malo na trnih. Smo kar pripravljeni, tako da sem trenutno precej zadovoljen. Zdi se mi, da so fantje čez poletje sicer nekoliko pozabili, kaj smo delali v lanski sezoni, a je to lažje obnoviti kot pa nekaj vzpostaviti na novo. Fantje so pripravljeni delati, narediti vse, želja je, tako da so trenutno stvari take, kot morajo biti.
Jedro ekipe je ostalo enako, imate dva nova tujca, tudi dva izkušena (nekdanja) italijanska reprezentanta sta okrepila obrambo. Kako drugačna je ekipa?
Jedro je res enako, imamo novega Američana in Kanadčana. Za Američana je to prva sezona v Evropi, tako da se še malce prilagaja večji ledeni ploskvi. Drugi ima izkušnje iz Evrope, igral je že v nemški DEL, drugi ekipi Szekesfehervarja. Za zdaj je v redu.
Pridobili smo dva dobra branilca. Roland Hofer za zdaj še ne igra, ker je imel konec lanske sezone operirano koleno. Christiana Borgatella poznam že od prej, sva igrala še drug proti drugemu v reprezentanci. Dobiti tako izkušenega branilca je bila za nas kar velika stvar.
Moj slog igre je v trdi obrambi. Kar zadeva napad, dam igralcem kar nekaj svobode, v obrambi pa je treba imeti stvari urejene. Saj če ne deluje zadaj, tudi spredaj ne more.
Okrepitve, kot je nekdanji dolgoletni italijanski reprezentant Christian Borgatello (na fotografiji v dresu Szekesfehervarja ob Tomažu Razongarju), si je lahko le želel.
So v vašem moštvu še vedno le tujci pravi profesionalci, drugi pa ob hokeju še vedno hodijo v službe in šole? Se je od lani kaj spremenilo?
Prav nič (smeh, op. a.). V naši ekipi imamo le tri profesionalce, le tujce, preostali pa delajo ali pa študirajo. Tudi Borgatello trenutno še dela. Treba je razumeti, da hokej ni njihova prioriteta. Tako da jih je treba pohvaliti. Fantje so res pridni, dovzetni za treninge.
Cilj ekipe, ki domuje povsem blizu avstrijske meje, je uvrstitev v izločilne boje.
Nekaj fantov je zaradi poškodb izpustilo pripravljalne tekme. Kako je z zdravstvenim stanjem ekipe?
Bolj kot ne gre za udarce, tako da ni hujšega. Izjema je Hofer, ki se je poškodoval lani na šesti tekmi finala. Preostalo pa so udarci, ki bolijo. Dokler ni pravega zdravniškega pregleda, nismo niti hoteli tvegati. Poškodbe so pojavljajo načeloma pri mlajših, saj je zanje drugače, preskok med člane je velik, obremenitve so večje. Ni pa na srečo nič hujšega, udarci so sestavni del našega športa.
Lani ste se uvrstili v končnico. So tudi letos želja izločilni boji, nato pa korak za korakom?
Lansko leto je bila končnica želja, letos je pa kar cilj, da se uvrstimo vanjo. Še eno mesto imamo prosto za tujca, če bi videli, da bi ga potrebovali, da bi morda z njim naredili odločilni korak. Smo se pa zavestno odločili, da sezono začnemo s tremi tujci, saj si želimo, da mladi dobijo priložnost za igro. Trudimo se za to, da igrajo domači fantje. Če bo potrebno, se pa lahko zgodi, da pozneje zapolnimo še zadnje mesto za tujca.
"Pritiska imam toliko, kot si ga naložim sam. Sem toliko ambiciozen, da želim zmagati na vsaki tekmi."
Po zadnji sezoni ste rekli, da rezultatskih pritiskov ne čutite. Je letos drugače?
Pritiska imam toliko, kot si ga naložim sam. Sem toliko ambiciozen, da želim zmagati na vsaki tekmi. Morda je letos vseeno malo drugače, ker je druga sezona zapored. Tudi zame je nekaj novega, da sem z isto ekipo drugo sezono. Veliko lažje mi je delati, ko enkrat skoraj vso ekipo praktično že poznaš.
Koliko spremljate Jesenice, Olimpijo, vaša nasprotnika v ligi? Letošnja sezona se je začela drugače kot lanska. Tehtnica je bila na začetku, za razliko od lani, na strani Ljubljančanov.
Spremljam, saj je služba taka, da moram. Malo sem si ogledal finale pokala. A glede na to, da so igrali v Kranju, na manjšem ledu, je bila igra povsem drugačna, kot bi bila na večjem. Z Jesenicami smo igrali tudi pripravljalno tekmo. Na to, kako se bodo stvari razvijale, pa bo treba počakati, za zdaj je težko reči, komu bo šlo bolje, ko se bo sezona začela zares.
Namen ustanovitve Alpske lige je bil razvoj mladih, vse pogosteje pa v njej najdemo starejše tujce, Američane, Kanadčane, ki so najboljša hokejska leta že pustili za seboj. Bo to trend, da se ji bo na jesen svoje kariere priključevalo vse več izkušenih hokejistov, od katerih se bodo mladi učili?
Vsaka ekipe si želi zmagati. Če želiš biti uspešen, tudi v tej ligi potrebuješ ob mladih igralcih izkušene hokejiste. Nekateri imajo malo več mladih, nekateri malo manj. Še vedno je ta liga lahko dobra odskočna deska za mlade, zanje je to zelo dobra liga. V njej se lahko učijo od velikega števila izkušenih igralcev.
V naši ekipi smo na primer izgubili reprezentanta Ivana Deluco, ki ga je vzel Bolzano. Odšel je v kakovostnejšo ligo (EBEL, op. a.). In prav to je delo trenerja. Da ustvariš čim boljšega igralca, da mu pomagaš doseči cilje, ki si jih želi. Upam, da bom pomagal čim večjemu številu hokejistov.
Preberite še:
1