Druga kariera
Nedelja, 31. 3. 2019, 16.00
5 let
Druga kariera (99.) - Jure Meglič
Še danes plačuje visok in boleč davek športne kariere
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,02
Jure Meglič je pred leti v slovenskem športu dvignil kar nekaj prahu, potem ko se je odločil, da bo nastopil za Azerbajdžan. A s tem si je izpolnil tudi športne sanje, potem ko je lahko nastopil na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Tudi po končani uspešni karieri ga je pot vodila v tujino, kjer dela še danes.
Jure Meglič je veljal za enega izmed boljših slovenskih kajakašev na divjih vodah. Danes 34-letni Jure se lahko pohvali s kolajnami s svetovnega in evropskega prvenstva ter s stopničkami na tekmah za svetovni pokal. Največji posamični uspeh je dosegel leta 2010 pred domačimi navijači na svetovnem prvenstvu v Tacnu, kjer je bil tretji. Leta 2014 se je odločil, da bo tekmoval za Azerbajdžan in si s tem na široko odprl vrata za nastop na olimpijskih igrah in tam leta 2016 tudi nastopal. Zatem se je zaradi poškodb odločil, da veslo postavi v kot in gre novim izzivom naproti. Tudi tokrat ga je pot vodila v tujino. V Avstrijo, kjer je trener tamkajšnjih tekmovalcev. Žal Jure še danes čuti posledice poškodb, ki jih je dobil v času kariere.
Jure, minila so slaba tri leta, ko ste končali svojo športno pot. Se še kdaj usedete v čoln oziroma vas še kdaj zamika, da bi se spustili v boj s stotinkami?
Vsako leto grem na tekmo, kjer nastopam za svoj klub. Lani je bilo še kar v redu, ko sem v Celovcu štartal na mednarodni tekmi. Zadnji konec tedna sem nastopil na tekmi v Tacnu, a so me fantje pustili precej zadaj (smeh, op. p.). Kajak je težek šport. Progo lahko odpelješ, ampak roke ne delajo več tako, kot bi morale. Danes raje tečem.
Jure Meglič je danes tudi oče dveh otrok.
Pa vseeno, pogrešate ta adrenalin, ki ste ga imeli pred tekmo? Imate danes bolj umirjeno življenje?
Pri svojih dveh otrocih (Jure ima dvojčke, op. p.) težko rečem, da je moje življenje bolj umirjeno (smeh, op. p.). Sicer pa se kot trener ubadam z drugimi stvarmi. Še posebej v tako majhni ekipi, kot smo mi, nisi samo trener, ampak moraš opravljati tudi druge stvari. Lahko rečem, da ne razmišljam o tem, da bi bil še kdaj tekmovalec. Zdi se mi, da sem to dejansko pustil za seboj. Na začetku mi je bilo težko, ampak danes sem vesel, da sem končal.
Se danes še kdaj ozrete nazaj in se spomnite na svojo športno pot ali raje strmite naprej?
Še danes sem povezan s tem športom in se seveda spomnim. Sploh ko želim iz lastnih izkušenj pomagati tekmovalcem.
Jure Meglič je leta 2016 na olimpijskih igrah v Riu tekmoval za Azerbajdžan in je osvojil 14. mesto.
Nekaj let ste tekmovali za Azerbajdžan in na podlagi tega nastopili tudi na olimpijskih igrah. Takrat je bilo kar veliko govora o tem, bi se danes enako odločili?
Odločil bi se za isto pot. Sicer sem naredil kar nekaj napak. Med Slovenijo in Azerbajdžanom je bila tako velika razlika, da se prvo leto nisem najbolje znašel oziroma nisem bil najbolj pripravljen na to. Kakšno leto sem se lovil, zadnje leto svoje kariere sem se našel, prav tako sem okrog sebe dobil prave ljudi, a je bilo zaradi moj poškodbe že malo prepozno. Mislim, da sem bil zelo dobro pripravljen, manjkalo mi je nekaj gotovosti in kakšna dobra tekma. Na podlagi tega bi veliko lažje štartal na olimpijskih igrah. Na treningih sem bil hiter … Takšen je šport. Sicer pa sem vesel, da sem imel sploh možnost tekmovati za Azerbajdžan in da sem tekmoval na olimpijskih igrah.
"Še danes moram včasih vzeti tablete, ker me tako boli, da zjutraj ne morem vstati."
Verjetno bi na olimpijskih igrah raje nastopili pod slovensko zastavo?
Seveda bi vsak rad tekmoval za svojo državo. Svoji državi sem dal 15 najboljših let športne kariere. Zadnje tri sem dal drugi državi. Predvsem z upanjem, da bi še kaj dosegel.
Ste še kaj v stikih z ljudmi iz Azerbajdžana in ali imate tam odprte kakšne poslovne poti?
Ta trenutek v slalomu nimajo nič, se pa nekajkrat letno slišimo in obujamo spomine. V teh treh letih sodelovanja smo z nekaterimi postali zelo dobri prijatelji. Lepo je bilo z njimi sodelovati, ampak mislim, da v bližnji prihodnosti ne vidim možnosti, da bi lahko poslovno sodelovali.
Ko ste končali športno pot, ste bili stari 32 let. Se vam zdi, da ste prekmalu končali športno pot?
Kar se tiče poškodbe hrbta, morda še nekoliko prepozno. Še danes moram včasih vzeti tablete, ker me tako boli, da zjutraj ne morem vstati. Za zdaj je še tako dobro, da se lahko rekreativno ukvarjam s športom, in kar je najbolj pomembno, da se lahko igram z otroki. Dokler se lahko gibam, lahko to bolečino prenašam.
Se vam zdi, da ste plačali previsok davek?
Ne glede na to, kaj se je zgodilo, bi vse skupaj ponovil. Vsa mladost v kajaku mi veliko pomeni. Kljub vsem odrekanjem mi je bilo res lepo in bi šel še enkrat skozi vse skupaj. Nikoli mi ni bilo težko delati za vse to, kar sem dosegel.
Med kariero ste imeli že dve operaciji hrbta. Obstaja kakšna alternativa, da bi se vaše stanje glede bolečin v hrbtu izboljšalo?
V svoji karieri je dosegel kar nekaj vrhunskih rezultatov.
Pravzaprav je tako, da več kot skrbim zase, bolje se počutim. Več ali manj sem odvisen sam od sebe.
Imate kar nekaj medalj z največjih tekmovanj, a olimpijske vam ni uspelo osvojiti. Koliko vam danes manjka ta medalja?
S tem pogledom, ki ga imam zdaj, se mi zdi, da bi lahko prišel še do kakšnega vrhunskega rezultata več. Bi pa zagotovo vse medalje zamenjal za eno olimpijsko, kar je po mojem mnenju povsem normalno.
Veliko športnikov ima kar nekaj težav, ko končajo športno pot. Kako je bil pri vas?
Še preden sem končal kariero, sem dobil ponudbo iz Avstrije. Težko je reči, da sem začel drugo kariero, ker sem ostal v istem športu in sem samo nadaljeval kot trener. Tako je bilo veliko lažje preklopiti, kot če bi moral iti na neko novo in neznano področje. Dobro vem, kaj delam in na primer že en meter pred slalomskimi vrati vem, da bo prišlo do napake … Seveda so druge skrbi in druge težave. Z avstrijskim trenerjem delava z osmimi tekmovalci. Vsi so vrhunski športniki in z vsakim se je treba boriti, a je vseeno prijetno delo.
Kako poteka vaše delo, morate biti vseskozi v Avstriji?
Zdaj sem zadolžen za moško reprezentanco, poleg tega skrbim še za tri mlajša dekleta, ki prav tako nastopajo na članskih tekmah. Sam moram biti prisoten na pripravah in na tekmah. Letos, ko je predolimpijska sezona, to pomeni, da moram biti prisoten 180 dni.
Si predstavljate, da bi delali v pisarni?
Tudi o tem sem razmišljal. Če ne bi imel družine, bi bila ta služba idealna. V tem primeru, ko imam doma dva otroka, ju pogrešam, saj želim z njima preživeti čim več časa. Ko sem več kot teden dni od doma, mi je zelo težko.
V času svoje kariere ste tudi doštudirali grafično oblikovanje. Vam je izobrazba veliko pomenila?
Mojim staršem je bilo zelo pomembno, da dokončam študij. Prvi dve leti ni bilo težav, ker se mi ni uspelo uvrstiti v državno reprezentanco. Zatem je bilo nekoliko težje in sem potreboval nekaj več časa, da sem končal. Sicer sem se po koncu sezone rad usedel za knjige in naredil kakšen izpit. Sploh je odleglo mojim staršem in meni, ko sem diplomiral.
Kako razvita sta kajak in kanu na divjih vodah v Avstriji?
V zadnjih dveh sezonah smo zelo uspešni, saj smo na evropskih prvenstvih dobili pet medalj, kar je velik uspeh in je zelo dobro za celo ekipo. Bilo bi še bolje, če bi imeli veliko podmladka.
Bi lahko primerjali avstrijske in slovenske tekmovalce? So morda avstrijski športniki še bolj pridni?
Razmišljate, da bi se vrnili domov in pomagali našim mladim tekmovalcem?
Ko bo prišel pravi čas, bi se zagotovo rad vrnil in nekaj pripomogel k slovenskemu kajaku.
Se tudi v prihodnosti vidite v trenerskem poslu?
Za zdaj mi je odlično in ne vidim razloga, zakaj bi nehal opravljati to delo. Tudi doma imam podporo, kar je zelo pomembno in precej lažje. Mislim, da bom še nekaj časa opravljal trenersko delo.
