Sobota, 12. 11. 2022, 13.12
1 leto, 5 mesecev
Intervju z iransko plezako Nasim Eshqi
Iranska plezalka, ki je postala glas zatiranih žensk v Iranu, za Siol.net: Pripravljeni smo umreti, saj tako ali tako nismo živeli #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,32
16
Iranska plezalka Nasim Eshqi je po spletu naključij postala glas zatiranih žensk v Iranu. O dramatičnih razmerah v domovini je spregovorila posebej za Siol Sportal.
"Morda bomo zaradi boja izgubili veliko ljudi, a dejstvo je, da si ljudje ne želijo več biti zatirani. Mi, Iranci, smo pripravljeni umreti, saj tako ali tako nismo živeli," v pogovoru za Siol Sportal opozarja 40-letna iranska plezalka Nasim Eshqi. Vrhunska športnica, ki je bila lani eden od obrazov evropskega festivala filma o športih na prostem, je trenutno v Italiji, kjer z intervjuji in objavami na družbenih omrežjih intenzivno opozarja na alarmanten položaj v domovini.
16. septembra 2022 je v Iranu v policijskem pridržanju, tri dni po tem, ko jo je v Teheranu moralna policija aretirala zaradi domnevno neprimernega nošenja naglavne rute hidžab, umrla 22-letna Kurdinja Mahsa Amini. Iran vse od takrat pretresajo protesti. Aktivisti trdijo, da je umrla zaradi udarcev, policija pa krivdo za njeno smrt zavrača.
Med protesti proti režimu je bilo po mnenju naše sogovornice, iranske plezalke Nasim Eshqi, ubitih več kot dva tisoč ljudi, še mnogo več, od 15 do 20 tisoč, jih je izginilo ali končalo v pridržanju. Slovensko zunanje ministrstvo državljanom Slovenije že dlje časa, še posebej pa zdaj, odsvetuje vsa nenujna potovanja v Iran.
S 40-letno plezalko, ki je nehote postala glas zatiranih iranskih žensk, smo se pogovarjali o razmerah v Iranu, njenem odraščanju v režimu islamske države in moči, ki jo lahko ima vsak svoboden človek, ki želi opozarjati na alarmantno dogajanje v Iranu.
Nasim, v zadnjem obdobju ste se zelo angažirali ter jasno in glasno opozarjate na dogajanje v Iranu. Verjetno si niste mislili, da boste nekoč glas protestnikov, ki se v vaši domovini borijo proti režimu?
Ne, tega si nikoli ne bi mislila. Še do nedavnega je bilo plezanje ves moj svet. Preden so izbruhnili protesti v Iranu, sem plezala v Franciji. V Iran bi se morala vrniti konec septembra, le nekaj dni po umoru Mahse Amini, a sem se takrat odločila, da raje ostanem v tujini.
Če bi se vrnila v Iran, bi ostala brez glasu, ker pa nisem v domovini, lahko svoje platforme izkoristim za to, da spregovorim v imenu zatiranih iranskih žensk.
Zdaj je opozarjanje na dogajanje v Iranu postalo vse moje življenje, v tem trenutku zelo težko razmišljam o plezanju.
Nasim Eshqi o moči žensk v pogovoru za Siol Sportal:
Kakšno je trenutno stanje v Iranu? Kako sploh lahko dobite prave informacije o tem, kaj se dogaja v Iranu? Zaradi blokade mobilnega interneta je dostop do določenih spletnih strani, komunikacijskih aplikacij in elektronske pošte praktično nemogoč.
Informacije iz Irana dobivam od posameznikov, k sreči imam veliko stikov. Glede na to, da so v Iranu oblasti blokirale internet, je to zelo težko, a možnost vseeno obstaja.
Nekaterim posameznikom prek VPN in podobnih kanalov informacije vseeno uspe spraviti v svet. Pri tem veliko pomagajo tudi Iranci, ki živijo zunaj domovine.
Pred nekaj dnevi so ugasnili tudi Google in vse, kar je povezano z njim. Tako tudi elektronske pošte ni več mogoče poslati na Gmail.
Islamski režim se tega boji. Zavedajo se namreč, da je to, kar delajo, narobe in da bodo iz tujine slej ko prej prišla vprašanja, kaj se dogaja v Iranu. Ravno zato ne želijo, da bi informacije pricurljale iz Irana. A teh ni več mogoče ustaviti.
V Iranu se vrstijo protesti zaradi kršitve človeških pravic, še posebej pravic žensk, protesti za svobodo – so med protestniki tudi moški?
Da, vedno več je tudi moških in moram reči, da jih občudujem.
Tudi ženske so vse bolj angažirane. Dandanes so prve, ki gredo na ulice, moški pa jih pri tem podpirajo. Zakaj? Ker je raven zavedanja danes na precej višji ravni kot nekoč.
Prej so ženske zatirali njihovi možje, še prej očetje, zdaj pa se ti vse bolj zavedajo, kakšen je resnični obraz režima.
Celo moški so dojeli, da so v domačih hišah prej izvajali diktaturo, in tega ne želijo več početi.
Očetje so se začeli zavedati, kakšne nevarnosti prežijo na njihove hčerke, možje pa, kakšne na njihove žene.
So protesti po vsej državi?
Po vsej državi. Zaradi smrti Mahse Amini, ki je bila Kurdinja, so se protesti začeli v kurdskem delu Irana, na severozahodu, postopoma pa so se jim pridružili še protestniki v preostalih mestih.
Zavedanje, ki se je razširilo po državi, je prekrižalo načrte režimu – Kurde so prej ločevali od Irancev, opozarjali so nas, da so Kurdi nevarni, da se jim moramo izogibati, da bomo zaradi njih ostali brez države in podobno, da gre za sovražnika znotraj države, kar ne drži.
Revolucija, ki se pravkar dogaja v Iranu, je pokazala, da smo enotni, da smo bili prej zavedeni z manipulacijo informacij, da so nas načrtno razdelili in izvajali diktaturo.
Zdaj nastopamo z roko v roki …
Žal je v tem boju umrlo že veliko ljudi, vsak dan slišimo za nove žrtve, vedno več je aretacij …
Danes je 58. dan protestov. Prešteli smo, da je v tem času umrlo že več kot 50 otrok! Si predstavljate? Vsak dan so ubili enega otroka!
Koliko je smrtnih žrtev? V Sloveniji prebiramo o številu okrog 300.
To je številka, ki kroži v javnosti, je pa resnica precej hujša. Ocenjujemo, da je bilo aretiranih ali izginulih med 15 in 20 tisoč, ubitih pa okoli dva tisoč ljudi.
Zaznavate kakršnekoli znake izboljšanja, optimizma?
Da. Ko se zavedaš nečesa takega, kot se v Iranu javnost zaveda zdaj, potem ni več poti nazaj. To je podobno, kot če se enkrat naučiš brati. Tega znanja ni več mogoče kar izbrisati iz spomina.
Ta revolucija, in to je revolucija, ne zgolj protesti, je dvignila raven zavedanja in sprememb in tega ni več mogoče ignorirati. Ni več poti nazaj.
Ljudje imajo zdaj mnogo več informacij, kot so jih imeli v preteklosti.
Morda bomo zaradi boja izgubili veliko ljudi, a dejstvo je, da ljudje ne želijo več, da se jih zatira.
Mi, Iranci, smo pripravljeni umreti, saj tako ali tako nismo živeli. To je izjemno močna izjava.
Tudi ženske niso več take, kot so bile. Z zavedanjem in znanjem so vse močnejše. Prepričana sem, da ženske v Iranu ne želijo več biti take kot prej.
Seveda pa se postavlja vprašanje, kakšna bo naslednja vlada. Predvidevam, da bo trajalo kar nekaj let, da se bo stanje normaliziralo.
Pred časom sem prebirala knjigo o nekdanji Jugoslaviji. Pisalo je, da državljani ob razpadu države niso vedeli, kaj si želijo, so pa vedeli, česa si ne želijo.
Tudi Iranci bodo potrebovali nekaj časa, da ugotovijo, kakšno državo želijo zgraditi, že zdaj pa vedo, da si ne želijo islamskega režima.
Želimo si imeti svobodo izbire, želimo si svobode.
Stari ste 40 let, islamska revolucija se je začela leta 1979, tri leta pred vašim rojstvom. To verjetno pomeni, da drugačnega življenja pred odhodom v tujino sploh niste poznali. Je bilo to, da morajo biti ženske pokrite, da imajo manj pravic kot fantje in moški, za vas nekaj vsakdanjega?
Res je, tako smo odraščali. Od sedmega leta starosti, ko sem prestopila prag osnovne šole, sem si morala pokrivati lase. Pravilo v sveti knjigi sicer narekuje, da morajo dekleta biti pokrita od devetega leta starosti, a smo morala to početi že od sedmega, od vstopa v šolo.
Spomnim se, da smo bile deklice oblečene v grda, brezoblična temna oblačila … Jokale smo, nismo hotele biti tako grde.
Sama takrat sploh nisem opazila razlike med dekleti ali ženskami, samo med dekleti in fanti. Šele ko sem odraščala, sem videla, da so ženske v svobodnem svetu videti drugače kot ženske v Iranu. Kot da bi bila druga bitja. Zato nas je veliko deklic v fazi odraščanja želelo biti fant. Nismo si želele biti ženske.
Kar je narobe, morale bi si želeti postati svobodne ženske, a to je nekaj, kar v Iranu ne obstaja.
Šele po določnem času, ko sem postajala bolj zrela, načitana, ko sem začela obiskovati univerzo, sem se znašla na točki, ko sem začela razmišljati o tem, da si pravzaprav ne želim biti fant, ampak svobodna ženska. Takrat se je moje življenje obrnilo in začela sem si prizadevati za to, da bi bila svobodna ženska.
Koliko ste bili stari, ko ste prvič zapustili Iran in se na lastne oči prepričali, kako živijo ženske zunaj Irana?
Mislim, da okrog 24, 25 let. Najprej sem obiskala Združene arabske emirate, Armenijo in Turčijo, države, za katere sem lahko dobila vizum, in že takrat sem se spraševala, kaj je razlika med njimi in nami.
Včasih sem videla koga, ki me je po konstituciji telesa ali drugih karakteristikah spomnil na mojo prijateljico ali mojo mamo, kar me je opomnilo, kako mi trpimo, oni pa lahko živijo svobodno življenje.
Začela sem se spraševati, zakaj je v Iranu tako, pa nisem našla rešitve.
Islamski režim je namreč tako močan, da imaš občutek, da tako ali tako ne moreš ničesar spremeniti.
A sama sem si želela spremembe.
Tako sem svojim učencem na predavanjih vse pogosteje podajala informacije o svojem pogledu na razmere v Iranu, skušala sem jim dopovedati, da lahko kljub vsemu sledijo svojim sanjam.
Bila sem tudi zelo aktivna pri prepričevanju deklet, naj se ne odločajo za plastične operacije, tega je v Iranu res zelo veliko.
Prizadevala sem si za negovanje samozavesti pri iranskih ženskah, saj jo zaradi prej naštetega izgubimo že v zelo zgodnji starosti.
Večina nas mora najti svoj smisel. Jaz sem ga našla v filmih, knjigah in študiju ter še posebej na potovanjih. To sem si želela prenesti na druge ženske.
Ste na univerzi obiskovali enaka predavanja kot moški, ali je vse to ločeno?
V Iranu je vse ločeno.
Menda celo termini za plezanje v dvoranah.
Res je, plezanje poteka v različnih terminih. Kar zdaj počnemo z revolucijo – ne gre namreč samo za proteste, ampak za revolucijo –, dokazuje, da smo fantje in dekleta, moški in ženske skupaj močnejši, bolj se zavedajo vsega, kar se jim dogaja, in tega se je režim vedno bal.
Zato so se tako trudili, da smo bili vedno ločeni, da ne bi delili svojih idej, svojih prepričanj, niti čustev. To ni prav, moški in ženske se dopolnjujejo.
Morda banalno vprašanje, pa vendar, kako se fantje in dekleta v Iranu sploh lahko zaljubijo?
Režim se trudi, da se fantje in dekleta ne bi sestajali, obstaja ogromno pravil. Na primer, narobe je, če sta moški in ženska sama v sobi, če nista poročena. To je zločin. Tudi če se na primer učiš ali samo pogovarjaš.
Drugače je, če smo na prostem, na primer na pikniku ali plezanju, saj enostavno nimajo dovolj pripadnikov moralne policije, da bi nadzorovali vse ljudi. To so bili edini kraji, kjer smo lahko bili fantje in dekleta skupaj.
Seveda lahko srečuješ ljudi v kavarnah ali restavracijah ali na družinskih obiskih, so pa v zadnjih treh, štirih letih postopoma začeli zapirati celo kavarne ali knjižnice.
Tudi o nošenju hidžaba obstaja ogromno nemogočih pravil.
Kako pomemben dejavnik je bilo plezanje pri vašem ozaveščanju sveta?
Izjemno velik. Pri športih na prostem, kar plezanje v skali zagotovo je, si več v stiku z naravo, v družbi različnih ljudi, veliko je tudi potovanj, da sem lahko trenirala, napredovala … si širila obzorja.
Še pred plezanjem sem se ukvarjala s kickboksom. Kar 15 let sem tekmovala v tem športu in bila večkratna državna prvakinja.
Ko je napočil trenutek, da bi morala tekmovati v tujini, kar je pomenilo, da bi morala nastopati pokrita, saj bi naše tekme lahko spremljali moški in ženske, sem se temu uprla.
Misim, da sem bila stara 22 let. Kmalu zatem sem se po spletu naključij začela ukvarjati s plezanjem, kar mi je omogočilo več svobode.
Nisem se odločila za tekmovanja v športnem plezanju, razen povsem na začetku, ampak sem raje plezala na prostem, kjer sem lahko plezala brez pokrivala, saj tam ni bilo moralne policije. Na prostem sem lahko našla svobodo.
Ker sem zaradi plezanja potovala, mi je to odprlo oči. Videla sem, kako živijo ženske zunaj Irana. To mi je dalo samozavest, zavedanje o tem, kakšne so moje pravice.
Ugotovila sem, da ženske zunaj Irana, ki imajo podobne sanje kot jaz, te sanje lahko tudi uresničujejo, ne da bi se jim bilo za to treba tako močno truditi.
Kako lahko običajni državljani pomagamo pri opozarjanju na krivice, ki se dogajajo v Iranu?
Mnogo ljudi misli, da ne morejo pomagati, češ da gre za politiko. Rada bi jim in vam sporočila, da lahko pomagate, zato ker živite v svobodnem svetu in lahko zastavljate vprašanja. Svoje predstavnike v parlamentu lahko vprašate, kaj se dogaja v Iranu, na to temo pišete politikom …
Vsak Evropejec, ki želi pomagati, lahko na primer izbere enega od otrok, ki so jih ubili v Iranu, razišče njegovo zgodbo in jo razširi prek družbenih omrežij.
S tem bo raven zavedanja o tem, kaj se dogaja v Iranu, še veliko večja. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi vsak Evropejec z javnostjo delil vsaj eno zgodbo iz Irana, kakšne razsežnosti bi to imelo.
Sama se trudim, da o stanju v Iranu ozaveščam plezalno skupnost. Plezalci tako odpirajo nove plezalne smeri, ki dobivajo ime po Mashi Amini, izdelujejo majice z napisi Ženske, življenje, svoboda in podobno. S takimi dejanji lahko zvišamo zavest o dogajanju v Iranu.
Preberite še:
16