Sobotni intervju
Sobota, 13. 11. 2021, 4.00
9 mesecev, 1 teden
Sobotni intervju: Katja Višnar
Pri njih večjih izbruhov okužb z virusom niso imeli
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,21
10
"Ljudje spoštujejo ukrepe, zaupajo stroki in se pazijo," nam je v intervjuju glede koronavirusa zaupala Katja Višnar, naša nekdanja vrhunska tekačica na smučeh, ki trenutno živi v tujini in predvsem ji je bilo težko, ko eno leto ni mogla priti v Slovenijo. Z Višnarjevo smo se pogovarjali še o marsikateri zanimivi temi, tudi o tem, kakšne so njene ambicije na tekaških smučeh.
Katja Višnar, naša nekdanja vrhunska tekačica na smučeh, se je zaradi partnerjeve trenutne službe preselila na Norveško. Višnarjeva, danes mama dveh otrok, je že nekaj časa skupaj z nekdanjim norveškim tekmovalcem na smučeh Olom Vigenom Hattestadom, olimpijskim prvakom iz Sočija. Svoje tekaške smuči je postavila v kot po koncu sezone 2020. V pogovoru se nismo mogli izogniti temi koronavirusa, ki že leto in pol kroji življenja ljudi po vsem svetu.
Preizkusila se je v vlogi trenerke, a zdaj je njen prvi poklic mama. Pred meseci je namreč že drugič postala mamica. Kaj bo delala potem, je za zdaj zavito v tančico skrivnosti. Zdi se, da se je Višnarjeva že zelo dobro navadila na življenje na Norveškem.
Še v času tekmovalne kariere nam je na tekmi svetovnega pokala v Planici zaupala, da se ne namerava kar tako odpovedati tekaškim smučem. Se danes 37-letna Blejka drži teh besed in ali ima morda v prihodnosti še kakšne tekaške cilje?
Katja, v preteklosti ste bili veliko razpeti med Slovenijo in Norveško. Kje trenutno živite?
Preselili smo se nazaj na Norveško, ker je Ola (Ola Vigen Hattestad, op. p.) tam dobil službo. Še z enim trenerjem namreč trenira žensko norveško ekipo.
Katja Višnar in njen partner Ola Vigen Hattestad.
Boste zdaj dlje časa ostali na Norveškem?
Glede na to, da imava prebivališče v obeh državah in da Ola nima stalne službe … Po navadi je to pogodba za nekaj let. Trenutno smo tukaj, ampak moram povedati, da se dobro počutimo tako na Norveškem kot v Sloveniji. Vse je odprto in tudi sama ne vem, kaj me čaka po porodniškem dopustu. Pogovarjamo se, kaj je za celo družino najbolje, nimamo pa še odgovorov. Ne vemo, kje bomo čez dve leti. Ni vse odvisno samo od Ole. Zdaj smo že štiričlanska družina. Ludvig je začel tukaj hoditi v šolo, tako da nas trenutno nekoliko bolj veže na ta kraj. Bomo videli.
Kakšno je življenje na Norveškem? Kaj vam je tam bolj všeč in kaj morda malo manj?
Ljudje so zelo topli. Morda prvi stik težje navežeš kot pri nas. Pri nas smo zelo odprti in ni nobena težava priti na obisk in dati kaj na mizo. Tukaj so glede tega nekoliko bolj zadržani. V naselju, kjer živimo, imam družbo, ki lahko pride, kadar želi, ampak tukaj to ni navada. Sicer se tukaj dobro počutim, ampak res je, da so razlike v kulturi kar velike. Sem pa se jih že tudi nekoliko navadila (smeh, op. p.).
"Vrtec je bil vseskozi odprt." (slika je simbolična)
Kakšno je stanje glede koronavirusa na Norveškem?
Trenutno smo brez ukrepov in brez kakršnihkoli omejitev. Norveška se je pred časom odprla. Tako kot tudi Danska. Res, da zdaj znova narašča število okuženih, ampak potem po regijah odločajo, kakšni bodo ukrepi. Tudi precepljenost tukaj je visoka (precepljenost odraslih na Norveškem je trenutno 87,5-odstotna, Vir). Moram povedati, da lani Ludvig (sin, op. p.) niti en dan ni ostal doma. Vrtec je bil vseskozi odprt. Tu, kjer živimo, torej v okolici Lillehammerja, nismo imeli večjih izbruhov okužb, medtem ko je bilo v Oslu in večjih mestih malo drugače.
Torej v vašem okolju niste toliko občutili pandemije?
Mi smo to predvsem čutili tako, da eno leto nismo bili v Sloveniji. Bilo mi je zelo težko, saj sem bila v tistem času noseča. Ko smo se cepili, smo poleti lahko prišli na počitnice v Slovenijo. Tudi pred jesenskimi počitnicami smo bili v Sloveniji. Izkoristimo vsako priložnost, da lahko pridemo v Slovenijo. Po koncu moje kariere smo si namreč v Sloveniji prenovili hišo, tako da imamo kam priti.
Precepljenost na Norveškem je visoka. Ali tudi striktno upoštevate ukrepe?
Ljudje spoštujejo ukrepe, zaupajo stroki in se pazijo. To se potem tudi vidi. V naši regiji nismo potrebovali mask. Le tisti, ki so prišli iz drugih regij, kjer so bile maske obvezne, so jih nosili tudi pri nas. Tudi sama sem jo nosila, ker je prišlo toliko ljudi z drugih območij. Druženja ni bilo in tega smo se dejansko držali.
Katja Višnar je trenutno popolnoma v "mama svetu".
Kmalu po končani športni karieri ste drugič zanosili in kot ste dejali, ste na porodniškem dopustu. Že imate kakšne načrte, kaj boste počeli potem?
Pravih odgovorov še nimam. Ko smo bili v Sloveniji, sem si začrtala nekatere stvari, a smo se morali na hitro preseliti na Norveško. Potem je prišla Lara (hčerka, op. p.), tako da zdaj stvari nekoliko stojijo. Sicer sem tukaj na Norveškem pomagala v enem izmed klubov kot trenerka. Delala sem z dekleti. Poskusila sem, če mi to delo ustreza in kako se znajdem v tem. Dobila sem nekaj izkušenj in lahko rečem, da sem uživala . Pozneje mi je bilo hudo, ker nisem mogla biti več z njimi. Ola je veliko odsoten, zato sem primorana biti več doma z otroki. V prihodnje se bova morala z Olo uskladiti in si najti nekaj takšnega, da bo za vse v redu. Ola zdaj namreč veliko potuje in ga ni po več tednov. Imam želje, kaj bi tukaj delala, ampak o tem še ne bi govorila. Trenutno sem popolnoma v "mama svetu" (smeh, op. p.).
Dejali ste, da ste trenirali mlade tekmovalke, bi nam lahko dali kakšno primerjavo med slovenskimi in norveškimi otroki?
Tukaj starši veliko bolj sodelujejo, ker tukaj na primer ni klubskih kombijev. Vidi se, da so tekmovalci, ko pridejo iz osnovne šole, veliko bolj so samostojni. Veliko treningov opravijo sami, dvakrat na teden pa se dobijo s klubom. Straši veliko več vozijo otroke na trening. Sama zase lahko rečem, da me je kombi pobiral in se še nisem zavedala, kaj moram sama delati v tem času. Vse mi je povedal trener. To je ta razlika, ki jo tukaj opažam. Veliko prej so samostojni kot pri nas.
Vemo, da je na Norveškem veliko mladih tekačev na smučeh. Kdaj se začne delati tista prava selekcija?
Že v gimnazijah se vidi, kdo je talentiran in perspektiven. To pokažejo tudi tekme. Zanimivo je, da tukaj v otroških kategorijah samo po regijah vidiš od 300 do 400 otrok na startu. Ne moreš verjeti, koliko jih je na startni listi. Pozneje po posameznih regijah, ki jih financira tamkajšnja smučarska zveza, izberejo približno po deset tekmovalcev. Te ekipe imajo zaposlene trenerje, ki s tekmovalci sodelujejo.
Življenje na Norveškem se je pred časom odprlo. (slika je simbolična)
Lani je bilo zaradi koronavirusa manj tekmovanj. Kako je to vplivalo na mlade tekmovalce?
Norveška se je lani zaprla in tekmovanja niso bila dovoljena. Pri tem so bili zelo striktni in s tem so tudi omejili okužbe. So pa tudi na Norveškem opazili upad zanimanja za šport in pomanjkanje motivacije. Tekme so tiste, na katerih se imajo otroci lepo in na katerih vedo, zakaj sploh trenirajo. Težko je otroka samega poslati na trening, če je pred tem treniral v družbi. Tudi tam, kjer sem jaz pomagala, veliko treningov nismo mogli narediti skupaj. Skratka, lani je to kar precej vplivalo na mladino. Šole sicer niso bile zaprte, ampak dogodki in treningi po regijah so bili prepovedani.
Tudi norveška tekaška reprezentanca je lani izpustila kar nekaj tekem svetovnega pokala …
Da, drži. Na smučarski zvezi so zelo stroge omejitve in tudi Ola kot trener ima omejitve. Ko gre na priprave, mora biti pet dni v nekakšni karanteni, da slučajno ne bi prišlo do okužbe. Zelo se bojijo koronavirusa.
Verjetno je tek na smučeh na Norveškem medijsko zelo prepoznan?
Tukaj je tek na sporedu vsak dan. Zdaj se veliko govori o problematiki prehranjevanja. Nekatere tekmovalke shujšajo do te mere, da sploh ni več zdravo. Zdaj je prisotno prepričanje, da moraš biti suh, da lahko zmagaš tekmo in da si lahko še boljši. Seveda, v klanec greš hitreje, če si bolj suh … A potem lahko pride do pretiravanj. Trenutno teh težav ni, ampak tekmovalke, ki so tekmovale v osemdesetih in devetdesetih, so razkrile, da so jim trenerji govorili, da morajo shujšati. To je na njih tako vplivalo, da so prekmalu končale športno kariero in se soočale z anoreksijo. Zdi se mi, da so kar malo preveč osredotočeni na to. Z Olo se pogovarjava, da bodo na ta način uničili tek na smučeh, saj starši ne bodo upali vpisati otrok v ta šport. Sama menim, da ti tek lahko nudi veliko več.
Leta 2020 ste končali svojo športno pot. Leta 2019 ste mi na tekmi svetovnega pokala v Planici dejali, da se ne boste kar tako odrekli temu športu. Greste še vedno radi na tekaške smuči?
Jaz tukaj s tem živim in Ola je poleg vsega še trener. Morate vedeti, da imamo tukaj že narejene proge na lanskem snegu. Kot družina smo s tem športom zelo povezani. Komaj čakam, da zapade nekaj snega. Da grem na smučke, uživam na snegu in naravi. Želela bi se s tem ukvarjati tudi rekreativno. Morda se bom kdaj pripravila tudi na kakšen maraton.
Torej nekaj tekmovalnih ambicij še imate?
Da, imam ambicije (smeh, op. p.). Rada bi pretekla večje maratone, ampak trenutno so tukaj otroci, tako da še ni časa.
O kakšnih razdaljah se to pogovarjamo?
Vasaloppet je na primer najdaljši maraton in je dolg 90 kilometrov. Ampak kot sem že rekla, treba se je uskladiti. Vesela bom, če bom šla letos vsaj na enega, če ga bodo sploh organizirali. Lani so skoraj vse odpovedali.
Nazadnje ste tekmovali 4. marca leta 2020. Se je bilo težko posloviti od športne kariere?
Ni bilo težko. Končala bi že lahko leto prej, ampak sem podaljšala še za eno sezono. Predvsem zaradi medalje na svetovnem prvenstvu v Seefeldu. Všeč mi je bilo, ker je bil Ola trener in smo skupaj hodili okrog. Ekipa je bila mlajša, malo se je spremenilo vse skupaj, tako da nam je bilo fino. Rezultatsko sem si želela zmage v svetovnem pokalu ali pa vsaj stopničke. A vseeno, če danes pogledam nazaj, lahko rečem, da je bila super kariera. Vesela sem, da mi je karkoli od tega uspelo, ker vem, koliko dela in truda je potrebnega za to. Predvsem mi je všeč, da sem uživala v tem in da sem v tem času dobila veliko prijateljev. To je tisto, česar se spominjaš, in ne toliko rezultatov. Rezultate na koncu pozabiš (smeh, op. p.).
Katja Višnar je leta 2019 na svetovnem prvenstvu v Seefeldu skupaj z Anamarijo Lampič osvojila srebrno medaljo v ekipnem šprintu.
A vendarle, medalja s svetovnega prvenstva v Seefeldu je bila verjetno krona vaše športne kariere?
Da, bila je. Stopničk ne pozabiš. Vse stopničke imam v zelo lepem spominu. Precej več je bilo tekem, ko sem bila razočarana. A imeli smo se lepo in danes mi je to najbolj pomembno. Vesela sem, da sem ostala zdrava in da danes nimam nobenih posledic. Spoznala sem tudi moža. Dobro, ni še mož, ampak sva zaročena (smeh, op. p.).
Koliko uspete spremljati tekme in koliko ste še v stikih z našimi tekmovalkami in tekmovalci iz reprezentance?
Pogledam tekme in z zdajšnjimi tekmovalkami si občasno pišemo. Tudi z bivšimi tekmovalkami imam še vedno nekaj stikov. Poleti, ko sem bila v Sloveniji, smo se srečale. Nekatere imajo zdaj že otroke, tako da ohranjamo stike.
10