SiolNET. Sportal Drugi športi
1,15

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju – Sašo Bertoncelj

Sašo Bertoncelj: Tisti, ki ničesar ne obžaluje, mora resnično biti fenomen #video

1,15

termometer

"Mislim, da prav vsakdo kaj obžaluje, tudi jaz obžalujem nekatere stvari," ob pogledu na svojo 30-letno gimnastično kariero pravi Sašo Bertoncelj, sveži športni upokojenec in po Aljažu Peganu in Mitji Petkovšku naš tretji najboljši telovadec moderne dobe. Z njegovim slovesom je oder zapustila celotna generacija, ki nas je zadnjih 20, 25 let razvajala s številnimi uspehi. "Vedno bi bilo lahko še bolje, seveda, a na splošno z doseženim ne morem biti drugega kot zadovoljen," nam je še povedal 37-letni Škofjeločan.

Pred natanko mesecem dni je Sašo Bertoncelj nastopil na svoji zadnji tekmi v karieri. Na svetovnem prvenstvu v Kitakyushuju na Japonskem je na svojem paradnem orodju, konju z ročaji, zasedel 15. mesto. Kariero je sklenil brez odličja s svetovnih prvenstev, tudi na olimpijske igre se mu ni uspelo prebiti, kar sta dve zamujeni priložnosti, ki ju vsekakor obžaluje, a ne usodno. V tolažbo mu je kopica izvrstnih dosežkov z drugih tekmovanj, tri medalje z evropskih prvenstev, naslovi prvaka s sredozemskih, univerzitetnih in evropskih iger, pa seveda številne zmage s svetovnih pokalov.

Po legendarnem Miroslavu Cerarju, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na konju z ročaji osvojil dve olimpijski zlati medalji, pa štiri naslove svetovnega prvaka, je Bertoncelj drugi najuspešnejši slovenski konjenik, če izvzamemo Josipa Primožiča, ki je leta 1930 osvojil naslov svetovnega prvaka na konju, a je bil mnogobojec, celovit telovadec, kot sta bila tudi Leon Štukejl in Peter Šumi, srebrna s konja z ročaji na svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1922.   

Zdaj v to nesmrtno zgodovinsko druščino spada tudi Bertoncelj, njegovega naslednika pa utegnemo čakati precej dolgo. Tudi o prihodnosti ne le slovenske, pač pa gimnastike na splošno, ter še o marsičem je tekla beseda v tokratnem Sobotnem intervjuju.

Sobotni intervju


Čestitke za čudovito kariero, ste tretji najuspešnejši slovenski telovadec moderne dobe, to je najbrž dediščina, na katero ste lahko izjemno ponosni.

Hvala, ja, sem zelo zadovoljen, nič se ne bom pritoževal. Če bi me kdo pred kariero vprašal, če mi bo uspelo to, kar mi je, bi mu odgovoril, da zagotovo ne. Na koncu pa se je kar izšlo in zdaj grem lahko res mirno v penzijo.

Dvajset let je že od vašega prvega nastopa v svetovnem pokalu. Se kdaj ozrete nazaj in pretehtate stvari? So kakšna obžalovanja?

Teh je vedno veliko, tisti, ki bo rekel, da ničesar ne obžaluje, mora biti resnično fenomen in je res dosegel vse, kar si je zamislil (smeh, op. p.). Ampak mislim, da prav vsakdo kaj obžaluje. Jaz veliko, eno je zagotovo nenastopanje na olimpijskih igrah. Te bi se zame ob drugačnem razpletu lahko končalo tudi z medaljo. Mogoče se bo kdo smejal, ampak realnost je bila dejansko taka. Pa se ni izšlo. To je eno veliko obžalovanje. Žal mi je tudi neosvojene medalje na svetovnem prvenstvu, ki je tudi povezano z olimpijskimi igrami. Dejstvo je, da če bi se zgodila medalja leta 2011 (SP v Tokiu, op. p.), bi se zgodil tudi nastop na olimpijskih igrah (London, 2012, op. p.) in z medaljo s svetovnega prvenstva bi bil takrat tudi eden glavnih kandidatov za medaljo na olimpijskih igrah.

Sašo Bertoncelj Sportal Bertoncelj kot 15. na svetu končal kariero, najbolj se veseli dobre hrane

Celo zlato …

Zlato, seveda. No, to je tisto eno veliko obžalovanje, drugih prav velikih pa nimam. Obžaluješ seveda vsako tekmo, ki ti ni uspela, morda bi imel danes še kakšno medaljo več. S tega vidika pa ni hujšega, nenazadnje imam zlato medaljo s sredozemskih iger, zlato z evropskih iger, zlato z univerzitetnih, zlato iz svetovnih pokalov … Vse, pravzaprav. Manjka mi zlata z evropskega prvenstva, s tega imam drugo in dve tretji mesti, ampak me to ne preganja. Več ali manj imam samo pozitivne spomine.

Skratka, nekaj stvari zagotovo obžalujem, niso pa takšne, zaradi katerih bi izgubljal spanec. Če kdo trdi, da ničesar ne obžaluje, mu je morda vseeno za to, ampak mislim, da če tekmuješ na najvišji ravni, ti pač ne more biti vseeno, saj za to živiš. Treniraš zaradi sebe, treniraš zato, da bi nekaj dosegel, in če ti to ne uspe, si seveda razočaran.

Na letošnjem svetovnem pokalu v Kopru je bilo slavnostno. Na letošnjem svetovnem pokalu v Kopru je bilo slavnostno. Foto: Luka Vovk/Sportida

Za to potrebuješ predanost in "drive", vi najbrž niste nobena izjema v tem pogledu.

Nisem nobena izjema. Tisti, ki hoče biti uspešen, to mora imeti. Pa ni omejeno zgolj na šport, jaz bi šel še širše. Če hočeš biti dober poslovnež, moraš imeti ta "drive", če želiš biti uspešen v kulturi, prav tako, uspešen novinar mora imeti to željo, če želi biti nekaj posebnega, sicer si pač povprečen. Očitno to imam in upam, da me bo to krasilo tudi kasneje.

Lahko rečemo, da bi se vi v športu znašli v vsakem primeru? Zakaj prav v gimnastiki? Je bila kakšna konkurenca? Vas je zanimal še kakšen drug šport?

Ne vem, gimnastika je res en tak nenavaden šport, sploh pred tridesetimi leti, ko sem začel. Zdaj je mogoče že bolj, ne bom rekel popularna, ampak … Včasih so rekli: "Gimnastika? A ni to bolj za punce?" Danes je drugače, mislim, da smo ta tabu prebili. Za mojo odločitev pa je najbolj odgovorna moja mama, njej je bila gimnastika izredno všeč, sama pa se z njo ni mogla ukvarjati prav resno, se je pa ljubiteljsko. Imela je željo mene vpeljati v ta šport, v bitki z očetom, ki je po duši bolj nogometaš, je zmagala. Kdo je imel prav? Očitno smo se dobro odločili (smeh, op. p.). No, morda bi pa imel s kakšnega drugega vidika bolj prav on (smeh, op. p.).

Pa ste kdaj poskusili z nogometom?

Ah, ne, eni celo pravijo, da imam dve levi nogi (smeh, op. p.). Je pa res, da bi s tem "drivom" morda marsikaj nadoknadil. Nenazadnje tudi za gimnastiko nisem bil najbolj nadarjen. Mogoče, če bi se popolnoma posvetil čemu drugemu, bi mi z delom uspelo tudi kje drugje. Mogoče.

Rok Klavora Sportal Odločitev o koncu kariere sprejel v neznosnih bolečinah v bolnišnici v Baslu

Skratka, za vas gimnastika ni bila naravna izbira, kot otrok niste bili naravni akrobat?

Ne, jaz sem bil vedno zadnji v skupini. Zato pravim, da je talent širši pojem, ni samo vprašanje motoričnih sposobnosti. Na to gledam širše, jaz sem imel talent za delo, za vztrajnost, imel sem urejeno v glavi, pa podporo doma, da se je vsa ta zadeva lahko odvila v pravo smer.

Talent je že tako zgolj majhen delček uspeha, večina je trdo delo. To torej pri vas velja še nekoliko bolj?

Tako je. Točno tako. Bistvo je vse drugo kot motorične sposobnosti. Te te pripeljejo le do neke meje, naprej te vodi volja za trdo delo. Saj imaš res izjemne športnike, ki imajo vsega v obilju, tako talenta kot volje in podporo. Iz tega potem dobiš Mitjo Petkovška, Aljaža Pegana, Tino Maze, Luko Dončića … Špico špice. Tudi če ti kakšna komponenta manjka, pa si še vedno lahko vrhunski.

Preobilica talenta lahko kdaj celo škodi, saj če nekdo preveč zlahka dosega neke uspehe, nima volje za trdo delo.

Poznam kopico takšnih ljudi v gimnastiki. So bili talenti, zelo sposobni, v mlajših kategorijah so bili vodilni, mi smo cepetali za njimi in pobirali drobtinice, ko pa je bilo treba priti v člansko kategorijo in talentu dodati še trdo delo, ko stvari niso bile več samoumevne, pa se jim je vse zrušilo kot hišica iz kart.

V 30 letih se je nabralo cel kup anekdot, nekatere niso za javnost, pravi, tukaj pa je ena, ki je:

Kje pa so ti ključni trenutki v karieri vrhunskega telovadca, športnika, ko pride na razpotja in obstaja nevarnost, da preneha?

Mislim, da je prva ključna točka, ko prideš v puberteto, ko začneš malo rasti, odraščati, telo se ti začne oblikovati. Težko je temu slediti in takrat je težko razumeti, da se bo vse skupaj stabiliziralo. Naslednja točka je, ko prideš v člansko kategorijo, med vrstnike, ki pa imajo takrat že veliko izkušenj. Vse, kar počnejo, se ti zdi znanstvena fantastika, ko ne veš, kje bi se sploh lotil. Da tam najdeš svoje mesto, potrebuješ to vztrajnost. Nekateri kar pridejo in se prebijejo zelo hitro, večina pa za ta prehod potrebuje nekaj let. V tem času je potrebna tudi podpora trenerja, doma, vseh deležnikov, ampak na koncu je to vprašanje za vsakega posameznika.

Omenili ste trenerje, pa družino, kdo so te ključne osebe, ki so vam odločilno pomagale na športni poti?

Kar veliko jih je bilo, nekaj jih bom naštel, če bom pa koga izpustil, pa upam, da mi ne bo zameril. Jaz sem imel to srečo, da sem imel ves čas enega trenerja, s katerim sva izoblikovala odličen odnos. Spoznal me je kot otroka, postala sva prijatelja. To je Sebastjan Piletič, ki me pozna celo življenje, ve, kakšen sem, kaj od mene pričakovati, kdaj sem pripravljen, kdaj me mora pustiti pri miru, kako mi pomagati, kdaj ga potrebujem … Tukaj sem lahko srečen, da sem ga imel ob sebi celo kariero, sva pa seveda vključevala tudi druge trenerje za fizično in psihično pripravo, ki so bili ključni. S Sebastjanom sva se vendarle zavedala, da nisva vseveda in je treba kdaj poslušati tudi druge ljudi.

Sašo Bertoncelj Sportal Sašo Bertoncelj nastopil še zadnjič v karieri pred domačim občinstvom

Na tej poti seveda ni šlo brez dobrega odnosa z Gimnastično zvezo. Jasno, našel se bo kdo, ki bo dejal, da bi lahko bilo boljše, seveda, vedno je lahko boljše, ampak če težiš k temu, da bi bilo boljše in opozarjaš na kakšne napake, s tem ni nič narobe. Mislim pa, da je naša zveza resnično razumevajoča do športnikov in da veliko na to, da imamo na športnem področju vse urejeno, da se ves čas izboljšuje. Vesel sem, da imamo tako zvezo, sploh v zadnjih letih. Ko je to prevzel še direktor BTC, je ta povezanost še toliko boljša. Na koncu seveda ne bi šlo, če ne bi bil zaposlen v javni upravi. Ta ti nudi finančno stabilnost, da lahko sploh razmišljaš o športu. Če se leta 2008 ne bi zaposlil v Slovenski vojski, ne bi več treniral. To je enkrat ena. Pri takratnih 24 letih ne bi niti razmišljal o tem, s stotimi evri na mesec ne bi mogel preživeti, imeti partnerke, pa razmišljati o tem, da bi nekje živela. Trenirati moraš namreč šest, sedem ur na dan. Bilo bi nemogoče. To je bil eden ključnih trenutkov, zagotovo.

Potem je tukaj še moj generalni sponzor BTC, ki je bil z menoj skozi celotno kariero. Vedno poudarjam, da takšnega sponzorja ni. S takšnim razumevanjem, tudi v trenutkih, ko ti ne gre. In to je ključno, ravno takrat, ko ti ne gre najbolj, potrebuješ to podporo.

Namenoma pa sem za konec pustil ženo, otroke in družino, ker je to že samoumevno. Brez njih zagotovo ne gre, ampak oni to že vedo.

Pristal je na konju, konju z ročaji. Pristal je na konju, konju z ročaji. Foto: Guliverimage

Prav v tem družinskem življenju se je dinamika močno spremenila, zdaj ste ves čas doma.

(smeh, op. p.) Res je, zdaj sem v penziji, imam veliko časa in vedo, da me morajo "ponucati". Otroka sta sploh vesela. Prej, ko sem prišel domov, sta me jemala z veliko žlico, me skoraj raztrgala. Tudi meni je bilo včasih težko, ko sem prišel domov utrujen, onadva pa sta me hotela vzeti na veliko, nista vedela, kam bi dala vso to energijo, zdaj pa smo bolj mirni in zelo veseli.

Pa že kažeta kakšen talent oziroma željo, zanimanje za šport?

Seveda, sploh zdaj po teh mojih tekmah. Zdaj sta že malce starejša in sta me gledala na svetovnem pokalu v Kopru, kjer je bil ves ta nemir okoli mojega zaključka. Videla sta, kaj se dogaja, začutila sta utrip in bila popolnoma navdušena. Šla sta z menoj na trening, da bosta tekmovala, in ko so ju v vrtcu spraševali, zakaj bosta tekmovala, sta jim povedala, da za medaljo, a ne! Zdaj imata to željo, kako dolgo pa bo zdržala, bomo videli, vendar sta sposobna. To se vidi. Imata neke sposobnosti, to je povezano že s tem, da sta od plenic naprej ves čas hodila z menoj v dvorano, ves čas nekaj skačeta, kaj pa bo iz vsega tega, pa je še prezgodaj govoriti. Niti malo ju ne silim in obremenjujem s tem. Če bo želja, ju bomo podprli, če je ne bo, pa tudi ni noben problem.

Aljaž Pegan Sportal Telovadci Peganu izkazali zaupanje za opravljeno delo

S tem, da bi pristala v gimnastiki, ne bi imeli nobenih težav?

Ne, ne. Precej športnikov iz gimnastike pravi, samo v gimnastiko ne. Jaz pa sem drugega mnenja. Meni je gimnastika dala veliko. Dobro, nisem bogataš, sem pa bogat na drugih področjih. Tudi finančno sem se v redu izkopal, nisem pa bogataš. V kakšnem drugem športu si lahko, vemo pa tudi, kakšni so minusi v teh športih. Meni je gimnastika dala veliko in premalokrat morda poudarjamo, kakšne vrednote ti da.

Ravno pred kratkim sem se malo sprehodil po naših pogovorih s telovadci in na svojo grozo ugotovil, da pogosto poudarjamo poškodbe in obrabo. Ogromno negativnega, medtem ko pozitivne stvari kar malo spregledamo. Kaj pa so te pozitivne stvari? Nenazadnje moraš biti v šport zaljubljen, če želiš v njem vztrajati tako dolgo, kot ste vi.

V športu moraš uživati. Pa naj ob tem najprej povem slabo plat. Prav noben športnik v treningu ne more uživati čisto vsak dan. Ne glede na šport, da ne bomo izpostavljali samo gimnastike in ji s tem delali krivice. Velja za vsak šport. Ko se greš vrhunski šport, je težko kjerkoli. Ali boš veslal, smučal, igral košarko, rokomet, nogomet, atletiko, ni pomembno. Težko je. In s tem so povezane poškodbe. Kjerkoli, ne samo v gimnastiki, tej delamo krivico.

Vrhunski šport je postal "zategnjen", gre do skrajnosti. Vsi lovimo tisto mejo med tem, da ostaneš zdrav, in tem, da nisi več. Tako je, hočeš biti najboljši. Mogoče včasih ne znamo določiti vrhunskosti. Če se kdaj pogovarjamo z vrhunskimi športniki v individualnih športih, to izpostavljajo, ker so odvisni sami od sebe. V kakšnem ekipnem športu se lahko hitro kdo skrije v povprečju, pa potem mislimo, da je vrhunski, pa morebiti niti ni. S tem je povezanih malo manj odrekanja in malo manj poškodb. Zato so morda te poškodbe tako izpostavljene v individualnih športih, kjer je luč samo na tebi in se ne da ničesar skriti. Gimnastiki pa delamo krivico, pa kakšen športnik morda malo bolj izpostavlja te svoje poškodbe.

"Prav noben športnik v treningu ne more uživati čisto vsak dan. Ne glede na šport, da ne bomo izpostavljali samo gimnastike in ji s tem delali krivice." "Prav noben športnik v treningu ne more uživati čisto vsak dan. Ne glede na šport, da ne bomo izpostavljali samo gimnastike in ji s tem delali krivice." Foto: Ana Kovač

Tudi novinarji drezamo v to, saj so to stvari, ki ljudi zanimajo.

Ja, iščeš pač nek "žmoht". Jaz tega nisem nikoli rad izpostavljal, pa imam seveda tudi jaz nekaj poškodb, težav. Ampak tega nisem nikoli jemal kot oviro, to je bil zame preprosto del poklica. Tako kot pri snažilki, ki celo življenje kleči, ima pač težave s koleni. To je poklicna deformacija. Tega ne vidim kot neko oviro, tega nisem nikoli tako jemal. Zato se mi zdi malo krivično v gimnastiki izpostavljati te poškodbe. Seveda, da so. Zagotovo. Smo se pa vsi tega lotili zavedno.

Za vrhunskega športnika je telo orodje, ki se s časom seveda obrabi.

Tako! Tudi kladivo se obrabi ob redni uporabi. Tako pač je. Ampak če se vrneva k pozitivnim stvarem, o tem sem v zadnjem času veliko razmišljal. Iz dveh zornih kotov, in sicer zaradi nadaljevanja svoje življenjske poti na eni strani, na drugi pa zaradi svojih otrok. Ko razmišljam, zakaj bi otroke nekam dal in zakaj v gimnastiko, pridem do spoznanja, da zaradi vrednot. Nekdo bo rekel, da je to klišejsko, ampak tako je. Z nekaj zelo redkimi izjemami imajo športniki v gimnastiki zelo dobre vrednote. Otroke preusmeriš stran od drog, alkohola, od takih in drugačnih stvari. Prek gimnastike se naučijo pomembnih lastnosti v življenju, v njej dobijo družbo, ki je prava, korektna. In to meni pomeni veliko. Meni samemu pa je dal šport ogromno v smislu osebnostne rasti, trdega dela, organiziranosti, poznanstev. Konec koncev nek sistem, kako funkcionirati v življenju. Ne vem, kako bi danes brez tega razmišljal o svoji prihodnosti. To so zame tiste pozitivne stvari.

Lillehammer Sportal Pri njih večjih izbruhov okužb z virusom niso imeli

Najbrž je tudi na zelo prvinski ravni zadovoljivo obvladovati, nadzorovati svoje telo?

Seveda, bistvo tukaj ni obvladovati neke velike teže, neko strašno breme, pač pa obvladovati svojo lastno težo, svoje telo. To ti v življenju pride krvavo prav in zaradi tega jaz gimnastiko priporočam vsakomur, ne glede na leta, naj bo star ali mlad. Mladim zato, da bodo lahko uspešni, če se bodo ukvarjali kasneje še s kakšnim drugim športom, starim pa zato, da se ne bodo polomili na smučanju, če se malo pohecam. Obvladovanje lastnega telesa je užitek in na splošno nadvse koristna reč. Z razlogom pravimo, da je gimnastika bazičen šport.

V zdravi meri je koristna za vsakogar.

Obvezna, nujna. Pa tega ne govorim samo zato, ker sem sam telovadec, sem namreč tudi trener in vodim skupino. Nočem oglaševati, da ne bo pomote, samo povem vam, da v tej skupini opažam iz prve roke, kako pomembna je ta sposobnost obvladovanja svojega telesa. Zdaj, ko prihaja zima, denimo, bo pomembno, ko boš padel na ledu, ali boš padel na bok in jo odnesel z modrico ali pa boš nastavil roko in si zlomil komolec. Kaj je boljše?

Najbrž tudi nikoli ni prepozno, da bi se začel človek ukvarjati z gimnastiko.

Nikoli ni prepozno. Tu so samo ravni tega ukvarjanja z gimnastiko. Imeti moraš pametnega trenerja, ki bo znal oceniti, na kakšni ravni si se sposoben s tem ukvarjati. Ne moreš seveda od osemdesetletnika pričakovati, da bo delal salte. To je norost. S pravimi gimnastičnimi vajami pa je to lahko nekaj najlepšega. Že to, da zna pravilno pasti, pomeni ogromno. Vsi gledamo te domnevno smešne videoposnetke na internetu, "blooperje", ko ljudje padajo na smučiščih, pa padajo na vrat, ker ne znajo glave skriti ob prsni koš, pa košarkarje, ki padajo na hrbet in se poskušajo loviti z rokami nazaj, da bi se ujeli. Ne delajte tega! Bodo šli komolci, bodo šla zapestja, si boš zlomil vrat. Telovadca pa redko vidiš grdo pasti, ker znamo padati pravilno. Tega se naučiš, pa še gibljivost pridobiš. Če že padeš narobe, je ta spet nadvse pomembna.

Povsem razume ameriško zvezdnico Simone Biles, čeprav s sam s podobnimi težavami ni spopadal. Povsem razume ameriško zvezdnico Simone Biles, čeprav s sam s podobnimi težavami ni spopadal. Foto: Guliverimage

Na vrhunski ravni pa je to obvladovanje telesa že na meji mogočega in prihaja do težav. Simone Biles, denimo, je bila zgodba olimpijskih iger v Tokiu, ko je izgubila ta občutek za prostor, kar je v teh neverjetnih akrobatskih elementih, ko je visoko v zraku, lahko naravnost grozljiva izkušnja.

Tega si niti ne znam zares predstavljati, jaz sicer nikoli nisem bil toliko akrobat, na mojem orodju ni toliko teh elementov, zato tovrstnih težav nisem imel, vsaj spomnim se ne, da bi jih imel. Sem se pa tudi sam v zraku že izgubil in je resnično grozno; ne veš, kje si, ne veš, kaj narediti. Tako kot je rekla sama, to je izjemno nevarno. Ampak na tej ravni eden drugega pritiskamo do skrajnosti, ta skrajnost pa se odraža tudi v tem, kar se je zgodilo Simone Biles. Žal tako je, to ni nobena skrivnost.

Najbrž najbolj boli ta izguba nadzora?

Ja, po eni strani izguba nadzora, po drugi nevarnost poškodbe, sta pa ti stvari seveda povezani, izguba nadzora pripelje do poškodb. Psihološki pritisk to zgodbo lahko pripelje do takšnih skrajnosti. Ob tem pa moram priznati, da je zdaj, brez tega psihološkega pritiska, tudi z vidika prehranjevanja, vsakodnevne skrbi in popolnega podrejanja treningom, odrekanja, zelo, zelo prijetno. Zdaj ni več tega pritiska, ko moraš biti vsak dan stoodstoten. Brez tega ne gre, ne moreš biti vrhunski.

Mitja Šivic Sportal Mitja Šivic: Vedel sem, da imamo več kakovosti, kot je menila večina ljudi

Gimnastika pa tudi ves čas napreduje. Kako ste ta napredek zaznavali skozi vaših 20 let tekmovanj na najvišji ravni? Nenazadnje ste k napredku doprinesli tudi sami.

Ja, ves čas napredujemo. Marsikdaj sem po treningu že na pol oblečen skoraj zapustil dvorano, pa sem se ustavil in si rekel, glej, Krisztijan Berki (madžarski telovadec, trikratni svetovni prvak na konju z ročaji in olimpijski prvak iz Londona 2012, op. p.) se zagotovo ni oblekel, in sem šel nazaj delat. Tako sem se motiviral, da sem lahko držal stik. Priznam, v zadnjem obdobju je ta vnema popuščala, zato tudi nisem več mogel dosegati takšnih rezultatov, ko so se nabrale poškodbe in vse te stvari, prek tega pri 37 letih ne moreš več iti, tudi zato sem začutil, da je to to.

Meja pa se dviguje, tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu sem videl, da vaja, ki sem jo izvajal jaz – sicer je nisem več zmogel narediti tako kot včasih – ,bi še lahko prinesla finale, ampak komajda. Včasih je taka vaja z vso gotovostjo prinesla finale, danes bi ga komaj še ujel. Fantje, ki so prej slabo izvajali težje vaje, zdaj preprosto letijo čez. To je ta nenehni napredek. Pridejo nove metode treninga, boljši trening, so močnejši, konkurenca je v določenih državah vse večja in se tako raven dviguje.

Kje so meje?

Kaj pa vem, prav daleč naprej po mojem mnenju niti ne more iti. Mislim, da bo gimnastika potrebovala neko razgradnjo in ponovno postavitev na noge. Zato ker ima velike težave v svoji osnovi. V osnovi gimnastika ni zanimiva za širšo javnost, je prezapletena, ljudje je ne razumejo. In zaradi tega nimamo dobre gledanosti. In to je dandanes ključno, s tem so povezane marketinške aktivnosti, na to so vezana sredstva. Mislim, da bi gimnastika potrebovala osvežitev, ampak dokler so na čelu Mednarodne gimnastične zveze ti ljudje, se ne more nič drastičnega spremeniti. Šele ko bodo prišli novi ljudje z novimi idejami, se lahko pogovarjamo o tem, kam bo gimnastika šla. Mislim, da je to pomembnejše vprašanje od tega, kje so meje. Osredotočiti se moramo na to, da bomo bolj zanimivi. Na koncu bo še vedno en zmagovalec, ni pomembno, ali bo delal dvojne ali trojne salte. Pomembno je, da bodo ljudje to razumeli.

Trije najboljši slovenski telovadci moderne dobe, Aljaž Pegan, Sašo Bertoncelj in Mitja Petkovšek. Trije najboljši slovenski telovadci moderne dobe, Aljaž Pegan, Sašo Bertoncelj in Mitja Petkovšek. Foto: Vid Ponikvar

Zanimivo, ker je gimnastika sama po sebi atraktivna dejavnost.

Ja, vsepovsod je, domala vse je povezano z gimnastiko. Ogromno nekih senzacij z milijoni ogledov na Youtubu, ampak sama gimnastika pa ima težave s prepoznavnostjo. To je treba nekako spremeniti. Ena od možnosti je mogoče "parkour", ki je zdaj ena od uradnih panog Mednarodne gimnastične federacije. Bomo videli, kako se bo stvar razvijala. Ampak sama jedrna gimnastika, moška, ženska športna gimnastika, ritmična gimnastika, bo potrebovala resno spremembo. Na Mednarodni zvezi se bodo morali zbuditi in si nehati zatiskati oči, da to, da dobijo dobre rezultate z Mednarodnega olimpijskega komiteja, da je gimnastika na olimpijskih igrah še kar dobro gledana, nima resne zveze z realnim stanjem. To je katastrofalno.

Mitja Petkovšek Aljaž Pegan Sportal Ko sta tujcem razlagala, kje trenirata, so se jima smejali #video

Kdo pa so bili vaši vzorniki?

Nikoli se nisem v celoti osredotočil na enega. Vsak mi je lahko nekaj dal. Z rezultatskega vidika mi je bil v času odraščanja velik vzornik Marius Urzica (romunski telovadec, petkratni evropski, trikratni svetovni in enkrat olimpijski prvak na konju z ročaji), ki je bil takrat neverjetno zanesljiv in nepremagljiv. Z vidika tega, kako trenira, kako mi je nudil podporo, pa po načinu razmišljanja, mi je bil vzor absolutno Mitja Petkovšek. Sva tudi zelo dobra prijatelja, bila sva "cimra" na vseh tekmah in od njega sem odnesel ogromno. Je tudi takšna oseba, da je vedno samo dajal. Nikoli tudi ni skrival svojega znanja, svojih pogledov, kako funkcionira na tekmah, glede prehrane, psihološkega dela. Vse to je rad delil, mi svetoval. Z lahkoto. To mi je pomenilo ogromno. Tudi na treningih sem videl, kako se loteva stvari. Skratka, Mitja je bil moj splošni vzornik, na konju z ročaji pa Urzica.

Miroslav Cerar, seveda. Ampak on je toliko starejši, da ga nikoli nisem videl tekmovati. On je bil za nas vselej legenda. Imam izjemno spoštovanje do njega, ne obravnavam pa ga kot vzornika.

Pripadata drugim generacijam, ki nista imeli stika. To morda grozi tudi današnjim mladim telovadcem? Zdaj ste se po Aljažu Peganu, Mitji Petkovšku, Roku Klavori, Alenu Dimicu poslovili še vi, odšla je torej cela generacija, predaje "štafete" pa ni bilo.  

Bojim se, da ja. Bojim se, da se bo zdaj v dvorani pojavila težava, telovadci pa preprosto ne bodo občutili, kaj pomeni pravi trening. Trenutno ni več nobenega športnika, ki bi lahko posegal po najvišjih rezultatih, razen v ženski gimnastiki, kjer še imamo še Tjašo Kysselef in Tejo Belak. To se pač lahko zgodi v vsakem športu in načeloma ni nič groznega. Stvari se pač postavijo na novo. Plus pa je bil do zdaj v tem, da sem imel jaz pred sabo Petkovška, tisti, ki so trenirali v Trnovem, Pegana. Že v Mariboru so imeli težave, ker ni bilo enega izkušenega tekmovalca, od katerega bi mladi lahko črpali izkušnje. Zdaj se bo to zgodilo tudi v Ljubljani. Zdaj bo zanje le beseda trenerja. Ampak eno je, če ti trener reče, poglej, Mitja Petkovšek je to delal tako in tako, Sašo tako, Aljaž tako, nekaj drugega pa je, če to dejansko tudi vidiš. Do zdaj so trenerji prihajali tudi sami do mene, Sašo, povej jim to in to, pokaži jim, zdaj pa tega ne bo več. Zdaj bodo kar naenkrat mlajši postali "frajerji", kar pa ni vedno dobro, moram priznati. Da je nekdo pri 20 letih najboljši in pred seboj nima nekoga, ki bi ga moral premagati, ni v redu. Z vidika napredka sploh ne. Treba bo najti druge vzvode in načine, kako te športnike zgraditi, da bodo postali boljši in sami vzor mlajšim.

"Miroslav Cerar, seveda. Ampak on je toliko starejši, da ga nikoli nisem videl tekmovati. On je bil za nas vselej legenda. Imam izjemno spoštovanje do njega, ne obravnavam pa ga kot vzornika." "Miroslav Cerar, seveda. Ampak on je toliko starejši, da ga nikoli nisem videl tekmovati. On je bil za nas vselej legenda. Imam izjemno spoštovanje do njega, ne obravnavam pa ga kot vzornika." Foto: Ana Kovač

Morda sebe vidite v vlogi nekoga, ki bi lahko sodeloval pri tem?

Ne na tak način. Bom povezan z gimnastiko, če bo potekalo vse normalno z Gimnastično zvezo, ampak v neki drugačni vlogi. Sem taka oseba, da z veseljem delim svoje znanje in izkušnje, tudi pri kakšni kritiki nisem zadržan, če je potrebna. Seveda mora biti podana na normalen, spoštljiv način. Z veseljem bom to nudil še naprej, če pa bo sprejeto, če bom kaj dosegel, pa bomo še videli. To nenazadnje ni več odvisno samo od mene.

Kako imate začrtano življenje po karieri? Neke nove izzive ste verjetno že našli?

Predvsem sem zelo realen in pri svojih načrtih prej konservativen kot optimističen. Nikoli nisem sanjaril, ker sem realist. Grem korak za korakom in tudi odločitev o koncu kariere ni padla z danes na jutri, ampak je bila premišljena. Sem že razmišljal o svojem nadaljnjem življenju, imam že začrtane stvari, ne bi pa še rad o tem preveč govoril. Vidim pa, kaj bom počel. Seveda si želim biti tudi v tem vsaj približno tako uspešen, bom pa jasno ostal tudi še naprej povezan z gimnastiko. V življenju sem enostavno potreboval nove izzive in ko sem videl, da imam možnost predstaviti se in rasti še na kakšnem drugem področju, sem spet začutil to iskrico, ki sem jo imel v gimnastiki v začetku kariere in ki je, če sem povsem iskren, proti koncu že malo ugasnila. Tudi tekme mi niso več dajale prave energije, nazadnje, ko sem to iskro začutil, je bilo letos v Kopru, na drugih tekmah pa ne. To je bil signal, kot je tudi ta iskra, ki je vzplamtela na negimnastičnem področju.

Klemen Bauer Sportal "Želim si, da bi se približal dosežkom iz svojih najuspešnejših sezon. Zakaj pa ne?"

O tem se bomo morda čez čas lahko pogovorili za našo rubriko Druga kariera?

(smeh, op. p.) Velja.

Kaj pa lahko sporočite svojim gimnastičnim naslednikom? Kakšen nasvet bi si vi želeli slišati v začetku svoje kariere?

En nasvet mi je vedno prišel prav in tega mi je dal oče. Rekel je: "Poglej, v vsem slabem se najde nekaj dobrega." In to bi sporočil tudi vsakemu športniku. Nekaj je treba vedeti, v svoji karieri sem imel veliko, veliko več porazov kot zmag. In s temi porazi se bodo soočili vsi. Iz teh porazov je treba nekaj odnesti, ne obupati. Treba je delati, in da prideš do uspeha, je treba vztrajati. Treba je imeti dober in iskren odnos s trenerjem, treba je poslušati, kar ti pove, obstajati mora komunikacija. Pa delo, delo, delo in še enkrat delo. Treba je znati prenašati poraze, se iz njih nekaj naučiti, ker če se iz porazov ničesar ne naučiš, tudi zmag ne bo. Porazi te ne smejo potreti, narediti te morajo samo še močnejšega. Ne poznam uspešnega športnika, ki se ne bi znal učiti iz porazov. Ni kakšne velike skrivnosti.

Preberite še:

Sašo Bertoncelj Sportal "Dokler bom zdrav, dokler bom imel voljo in bom dosegal rezultate, ne grem nikamor" Sašo Bertoncelj Sportal Bertoncelj po velikem uspehu: Ne bi se moglo lepše razplesti za medsosedske odnose

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin