Jure Hafner in ponudba, ki je ni mogel zavrniti #video

Deskar Jure Hafner, ki bo oktobra dopolnil 30 let, je točno na današnji dan leta 2008 v Valmalencu v Italiji osvojil naslov svetovnega mladinskega prvaka v paralelnem veleslalomu. Leto pozneje je bil v Naganu na Japonskem na svetovnem mladinskem prvenstvu tretji. Škofjeločan, ki je zaradi športa svoj domači kraj zamenjal za Celje, je deskanju posvetil 18 let, in čeprav v njem na članski ravni ni dosegel samega vrha, je zaradi deskanja pridobil izkušnje, ki mu v življenju koristijo še danes. Kaj počne in kako se sooča z novimi izzivi?

Točno na današnji dan pred letom dni ste v Winterbergu v Nemčiji zadnjič nastopili na tekmi svetovnega pokala, nekaj mesecev pozneje pa tudi uradno sklenili svojo tekmovalno pot. Pogrešate adrenalin iz tekmovalnih dni?

Niti ne. Med tekmami svojih varovancev občutim skoraj enako evforijo, kot sem jo na svojih tekmah. S svojimi fanti in dekleti v mislih prevozim vsako progo. Seveda pa je zdaj drugače, odgovornost in stres sta drugačna, veselje ob uspehih pa občutim skoraj tako, kot če bi jih dosegel sam.

Video: Zakaj se je odločil za konec kariere in zakaj je sprejel ponudbo kitajske reprezentance?

Ste v trenutku, ko ste lani javno izrekli, da imate deskanja kot tekmovalec dovolj, že vedeli, kaj boste počeli v prihodnje?

Da. V slovenskem sistemu namreč nisem več videl možnosti, da bi vztrajal kot tekmovalec. Kmalu so se pojavile ponudbe za trenersko delo, najprej iz slovenske reprezentance, nato pa še iz kitajske.

Vsi dejavniki so bili na strani Kitajske, zato sem sprejel njihovo ponudbo. Danes delam kot trener B-ekipe kitajske deskarske reprezentance in pomočnik Petra Kotnika, glavnega trenerja kitajske reprezentance, ki že sedmo leto deluje v kitajskem deskanju in dosega res vrhunske rezultate.

"Ni mi žal, da sem končal kariero, pogoji v slovenskem deskanju so namreč še vedno enaki. Reprezentanca je še vedno brez fizioterapevta, zatika se pri sklepanju pogodb, ... Tudi tri olimpijske medalje (Žana Koširja, op. a.) niso prinesle sprememb," opozarja Hafner. Foto: Urban Urbanc/Sportida So pretehtali predvsem finančni dejavniki?

V bistvu so bili prav vsi dejavniki na njihovi strani. V kitajski reprezentanci imajo fizioterapevta, kondicijskega trenerja … Celotno podporo, ki sodi k reprezentanci.

Tudi baza tekmovalcev je izredno velika. S Petrom imava 16 tekmovalcev, še približno 30 pa jih je ostalo na Kitajskem.

Ste kdaj obžalovali odločitev o upokojitvi? Stari ste bili 28 let, starostna meja med alpskimi deskarji pa je krepko čez 30 let. Žan Košir jih ima 34, Rok Marguč in Nevin Galmarini 32, Benjamin Karl je star 33 let in še bi lahko naštevali.

Ne, tudi zato ne, ker vidim, da se glede pogojev v slovenski deskarski reprezentanci tudi po tretji olimpijski medalji ni nič spremenilo.

Še vedno ni denarja za fizioterapevta, zatika se pri sklepanju pogodb … Lahko rečem, da so mi s tem odločitev samo olajšali. Vesel sem, da sem se odločil tako, kot sem se. Ni mi žal, da sem končal kariero, pogoji v slovenskem deskanju so namreč še vedno enaki.

Kako ste zagrizli v trenerski izziv?

Niti ni bilo tako zahtevno. V skoraj 20 letih, kolikor sem jih preživel v deskanju, vidiš, kaj in kako se dela in na kaj moraš biti pozoren. Pri tem mi je v veliko oporo Peter, ki koordinira večino zadev.

Ste kdaj lahko rekli, da se vam obrestuje vse, kar ste v 18 letih vlagali v deskanje? Ciljam na zaslužek, na sponzorje ...

Ne, ne bom rekel, da sem v finančnem smislu odnesel veliko, sem pa dosegel nekaj rezultatov, na katere sem ponosen. Tudi če na članski ravni nisem dosegel najvišje ravni, je bilo deskanje zame velika življenjska šola. Če ne bi deskal, pri 14 letih prav gotovo ne bi odšel na srednjo šolo v Celje - razlog je bil v tem, da je bila večina reprezentantov s štajerskega konca - in bi ostal na Gorenjskem.  

Tako pa sem živel v dijaškem domu, med drugim sem bil cimer z nogometašem Romanom Bezjakom, in doživel sem marsikaj,  česar brez deskanja zagotovo ne bi.

Dokaj hitro sem se moral osamosvojiti, hitro sem se moral naučiti prevzemati odgovornost, videl sem dobršen del sveta in doživel marsikaj, kar mi pomaga tudi danes.

Vas je motilo, da je deskanje kljub uspehom vedno nekje na stranskem tiru, da je vanj obrnjenih manj medijskih žarometov, da je manj sponzorskega zanimanja?

Glede tega sem dokaj realističen. Številke so namreč dovolj zgovorne. Vemo, koliko ljudi igra nogomet in koliko ljudi deska ter koliko ljudi spremlja nogomet ali deskanje.

Izjema pri tem so smučarski skoki.

Res je, to pa je slovenska posebnost.

Sicer pa se v te primerjave športov nikoli nisem spuščal, enako velja za polemike, ki vedno znova spremljajo izbor športnika leta. Mislim, da športniki spoštujemo drug drugega, da smo marsikomu zgled in oni nam in da je nesmiselno ocenjevati, ali je na primer boljši Peter Prevc ali Jan Oblak. Take primerjave se mi zdijo povsem neumestne. Enako velja za primerjavo, ali je več vredna olimpijska medalja ali uvrstitev v finale lige prvakov. Tega enostavno ne moreš primerjati in dati na tehtnico. Vsaj za moje pojme.

V družbi nekdanjih sotekmovalcev Roka Flandra, Glorie Kotnik, Jerneja Demšarja, Roka Marguča in Žana Koširja. Foto: Vid Ponikvar

Kakšen status ima deskanje med Kitajci? Predvidevam, da so vsi treningi in tekme podrejeni rezultatom na prihodnjih zimskih olimpijskih igrah, ki jih bo gostila prav Kitajska.

Deskanje je med Kitajci zelo priljubljeno in zanj vlada zelo veliko zanimanja. Tudi med mlajšimi generacijami. Zanimivo, tudi trener C-ekipe v kitajski reprezentanci je Slovenec, in sicer Tomaž Bernik (nekdanji trener slovenske in ruske deskarske reprezentance).

Naš trenutni cilj je z dobrimi uvrstitvami povečati kvoto tekmovalcev za nastop v svetovnem pokalu. Zdaj imamo kvoto treh tekmovalcev, prihodnjo sezono pa bo zaradi dobrih rezultatov kvota precej višja. Običajno na tekmah svetovnega pokala štartajo dve dekleti in en fant.

Kako poteka komunikacija s kitajskimi varovanci?

Z nekaterimi se sporazumevamo angleško, pri tistih, ki angleško ne znajo, pa pri komunikaciji pomagajo drugi. Kar zadeva na primer napake na snegu, ki se pojavljajo pri večini, pa že tako ali tako vsi razumejo tudi angleške izraze.

Sicer pa sem se tudi sam naučil nekaj kitajskih besed, ki so med treningom najpogostejše. Skratka, na splošno s komunikacijo nimamo težav.

Kako vas kličejo? Je Jure prezahtevno za izgovorjavo ali ravno nasprotno? Primoža Vrhovnika, trenerja kitajske reprezentance v smučanju prostega sloga, kličejo kar "coach Panda".

Črka R je zanje res dokaj zahtevna, sicer pa tudi mene kličejo kar coach (trener).

Kaj pa njihova imena? Jih poznate?

Seveda. Vem, da pri nas vlada predstava, da imajo vsi Kitajci enaka imena, a to seveda ne drži. Najprej sem jih poimenoval glede na njihov videz oziroma telesne posebnosti ali značaj, zraven pa sem imel dopisana še njihova imena. Zdaj smo že tako dolgo skupaj, da poznam vsa imena in priimke. Navsezadnje se mi to zdi tudi osnovno znamenje spoštovanja.

Foto: Vid Ponikvar

Ste jih naučili tudi kakšno slovensko besedo, stavek?

Za hec sem jih naučil, da jih, kadar se srečamo v neformalnih situacijah, na večerji ali kaj podobnega, jaz po domače vprašam 'Kaj dej?' (Kaj je zdaj?), oni pa odgovorijo 'Nč'. To se jim zdi zelo zabavno.

Jure Radelj, trener kitajske reprezentance v smučarskih skokih, je dejal, da so Kitajci izredno spoštljivi, hvaležni, po vsakem treningu se zahvalijo. Se to dogaja tudi vam?

Res je. V kitajski kulturni je hierarhija izredno pomembna. Spoštovanje do nadrejenih je zelo veliko.

Zelo zanimivo je bilo, ko smo bili prvi dan na treningu v Kaunertalu, in so že deset minut pred dogovorjenim terminom čakali pred kombijem. Sprva sem se prestrašil, da sem že prvi dan zamudil na srečanje, a se je izkazalo, da je to enostavno njihov način delovanja. Po eni strani ti to lahko olajša delo, lahko pa tudi zagreni, saj so res veliki tradicionalisti.

Hafner, Peter Kotnik in Tomaž Bernik po tekmi svetovnega pokala v Secret Gardnu na Kitajskem, prizorišču prihodnjih zimskih olimpijskih uspehov, s svojimi varovanci proslavljajo prvo kitajsko zmago v alpskem deskanju. Zanjo je poskrbela 20-letna Naiying Gong. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kako zadovoljni ste z letošnjim izkupičkom svoje ekipe?

Vsi so me zelo pozitivno presenetili. Da, lahko rečem, da sem nanje res zelo ponosen. Z večine tekem odhajamo zadnji, kar pomeni, da je vedno vsaj eden od njih med najboljšimi štirimi.

Verjamem tudi, da imamo res veliko možnosti za osvojitev kolajne na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki bo aprila na Rogli, kjer je tudi naša trenažna baza. Pogoji tukaj so res odlični. V ekipi nas je skupaj s spremljevalci okoli 20 in premiki niso ravno najlažji, tukaj nam gredo na Rogli res zelo na roko.

Rogla je pomembna trenažna baza tudi za kitajsko deskarsko reprezentanco. Foto: Vid Ponikvar

Eden od ciljev kitajskih oblasti, povezanih z zimskimi olimpijskimi igrami leta 2022 v Pekingu, je tudi ta, da bi njihove državljane navdušili za zimske športe. Govori se o neverjetni številki 300 milijonov bodočih smučarjev. Ste to začutili v času obiska na Kitajskem?

Da, izredno sem bil pozitivno presenečen. Ob koncu tedna je bilo na smučiščih ogromno ljudi. Tudi njihova raven smučanja je bila zelo visoka. Od učiteljev v šolah smučanja do smučarjev. Ogromno je bilo postorjenega tudi glede infrastrukture. V bližini kraja Chongli, ki je velik približno toliko kot Ljubljana in kjer smo trenirali, je bilo kar pet ogromnih smučišč. Mislim, da v Sloveniji ne premoremo niti enega takšnih razsežnosti. Kaj naj rečem, kapital dela svoje.

Sportal Intervju, za katerega smo potrebovali posebno dovoljenje

Tudi pogoji za trening so bili vrhunski. Od sredine novembra do sredine decembra, ki smo ga preživeli na Kitajskem, smo imeli odlične snežne pogoje. Umetni sneg, trda podlaga, sonce … Vse to je v Evropi v tistem obdobju zelo težko najti. Na ledenikih takrat običajno sneži, nižje pa še ni snega.

Obiskali smo tudi deskarsko prizorišče prihodnjih olimpijskih iger, Secret Garden, ki je približno tri ure vožnje oddaljeno od Pekinga, zdaj pa gradijo železnico, po kateri se bo čas potovanja skrajšal na 45 minut. Gradnjo so začeli leta 2015, obratovati pa naj bi začela že decembra letos. Polovica proge bo speljana po zraku, oziroma po viaduktih. Neverjetno, kot bi sestavljal z legokockami.