Halo, tujina? Prihaja cirkus iz Slovenije.

Sredi leta 2013 je Slovenijo obiskal francoski politik Phillipe Marini. To je bil čas, ko je bila pred vrati Slovenije tako imenovana trojka. Tedanjega vodjo komisije za finance v francoskem senatu pa je zanimalo, ali se lahko naša država reši brez zunanje pomoči. 

Takrat je Franciji še predsedoval Francois Hollande. Prihajal je iz vrst socialistov, največjih političnih nasprotnikov konservativca Marinija, dolgoletnega političnega sopotnika prejšnjega predsednika Nicolasa Sarkozyja. 

Ko beležnica ostane prazna

Kot tak se je Marini zdel idealni sogovornik za pogovor o tem, kaj vse gre s Francijo narobe. Pred pogovorom sem imel pripravljeno serijo vprašanj: o slabšanju gospodarskega položaja Francije; o njeni visoki zadolženosti; o razočaranju ljudi s socialistično vlado; o podrejeni vlogi Francije v razmerju do Nemčije, ki je tedaj že sama prevzela vajeti EU … 

A beležnica je v pričakovanju tirad o levičarju, ki uničuje Francijo, ostala prazna. Marini me je utišal z enim stavkom: "Na obisku v tujini ne želim kritizirati politik našega predsednika."

Preberite še:

Miti in dejstva o iranskem pranju denarja v NLB 

Sum pranja denarja v NLB pod drobnogledom evropskih poslancev

Nova ponižujoča lekcija

V Sloveniji nekateri, ki se imajo sami za največje domoljube, s tem nimajo težav, saj počnejo ravno nasprotno. Za blatenje političnih, ideoloških in drugih nasprotnikov so pripravljeni uporabiti in žrtvovati vsa sredstva – najraje kar podobo Slovenije v tujini.

V Evropskem parlamentu sta dogajanje v NLB pojasnjevala poslanec SDS Anže Logar in novinar Mladine Borut Mekina. Foto: STA , Zgodba o milijardi evrov denarja iz Irana, ki je šel v letih 2009 in 2010 skozi račune na Novi Ljubljanski banki (NLB), se je tako včeraj končala z novo ponižujočo lekcijo za državo. 

Po več mesecih, v katerih je Slovenska demokratska stranka (SDS) "afero Irangate" prek vseh mogočih kanalov – državnega zbora, svojih medijev in družbenih omrežij – na vsak način želela izvoziti v tujino, se je zasedanje odbora evropskega parlamenta za preiskovanje pranja denarja končalo brez epiloga, ki si ga je želela.

Bruslja zdrahe ne zanimajo. Ali tega res nismo vedeli?

"Odgovore (na vprašanja o iranskem denarju; op. a) je treba poiskati v Sloveniji. Naš odbor tega ne more storiti," je razpravo sklenil predsednik odbora Werner Langen. 

Govoril je v diplomatskem jeziku. V resnici je poslanec, nemški krščanski demokrat svojim kolegom iz SDS – oboji so del Evropske ljudske stranke (EPP) - ob kurtoaznem pihanju na dušo, da "gre očitno za velik primer pranja denarja", hkrati precej jasno dal vedeti, da Bruslja dogajanje na slovenskem političnem parketu v resnici ne zanima. Luči so se ugasnile in predstave je bilo konec.

Ista "tujina" tako dobro ve, da Slovenija zaradi notranjih zdrah zadnjih dvajset let praktično ni imela enotne in premočrtne politike do Hrvaške. Povsem drugače kot naša južna soseda.

Od map v hotelskih sobah do jedrske bombe

Pustimo za hip ob strani dejstvo, da se je tokrat za "izvažanje afer v tujino" in "blatenje ugleda Slovenije v tujini" odločila ista stranka, ki je pred leti, ko je bila sama na oblasti, to isto očitala političnim in drugim nasprotnikom. Na primer leta 2008 ob novici, da finska policija preiskuje slovenske nakupe oklepnikov, ali še prej ob novinarski peticiji, ki je romala na več naslovov v Bruslju. 

Prav tako ne bomo globlje analizirali, da je vladni urad za komuniciranje, ki je v hotelskih sobah tujih novinarjev v Sloveniji leta 2008 puščal propagandne materiale o tem, kaj "se v resnici dogaja pri nas", takrat vodil sedanji poslanec SDS Anže Logar, ki je včeraj v Bruslju razlagal, da je NLB pomagala pri financiranju gradnje iranske jedrske bombe. 

Primer Boštjana Jazbeca

Še zdaleč namreč ne gre "le" za običajne politične igre, ampak nekaj več – za pomanjkanje osnovnega razumevanja, da ugled države ni nekaj, kar je mogoče "po uporabi odvreči". 

Boštjan Jazbec, guverner Banke Slovenije Foto: Matej Leskovšek Ko torej guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec v Frankfurt guvernerju Evropske centralne banke (ECB) Mariu Draghiju pošlje dopis, v katerem predlaga ostrejše ukrepe proti Sloveniji, v največji meri ne škodi tistim poslancem, ki menijo, da mora imeti računsko sodišče odprta vrata v centralno banko, ampak državi. 

Ne le zato, ker jo v očeh guvernerjev ostalih centralnih bank prikazuje kot plaho srno, upogljivo pred vsakim priporočilom iz ECB. Škodi ji zato, ker daje jasno vedeti, da bo naslednjič, ko bo moral izbirati med interesi iz Frankfurta in dobrobitjo slovenskega finančno-bančnega sistema, (spet) izbral prve. Četudi je bil izvoljen v državnem zboru.

Vladni urad za komuniciranje, ki je leta 2008 v hotelskih sobah tujih novinarjev v Sloveniji puščal propagandne materiale o tem, kaj "se v resnici dogaja pri nas", je takrat vodil sedanji poslanec SDS Anže Logar, ki je včeraj v Bruslju razlagal, da je NLB pomagala pri financiranju gradnje iranske jedrske bombe.

"Tujina" si vse beleži

V Sloveniji namreč vedno znova pozabljamo, da "tujina" nima težav z zgodovinskim spominom. Vse si – če karikiramo – piše in beleži. 

"Tujina" ni pozabila, da je del slovenske politike, najbolj SDS, ob prelomu tisočletja v razprave o domačem volilnem sistemu na vsak način skušal vključiti Svet Evrope oziroma njegovo tako imenovano Beneško komisijo. 

"Princip je isti, vse ostalo so nianse," je nekoč pel Djordje Balašević. Le da takratna lobiranja Petra Jambreka in poizkusi Barbare Brezigar, da bi "Evropa" razveljavila spremembo slovenske ustave, ki je uveljavila proporcionalni volilni sistem s štiriodstotnim pragom, v primerjavi z namigi, da je Slovenija ključna za financiranje Hezbolaha, delujejo benigno, celo neškodljivo.

Se še spomnite klicanja trojke?

Ista "tujina" tako dobro ve, da Slovenija zaradi notranjih zdrah zadnjih dvajset let skoraj ni imela enotne in premočrtne politike do Hrvaške. Povsem drugače kot naša južna soseda, ki se je pri uveljavljanju lastne politike izvršenih dejstev in zavlačevanja pri reševanju naslonila na močan diplomatski aparat. Ne glede na to, kdo je bil oblasti v Zagrebu.

In tuji finančni trgi so pred leti zelo dobro unovčili svarila domačih prerokov apokalipse, ki so na čelu s tedanjim predsednikom vlade Janezom Janše v Slovenijo tako rekoč klicali trojko. 

Foto: STA ,

Biti na očeh drugih

Neumnost tistih, ki so tujim analitikom še pred stresnimi testi slovenskih bank dajali gradivo za črnoglede in špekulativne napovedi, smo drago plačali – z višjimi pribitki na zadolževanje, s katerim smo ob sanaciji bank zastavili prihodnost generacij. Te napovedi so se naposled "prelile" tudi v predpostavke stresnih testov. 

V državah, ki se imajo za velike ali – če hočete – resne, svojega političnega umazanega perila nikoli ne bodo prali pred očmi drugih. Za obračunavanje s političnimi sovražniki nikoli ne bodo žrtvovali dobrobiti državljanov, javnih financ in državne meje. Ali v primeru Irana dvostranskih odnosov z državo, v kateri ima njihovo gospodarstvo velike načrte. 

V demokracijah je "tujina" le zadnji izhod v sili, ki ga ima na voljo civilna družba – bodisi katera od družbenih skupin, ki veljajo za manj privilegirane, bodisi posameznik, ki tudi po sodni poti ni mogel doseči pravice. Med te nikakor ne sodijo politiki. 

O čem razmišljajte, ko vam bodo govorili o domoljubju

V demokracijah je namreč "tujina" le zadnji izhod v sili, ki ga ima na voljo civilna družba – bodisi katera od družbenih skupin, ki veljajo za manj privilegirane, bodisi posameznik, ki tudi po sodni poti ni mogel doseči pravice. Med te nikakor ne spadajo politiki. 

Foto: Reuters To logiko razumejo v Berlinu, Parizu, Rimu, na Dunaju in še kje. Tam države, kjer imajo politiki s tem težave, vidijo kot šibke in ranljive. Zanje zagotovo ni nič lepšega od vedenja, da so nekateri v Ljubljani pripravljeni lastni politični interes postaviti nad "nacionalnega". Da je Slovenija cirkus, ki po potrebi pride tudi na dom.

O tem razmišljajte, ko vam bo naslednjič kdo razlagal o domoljubju.