SiolNET. Sportal Hokej
1,32

termometer

  • Messenger
  • Messenger
sobotni intervju: mitja šivic

Mitja Šivic: Vedel sem, da imamo več kakovosti, kot je menila večina ljudi

1,32

termometer

HK Olimpija Graz 99ers
Mitja Šivic – glavni trener hokejskega hita sezone v ligi ICEHL, vodilne Olimpije. Foto: Morgan Kristan/Sportida

V začetku septembra so bili neznanka in outsider, slaba dva meseca pozneje je HK SŽ Olimpija največje presenečenje lige IceHL. Novincu, ki meša štrene kolektivom s precej zajetnejšimi proračuni, gledajo v hrbet prav vsi. "Ne želim nobene evforije, naš cilj ostaja isti, napredovati iz tekme v tekmo, verjamem pa, da nas naša kultura lahko pripelje daleč," pravi glavni akter trenerskega mozaika vodilnih zmajev, ki so v Ljubljani sprožili hokejsko evforijo, Mitja Šivic.

Lyon – Jesenice – Ljubljana so trenerske postaje nekdanjega hokejskega napadalca Mitje Šivica, ki je po težji poškodbi leta 2016 končal igralsko kariero, a ostal v športu, ki mu je predan več desetletij. 42-letni Gorenjec je po dveh trenerskih sezonah z železarji v Alpski ligi spomladi sprejel povabilo večnega tekmeca Olimpije, da trenerska znanja razširi in v zagonetke zagrize na višji ravni, v ligi IceHL (nekdanji ligi EBEL). 

Z ljubljanskim novincem se je pogumno lotil novega izziva in se po mesecih trdega dela z ekipo otresa priponke igralskega palčka, ki so jo sprejeli, preden so pobližje spoznali zahtevnejši tekmovalni oder. Olimpija je po nepopolnih 16. krogih vodilna ekipa tekmovanja. Na 15 tekmah je zbrala 36 točk, le na eni je ostala brez točk(e). 

"Lagal bi, če bi rekel, da sem na začetku sezone rekel, da bomo tu, kjer smo. A brez evforije," ne želi prehitevati dogodkov, še manj razglabljati o rezultatskih ciljih. Ostaja na realnih tleh, predan svojemu sistemu in ekipi, za katero si želi, da bi še naprej verjela, da zmore, predvsem pa rasla iz dneva v dan.

Z ljubiteljem kave, zgodnjega vstajanja in kolesa, s katerim se iz domačega Dobrega Polja redno odpravi na treninge v prestolnico, smo se pred tragičnima smrtima v moštvu Bratislave, ki bi moralo v petek gostovati v Ljubljani, a je bila tekma prestavljena, pogovarjali o ključu za dozdajšnji Olimpijin uspeh, napredku ekipe, trenerstvu, vse polnejših tribunah Tivolija ... 

Sobotni intervju

Fehervar Sportal Kuraltovi pred gostovanjem v Ljubljani dolgo trli Pustertal, Innsbruck nadaljuje zmagovito

Ostaja ljubitelj kave, zgodnjega vstajanja in kolesarjenja. Ostaja ljubitelj kave, zgodnjega vstajanja in kolesarjenja. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ko sva se pogovarjala v začetku lanskega leta, ko ste bili še trener Jesenic, ste na seznam majhnih, a pomembnih stvari v življenju uvrstili kavo, kolo, zgodnje vstajanje, disciplino. So vse še vedno visoko na seznamu za uspešnejše krmarjenje skozi vsakodnevne izzive?
Kava je še vedno pri vrhu, kolo pa sploh, čeprav sem si v zadnjih dneh vzel nekaj počitka, saj je motivacija ob tem vremenu nekoliko padla. To se mi zgodi vsako leto. Kakšnih 10, 14 dni kolo sameva, motivacija se nato vrne.  

Sicer pa je vse isto. Še vedno vstajam zgodaj. Zdaj, ko delam v Ljubljani, še prej, že pred 5. uro zjutraj. Sploh če grem s kolesom na trening, saj je Ljubljana le dlje od Jesenic. Zgodnje vstajanje mi ustreza, takrat sem povsem sam, s svojimi mislimi, spočit.  

Edina moteča stvar pri mojem delu, ki ga sicer obožujem, so večerne tekme in potovanja, ko te ponese adrenalin in posledično nimaš vseskozi pravega ritma. Če bi lahko kaj spremenil, bi to, da bi imel vseskozi nek ustaljen ritem, rutino, da bi lahko vsak večer hodil spat malo po 22. uri in nato vsako jutro pred 5. uro vstal. 

Leta 2019 je števec na vašem kolesu štel do 13 tisoč kilometrov. Koliko jih bo letos?
Če bom decembra relativno priden, bom šel prvič v življenju prek 14.000, 14.500 kilometrov. Letos se jih je kar nabralo. Pozna se, da sem v Ljubljani. Do sem je še enkrat več kilometrov, kot sem jih imel do Jesenic.  

Kolikokrat na teden se povprečno v Ljubljano pripeljete s kolesom?
Imel sem obdobje, ko sem šel tudi štirikrat ali petkrat, praktično vsak dan, a s časom se malo naveličaš iste poti, iste ravnine, istih klančkov. Zdaj je povprečje "dva in polkrat", preostale dni, ko sem z avtomobilom, pa se po vrnitvi domov odpravim kolesarit v naših koncih. 

Števec na njegovem kolesu bi letos lahko prvič presegel mejo 14 tisoč prevoženih kilometrov. Števec na njegovem kolesu bi letos lahko prvič presegel mejo 14 tisoč prevoženih kilometrov. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Koliko časa vam vzame pot od doma (od Dobrega Polja do Tivolija)?
Če grem normalen tempo, potrebujem do Ljubljane okoli uro in 15 minut, vse skupaj nekje dve uri in 40 minut. Sem bil pa v Ljubljani pred Tivolijem tudi že v uri in štirih minutah. Uživam na kolesu, na katerem je vse skupaj manj stresno kot v avtomobilu.  

Zanimivo, kako ste vzljubili kolesarstvo, a začetki menda niso bili najbolj spodbudni, vsaj tako se je v enem od intervjujev pošalil gost druge kariere Boštjan Groznik.
(smeh, op. a.). "Groza" je dal res dober intervju, no, malo je sicer pretiraval, ker nisem šel ravno naslednji dan po drugo kolo. Je pa res, da sem bil vedno boljši na daljše proge kot pa v šprintih, ki smo jih delali s fanti, saj nisem najbolj eksploziven.  

Ko smo šli prvič na kolo, na Rakitno, iskreno, ni bilo veliko od mene. Prišel sem z nekim starim očetovim kolesom, težkim 25 kilogramov. Prestave niso najbolje delale, gume so bile tako tako, skratka, zaostal sem res precej. Ne bom pozabil, kako me je takratni trener Matjaž Sekelj grdo pogledal in mi dal vedeti, da to "ni za nikamor". Sčasoma sem dobil malo boljše kolo in že so padale stave, kdo me lahko prehiti. Prehitel me je le eden. 

Kdo?
Modic (Matic, op. a.). Fant, ki mu sicer ni uspelo v hokeju, je pa bil vedno "mašina", tako da me ne preseneča, da je tako uspešen v tem, kar danes počne za svoj "gušt" (tek na maratonih, op. a.). 

"V Ljubljani se počutim zelo dobro, držimo se tistega, kar smo se dogovorili na začetku. Čutim popolno zaupanje." "V Ljubljani se počutim zelo dobro, držimo se tistega, kar smo se dogovorili na začetku. Čutim popolno zaupanje." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Vrniva se k vam. Kako se pol leta po naznanitvi selitve iz Jesenic v Ljubljano počutite med zmaji? 
Zelo dobro. Moram reči, da so me ljudje okoli malo pripravljali na mogoče težave, podobno kot so me, ko sem se vračal v Slovenijo, pripravljali na težave na Jesenicah, česa naj se pazim ... A nimam nobenih težav. Predvsem zaradi tega, ker se držimo tistega, kar smo se dogovorili na začetku.  

Čutim popolno zaupanje. S sodelavci se veliko pogovarjamo. Zagotovo pri vsem skupaj nekoliko pomagajo rezultati. Sem pa prepričan, da tudi če ne bi bilo takšnih rezultatov, težav ne bi bilo. Ker se zavedam, da sem trener, da imam nad seboj ljudi, ki so moji šefi, in da moram svoje delo tudi zagovarjati. Minila je doba trenerjev, ko je bil morda trener tisti, ki je rekel "kaj bo on meni govoril". Vse skupaj je daleč nad pričakovanji. 

Ko ste začenjali suhe priprave, ste dejali, da je moč slišati kakšno opazko na odhod Gorenjca v Ljubljano, v kateri ste sicer delovali že med igralsko kariero, ko priložnosti na članskih Jesenicah niste dobili. Se vam zdi, da večina razume vaš odhod, korak naprej na trenerski poti?
Družim se v krogu ljudi, ki mi želijo dobro. Ne zahajam v bare, da bi me kdo po rami trepljal ali pa obratno, da bi si dovolil, da me pljuva.  

Predstavljam si, da neki pametni, razgledani ljudje vedo, koliko je ura, da vedo, kje smo mi in kje so oni, saj je razlika med kluboma ogromna. Da razumejo, da greš po poti naprej, da človek v življenju potrebuje izzive, potrebuje zamenjavo okolja ....  

Ko sem odhajal, sem sicer vedel, da obstajajo ljudje, ki tega ne odobravajo in si mislijo, da sem prodana duša, a zaradi takih ali pa "forumašev" ne izgubljam spanca. Kaj se dogaja v glavah drugih, ne vem, pomembno je, da delam s srcem in živim za to, da bi bili mi čim boljši. 

Vodilna Olimpija je na 15 tekmah zbrala 36 točk, le enkrat ni vknjižila nobene točke. Vodilna Olimpija je na 15 tekmah zbrala 36 točk, le enkrat ni vknjižila nobene točke. Foto: Morgan Kristan/Sportida

In trenutno ste najboljša ekipa v tekmovanju, ki ste se mu pridružili šele pred sezono, pred katero ste dejali, da bo potrebna potrpežljivost. A te po 14 tekmah (intervju smo opravili pred četrtkovim gostovanjem v Znojmu), ko vas vsi gledajo v hrbet, dejansko ne potrebujete. Kako gledate na nenadejan uspeh novinca?
Jasno je, da bi lagal, če bi rekel, da sem bil na začetku tako samozavesten, da bi upal reči, da bomo po 14 tekmah "harali". Iskreno, nisem si mislil, da bo, kot je zdaj. Trdo delo po navadi premaga nadarjenost, sploh če nadarjenost ne dela. Če imaš pa nadarjenost, ki tako trdo dela, kot mi, si pa najvišje. To kaže, da imamo tudi mi veliko nadarjenosti v ekipi.

Še vedno pa menim, da bomo potrebovali potrpežljivost, pa si je ne želim, niti ne delamo v smeri, da bi jo potrebovali, a če pride do trenutka, ko se nam bo začelo zatikati ... Verjamem, da jo pravi navijači imajo. Mi bomo zagotovo delali tako, da jih bomo razveseljevali še naprej. A zdi se mi pomembno, da navijači vidijo, da puščamo dušo in srce na ledu, da smo nagrajeni tudi za to, da blokiramo strel, ne samo takrat, ko zadenemo, da nam znajo zaploskati tudi ob porazu. Poraz se od poraza namreč razlikuje in če si izgubil, ko si dal res vse od sebe, potem si nimaš česa očitati. 

Večjega padca še nismo imeli, a tudi v teh 14 tekmah je bilo kar nekaj stvari, ki smo jih morali popraviti, če smo želeli ostati, kjer smo, a teh gledalci morda sploh ne opazijo, vidijo pa jih fantje in mi, ki z njimi delamo. 

Več iz rubrike Sobotni intervju

Čemu pripisujete, da je Olimpija po debeli četrtini rednega dela v vodstvu?
Vložili smo res veliko dela. Morda zdaj, ko kdo pogleda nazaj, misli, da je šlo en, dva, tri, pa smo tukaj, kjer smo. Ne, opravili smo ogromno dela. Najprej v tem, da smo se usedli in dogovorili, kako želimo delati stvari. Pogovorili smo se tudi, kako in kaj bo, če nam ne bo šlo, kako bo, če nam bo šlo. 

Nato je bilo treba poskrbeti, da se te stvari dosledno izvajajo. Vesel sem, da imamo fante, ki so te stvari kupili in zdaj vidijo, da če jih delajo, to pije vodo. Velik del zgodbe uspeha smo tudi mi, ki se trudimo peljati kulturo, ki jo vedno omenjam, naprej, in seveda fantje, ki so jo vzeli za svojo. Zagotovo jim je bilo z vsemi rezultati, ki so prišli, lažje verjeti v vse skupaj.  

Treba je bilo piliti stvari, iskati konstanto, znotraj te konstante kaj začiniti, kje kaj popraviti. Trenerstvo je tako živa stvar, da moraš imeti tudi precej občutka, kdaj kakšno stvar reči in kdaj ne, na kakšen način razložiti. Vse skupaj mora imeti rep in glavo.  

"Vložili smo res veliko dela. Morda zdaj, ko kdo pogleda nazaj, misli, da je šlo en, dva, tri, pa smo tukaj, kjer smo. Ne, opravili smo ogromno dela." "Vložili smo res veliko dela. Morda zdaj, ko kdo pogleda nazaj, misli, da je šlo en, dva, tri, pa smo tukaj, kjer smo. Ne, opravili smo ogromno dela." Foto: HCB/Vanna Antonello

V čem je moštvo od vašega prihoda najbolj napredovalo?
Menim, da v obrambi. Ker fantje, ki so bili že prej v Ljubljani, dve leti skoraj niso igrali brez ploščka. Tukaj je bil narejen zelo velik napredek, sploh če primerjam z začetkom sezone. V igri z igralcem manj tudi. Čeprav imamo fante, ki so to prej igrali po klubih. Imamo Muškota, ki je to igral vse življenje, Jako, Koblarja, Kalana, ki so dobri v tem, a od začetka do danes so še napredovali.  

Zagotovo so napredovali tudi mentalno. Na začetku so se spraševali, kako bo, ali bodo lahko ali ne bodo, zdaj pa vidijo, da lahko. Tako na njih kot na nas je bilo, da smo jih pripravili tudi mentalno. Fizično so boljši, kot so bili. To je bila tudi osnova, da smo prišli skupaj. Daleč od tega, da bi zdaj še vedno na fiziki delali, zdaj samo še vzdržujemo. Veliko tudi drsamo.  

Pa konstantnost in učenje na napakah. Tu jih moram zelo pohvaliti. Zgodili sta se nam dve stvari. Na eni tekmi smo vodili s 5:1, pa skoraj izgubili, a se takoj naučili. Naslednji dan smo vodili 5:0, zadnjo tretjino pa zaključili, kot moramo, in zmagali 6:0.  

Druga stvar pa je bila naša igra z igralcem manj. Na začetku smo bili dobri, potem pa proti Dornbirnu in Gradcu slabi, a smo se dogovorili, kako moramo igrati, česa ne smemo, in res smo bili nato proti Linzu naslednjo tekmo fantastični. V tem hitrem učenju so zelo dobri. Tudi individualno so napredovali.  

Pri vsem napredku pomaga tudi to, da ni nasprotnika, ki bi ga lahko vzeli z levo roko, pa tudi, da smo trenerji vseskozi malo zoprni, kako stvari delamo.  

Kje si želite, da še napreduje?
Težko je reči, kje je največ prostora. Imamo sistem, ki ga imamo. Znotraj tega bomo kakšno stvar še malo spremenili. A gre za malenkosti. Želim si predvsem to, da se še naprej učijo iz tekme v tekmo in postajajo boljši. 

"Verjamem, da disciplina, konstantnost in red prinesejo rezultate." "Verjamem, da disciplina, konstantnost in red prinesejo rezultate." Foto: Morgan Kristan/Sportida So fantje povsem ponotranjili vaš način dela? Tako napornih priprav na sezono nekateri še niso imeli. Verjetno nekateri tudi niso vajeni, da jih lahko po tekmi pričaka še trening.
Menim, da so. Na začetku verjamem, da jim je bilo zelo, zelo težko. Da je bil prvi mesec peklenski. Vedel sem, da jim bo težko, komu pa med pripravami ni. A to je del, ki ga moraš opraviti, da ti je med sezono lažje, da zdaj ne iščemo bližnjic.

Tisti trening po tekmi je bil zato, ker sem jim želel le dobro. Podobno kot če otroku, ki reši pet računov, daš še dodatnih pet, ker meniš, da jih je bilo premalo in da je zanj to dobro.

V svoj sistem verjamem. Ko pridemo na led, zahtevam, da se dela. Če se ne, potem ni dobro. Nisem trener, ki po boksu kriči in žali, niti ne želim biti. Konec koncev to ne prinaša nobenih rezultatov, kar so morda z nekdanjimi trenerji tudi videli. Zahtevam pa doslednost. Verjamem, da disciplina, konstantnost in red prinesejo rezultate. To zahtevam od sebe, od njih pa to pričakujem. S fanti imamo zelo dober dialog. Veliko se dogovarjamo, moja vrata so vedno odprta, vedno lahko povedo svoje mnenje. 

Klemen Bauer Sportal "Želim si, da bi se približal dosežkom iz svojih najuspešnejših sezon. Zakaj pa ne?"

"Za kakovost sem vedel, da je večja, kot je menila velika večina ljudi." "Za kakovost sem vedel, da je večja, kot je menila velika večina ljudi." Foto: Guliverimage Kako so se spremenili cilji od dne, ko, kot pravite, fantje niso vedeli, ali bodo lahko, do danes, ko vidite, da lahko?
Niso se. Naš cilj je bil od začetka, da pridemo in iz teh fantov potegnemo najboljše, naredimo delovno ekipo, ki bo rasla. Moj osebni cilj je bil, da jim "vcepim" v glavo stvari, za katere menim, da pijejo vodo, in da začnejo verjeti. Zdaj verjamejo. Povsem mogoče je, da se bodo stvari nekoliko spremenile in kdaj ne bodo več tako verjeli, pa jih bomo spet prepričali, da znajo, da lahko zmagujejo, da imajo kakovost. Ponavljam, pomembno mi je bilo, da oblikujemo kulturo, ji sledimo in delamo, kot menim, da je prav. 

Za kakovost sem vedel, da je večja, kot je menila velika večina ljudi. Vedel sem, da je Guillaume (Leclerc, op. a.) fantastičen igralec, pa čeprav je kdo ob njegovem prihodu rekel "kaj ste pa tega pripeljali", a da bomo imeli "top scorerja" lige, nisem vedel. Da bo Žan Us najboljši, drugi najboljši vratar med vsemi starterji v ligi, nisem vedel, sem pa vedel, da je dober.  

Želim, da vsi skupaj postajamo boljši. Kam nas bo to pripeljalo, bomo še videli. Nočem pa, ne od sebe ne od drugih, nobene evforije. Ko bomo enkrat blizu tega, da bomo videli, da smo v končnici, da se borimo za napredovanje, pa zagotovo ne bomo zadovoljni, če izpademo v prvem krogu.  

Da, rezultati nam potrjujejo, da lahko, a naše delo in cilji se niso bistveno spremenili, saj nihče ne ve, kaj nas čaka v naslednjih fazah sezone. Mi želimo zmagati na naslednji tekmi, pa nato na naslednji, imeti zadovoljne fante, ki vedo, da napredujejo. Želimo imeti nek "štimung", konstanto, kulturo, za katere verjamem, da nas lahko pripeljejo daleč.  Francoski napadalec Guillaume Leclerc je na 15 tekmah dosegel 25 točk (šest zadetkov, 19 asistenc), največ med vsemi. Francoski napadalec Guillaume Leclerc je na 15 tekmah dosegel 25 točk (šest zadetkov, 19 asistenc), največ med vsemi. Foto: Morgan Kristan/Sportida

Spomladi boste torej zadovoljni s tem, da ste postajali boljši. Kaj pa rezultatsko?
Nikoli ne rečem, da je cilj devet točk iz naslednjih treh tekem, ampak naslednja tekma, naslednji trening. Če bomo napredovali, bo tudi rezultat boljši. Nimamo igralcev z 200 tisoč evri plače, ki jih dobijo z namenom, da bodo na koncu zmagovalci, imamo pa nekaj drugega. In ko bomo enkrat prišli v fazo, da lahko o tem na glas razmišljamo, bomo povedali. A do takrat bo treba še veliko delati. 

Na začetku nikoli nismo javno govorili o rezultatskih ciljih, ker se mi ni zdelo potrebno, da to javno govorimo, ker smo bili res neznanka. Smo pa trenerji že pred prvo tekmo pri sebi govorili, da želimo biti med top 10, da 27. februarja za nas še ne bo konec sezone. Ne moreš reči, da ti je vseeno, če nisi v končnici. 

Kaj pravite o kakovosti lige, vas je kdo presenetil, ste od koga pričakovali več?
Kakovost hokeja je zelo visoka. Kdor trdi drugače, ne pozna hokeja ali pa ne ve, kaj je dober hokej. Ko sem gledal tekmo lige prvakov med Bolzanom in Salzburgom, sem si rekel, da je to res dober hokej, kakovosten, na telo, dobri, hitri odzivi, poudarek na majhnih stvareh.  

Vidi se, da so igralci kakovostni, da ko jim daš malo preveč prostora, hitro pride do priložnosti. Presenetil me ni nihče, vedel sem, da bomo igrali proti zelo dobrim ekipam. Ali smo vedeli, da bomo zmogli biti tako uspešni, kot smo, in to tako hitro, kot smo, pa zagotovo ne.   "Smo pa trenerji že pred prvo tekmo pri sebi govorili, da želimo biti med top 10, da 27. februarja za nas še ne bo konec sezone. Ne moreš reči, da ti je vseeno, če nisi v končnici."  "Smo pa trenerji že pred prvo tekmo pri sebi govorili, da želimo biti med top 10, da 27. februarja za nas še ne bo konec sezone. Ne moreš reči, da ti je vseeno, če nisi v končnici."  Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Občutite, da greste kot novinec, ki tako nepričakovano meša štrene bogatim, komu v nos?
Ne vem, če jim gremo v nos, verjamem pa, da so presenečeni. Ker ko imaš "no name" igralce, si, če ti uspeva, vedno malo presenečenje, ljudje se sprašujejo, kako je to mogoče. Je pa dejstvo, da so ti fantje prestali že veliko. Velikokrat se kdo, za moj okus, zareče in pravi "mi smo mladi". Pravzaprav nismo tako mladi, je pa res, da niso izkušeni igrati konstantno na taki ravni, vsaj velika večina ni. Niso pa mladi, preigrali so že veliko, šli skozi veliko vzponov in padcev, tako individualnih kot ekipnih. To jim pomaga.  

Če se ozrem nazaj, ko so šle Jesenice prvič v ligo EBEL, so bili slovenski fantje tudi "no name" tisti čas. Pa jih imamo zdaj v drugačnem spominu. Tudi oni prej niso igrali v ne vem kakšnih ligah, pa so dobili možnost v ligi EBEL in dokazali, da so dobri. Ti fantje gredo zdaj skozi podobno zgodbo. Vidimo, da so dobri. Čez tri leta bo hokejski svet na te fante gledal skozi drugačne oči.  

Z ekipo ste na tribune vrnili navijače, Ljubljana znova glasneje govori o hokeju, prihajajo tudi tisti, ki hokeja nimajo na vrhu svojih seznamov, a jih zanima presenetljiva tivolska zgodba. Koliko vam pomeni ta plat?
Zelo. To je to, kar športnik rabi, kar ga nosi. Po tekmah imaš dober občutek, da ne delaš za prazne tribune ali pa 300 ljudi, ampak za dva tisoč in več. Sploh vzdušje na zadnji tekmi je bilo fantastično. To da fantom krila, meni pa osebno zadoščenje. Ne poznam glasbenika, ki bi enako užival pred prazno dvorano kot pred več tisoč ljudmi, za katere pripravi šov. Fantastično.  

Vesel sem, da je do tega prišlo. Zelo dober občutek, saj smo konec koncev tudi mi del "entertainment" posla. Delamo za njih. Vsi skupaj imamo nekaj od tega.

Naprošam pa gledalce, da so še vedno potrpežljivi, predvsem pa, da znajo nagraditi dušo in trdo delo, ne le rezultatov.  "Po tekmah imaš dober občutek, da ne delaš za prazne tribune ali pa 300 ljudi, ampak za dva tisoč in več." 
"Po tekmah imaš dober občutek, da ne delaš za prazne tribune ali pa 300 ljudi, ampak za dva tisoč in več." Foto: Morgan Kristan/Sportida

Bi pa lahko trenutne epidemiološke razmere vplivale tudi na ogled športnih prireditev.
Da. To je pa stvar, na katero nimamo vpliva. A o tem raje ne razmišljam, saj ob misli na to postanem jezen. Sam sem poskrbel za svojo varnost, dal sem v skupno dobro, se šel cepit, da nismo zaprti in ker verjamem v zdravstvo ...  

Kako gledate na zadnje leto in pol, ko covid-19 kroji življenje? 
Malo mešano. Sprva sem videl, kako se znajo ljudje tudi v Sloveniji, pa čeprav v tem nismo najboljši, povezati. To je pokazalo prvo popolno zaprtje države.

Sčasoma pa sem lahko videl še to, kako ljudje, če nimajo zaupanja v nekoga, niso več povezani in kako gledajo le na svojo "rit". Sam sem kot trener na nek način voditelj slačilnice, s katero delam, in vem, kako pomembno je medsebojno zaupanje, tega pa v Sloveniji žal ni. 

B Sportal Žalostna vest iz Bratislave: slovaški hokejist je umrl Dušan Pašek THUMB Sportal Hokejski svet pretresa nova tragična zgodba iz Bratislave

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin