V Riu najbolj izstopala slovenska strelca

Dve medalji, med njima je tudi zlata, sta najbolj izstopali med dosežki slovenskih športnikov v Riu. Zanju sta zaslužna strelca Veselka Pevec in Franček Gorazd Tiršek, Slovenci pa so dosegli še nekaj visokih uvrstitev.

Tik pod stopničkami je trikrat (dvakrat na četrtem in enkrat na petem mestu) obstal plavalec Darko Đurić, ki je imel med vsemi športniki najbolj naporen program s štirimi nastopi. Slovenci pa so zbrali še nekaj odličnih uvrstitev, ob Đuriću je bil tako kajakaš Dejan Fabčič v premiernem nastopu v tej panogi na igrah šesti, Tiršek je imel še eno sedmo mesto v finalu, Đurić pa osmo. Osmi je bil tudi slepi maratonec Sandi Novak.

• Kako so se paraolimpijci poslovili od Ria?

Že dvajset let niso prišli domov brez odličja

"Veliko bolj sproščeno bo. Dosegla sem vrh v zelo kratkem času. Poplačano je vse v zadnjih treh, štirih letih. Hotela sem ujeti fante v ekipi, svoje treninge sem celo skrivala pred trenerko, ker je dejala, da treniram preveč. A res sem jih hotela ujeti, hotela sem, da se pomerimo enakovredno.

Želela sem si imeti rezultate, to je v moji naravi, če se za nekaj odločim, ne odneham. Sprašujejo me, ali je to konec ali bom vztrajala. Ne vem, zakaj, mislim, da velja neka logika, da ko osvojiš zlato, lahko nehaš. Jaz bom nadaljevala," je o največjem uspehu v kratki strelski karieri dejala Pevčeva.

Polona Sladič (desno) odlično bdi nad slovenskimi strelci. Foto: Vid Ponikvar Strelce že dve desetletji vodi Polona Sladič, v tej disciplini pa so medalje stalnica, saj se strelci še nikoli od Atlante 1996 z iger niso vrnili brez odličja.

Bolje, kot so pričakovali

Zadovoljen je bil tudi vodja slovenske reprezentance v Riu Branko Mihorko. Začetni strahovi oziroma bojazni, da bo šlo na prizorišču tekmovanja vse narobe, se niso uresničile. Športniki in njihovi spremljevalci so bili prijetno presenečeni, da so stvari delovale dobro, tudi razmere v paraolimpijski vasi so bile boljše, kot so pričakovali. Prav tako so dobro delovali prevozi na prizorišča, tudi vzdušje je bilo na večini tekmovališč zelo dobro in bučno.

"Prireditelji so se potrudili. Vsa organizacija je bila brez pripomb. Vsi smo popolnoma presenečeni, ker smo bili pripravljeni, da bo zanič. Tudi naša ekipa je bila pripravljena, maksimalne pogoje so imeli za ta denar, naši so se namreč srečali s profesionalci in težko je narediti več, kot smo naredili," je o poteku iger in slovenskih uspehih dejal Mihorko.

Branko Mihorko se že zazira v prihodnost športa invalidov. Foto: Vid Ponikvar Manjkali ekipni športi

Letošnja ekipa Slovenije je bila med najmanjšimi v zadnjih 20 letih na teh tekmovanjih, tudi zato, ker ni bilo nobenih udeležencev v ekipnih športnih. Mihorko se zaveda, da je zaradi zahtevnih kvot in norm težko priti do udeležbe na igrah, a upa, da bo v prihodnje Slovenija imela spet več predstavnikov na paraolimpijskih igrah.

Zato tudi poziva vse mlade invalide, ki bi se želeli ukvarjati s športom, naj navežejo stik s krovno slovensko zvezo za šport invalidov (ZŠIS-POK): "Manjkali so nam moštveni športi. Težava je tudi to, da recimo v odbojki pogoji za delo za slovenske razmere niso slabi, a prvih pet na svetu, to so profesionalne ekipe. Če bomo hoteli držati stik, bo treba spremeniti način dela. Toda to je slovenska splošna težava v športu in glede na razmere delamo čudeže."

Darko Đurić je osvojil osmo, peto in dve četrti mesti. Foto: Vid Ponikvar Svojevrstni doping?

Mihorko se ni izognil niti perečemu vprašanju, ki ga je izpostavil tudi plavalec Đurić, o pravični klasifikaciji oziroma razvrščanju invalidov v razrede oziroma skupine.

#NeSpreglejte: Zakaj se slovenski paraolimpijec brez ene roke meri s tistimi, ki imajo obe?

"To je večna zgodba. Verjamem zdravnikom, da delajo po vesti, da skušajo delovati pravilno. Res pa je, da je včasih videti čudno. Tu smo že pri zgodbi dopinga in tu smo pri nečem podobnem. Zame je to, da je nekdo nepravilno klasificiran, večji doping kot neka kemija."

Takoj po igrah v slovenski reprezentanci že razmišljajo tudi o Tokiu 2020, ta paraolimpijski cikel se je začel takoj, ko je ugasnil ogenj na stadionu Maracana.

"Kako naprej? Novo štiriletno obdobje se takoj začenja, veliko športnikov je še ostalo v Sloveniji, ki so se trudili, da bi dosegli norme. Predvsem pa bi povabil mlade, ki se še ne ukvarjajo s športom, da se vključijo, najprej na rekreativni ravni.

Če se pokaže, da lahko naredijo več, pa sem prepričan, da se lahko uvrstijo tudi na paraolimpijske igre. Če ne v Tokio, pa čez osem let," pravi Mihorko o prihodnosti slovenskega športa invalidov.