Druga kariera
Nedelja, 24. 3. 2019, 16.20
5 let, 7 mesecev
Druga kariera (98.) – Nataša Kejžar
Olimpijka je v Sydneyju dobila informacijo, ki je spremenila njeno nadaljnjo pot #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,23
Nekdanja vrhunska plavalka Nataša Kejžar, ki je tekmovala v obdobju Petra Mankoča, sestre Alenke Kejžar, Anje Čarman in drugih vidnejših slovenskih plavalcev, danes kot doktorica znanosti dela na Inštitutu za biostatistiko in medicinsko informatiko.
Nataša Kejžar, nekdanja vrhunska plavalka, pa tudi udeleženka olimpijskih iger v Sydneyju in Zoisova štipendistka za izjemne študijske dosežke, je ena tistih športnic, ki jim je uspelo združevati šolo in šport. Kaj jo je gnalo, da je kljub treningom in tekmovanjem preostanek energije namenjala šoli, in kaj počne danes?
42-letna Nataša Kejžar se je s plavanjem začela ukvarjati v 1. razredu osnovne šole. Dokaj zgodaj je začela razkazovati svoj plavalni talent, hkrati pa bila uspešna tudi v šoli. Po Gimnaziji Kranj je dokončala študij na Fakulteti za računalništvo in informatiko ter čez čas pridobila še doktorat iz statistike. Za svoja študijska prizadevanja je bila nagrajena z Zoisovo štipendijo. Plavanju je posvetila približno 17 let življenja, med drugim se je udeležila tudi olimpijskih iger v Sydneyju. Prav te so bile na neki način ključne za njeno nadaljnjo karierno pot zunaj športa.
VIDEO: Kaj sporoča mladim športnikom?
S čim se ukvarjate danes?
Na Inštitutu za biostatistiko in medicinsko informatiko delam kot statistik. Zaposlena sem kot pedagoški delavec, in sicer kot asistentka za statistiko na Medicinski fakulteti, hkrati pa se ukvarjam tudi z raziskovalnim in svetovalnim delom. Med drugim na primer zdravnikom na Medicinski fakulteti pomagam pri izdelavi statistike, ki podpira njihove raziskave. Poleg tega zelo aktivno sodelujem pri vodenju magistrskega študija Uporabna statistika, ki bo v prihodnjem študijskem letu razpisan kot redni program Univerze v Ljubljani.
Od kod ljubezen do statistike?
Zgodilo se je bolj kot ne po naključju. Na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 mi je Maja Pohar Perme (nekdanja igralka badmintona, danes doktorica statistike in izredna profesorica na Medicinski fakulteti, op. p.) omenila, da se odpira nov magistrski in doktorski študij statistike.
>>> Spremljajte rubriko Druga kariera, kjer predstavljamo nove karierne poti nekdanjih športnikov.
To je bilo ravno v obdobju, ko sem na Zavodu za šport delala kot računalničarka in se poigravala z idejo, da bi se karierno nekoliko preusmerila. Statistika me je zanimala in tako se je začelo.
Sprva sem študirala ob delu, nato pa me je sredi semestra profesorica Anuška Ferligoj obvestila, da ima prosto mesto mladega raziskovalca, in me povabila k sodelovanju. Delo sem seveda sprejela, saj je to pomenilo, da mi poleg študija ne bo treba hoditi še v službo, ampak se bom lahko povsem posvetila študiju in dokončala doktorat.
Nataša Kejžar o ljubezni do statistike: "Zgodilo se je bolj kot ne po naključju. Na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 mi je Maja Pohar Perme omenila, da se odpira nov magistrski in doktorski študij statistike. To je bilo ravno v obdobju, ko sem na Zavodu za šport delala kot računalničarka in se poigravala z idejo, da bi se karierno nekoliko preusmerila. Statistika me je zanimala in tako se je začelo."
Statistika mi je zelo všeč, v veliko pomoč pri tem pa mi je tudi znanje računalništva, ki sem ga pridobila na dodiplomskem študiju. Najbolj pa mi je všeč to, da lahko s svojim znanjem nekomu drugemu pomagam pri raziskavah.
Podatke, ki jih zberejo raziskovalci različnih področij, lahko na podlagi njihovih raziskovalnih vprašanj kot statistik pomagam pravilno statistično analizirati in interpretirati. S tem pripomorem k pravilnejšim sklepom in odgovorom na vprašanja ter ne nazadnje k boljši znanosti.
So v slovenskem športu kdaj pokazali interes, da bi, opremljeni s številnimi znanji, delali zanje?
Nekaj časa sem delala na Zavodu za šport in nekdanji sodelavci so me kasneje prosili za pomoč pri povzemanju podatkov iz njihovih podatkovnih baz (Zavod Planica). Tudi z nekaterimi posamezniki z Olimpijskega komiteja Slovenije se občasno pogovorim glede njihovih težav pri analizi podatkov.
Kaj pa na protidopinški agenciji Sloado? Predvidevam, da bi jim vaša znanja prav tako lahko koristila?
Ne, je pa Maja Pohar Perme delovala na tem področju.
"Doma se se vsi skupaj zavedali, da od športa dolgoročno ne bom mogla živeti, niti to nikoli ni bil moj namen."
Menda ste bili s svojo študijsko marljivostjo zgled več športnikom, da so med športno kariero večkrat poprijeli za knjige z učno snovjo. Kako to, da ste tako radi študirali? Večina športnikov pravi, da šola in šport nista združljiva, ste pa seveda izjeme, ki dokazujete ravno nasprotno.
Veliko je odvisno od športne panoge, s katero se ukvarjaš. Verjamem, da je v določenih panogah, na primer v zimskih športih, kjer so športniki v času sezone ves čas na poti, to res misija nemogoče, medtem ko za plavalce, vsaj če se ozrem v svoje tekmovalno obdobje, to vseeno ni bila taka težava. Morda tudi zato, ker je bila v mojem primeru šola vedno na prvem mestu.
Zaradi vas same ali so vas k temu spodbujali doma?
Mislim, da so mi to privzgojili starši. Vsi skupaj smo se namreč zavedali, da od športa dolgoročno ne bom mogla živeti, niti to nikoli ni bil moj namen.
Kje ste našli trenutke za učenje? Franci Petek je na primer dejal, da se je učil v kombiju, na letališčih, da si je s tem glavo razbremenil od stalnega razmišljanja o skokih.
Se strinjam s Francijem, tudi sama sem vedno in povsod s seboj nosila knjige in se učila. Mislim, da je pomembno, da že med športno kariero razmišljaš o življenju po športu. Kaj pa če se poškoduješ, kaj boš potem?
"Odločitve o koncu športne kariere nisem nikoli obžalovala. Zdelo se mi je, da sem, vsaj glede na to, koliko sem bila pripravljena vložiti v šport, dosegla svoj maksimum," pravi Kejžarjeva, ki je športno pot končala pri 24 letih.
Ste si za vsak dan posebej sestavili urnik in se ga striktno držali?
Urnik sem imela v glavi. Tudi to so mi verjetno privzgojili starši. Logično je bilo, da sem po šoli najprej opravila nalogo, se potem učila ter si šele nato vzela odmor in čas za vse preostalo.
Obiskovali ste Gimnazijo Kranj, ki slovi kot zelo zahtevna šola. Ste imeli status športnice?
Sem, a ga nisem kaj posebej izkoriščala.
Kaj pa štipendijo, ste dobivali kakšno finančno pomoč?
Nekaj sredstev sem dobivala prek kluba, sem pa imela Zoisovo štipendijo.
Vas je kdaj mikala tujina? Danes veliko plavalcev odhaja na študij v tujino, kar sicer ni posebej razveseljivo za selektorja slovenske plavalne reprezentance Gorazda Podržavnika, ki pravi, da iz ZDA prihajajo slabo pripravljeni, je pa to gotovo zagotovilo za odlično izobrazbo.
V času moje plavalne kariere odhodi v tujino še niso bili tako pogosti. Mislim, da sta takrat na študij v ZDA odšla samo dva slovenska plavalca, a o tem nismo kaj dosti slišali, niti govorili. Da, zdelo bi se mi sicer dobro, če bi odšla študirat čez lužo, a dejstvo je, da od nikogar nisem dobila ponudbe. Moja sestra Alenka jo na primer je.
S sestro Alenka Kejžar, prav tako uspešno plavalko
V kateri fazi študija ste bili ob koncu kariere, pri 24 letih?
Do konca študija na Fakulteti za računalništvo in informatiko so mi manjkali še štirje izpiti in diploma.
Ste od države dobili kakšno pomoč za premostitev obdobja do t. i. druge kariere, kot se dogaja danes?
Ne, niti na to nisem računala. Odločitve o koncu športne kariere nisem nikoli obžalovala. Zdelo se mi je, da sem, vsaj glede na to, koliko sem bila pripravljena vložiti v šport, dosegla svoj maksimum.
Kako ste sploh zašli v plavanje?
V Radovljici smo otroci imeli na voljo samo dva športa, plavanje ali smučanje. Starši so predlagali, da se lotim nekega športa, še posebej zato, ker sem bila kot otrok res zelo pogosto bolna. O smučanju sploh nisem razmišljala, saj me je preveč rado zeblo, zato sem se lotila plavanja.
Na poslovilni tekmi Anje Čarman v družbi Urše Slabšak Potočnik, Petra Mankoča, Anje Klinar in Emila Tahirovića
Plavanje sem začela obiskovati v 1. razredu osnovne šole, in sicer v 12-metrskem bazenu hotela Grajski dvor v Radovljici. To je bilo dobro, saj smo prva leta na treninge lahko hodili peš, šele pozneje, v višjih selekcijah, smo se pozimi vsak dan s kombiji vozili na treninge na Bled, kjer smo trenirali v bazenih različnih hotelov.
Poleti smo trenirali v Radovljici, v zimski sezoni žal ne, saj nismo imeli pokritega bazena. No, vse do leta 1991, ko so v Kranju odprli olimpijski bazen in nam precej olajšali treninge.
Kaj bi rekli, da je največja dota, ki ste jo odnesli iz plavalnega obdobja?
To bo verjetno občutek, da sem v tem času doživela veliko vsega, česar v svojem domačem kraju ne bi - nastopi na velikih tekmovanjih, obisk velemest, potovanja -, ter to, da sem s plavanjem pridobila veliko novih poznanstev in prijateljstev in da se bom v slovenskih plavalnih krogih vedno počutila dobrodošla.
"Še vedno plavam, a nikoli kar tako, raje opravim trening. Še raje kot plavam, pa se potapljam na dah in iščem školjke."
Kako danes ostajate v formi? Spadate med tiste plavalce, ki se bazenu najraje izognejo v velikem loku?
Niti ne. Še vedno plavam, nikoli pa ne plavam kar tako, ampak opravim trening. Ali se pridružim aktivnim rekreativnim plavalcem v kranjskem bazenu ali pa mi Andrej Pirc, nekdanji plavalec, predpiše trening. Sicer pa se precej raje čisto rekreativno potapljam na dah. Iščem školjke in podobno.
Ste po koncu športne poti razmišljali, da bi ostali aktivno povezani s plavanjem?
Kmalu po koncu kariere sem sicer izpeljala nekaj tečajev plavanja za otroke, vendar pozneje licence za vaditelja nisem več obnavljala.
Preberite še:
